Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
3704 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
V nekem pismu prijatelju Luciliju, ki ga pestijo bolezni, filozof Seneka bolj kot obisk zdravnika priporoča filozofijo, ki po njegovih besedah ni zdravilo »le v tej bolezni, pač pa v vsem življenju.« Filozofija je namreč tudi njega samega v težkih časih hude bolezni tolažila, s tem pa pomirjala in tudi zdravila. Kajti »tolažbe, ki temeljijo na kreposti, postanejo zdravilo,« je prepričan Seneka, kar pa postavi pokonci našega duha, koristi tudi našemu telesu. Filozofija ima potemtakem za človeka resnično praktično vrednost, saj mu lahko lajša življenje, in ni zgolj neka umetnost besedičenja, s katerimi bi se postavljali pred ljudmi. Razne razprave in učeni razgovori na podlagi besed, zbranih iz naukov modrijanov, ter omikan govor po Senekovem mnenju »ne dokazujejo resnične sile duha, kajti tudi največji bojazljivci govorijo večkrat zelo drzno.« Prava filozofija se namreč ne kaže »v besedah, ampak v dejanjih.« Filozof ne bi smel biti zgolj izučeni govornik, ki bi iskal odobravanje poslušalcev, jih zabaval in kratkočasil z izbranim besednjakom ter jim tako preganjal dolgčas. Povsem nasprotno: naloga filozofije je v tem, da našo dušo »vzgaja in oblikuje, ureja življenje in naša dejanja, kaže, kaj je treba delati in kaj opuščati« - je kakor krmar, ki sedi ob krmilu ladje ter jo varno vodi skozi valove in čeri. Seneka zato trdno verjame, da brez nje ne moremo živeti neustrašno, saj je prav ona tista, ki nam lahko ponudi pravi nasvet in oporo v težkih trenutkih. Človek bi se moral zato pogosto zatekati k njej in premišljevati o življenju, še bolj pomembno pa je ta svoja prepričanja ponazoriti z dejanji – filozofija namreč »uči delati, ne govoriti«. Največja sramota filozofu je tako v tem, da se mu očita, da v resnici le govoriči in ne živi v skladu s svojimi načeli. Takšni lažni filozofi, ki spravljajo celotno filozofijo na slab glas, bodo slej ko prej razkrinkani, sam pa pravi, da se na dan, ko se bo pokazalo, ali je bil »močan in hraber samo v besedah ali tudi v dejanjih,« pripravlja brez strahu. Tudi Luciliju svetuje, naj ne dokazuje svojega napredka v filozofiji na svojih govorih, pač pa na trdnosti duha, ki se kaže v zmanjšanju želja. Seveda se filozof zaveda, da je to težko dosegljivo: moder človek tako morda res ne bo hodil »vedno z enakim korakom, toda hodil bo po isti poti,« zaključuje svojo misel Seneka.
Dobro in prijetno jesensko jutro želim vsem skupaj. Verjetno še niste pometli ali pograbili listja na dvorišču, saj je zunaj še tema in tla so vlažna. Ob vedno krajših dneh je treba kar nekaj časa počakati, da se listje osuši. Lepo je opazovati rumenenje dreves, še lepše se je poigravati s prvimi odpadlimi listi, ki šumijo pod nogami. Ko pa je treba dan za dnem pospravljati odpadlo listje, je našega veselja hitro konec. Veliko nas občuduje to ali ono drevo, ko nam daje prijetno senco. Pozno jeseni pa verjetno nisem edini, ki vzdihuje: »Oh, to drevo smeti čez celo leto.« Le čudimo se lahko, kako pod majhnimi krošnjami nagrabimo na kupe listja. Če se ozremo v krošnjo in se nam zdi, da je sedaj čisto prazna, bomo začudeni drugo jutro opazili, kako so tla spet pokrita z listjem. Ne vemo, od kod se jemlje, očitno pa je, da vsako zdravo drevo od pomladi do jeseni v sebi skriva polnost življenja. Tisto, ki ni zdravo, bo hitro golo. Listi bodo odpadli že pred jesenjo. Od njega ne bo ne sence ne koša listja na jesen. Še moj sosed, ki se pritožuje nad vsakodnevnim jesenskim pospravljanjem, bi z veseljem izbral zeleneče in brsteče drevo, kot pa tisto brez pravega znaka življenja. Kot drevo je tudi naše življenje na jesen polno takih in drugačnih odpadlih stvari. Nič več si ne moremo privoščiti tega, spet ne moremo tja, vedno več prijateljev je onemoglih ali pokojnih in zdi se nam, da dan za dnem le pospravljamo vse, kar smo pridelali v svojem življenju. Lahko vzdihujemo in se pritožujemo, da nikoli ne bo konca tega odpovedovanja na jesen našega življenja. Po drugi strani pa se lahko veselimo, da se sploh imamo čemu odpovedati. Če bi z leti lahko počeli vse, kar smo počeli v mladih letih, bi bilo to le znamenje, da smo bolj malo živeli. Če ne bi bilo treba jemati nobenega slovesa od tega ali onega prijatelja, bi le pomenilo, da jih nismo imeli veliko. Morda bomo z leti vedno bolj prazni in podobni jesenski krošnji drevesa, a ob tem ne pozabimo, da je to malo drevo v polnosti živelo in bilo deležno številnih trenutkov, ki so nam pomagali, da smo sedaj polni lepih spominov. Ko bomo danes hodili po odpadlem listju, pomislimo na svoje življenje, na naše drevo življenja. Vsem želim, da bi našli kaj, kar si sedaj ne moremo privoščiti; to je sedaj odpadlo, a je prej napolnilo naše življenje. Bodimo hvaležni za vsako tako priložnost, ki nam je oblikovala pot našega življenja, in jesen bo vedno bolj polna bogatih sadov.
Neko hladno jesensko nedeljsko jutro se je parkirišče pred cerkvijo hitro polnilo, saj so pričakovali gostujočega duhovnika, ki je bil znan pridigar. Ljudje so živahno klepetali med seboj in se pozdravljali, ko so stopali proti cerkvi. Ko so se približali vhodu v cerkev, so lahko zagledali moškega srednjih let, ki se je naslanjal na zid cerkve. Zdelo se je, da spi, saj je napol ležal. Oblečen je imel težak plašč, ves pokrpan in na glavi je star klobuk, povešen nad obraz. Čevlji so se zdeli najmanj 20 let stari, premajhni, s polno luknjami, tako da so se videli že prsti na nogah. Pač, moški je speč brezdomec, so si verjetno rekli nekateri, prav vsi pa so šli hitro mimo njega v cerkev. Ljudje so v cerkvi malo poklepetali, nekdo je omenil moškega, ki je ležal pred vrati. Kar nekaj težkih besed je padlo na njegov račun, a nikomur ni prišlo na misel, da bi moškega povabil na toplo. Čez nekaj minut se naj bi pričel nedeljski obred in vsi so bili že nestrpni v pričakovanju gostujočega duhovnika. Nenadoma so se vrata cerkve odprla in vstopil je brezdomec. Stopal je med vrstami s spuščeno glavo. Ljudje so lovili sapo, šepetali med seboj in pričakovali, kaj bo. Moški pa je še kar nadaljeval svojo pot med stoli in se končno povzpel vse do govorniškega odra, snel klobuk in slekel plašč. Ljudje so glasno zavzdihnili. Tam je stal gostujoči duhovnik… on je bil tisti »brezdomec«. Nihče si ni upal nič reči. Pridigar se je naslonil na govornico. »Ljudje moji, ne vem ali mi je treba še govoriti, o čem želim danes pridigati. Besede so odveč – lahko rečem le to: če obsojate druge, vam zmanjka časa za to, da bi jih ljubili.« Na današnjo nedeljo pričenjamo letošnji teden zaporov, ki nosi naslov 'Gospod, usmili se!' . Ta vzklik vere nas na predzadnjo nedeljo v cerkvenem letu postavlja na raven ponižnosti in pričakovanja. Besede zbujajo željo, da vstopi Gospod v moje življenje, da pride in me najde pripravljenega. To so besede, ki me vedno znova naravnavajo, da ne kažem s prstom na druge in si mislim, kako je z menoj vse v najlepšem redu, kako sem boljši kot drugi, kako sem zaslužnejši od onih ljudi, ki si zaslužijo kazen … Papež Frančišek je na dan jubileja zapornikov pred tednom dni dejal: »“Ko grem v zapor, se vedno vprašam, zakaj ti in zakaj ne jaz? Vsi imamo možnost, da nam spodrsne, vsi”. V tednu zaporov ob vseh skupinah, povezanih z besedo zapor, rastemo v veri in spoznanju, kako Bog ljubi vsakega izmed nas – kako veliko je njegovo usmiljenje, ko nam odpušča, nas spremlja in hrabri. V tem zavedanju smo tudi sami sposobni izkazovati usmiljenje drugim v večji meri. V pričakovanju Gospodovega dne stopamo v zdravilni krog: Bog je usmiljen, mi postajamo še bolj usmiljeni in tako občutimo še več njegove milosti. Pride dan, ko bo vsak od nas uzrl obličje Usmiljenja.
Vsakemu človeku gódi in prija, če ga kdo pohvali ali mu izkaže čast. Na drugi strani pa vemo, kako težko je, ko se nam godi krivica. Čast in hvalo zlahka sprejmemo, krivica pa nas razžira. Težko jo odpustimo in neredko nas obhajajo misli po maščevanju. Toda ali sta ti dve drži pravilni? Je prav, da hvalo drugih tako samoumevno sprejmemo, prizadejano krivico pa odločno zavračamo in zahtevamo povračilo? V izročilu puščavskih očetov se je ohranila duhovita apoftegma, ki postavlja pod vprašaj našo običajno držo, s katero se odzivamo, ko nas ljudje bodisi hvalijo bodisi žalijo. Takole pravi: Neki brat je prišel k očetu Makariju Egiptovskemu in mu rekel: »Oče, reci mi kako besedo. Kako lahko dosežem odrešenje?« Starec ga je poučil: »Pojdi tja h grobu in zasmehuj mrtve«. Brat je šel, grob zasmehoval in obmetaval s kamni. Nato je prišel nazaj in o tem pripovedoval starcu. Ta ga je vprašal: »Ali ti niso mrtvi ničesar rekli?« Odgovoril je: »Ne!« Tedaj mu je starec rekel: »Pojdi jutri zjutraj spet tja in jim izkaži čast!« Brat je šel h grobu, mrtve hvalil in jim govoril: »Apostoli, svetniki, pravičniki!« In prišel je nazaj k starcu in rekel: »Izkazal sem jim čast!« In ta ga je vprašal: »Ali ti niso ničesar odgovorili?« Brat je odgovoril: »Ne!« Tedaj mu je starec rekel: »Veš, kako si jih žalil, pa niso odgovorili – in kako si jih hvalil, pa niso spregovorili. Če se res želiš odrešiti, moraš tudi ti narediti enako in postati kakor truplo. Ne méni se ne za krivico, ki ti jo storijo ljudje, ne za njihovo hvalo, pa se boš lahko odrešil!« Čeprav je Makarij dal ta nasvet točno določenemu človeku, ki se je spopadal s težavo, da svoje življenje pusti oblikovati hvali in graji drugih, pa je njegovo sporočilo tako univerzalno, da je namenjeno tudi nam. Iz navedene apoftegme lahko izluščimo, da je za srečno in spokojno življenje potrebno razviti držo nevznemirjenosti ob vsem, kar nas v življenju doleti v odnosu do drugih. To mi bo pomagalo, da se ne bom prevzel, ko me bodo ljudje hvalili, ko pa mi bodo delali krivico, se ne bom jezil in hotel maščevati. Tako bom ohranil spokojnost srca in sobival z ljudmi v miru.
Za kristjane je rečeno, da so dediči nebeškega kraljestva. Upravičeni bi bili do njega, če bi ga bili sami vzpostavili. Tako pa smo le opravičeni, ker nam je dodeljeno. Seveda se pa kaki dediščini lahko tudi odpovemo. Sicer smo pa dediči marsičesa. Za nami se vleče veriga rodov in menda dokazuje tudi sodobna znanost, da segamo preko DNK prav na sam začetek k prvemu človeškemu paru. Področje monogeneze. Tu in tam pa dá kdo vedeti, da je znanost »pokopališče hipotez«. Nikoli ne vemo vnaprej, katera od njih bo čez čas ovržena. Je pa zanimivo, da se v kakem tretjem rodu pojavi na nogi prav tako zvit prst, kot da ga je imel praded. Ali pa prav podobno nagnjenje k pretiravanju. Močne sledi pušča v nas vzgoja, sami jih pa vcepljamo v nov rod. Potem so tu etična in moralna načela. Ta sooblikujejo kulturo in gradijo ali pa rušijo civilizacijo. Pisatelj Zidar je nekje zapisal, da stari Rim ni propadel zaradi Cicerona, ampak »zaradi žretja ptičjih jezičkov«. Predpisi, norme, zakoni. Bolj je družba razvejena, več jih ima. Svetopisemski farizeji so desetim temeljnim dodali še okoli 600 pretirano pomembnih. Drug po drugem povzemamo navlako. Oblikujemo vzorec za dedovanje predpisnih navad. Družbena sestava lahko postane administartivno tako zapletena, da nam ubija voljo. Ohrani red in red te bo ohranil. Stara izkušnja starih Rimljanov. A se je treba za to truditi in ga kot dediščino izročati dalje. Zadošča upoštevanje zlatega pravila ne glede, ali je Hamurabijevo ali judovsko-krščansko; poznajo ga tudi druga verstva. Kar nočeš, da bi kdo storil tebi …; saj poznamo nadaljevanje. Naš duhovni DNK vsebuje vodilo delati za mir, sožitje in sočutje. Nepomembno se je prerekati o tem, ali je vdihnjeno od nesmrtnega bitja ali pa izročano iz roda v rod zgolj na podlagi človekove potrebe. So pa še druga dedovanja. Zaradi njih se lahko spre vsa žlahta. Kako razdeliti imetje med dediče? Včasih sta že dva preveč.Tu si brata postaneta tujca, tam spregovori nož. Sporni skedenj pospravi rdeči petelin. Soseščina pomni še tri rodove, kaj se je bilo zgodilo. Božjega kraljestva pa ne uniči ne ogenj in ne voda. Je rečeno, da »ni od tega sveta«.
Brezmejna ljubezen predpostavlja jasno postavljene in spoštovane meje. – Brezmejna ljubezen in meje se ne izključujejo, pač pa, prav nasprotno, drug druge samoumevno predpostavljajo. Samoljubna svoboda, še ni tista resnična svoboda, ki omogoča prijetno sobivanje. Naj povem anekdoto: Stali so v vrsti pred blagajno. Babica, ki je postavljala pred blagajničarko izbrane stvari, za njo mamica s šestletnikom in za njima mlad študent. Šestletnik se je dolgočasil. Naveličanost je sproščal tako, da se je z vozičkom zaletaval v babico pred njim. Ta je nekaj časa prenašala nadlogo, potem pa je le rekla njegovi mamici: »Gospa, opozorite otroka naj ne počne tega. To ni odgovorno.« Mamica se je namrdnila: »Vi ste stari in ne veste nič o sodobni vzgoji. Z otroci je potrebno potrpeti, da sami dozorijo za odgovornost…« Morda bi mlada mamica še kaj dodala, če bi ne začutila, kako se ji cedi po glavi nekaj lepljivega. Z grozo se je obrnila in zagleda nasmejanega študenta, ki je izlival nanjo iz kozarca med. »Kaj vam je bedak,« je izustila. »Kaj mi je? Meni ni nič. Sem le eden izmed tistih, ki so bili deležni vzgoje, kot jo zagotavljate vi svojemu otroku.« Babica se je nasmehnila in rekla blagajničarki: »Med bom plačala jaz. Častim tega mladega moža!« Ko prestopimo mejo varnega sobivanja, moramo začutiti ukrep, ki nas ustavi v dejanju, ki bi poškodovalo bližnje zaradi neupoštevanja medsebojne spoštljivosti, pravičnosti in odgovornosti. V času sobivanja z mladimi v komuni sem doživljal kako pomembno je dobro v bližnjih potrditi in kako pomembno je živeti v območju varnosti – jasno postavljenih mej sobivanja. Razvijamo se lahko le v območju ravnanj, ki nikogar notranje ali zunanje ne poškodujejo. Pred tem, kar bi lahko ogrozilo varnost sobivanja je človeštvo od nekdaj vstavljalo varovalke po principu vzroka in posledice. Dobro je potrebno potrjevati, slabo kaznovati. Nevroznanost ugotavlja, da se po tem principu utrjujejo ‘v naši glavi’ poti dobrega. Nevarna je tista naivnost v kateri vidimo sebe ali nekatere bližnje kot samo dobre. Vsakdo v svojem osebnem izkustvu vedno znova doživlja razpetost med dobro in hudo, zato mora upoštevati, predvsem pa poosebiti meje spoštljivosti, pravičnosti, odgovornosti tako na osebnem, kot v medosebnem in družbenem življenju. Samo če upoštevamo v medsebojnih odnosih potrebna pravila je lahko naše sobivanje varno, prijazno, ustvarjalno. Preden odpremo bližnjim srce, preverimo ali imajo poosebljene meje za prijetnost sožitja, oziroma: dogovorimo se za takšna pravila sobivanja, ki zagotavljajo, da ne bomo drug drugega notranje ali navzven poškodovali. Brezmejna ljubezen ne izključuje potrebnih mej.
»Obleka naredi človeka,« je eden izmed pregovorov, ki si ga vsak izmed nas razlaga tako ali drugače. Človek je vse od rojstva do smrti, povezan z oblačili. Njihova simbolna raven pa ima nešteto razsežnosti, celo na znanstveni ravni. Da ne govorim o svetu mode, ki na prodajne police štirikrat na leto zloži barvite in izzivalne kolekcije. Korak mode med drugim narekuje tudi, kakšna naj bila naša telesa, da bi nanje lahko navesili krpice blaga. Naši predniki so nekdaj na skromnih domovih hranili vsaj nekaj oblačil, ki so se prenašala iz roda v rod. Posebno mesto je zavzemala obleka, ki je skrbno zložena ležala na dnu kmečke skrinje. Ta se ni ohranjala iz roda v rod, temveč je skozi leta strohnela skupaj z leseno rakvijo pod težo črne zemlje. Do oblačil zna biti zahteven tudi poslovni svet. Ali ste vedeli, da so raziskave pokazale, da posameznik oceni sogovornika v prvih petih sekundah in si ustvari mnenje na podlagi njegovega videza. Pri prvem vtisu videz zajema kar 55-odstotni delež, z 38 odstotki mu sledi nastop, presenetljivo nizkih sedem odstotkov pa pripada vsebini. Da, se strinjajo strokovnjaki, obleka je v poslovnem svetu pomembna, ne pa tudi najbolj pomembna. Verjetno se boste, dragi poslušalci in cenjene poslušalke, strinjali z menoj, da nas ne gre soditi samo po zunanjem videzu, vendar je obleka dobro orožje, saj si z urejenostjo lahko pridobimo prednost. A obleka je samo začetek. Pri skrbi za našo zunanjo urejenost ne smemo pozabiti na frizuro, make up, dodatke, čevlje, nogavice, manikuro … verjetno sem še kaj spregledala. K novi obleki se ponošeni stari čevlji ne podajo najbolje. Sama ravno ne sodim med tiste, ki so urejeni kot iz škatlice. Velikokrat se pošalim na svoj račun, češ, če bi bilo po moje bi tudi v službo hodila v dobro uhojenih planinskih čevljih. To v času deževnih ali zimskih dni kdaj tudi storim in potem čevlje skrijem pod delovno mizo. Moja garderobna omara je bolj skromna. V njej za vsak slučaj visita dve klasični beli bluzi in temnejše kavbojke, h katerim se lepo podajo udobni čevlji. Krilo pa sem nazadnje nosila na maturitetnem plesu. Edino na kar zares nikoli, ampak nikoli ne pozabim ali zanemarim, je moja frizura. Z njo poudarjam mojo odločnost in samozavest, ter kadar je potrebno, tudi strogost. Le redkokateri frizer zna ustreči mojim zahtevam po privlačni, mladostni in samozavestni razporeditvi las, ki so začeli sami od sebe spreminjati barvo. Po staršema sem namreč podedovala pravo bogastvo nitastih izrastkov na glavi, ki prenesejo edinole kratko frizuro. Dragi poslušalci in cenjene poslušalke, upam da ste si danes nadeli prava oblačila ter da vam ni bilo potrebno podaljšati robov na obleki samo zaradi prvega vtisa.
Danes filozofa Pitagoro poznamo predvsem kot matematika in utemeljitelja izreka o izračunu stranic v pravokotnem trikotniku. A zanj število in geometrija nista predstavljala zgolj matematičnih pojmov. Iz njih je izpeljal pomembno filozofsko sporočilo, ki bi mu morali prisluhniti še danes. Mislec, ki se je ok. 570 pr. Kr. rodil na grškem otoku Samosu, je kasneje deloval v južni Italiji in tam ustanovil tudi pomembno filozofsko šolo pitagorejcev. O njej je kasneje Aristotel zapisal, da so za počelo, torej začetek vsega postavili število. Taka trditev se zdi danes nenavadna in nerazumljiva – kako naj bi, na primer, trojka ali šestica predstavljali nastanek, izhodišče vsega, kar biva? A enako, kot je dolžino stranic v trikotniku Pitagora izračunal iz razmerja med njimi, je tudi vse bivajoče razumel kot določeno razmerje oziroma odnos. Človeka je dojemal v njegovi majhnosti v razmerju do kozmosa, ki nas obdaja. A to razmerje nikakor ni naključno, mera mora biti prava in pravilno izračunana, da vse deluje brez napak in harmonično. Prav pojem harmonije, torej pravilnega sorazmerja med toni, je bil za stare Grke ključna prispodoba za ponazoritev človekovega bivanja. Zato ni naključje, da so tako izrazito poudarjali pomen in lepoto glasbe v vzgoji otrok, na katero smo v sodobnih trendih disharmonije povsem pozabili. Enako pravilo harmonije oziroma pravilnega razmerjanja med našimi čustvi, užitki, razumom je po pitagorejcih veljalo za človekovo notranje delovanje, tudi za njegovo zdravje, pa za njegov odnos do drugega in do stvari, ki ga obdajajo. Tako je pravzaprav Pitagora sledil prvim grškim mislecem, ki so dejali: »Najboljša je mera.« ali »Ničesar preveč.« Samo v nenehnem iskanju, izračunavanju prave mere človeka do drugega bitja, stvari in narave, ki nas obdaja, lahko torej najde človek resnični duševni mir.
Zadnji sončni žarki bledijo na pobočju gore v osrčju Nepala. Avtobus pripelje v vas, kjer življenje živi na ulici. Tam so otroci vseh starosti, mladi ljudje in starejši. Praznik, podoben našemu Božiču, privabi na ulice vse. Doma so, pred svojo hišo, kjer veselje do življenja kipi v vsaki besedi in pogledu. Praznično so napravljeni, v najboljših oblačilih. Ne razumem besed, ki jih izgovarjajo, razumem pa čustva, ki jih ob tem izražajo. Radost in spoštovanje do življenja izžareva iz temnih obrazov. V ozadju teh temnih obrazov slutim ljubezen. Oči se brez zadrege srečajo z mojimi in v njih iščejo odmev moje ljubezni. Zadnji sončni žarki ugasnejo. Pobočje se zavije v temo. Posamezni odsevi sveče plapolajo v skromnih domovih. Kako lepa noč! Kako čudoviti glasovi narave grejejo moje srce. Vem, Gospod, gledam v tvoje oči, polne hudournikov in snežnih gora, pritajenih glasov v zavetju noči, kjer ni elektrike, je le procesija zvezd v Rimski cesti. Iščem ljubezen svojega Boga, svojega Očeta in jo prepoznavam. Prekrije me s toploto, izvabi solze v oči in privabi besede zahvale na ustnice. Vem, Gospod, Stvarnik vse lepote, ki me obdaja, da me ljubiš. Vem, Gospod, Stvarnik vse lepote, ki me obdaja, da ljubiš vsakega človeka in razumem, da hrepeniš po tem, da to ljubezen spoznamo. Najprej v lepoti stvarstva, potem pa v odmevu te lepote, v sprejemanju svojega bližnjega.
V mesecu novembru se zaradi praznika Vseh svetih in dneva Spomina vseh rajnih pogosto spomnimo teh, ki smo jih imeli radi, pa so nas že zapustili. Toda spomin naših rajnih ni samo lepo pietetno dejanje, ampak pravzaprav temelj naše človeške civilizacije. Ta trenutek se lahko vprašamo, kdaj je človek postal človek? Takrat ko je hotel biti več kot človek, ko je želel prebivati med Bogovi. Toda nobena lestev ga ni popeljala k soncu, nobeno drevo ali gora nista bila tako visoka, da bi se lahko z njihovih vrhov dotaknil zvezd. In tudi nobena palica ni bila dovolj dolga, da bi z njo sklatil z neba luno, s katero bi rad razveselil svojega sinka. Najhuje pa je bilo, ko mu je umrla ljubljena oseba. Videl je, da v njej ni več diha in da je njen duh nekje drugje. Kako bi lahko stekel za njim? Kako bi lahko ohranil svojo ljubljeno pri sebi? Takrat je dvignil roke k nebu in kričal od bolečine, zapel je o bol svojega srca, takrat je zdihoval, naj se njen duh vendarle kdaj skloni tudi k njemu. Toda nekaj od nje je vendarle ostalo, pred seboj je še vedno imel njeno telo. Morda pa se bo nje duh znova naselil v telesu njegove drage. Skrbno ga mora pokopati in hoditi na njen grob ter se pogovarjati z njo, ali je duh znova v njej, ali pa se morda sprehaja okoli ostankov njenega telesa. Tam, na grobu ga bo odslej njen duh tolažil in mu lajšal gorje ter mu dajal novih moči. Tako si zamišljamo začetke naše civilizacije, saj nam tudi antropologi pravijo, da se je človeštvo začelo s pokopavanjem naših dragih. Človek je postal človek, ko je postal duhovno in simbolno bitje, takrat ko je prerasel zgolj biološko naravo. Človeško telo, ki postane truplo, bo slej ko prej biološko razpadlo in se prešlo v prah, od koder je prišlo. Toda človek bo živel še naprej, saj je tudi duh in ta suh bi kljuboval biološki danostim, prihajal bo nazaj in človeka peljal tja, kjer še nikoli ni bil. Preko duha svojih rajnih bo človek segal še v nek drug sveti, svet duhovnosti in večnosti. Naši brati so odšli, da nam pripravijo to pot. Toda naši predniki so se vpraševali, kaj lahko narede za svoje pokojne? Morda pa bodo njihovi dragi v večnosti potrebovali kakšen dragocen predmet, da bi preveslali neko reko Had, šli preko prepada ali premagali ovire. In ko bodo v družbi bogov, ali ne bo prišlo prav kaj dragocenega, da jih bodo obdarili? Ali ne bi prišel prav tudi kos nakita, s katerim bi izvabili nasmeh boginji? Tako če zgodaj najdemo v grobovih dragocene predmete od orodja do nakita. Ko gremo k ljudstvom z močno staro tradicijo, vidimo, da je spomin na rajne, tudi obredje pokopa in obiskovanje grobov zelo živo. Res je, kadar človek pomisli na rajne, se hkrati spomni tudi na svojo smrt, podobno kot piše ob vstopu na naša pokopališča: »Kar ste vi, smo bili mi, kar smo mi, boste tudi vi.«
Prodirati v skrivnost življenja in smrti, izkušati trajni mir in srečo, najti smisel obstoja so vprašanja, ki zanimajo človeka že zelo dolgo. Skozi zgodovino so se izoblikovali najrazličnejši načini, oblike in metode iskanja odgovorov in rešitev. Nastajale so ideje o večnosti, o enosti vsega, ideje o nečem višjem in mogočnejšem od človeka, nastajale so religije, mistične tradicije in podobno. Kaj pa je rdeča nit, kaj je podlaga, osnova navedenega? Kaj ločuje človeka od vsega preostalega? Njegov um. Je nekaj, kar je izvor vprašanj in zanimanj, je ”sredstvo” odgovarjanj in je tudi odgovor sam. Zapleteno? Morda pa tudi ne. Omenili smo tri (izvor vprašanj, sredstvo odgovarjanj in odgovor sam), zagotovo pa je še veliko ”odsevov” človekovega uma. Človekov jaz, človekova identiteta ”sem učitelj, sem Dušan, sem moški, sem žalosten ali sem vesel’’…) je le eden izmed njih. Prav ta odsev uma (človekov jaz s svojimi mnenji, koncepti, navadami in prepričanji) je hkrati vzrok njegove nemirnosti in zmedenosti. Zato pri iskanju notranjega miru in ravnovesja um kmalu postane osrednja ovira, ki jo je potrebno ”premagati” – ga umiriti, potihniti. Načinov in metod, kako to storiti, je zelo veliko. Meditacija, kjer je pomembna vzpostavitev notranje tihote, je eden izmed načinov. Tudi predana molitev katerekoli veroizpovedi je način, je metoda, kako potihniti um. Ali pa kontemplacija bogate krščanske tradicije, ki prav tako umiri um oziroma ga transformira, ga prenese. Prenese v kaj, kam? Kaj se zgodi, ko je um potihnjen, ko ni več nemirnega miselnega toka? Zgodi se lahko to, čemur pravimo Srce, lahko se ustvari prostor za to, čemur pravimo Božje. Tisti, ki so kdajkoli, četudi le za utrinke trenutkov bivali tam vedo, da je to prostor, kjer ni običajnega človekovega jaza, kjer ni mnenj in prepričanj. To je neskončno odprta širjava, v kateri je prostora za vse, kar biva, za vse, kar Je. O tem prostoru je težko govoriti ali ga opisovati. Zakaj? Ker v tem prostoru ni nikogar, ki bi govoril. Božje, Ljubezen in Sočutje ne govorijo. Preprosto so - vseobsegajoči. ‘’Da bi bil dan, ki je pred nami prijazen in umirjen, ter da bi bila noč ki prihaja, čimbolj spokojna, drage poslušalke in dragi poslušalci’’
Stoiški filozof Seneka je v nekem pismu Lucilija, ki je ravno žaloval za nekim priznanim modrecem, poskušal vsaj nekoliko potolažiti s premislekom o tem, kaj je potrebno za dobro življenje. Pri tem je izhajal iz našega običajnega odziva na smrt bližnjega, ko tarnamo, zakaj nam je bil odvzet prav ta človek in še to veliko prekmalu. Toda Seneka pravi, da je tako pritoževanje nad usodo nesmiselno. »Kaj pa je na tem, kako hitro odideš odtod, od koder boš tako ali tako moral nekoč oditi?« sprašuje naslovnika. Smrti se namreč ne more nihče izogniti, zato tudi tarnanje nima pomena. Ob tem sicer priznava, da je za dolgo življenje potrebna nekakšna naklonjenost usode, vendar pa je kakovost preživetega življenja povsem odvisna od nas, od naše volje oziroma načina, kako to življenje preživimo. »Kaj komu koristi njegovih osemdeset let, ki jih je preživel v brezdelju?« se sprašuje filozof in nadaljuje, da tak človek ni resnično živel, »ampak se je samo mudil v življenju, ni pozno umrl, marveč počasi umiral.« Ni živel, pač pa je bil samo toliko let na svetu. Velja pa tudi nasprotno: če je nekdo živel pošteno in izpolnil svoje dolžnosti dobrega državljana, dobrega prijatelja in dobrega sina, ni kljub kratkemu življenju ničesar zamudil. »Četudi je ostala njegova življenjska doba nedopolnjena, je njegovo življenje dovršeno,« je prepričan filozof in na tem mestu primerja življenje s človekovo postavo: kakor je namreč lahko nekdo kljub manjši postavi pošten in v vseh pogledih popoln človek, tako je lahko popolno tudi krajše življenje. V tem primeru je podobno »knjigi, ki ima le malo vrstic, pa je vendar hvalevredna in koristna.« Seneka Luciliju zato naroča, naj si vsako življenje predstavlja »kakor dragocenost, ki ne zavzema veliko prostora, ampak veliko tehta. Po njegovih dejanjih ga moramo meriti, ne pa po času.« Prav v tem se nekdo, ki je opravil vse dolžnosti življenja, razlikuje od nekoga drugega, ki je samo preživel mnogo let: medtem ko bo prvi obstajal še po smrti, saj se bo zapisal v večni spomin, pa je drugi umrl še pred dejansko smrtjo. Zato moramo hvaliti in imeti za srečne samo tiste, ki so dobro izkoristili svoj čas, pa naj je bil še tako kratek.
Draga mama, že nekaj dni lahko sedim na postelji samo pol ure, preostali del dneva sem negiben. Srce ne more več biti. Profesor je danes zjutraj rekel nekaj kakor: »treba je biti pripravljen«. Na kaj? Seveda je težko umreti, ko si mlad. Računati moram s tem, da bom v začetku prihodnjega tedna umrl, a jaz nisem pripravljen. Imam skoraj neznosne bolečine, a huje je, da nisem pripravljen. Najtežje od vsega je gledati nebo ponoči. Vse je temno in nad mano ni nobene zvezde, h kateri bi lahko usmeril svoj pogled. Mama, nikoli nisem mislil na Boga, sedaj pa slutim, da obstaja nekaj, česar ne poznamo, nekaj skrivnostnega, pred katerim bomo stali in dali odgovor. Težko mi je, ker ne vem, kdo je to. Ko bi ga le mogel spoznati! Mama, a se spominjaš, kako si nas kot otroke pozno zvečer vodila skozi gozd naproti očetu, ki se je vračal z dela? Včasih smo tekli pred teboj in naenkrat smo opazili, da smo sami. Iz teme smo slišali korake nekoga. Kako smo se bali teh neznanih korakov in kako smo bili srečni, ko smo spoznali, da so to koraki našega očeta. Tudi sedaj v samoti slišim korake nekoga. Zakaj jih ne prepoznam? Učila si me, kako se moram obleči in kako se moram lepo obnašati za mizo ter kako se znajti v življenju. Zelo si se trudila z mano. Spominjam se, kako si nekoč šla z nami k polnočnici. Prav tako se spominjam tudi molitev, ki si jih včasih molila z mano. Učila si nas, naj bomo pošteni. Toda vse to se sedaj pred mano topi kot sneg na soncu. Zakaj si nam govorila o toliko stvareh, nisi pa nam govorila o Jezusu? Zakaj me nisi spoznala z njim? Zakaj me nisi naučila prepoznavati njegovih korakov, da bi jih slišal poslednjo noč, da bi pred smrtjo prepoznal te korake v upanju, da bo prišel in me odvedel k očetu? Moja smrt bi bila nekaj povsem drugega! »Moja smrt bi bila povsem nekaj drugega,« je sklenil svoje pismo ta mlad fant. Smrt vsakega, ki mu uspe prepoznati korake bližajočega se Boga, je lažja. Za številne je to prepoznavanje vzrok neuničljivega upanja. Upam, da tudi za nas.
Pogosto premišljujem, zakaj imamo dva tako različna imena istega praznika. Ko pa sem letos v Fatimi ostala brez besed pred veličastnim mozaikom p. Marka Ivana Rupnika, katerega vodilni motiv je odlomek iz Svetega pisma iz knjige Razodetja, poglavje 22, sem naenkrat razumela. Dve različni podobi prekrasnega mozaika sta mi povedali zakaj. Ko vstopiš v moderno cerkev, te oblije svetloba zlata, ki se v petih odtenkih preliva po celi ogromni prednji steni, posebej, ko na njega posije sonce portugalskega neba. P. Marko pravi, da je tako obilno razlil zlato po svojem umetniškem delu ker je zlato že od prve patristične dobe simbol Božje svetosti in zvestobe, ki nikdar ne zataji, kakor vedno prižgana luč, ki nikdar ne zatone. Zato gledalec, prevzet od sijoče lepote nehote zahrepeni z vsem srcem po tistem, kar je o večnem mestu odrešenih napisal apostol Janez: Glej, vse delam novo…In obrisal bo vse solze z njihovih oči in smrti ne bo več in ne žalovanja, vpitja in bolečin ne bo več…Nobenega prekletstva ne bo več. V njem – v mestu odrešenih – bo prestol Boga in Jagnjeta… To verujejo tisti, ki pravijo, da je prvi november dan Vseh svetnikov. Ne samo tistih velikih, ki jih častimo na oltarjih in jim gradimo spomenike. Vsi sveti so tudi mali vsakdanji svetniki, kot so tudi mali zlati kamenčki del velikega mozaika, ki bi brez teh ne mogel biti popoln. Podlaga za zlati mozaik p. Marja Ivana Rupnika v Fatimi pa je glina, terakota. Ki je simbol naše krhkosti, minljivosti našega človeškega življenja. Res smo kot glina v lončarjevi roki, ki jo oblikuje v takšen ali drugačen predmet, a enkrat se zlomi, uniči, postane prah in pepel… Glina je v mozaiku p. Marka Rupnika prekrita z zlatom. Kot pravi umetnik – teološko gledano, lepota pomeni uresničenje ljubezni. Vsi številni svetniški liki v mozaiku, nekateri odkriti, drugi še v megli, so odraz večnega boja človeka z njegovo končnostjo, a zlato je kot trajno hrepenenje po polnosti življenja, po dnevu, ko ne bo več ne smrti ne žalosti ne bolečin. Dan mrtvih ali Vsi svetniki – dva imena za isti praznik. Za praznik spomina, hrepenenja in vere, da nekaj je tudi tam izza zavese smrti. Svetniki v Fatimi so mi to drugo obalo, naredili nekako domačo, resnično. In ker tistim, ki jih v življenju najbolj ljubimo, kot simbol svoje ljubezni podarjamo zlati nakit, se mi zdi, da tudi v zlatu, ki pokriva glino, odseva ljubezen našega Stvarnika… Naredil nas je krhke in uboge, a nas je prelil z zlatom svoje milosti in pokazal, da zlata vrata večnosti odpira najmočnejša sila na svetu. A to je - ljubezen in samo ljubezen.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Tolikokrat poslušamo, da smo mnogi Slovenci zaprti v podalpsko zatohlost in omejenost. Ta se pogosto pozna tudi med nami, kristjani, predvsem v duhovnem smislu. Prav v tej smeri nas izziva evangelij današnje nedelje, v katerem srečamo višjega cestninarja Zaheja, ki je majhen po postavi, a visok v službi državne uprave. V kontekstu tedanjega judovskega okolja je Zahej s službo cestninarja ne le nekakšen šef pobiralcev davkov, ampak predvsem narodni izdajalec, kvisling, ki od svojih rojakov Judov pobira davke za okupatorske Rimljane. Ker sta bili v tedanjem judovstvu politika in vera praktično eno in isto, je torej Zahej bil, ne samo narodni izdajalec, ampak tudi odpadnik od vere v enega in edinega Boga. Zaradi tega je bil tudi preziran in osovražen od svojih, obenem pa zavit v varnost, ki sta mu jo dajala njegovo premoženje in seveda rimska vojska. A kot kaže mu to ni zadoščalo, saj je iskal nekaj več. Z razliko od svojih rojakov pa Zahej ni bil zaprt v ozkost, saj je, ne glede na svoj družbeni status, želel videti, kdo je Jezus. Zato Zahej še kako spominja na sodobnega človeka, ki mu materialna in socialna varnost ne zadoščata, ampak se v njem prebuja hrepenenje po več, po globlji življenjski izpolnjenosti. Zato išče … Da bi sodobni človek zmogel videti, srečati in spoznati Jezusa, mora, podobno kot Zahej, najprej izstopiti iz svoje komodnosti in navidezne varnosti, obenem pa preseči družbeno ukalupljenost, stereotipe in predsodke. Samo tako si dejansko omogoči, da bi res lahko srečal Jezusa, ga povabil v svoje življenje in ob tem začel doživljati notranjo življenjsko izpolnjenost. Ne živeti v hlastanju po moči in kontroli, ampak v tem, da si v resnici dovolim biti ljubljen. Da me Bog sprejema in ljubi, kljub vsem mojim preteklim zablodam in neumnostim. To ni samo stvar, ki se je zgodila Zaheju, ampak jo je lahko deležen vsak izmed nas. Problem, ki lahko ob tem nastopi pa je ta, da nekdo, ki se podobno kot Zahej odloči, da bo sprejel Jezusa v svoje življenje, sreča z ozkostjo tistih, ki o sebi mislijo, da so boljši. Tudi Jezusovi sodobniki godrnjajo nad Jezusovim njegovim sprejemanjem izdajalca Zaheja s komentarjem: »Ustavil se je pri grešnem človeku.« Če se tudi v sodobnem času zgodi, da določeno krščansko občestvo ali posameznik v svoji ozkosti ne zmore sprejeti nekoga, ki se je spreobrnil in želi zdaj slediti Jezusu, potem tudi za tega človeka ali za to občestvo velja povabilo k spreobrnjenju, k odprtosti, k zavesti, da Bog ljubi vse in želi vsakemu, da bi živel v polnosti. Na vsakem od nas pa je, da se zares odloči: Ali resnično želim živeti v tej odprtosti in ljubljenosti? Si res želim živeti življenje v polnosti?
Kdo še ni občutil stiske, bolečine, trpljenja? Samo pomislimo, koliko zakonov razpade dandanes in koliko srčnih ran se tako odpre. Velika, pravijo, da celo največja bolečina je, če staršem umre otrok. Še bi lahko naštevali, kako in zaradi česa trpimo. Ali v takih situacijah obstaja tolažba? Nas more kaj ali kdo v takih trenutkih potolažiti? Veliki krščanski mistik, mojster Eckhart, pravi, da ni bolečine ali stiske, ki bi nas mogla do konca potreti. Kajti Božja zvestoba in dôbrost nikoli ne dopustita, da bi kakšna stiska ali preizkušnja postali neznosni. Bog v vsakem trpljenju ustvarja nekaj tolažbe, ki lahko trpečemu človeku pomaga. Drugi razlog za našo bolečino je v tem, da se v trenutkih trpljenja osredinimo na tisto, česar nimamo (več), na primer starši nenehno mislijo na svojega otroka, ki je umrl v avtomobilski nesreči, žena na moža, ki jo je zapustil. Ne mislimo pa na tisto dobro, kar v tistem trenutku imamo, na primer streho nad glavo, zdravje, nismo žejni ne lačni. Se pravi, to, kar je tu in je dobro, me lahko potolaži, tisto, česar ni in je zame izgubljeno, pa nujno vodi v bridkost in žalost. Zato so že svetopisemski modreci opozarjali, naj v dneh preizkušnje ne pozábimo na dni, ko nam je šlo dobro. Toda glavni vir naše bolečine in trpljenja vidi mojster Eckhart v tem, da se še nismo odvrnili od ustvarjenih bitij in se popolnoma predali Bogu. Če sem navezan na katero koli ustvarjeno bitje, ki je Božja lastnina, je to samo znak, da še vedno iščem tolažbo v ustvarjenih stvareh, ne pa v Bogu samem. Toda samo v Bogu samem je prava in popolna tolažba, vse pa, kar ni Bog, ima sámo po sebi nekaj naravne grenkobe in bolečine ter ničesar ne doda dôbrosti, ki izvira iz Boga in je Bog sam. Zato je povsem nemogoče najti resnično tolažbo, če jo iščemo v ustvarjenih bitjih. Kdor pa ljubi edinole Boga v ustvarjenem bitju in ustvarjeno bitjo edinole v Bogu, bo našel resnično tolažbo v vsaki situaciji.
Nekje sem prebrala Jaspersovo misel, da človeka strahu pred umiranjem in smrtjo ne more odrešiti medicinska terapija, ampak mu lahko pomagata samo filozofija in teologija. To sem pripovedovala prijateljici, ki pa me je takoj dopolnila: »Strahu pred umiranjem in smrtjo sem se otresla takrat, ko sem bila ob umirajoči tašči. Prej sem se tega zelo bala, potem pa sem zbrala pogum in vztrajala ob njej do konca. Sedaj sem za to neizmerno hvaležna.« Strah pred umiranjem in smrtjo je danes veliko večji, kot je bil v prejšnjih časih. Tudi zato, ker smo umirajoče potisnili v bolnišnice in domove za stare. Tako praktično sploh ne prihajamo več v stik z umirajočimi in ima le redkokdo srečo, da je prisoten ob umirajočem človeku. Česar pa ne poznamo, se tudi veliko bolj bojimo. Pogosto se zgodi, da pride žena srednjih let ali pa tudi že starejša in pravi: »Veste, bojim se, da bi mož umrl doma. Še nikoli nisem videla umirati človeka in ne vem, če bom temu lahko kos. Strah me je.« Verjamem ji. Tudi sama sem se pred leti bala, če bo mama umrla doma. Vsa moja medicinska izobrazba mi tega strahu ni mogla odstraniti. Potem pa, ko je mama zares umrla doma, sem spoznala, da je to blagoslov zanjo in za nas, domače. V tistem trenutku nam je bilo težko zaradi izgube, toda smrti nismo več občutili kot neko grozo, ampak kot nekaj, kar je v našem življenju sicer težko, vendar normalno prisotno. Zato vedno opogumljam svojce, da se odločijo in umirajočega obdržijo doma, če imajo le pogoje za to. Celo življenje bodo hvaležni, da so se tako odločili in tudi proces žalovanja bo zanje veliko manj boleč. Nekateri imajo pomisleke, če so v družini otroci, ali morda zanje to ni prevelika duševna obremenitev. Vendar je v resnici tako, da imajo otroci navadno veliko bolj normalen odnos do umiranja in smrti kot odrasli in da je srečanje z umirajočimi tudi zanje velika šola za poznejše življenje. Če so kot otroci spremljali umiranje svojca, dedka, babice, … jih bo pozneje v življenju veliko manj strah.
Sneg v gorah v oktobru ni nič posebnega. Tudi letos je belina v tem času prekrila glavo našega očaka . Snežna pajčevina se je končala malo pod Kredarico, ko sem skupaj s svojimi sodelavci in prijatelji še zadnjič stala na vrhu Triglava. Morda so sledi vrvi na zadnji plati še vedno vidne tistim, ki so prvič stali na njem. Prav gotovo pa so in bodo spomini ponosa ostali za vedno. Letos mi je bil Triglav poseben izziv in blagoslov. V treh navezah v poletnih mesecih smo po Slovenski smeri dosegli rob stene. Ljudje, ki so bili z mano, so prvič prijeli za skalo v plezalni smeri. Slovenska smer je idealna za tako preizkušnjo. Vsakič je bilo drugače. Prvič je bilo oblačno, megleno in zaprto. Skale so bile vlažne, rastlinje in prst pa drseče. A sredi stene, na Zlatorogovih policah, so se megle za kratek čas razkadile. Prej varna globina, zapolnjena z meglo, je naježila kocine mojih varovancev. Pogled se je namreč ustavil šele nekaj sto metrov pod nami na čudovitih gozdnih preprogah okrog Aljaževega doma. Razgled je bil fantastičen, lepota nepopisna. Utihnili smo in vsak zase je občudoval Stvarnika te lepote. Spoznanje, da Stena ni čisto taka, kot so pričakovali, je vlilo veselje v moje soplezalce. Dovolj je bilo oprimkov, stopov in snežnih stopinj, da so se počutili varne. Pet ur je minilo kot bi mignil. Izstop iz stene je bil vrhunec, sreča je bila nepopisna. Preobrazba ljudi, ki vstopajo v svet vertikale prvič, me spominja na pot duhovne rasti človeka. Začetno nezaupanje, strah in pogosto tudi odpor do vstopa v življenje v veri, je najtežji del poti. A rast poteka v navezi z Gospodom, s katerim smo povezani z nevidno vrvjo. On ve za pot, pozna resnico in daje življenje. Vzpon vsakega od nas je edinstven, posut s stopi in oprimki talentov,ki jih prepozna vsak za sebe in uporablja iz dneva v dan. Omogočajo napredovanje v duhovni smeri , v steni našega življenja. Če smo v navezi z Bogom, se nam sicer lahko zgodi, da zgrešimo smer in se znajdemo pod neprehodnim previsom ,vendar nas Gospod vedno varuje in nas usmerja. Pomaga nam iz brezizhodnih situacij. Če pa smo sami, begamo in zaidemo v strmine, ki se končajo z neprehodnimi previsi od koder brez Njegove pomoči ni rešitve. Želim si, da bo zaključek našega duhovnega vzpona soočenje z našim Stvarnikom in verjamem, da je sreča mojih soplezalcev v Triglavu le bled odsev lepote, ki jo lahko pričakujem.
Danes še posebno dobro jutro vsem, ki težko vstanete. Ne zaradi takih ali drugačnih težav telesa ali bolezni, ampak težko vstajate, ker vas nič ne vleče v nov dan. Kako lahko je premagati bolečine, če vstanemo v dan, ki smo ga že dolgo pričakovali in se ga veselimo. Noben glavobol, bolečine v križu ali kje drugje nas ne morejo ustaviti. Jutro v takih dneh komaj dočakamo in smo zgodaj na nogah. In kako se vleče jutranje prepričevanje, da je že končno čas, da vstanemo, če nam je tisti dan popolnoma odveč in bo spet eden izmed tistih, kjer bo edini smisel vsega dnevnega napora, da odtrgamo še en listek na koledarju. Veliko govorimo o mladih, ki nimajo prihodnosti. Vse več je takih, ki se nagibajo k spoznanju, kako je bilo včasih bolje, saj je vsakdo lahko dobil delo in od tega tudi živel. Ne bi se rad izgubil v razpravljanju o tem, če to drži ali ne. Bolj kot vprašanje o tem, če so bili stari časi res zlati časi, bi se to jutro rad z vso odgovornostjo do naših otrok vprašal o smiselnosti takega vedno bolj javnega vzdihovanja. Danes doštudirati še ne pomeni, da boš lahko od tega živel. Včasih je pomenilo, da si z delom na področju, kjer si se izobraževal, zaslužil svojo pokojnino. Sedaj niti ne vemo, če bomo pokojnino sploh še imeli. V tej globalni negotovosti nič več ni trdnega in samoumevnega in je težko verjeti, da bo jutri kaj bolje. Prijetno se je vračati k spominom o dobrih starih časih. Naj bo ta lepa preteklost blizu ali daleč resnice, s staranjem smo v njej vedno bolj doma. Pri tem pozabljamo na naš mladi rod. Ti ne morejo živeti od spominov, saj jih morajo najprej ustvariti. Če jim stalno mi, ki imamo z življenjem izkušnje in končno v družbi tudi moč, stalno ponavljamo, da je danes vse slabše, kot je bilo nekoč, se bojim, da jih bomo še težje spravili v šolo in bodo vedno bolj podobni tem, ki zjutraj zaradi brezvoljnosti težko vstanejo. Nekje sem prebral, da je tolažba sestra dvojčka upanju. Mladega človeka, ki se spopada z negotovo prihodnostjo in je spet dobil zavrnjeno prošnjo za zaposlitev, bomo bolj težko tolažili, če mu ne damo vsaj kančka upanja. Premalo bodo le besede, kot so: »saj bo šlo,« ali »prihodnjič bo bolje«. Ustvariti moramo tudi okolje, kjer bodo mladi čutili, da v to mi, ki imamo številne izkušnje, tudi verjamemo. Zato danes zadovoljno pobrskajmo po svojih lepih spominih in vsaj kakšnemu mlademu omogočimo, da bo verjel, kako lahko tudi on jutri, če že ne danes, ustvari zase nekaj lepega.
Neveljaven email naslov