Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
3704 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
December je zadnji mesec. Mislim: zadnji v letu. Čeprav je lahko za marsikoga zadnji sploh. A to lastnost imajo čisto vsi meseci v letu. Vsi dnevi v letu, pravzaprav. Vsaka ura je lahko zadnja, ker »ne vemo ne dneva ne ure« (Mt 25, 13). In morda se prav v tem skriva razlog za decembrsko veseljačenje: v strahu, da se bliža konec; da zadnjič počnemo, kar koli že počnemo; da se zadnjič družimo, s komer koli se že družimo; da zadnjič pijemo, jemo, plešemo, gledamo, dihamo, ljubimo; da bo konec, mi pa še nismo doživeli, dosegli in postorili tega ali onega, nismo še opravili tega ali onega, nismo še popravili tega ali onega … December je zadnji mesec. Mesec, ko se potegne črta in naredi izračun. Ko urejamo in usklajujemo podatke, da bodo naše bilance in naše statistike urejene. December je mesec, ko najemamo kredite, da odplačamo, pokrijemo in skrijemo še neodplačane dolgove. December je mesec, ki nam da misliti. Zato se opijanjamo, da pozabimo. In ne mislimo. December je mesec, ki nas razgali. Zato se še lepše oblečemo. December je mesec, ko se počutimo sami v svojem strahu. In osamljeni. Zato se toliko družimo. December je mesec, ko se oglasi vest. Zato toliko kričimo in pôjemo. Da bi preglasili vest. In strah. December je mesec, ko se slepimo in si zatiskamo oči pred resnico. Zato prižgemo čim več luči. Da sploh kaj vidimo. In da ne bi videli lastne teme. A na koncu decembra, na koncu zadnjega meseca, na koncu leta … kot tudi na koncu življenja in na koncu koncev … ni konec. In ni konca. Ni smrti in pozabe. Je Rojstvo in Večni spomin. Ni le »koledarski« nov krog, ampak resničen nov začetek. Vsaj mi, krščeni in birmani, bi se morali tega zavedati! Decembra se spominjamo trenutka v zgodovini, ko se je Stvarnik spustil med stvari! Ko je Vsemogočni postal nemočen. Ko je Bog postal človek! Ko se je Večni podvrgel času. In prostoru. December je zadnji mesec in skrajni čas, da se zavemo, da je Novorojeni že zdavnaj uravnal bilance in statistike, odplačal kredite in raztrgal zadolžnico. December je zadnji mesec in skrajni čas, da spoznamo, da je Novorojeni izvir žive vode, ki resda omami, a ne upijani, in da ni lepšega oblačila kot obleči Kristusa. December je zadnji mesec in skrajni čas, da odpremo oči in se prepustimo Novorojenemu, ki je Luč. … Resnična Luč, ki razsvetljuje vsakega človeka (Jn 1, 9) In nikoli več ne bomo ne sami ne osamljeni. In nikoli več nas ne bo strah ne Boga ne ljudi. Ne decembra. In nikoli več ne bomo rekli, da je konec.
Avtor današnje ponovljene Duhovne misli arabist in islamolog dr. Raid Al Daghistani razmišlja o eksistenci in kontemplaciji. Gre za kontemplacijo nad stvarstvom, ki je navzoča v delih islamskih mistikov.
Ob izgubi svojega najbližjega, svojega ljubljenega, potrka k tebi praznina. V družini te podpirajo otroci, vnuki, tudi ti jih. A neke vrste puščava se razteza okrog tebe in v tebi. Tako se zazdi. Ljudje se trudijo, da bi pomagali. Na stotine načinov, a kot da ne morejo do tebe. V nekem delu zavesti se avtomatično pojavi hvaležnost, ker je toliko pozornosti, prijaznosti, poskusov pomagati. Pa nekako ostajaš v samotnih, praznih širjavah. Oziraš se za tišino, prosiš za mir, ko lahko tišina govori, ko vanjo stopajo spomini, ki z vso močjo, neustavljivo silijo v tvojo bolečino. Pride mi na misel, da imam tam v zgornjih delih omare albume. Res je tudi množica fotografij na računalniku, a mi v zdajšnjem počutju računalnik nekako ne ustreza. Le za nujne, neodložljive stike. Albumi. Pred menoj so. Vem, da bo v vsakem od njih zgodba, da bodo močni spomini. Me bodo na novo boleli? Previdno si jih želim priklicati v sedanjost. Zavedam se, da so povezani z njim, ki je odšel tja v nebeško prostranost. Vem pa tudi, da ta prostranost sega na neki nov način, še ne dobro udomačen, v moj zdajšnji svet. Tudi najini spomini so vpisani v ta mozaik večnosti. Odpiram strani. Na nekaterih so čudoviti posnetki, v katerih sva velikokrat skupaj, nasmejana ali ožarjena s presunljivo svetlobo zahajajočega sonca, ali pred kakšno znamenitostjo, v družbi z domačini iz daljnih dežel, v mirnem okolju, srečna, v družbi z vnuki, doma ob praznovanju, ali v akcijski drži, na vrtu, na sprehodih, pohodih s prijatelji, v planinah, na olimpijski tribuni s slovenskimi zastavami, v podmornici, deževnem pragozdu. Sama sebe zaslišim, kako se smejem. Kar zdrznem se. Kot bi naredila prekršek. Nimam pravice do veselja. Pridem do tja, kjer sva v družbi prijateljev. Koliko lepega smo doživeli, kako smo desetletja gradili močno prijateljstvo, ga oblikovali tudi z zaupanjem ob svojih padcih, uspehih in neuspehih, osebni in skupni rasti. Dragoceno je in ni minilo, me prešine. Za prijatelje si je treba čas vzet', je naša skupna pesem. Nekje ob globeli praznine zaznavam sence prijaznih, prijateljskih podob, ki ljubeče ponujajo roko. Vabijo, da zlezeš ven. Ne vedo, da ne moreš. V tišini se kdaj zasliši Božji glas, ki vabi, da se samo premakneš, narediš korak. Prijatelji mislijo dobro. Zelo počasi zmorem. Zdaj še ne z vsemi. Hvaležna sem zanje, za vse, počasi se bom vrnila. Tu sem, Gospod, tu sem in si želim slišati, kaj Ti hočeš, kaj je zdaj moje poslanstvo. Ljudje lahko pričakujejo drugače, a tudi če me ne razumejo, tudi če me težko čakajo, se v svoji "razcapanosti", ranjenosti želim še malo zadržati v puščavi. Samo s teboj, Gospod. Da se očistim, da izbrskam iz prašne zmede bistvo. Ne morem kupiti Njegovega obiska, ne morem ga prisiliti, po moji umeščenosti v tok življenja. Pride, na svoj način. Le zaupati je treba Vanj. Zaupam v ljubezen bližnjih, čudovite prijateljske odnose, zanje si je treba vzeti čas. Po njih mi govoriš. In moj ljubi bo vedno prisoten, na nov način nas bo spremljal in nas podpiral. Zaupam v Ljubezen.
Moja vsakodnevna pot v službo in iz nje, ko izstopim iz avtobusa, vodi po isti poti. Le sto ali nekaj metrov več, za katere bi človek lahko hitro pomislil, da so postali že rutina. Da je že vsak moj korak tehnično dovršen in časovno izmerjen. In da se na tej kratki pešpoti ne more zgoditi prav nič, kar bi zmotilo mogoče že nekoliko naveličano in zdolgočaseno pot v službo in iz nje. Moji odhodi in prihodi niso odmerjeni točno na minut. A vendar se nekako gibljejo v tistih jutranjih urah, ko ljubljanske ulice ponovno oživijo. Sem pa tja svojo pot podaljšam še do tržnice, pozdravim branjevko in na vogalu Tromostovja pokimam Rudiju. Rudi za razliko od mene ubere svojo dolgo pot iz manjše dolenjske vasi v nečloveških jutranjih urah. Nemalokrat se povzpnem tudi po frančiškanskih stopnicah in vstopim v cerkev. Kako pomenljivo. Z okna moje delovne sobe lahko vidim enega izmed dveh frančiškanskih zvonikov. In če moje misli niso preobtežene s težo lastnega dne, slišim tudi zvonjenje. Zvonjenje, ki me opominja, vabi in po potrebi lahko tudi zbudi, če bi se zgodilo, da bi na delovnem mestu nehote zakinkala. Nato hitim še s pozdravljanjem in kratkim klepetom mojih uličnih sosedov, ki so uspeli preživeti v svojem poslu. Nekaterim manjka samo še leto dni do upokojitve, nekateri se upokojitve bojijo, drugi pa računamo, koliko let bomo morali še hoditi v službo. Včasih grem na jutranjo kavo ali pa popoldanski čaj v bližnjo kavarno, kjer me že deset let postreže vedno nasmejani natakar. Na videz brezbrižno jutro ali pa pozno popoldne tako postane moja molitev. Vanjo vpletem ljudi, ki jih mimobežno srečujem že deset let. Za večino od njih niti ne vem, kako jim je ime. Današnje jutro sem bila nekoliko zgodnejša. Vrata bližnje cvetličarne so še zaprta. Tako sem znanki z ulice samo pomahala v pozdrav. Včasih mi gospa podari cvet in po materinsko poduči, kako naj ga negujem. Moje osebne jutranje molitve je konec. Odklenem službena vrata. Za njimi nismo več samo znanci z ulice, brez imen … A vseeno je kdaj naša skupna molitev razglašena in neosebna.
Eden od mojih najlepših spominov na rajnega očeta je povezan z dogodkom, ki smo ga verjetno doživeli prav vsi otroci, vsak na svoj način. Učil me je voziti kolo. Ker me je bilo strah, da bom padel, me je od zadaj držal za sedlo in me bodril, jaz pa sem gonil pedala. Vedno hitreje in vedno bolje je šlo. In ko sem se ozrl nazaj, da bi to veselje delil s svojim očetom, sem šele takrat opazil, da ga ni ob meni, da je že daleč zadaj – in da se peljem čisto sam, on pa se vesel smeje, ko me gleda, kako mi je uspelo. Tako velikokrat se nam Bog v življenju skrije. To je zato pogosto trenutek, ki mu ga očitamo, ker nas je nesramnež pustil same, da se mučimo s svojim življenjem. Lahko pa bi ta trenutek razumeli kot priložnost, tisti hip, ko se zavemo, da nas Bog pusti, da se na kolesu naprej vozimo sami. Da spusti naše sedlo in se skrije za vogal, da bi s ponosom škilil, kako dobro se vozimo tudi brez njegove pomoči, da bi se kot najbolj srečni starš čudil, kako nekaj velikega in lepega je ustvaril v nas. Zato so trenutki naše samote in zapuščenosti s strani Boga lahko tudi trenutki, v katerih moramo občutiti globoko zaupanje z njegove strani. Trenutki, ko vidimo, kako močno računa na našo odraslost in našo odgovornost. Ne, On ne želi biti Bog, ki do potankosti predpisuje, kaj in kako moramo narediti. Ne želi si imeti sužnjev, niti posnemovalcev. Želi si svobodnih in ustvarjalnih ljudi, ki vejo, kaj je prav in kaj narobe, in znotraj možnosti uberejo svojo pot – tisto, za katero menijo, da je prava. Ne želi, da ga kot zatlačeni v vato sprašujemo za vsako malenkost, ne želi si čudakov, ki se držijo besed kakor pijanec plota. On nam je povedal, kar nam je želel povedati, in pokazal, kar nam je želel pokazati, potem pa gre. Skrije se, da se bomo odločali in da bomo živeli ne kot sami, ampak kot samostojni in za svoja dejanja odgovorni ljudje. In nam s tem daje največje možno dostojanstvo, kar ga premore: dostojanstvo sina.
Že od nekdaj je človek rad zrl v nebo in pričakoval ta ali oni utrinek, in ko se mu je pokazal, se je ob njem nasmejal. Pomenil mu je srečo ali vsaj presenečenje, ki ga čaka. Podobno je hodil skozi gozd in pričakoval, da bo okoli sebe uzrl kakšen sadež, ki bo pomagal preživeti njega in njegovo družino. Zagotovo je poprej pričakoval, da se bo kakšno dekle ozrlo nanj in bo imel ob sebi družico, ki ga bo spremljala, ko bo iskal primeren kraj za nastanitev. Toda najlepše pričakovanje je bilo, ko je čakal, da se mu bo rodil otrok. To je pomenilo, da mu je prek otrok zagotovoljen jutrišnji dan, tudi takrat, ko njega samega ne bo več med živimi, bo prek sina vstopal v prihodnji čas. Da, človek je že od vsega svojega začetka bitje pričakovanj. V tem pričakovanju ga je seveda tudi strah, kaj bo prinesel jutrišnje dan. Toda to stisko pričakovanja miri zaupanje v božanstvo, ki ga spremlja, varuje in mu obljublja, da ga bo obiskalo na poseben način. V obzorju globin človeške duše tudi prerok Izaija zagotavlja svojemu ljudstvu, da se dobri Bog ne kesa svojih obljub in da jih bo zagotovo izpolnil. Takoj na popade radovednost: za kakšne obljube pa je šlo? Kaj neki posebnega je izvoljeno ljudstvo pričakovalo od svojega Boga? Pravzaprav smo presenečeni, da za nas nič posebnega, obljublja jim poštenega človeka, tistega, ki bo v Izraelu vzpostavil pravičnost. Ampak kraljestvo poštenja res ni nič posebnega? Če pomislimo na vsa oboroževalna tekmovanja, na ugonabljanje oceanov, na vedno večjo stisko tretjega sveta, na naraščajočo grobnico prebežnikov, ki s imenuje Sredozemsko morje, vidimo, da je takšna pravična dežela dobesedno »kraj, ki ga ni«, se pravi u-topija. Pa vendar Kristus, nadaljuje napoved svojega predhodnika profeta Izaije in pravi, da vse te preizkušnje, stran poti in tudi zlo, ki se bo še pojavljalo, nikoli ne bo moglo izničiti vere in ljubezni, ki jo on prinaša. Zato nas opogumlja in pravi: zravnajte se in dvignite svoje glave, vaše odrešenje se približuje«. Apostol Pavel je še bolj zgovoren in zatrjuje, da tam, kjer se pomnoži zlo, se je poveča tudi milost ljubezni. Zato je adventi čas, trenutek, ko se nam bo razkril sam Bog. In kako se bo njegova ljubezen sklonila k nam? Da bi jo videli, ni več potrebno zreti v nebo, ampak pogledati okoli sebe. Opazili bomo otroke in ko bo vsak naš otrok postal naš »kralj«, ki ga varujemo, bomo prek njegovega smehljaja razumeli, da Bog vendar prihaja k nam, saj je vsak otrok Božje bitje, ki prinaša presenečenje in upanje jutrišnjega dne.
Spominjam se poljudnoznanstvene oddaje, ki je prikazovala življenje žiraf. Morda niste vedeli, a žirafe porodijo svoje mladiče stoje. In tako je prva stvar, ki jo novorojena žirafa doživi, trimetrski padec na trda tla. Malo drugače od našega jutranjega postavljanja na noge, kaj ne? Čeprav se nam kdaj zjutraj zdi, kot da smo zares padli v nov dan s treh metrov višine. Še vedno nekoliko zbegan žirafji mladič se poskuša postaviti na noge, a pri tem se njegova mama obnaša milo rečeno čudno. Svojega mladiča namreč nežno brcne v zanjo plat, kar ga seveda spet vrže po tleh. Verjetno še bolj zmeden žirafji mladič se znova poskuša spraviti pokonci, a kaj ko ga že naslednja nežna brca spet spravi na tla. Ves proces se še nekajkrat ponovi, dokler ni novorojeni žirafji mladič že preveč izmučen, da bi se postavil nazaj na noge. Tedaj ga mama žirafa še enkrat nežno brcne in ga tako prisili, da vstane. Od tedaj naprej svojega mladiča nikoli več ne porine na tla. Zakaj ta neobičajen in na videz prav nič materinski prizor? Razlaga je preprosta: da bi mladič preživel napade plenilcev, mora biti prva lekcija, ki se je nauči v življenju, kako se hitro spraviti na noge. Tako materina navidezna krutost ni več tako kruta. V naših življenjih nas marsikaj spravi ob tla in kdaj potrebujemo kar nekaj časa in moči, da se spet postavimo nazaj na noge. Stati na svojih nogah je znamenje, da želimo živeti življenje v polnosti in da smo pripravljeni na življenjske izzive. Ti bodo tudi danes prišli v takšni ali drugačni obliki – in morda nas bodo tako kot žirafjega mladiča pritisnili ob tla. Ampak lekcija, ki se je mora žirafji mladič hitro naučiti, da ne postane obrok plenilcev je, kako se čim prej pobrati na noge. Materini sunki in nežne brce so mladiču 'hitri tečaj' življenja. Takšne brce – v zadnje tri črke – kdaj potrebujemo tudi mi, da se nam okrepijo klecava kolena. Lahko pa smo po potrebi kdaj tudi nežne žirafje brce tudi drug drugemu, da si pomagamo postaviti na noge, obstati in iti naprej – novim življenjskim izzivom naproti.
Evangelist Marko je zapisal neobičajno okoliščino, ko so se Jezusovi učenci znašli v viharju na jezeru, ker jih je Jezus vabil v pustolovščino vere. Medtem ko so se oni kot izkušeni ribiči bojevali za življenje, je Jezus mirno spal na krmi. Vsi smo v čolnu sredi viharjev življenja, globoko verni, vendar prestrašeni. Neki mornar je med vojno svojim domačim v pismu napisal: »Če boste slišali, da sem v bitki padel, ne jokajte. Spomnite se, da je celo ocean, v katerega bi potonil, samo luža v roki mojega Boga Odrešenika. Jezus, ki je na krmi spal, je bil videti kot nebogljen popotnik. Kako malo so učenci dojeli! V njihovem čolnu je bil pravzaprav stvarnik in upravljavec morja in zemlje. Noben vihar ne more potopiti čolna, v katerem počiva gospodar vesolja. Vse se pokori njegovi besedi, samo človek ne. Priznam, da v viharju težko popolnoma zaupam Bogu, ker se mi zdi, da Odrešenik spi. Njegovo spanje je lahko slikovit prizor, moje uspavanje vere ali pa nauk, da moram biti v viharju tako miren tudi jaz. Bog me težav lahko obvaruje, ali pa da moč, da jih prenesem. Učenci so bili namreč na cilju že takrat, ko so ga sprejeli v čoln. Čoln našega življenja ni udobna, luksuzna potniška ladja – križarka, ampak je čoln za reševanje. Kajti kjer ni viharjev, ni nevarnosti. Kjer ni nevarnosti, ni strahu, kjer ni strahu, ni testiranja, kjer ni testiranja, ni učenja, kjer ni učenja, ni duhovne rasti, kjer ni duhovne rasti, ni vere. Vsak kristjan potrebuje tri reči: božjo besedo, molitev in preizkušnje. Božja beseda in molitev nas božata, preizkušnja pa nas utrdi. Veste, znani vojščaki ne postanejo veliki v vojašnici, ampak na bojišču. Neki človek je nenehno živel s težo strahu. Ko je taval po pašnikih, zatopljen v svoje črne slutnje, je srečal veselega pastirja, ki je imel zaupanje v Boga. Popotnik mu je priznal, da mu to manjka. Pastirja je vprašal, ali je mogoče, da Bog v množici ljudi ljubi tudi njega. Pastir mu je pokazal svojo vasico v dolini. »Ali vidiš vsako hišo posebej in tudi okna vsake hiše?« Popotnik mu je pritrdil. Potem je pastir nadaljeval: »Ne obupaj. Sonce je eno samo, pa vendar obsije vsako okno v naši vasici, tudi najmanjše in najbolj skrito. Morda si otožen zato, ker je tvoje okno zaprto. Odpri vsa polkna in te ne bo več strah.
Imeti, imeti je že zgodnja človekova potreba. Kaj vse hoče imeti otrok. Marsikateri tudi vse dobi. Zasut je z igračami in oblačili, z odraščanjem pa pričakovanja po imeti ne pojenjajo. Mobiteli in druge privlačne lažne potrebe obsedejo že prav majhne šolarje. Menda jih v šoli ne smejo uporabljati, a pomembno zanje je, da jih imajo. Sicer bi tudi po mnenju staršev veljali za zaostale, revne, neprilagojene in posledično čustveno prizadete. Za božjo voljo, tega pa ne! Kako zelo podlegamo okoliščinam in kako hitro odmislimo področja duhá. Sicer nikomur ne pride na misel, da bi dojenčka hranil s pikantnim paprikašem in malčkom in šolarčkom tudi ne ponuja ostrega noža. Zdravila za otroke so opremljena s posebnimi navodili in njihova vsebnost jim je prilagojena. Niti s kamilicami jih ni varno predozirati. Toda cepetavec hoče, in ko dobi, pričakuje nadaljevanje. Kako hitro mu podležemo! Na drugi strani pa toliko spodbud po: biti. Razlage in dokazi, da je pomembneje biti kot imeti. Ko jih poslušamo, smo ali ZA ali PROTI. Proti, če se mi zdi vse razen uživanja v uživanju imetja brez zveze. Če bi hotel kaj plemenitega biti, bi se moral marsičemu odreči. V napredni družbi pa ja ne bom obračal kolesa nazaj v zaostalost. Mar bi bil boljši človek, če bi spal na slami namesto na ležišču prestižne znamke? Kaj pravzaprav pomeni ta "biti"? Saj vem, da sem in da bivam. V predalu imam jedilni pribor, a ga ne smem imeti? Menim, da lahko lesenega, plastičnega, kovinskega ali pa zlatega. In prav ob njem izdam svojo bit, svoje notranje jedro. Ob zavedanju presežnega pomena bivanja, bi ne maral jesti z zlato žlico, vedoč, da mi meče v goltanec milijone podhranjenih ljudi. Pomen med imeti in biti mi mora postati čim prej jasen. Malo pozno je takrat, ko korak že omahuje. Takrat so tudi možgani že bolj otopeli. Ni druge poti do biti kot takoj stopiti na malce bolj raskavo pot in se utrditi v hoji. Modri vzgojitelji in starši znajo, zmorejo in seveda hočejo otroka voditi po njej. Pa mu na primer željo po mobitelu kot osebni lastnini uresničijo šele tam v 4., 5. razredu. Učitelj pa sploh ne opazi, da bi bilo prej z njim kaj narobe. Ni moglo biti, ker mobitelska izkušnja zanj ni bila edina družinska vzgojno-posestniška vaja. S kakšno žlico jemo?
Rimski govornik, politik in filozof Ciceron je precej svojih besedil oblikoval kot premisleke o temeljnih življenjskih vprašanjih. V Pomenkih v Tuskulu se je tako spraševal o življenju po smrti ter s tem povezanim vprašanjem o dobrem življenju. »Kakšen je pravilni način življenja?« se sprašuje, »Po katerih načelih naj se ravnamo? Kako bomo dobri ljudje in dobri državljani?« Sam je namreč kot zaveden patriot verjel, da mora posameznik gledati tudi na skupno dobro, na dobro države in ne zgolj na lastno korist. V Pomenkih pa tudi v drugih delih je zato trdil, da bi si moral vsakdo prizadevati za udejanjenje vrline in za skrb za državo. Pri tem se ne bi smel osredotočati na dolžino, temveč na kakovost življenja: čeprav smrt »vsakodnevno grozi v negotovih pripetljajih in zaradi kratkega življenja nikdar ne more biti daleč«, modrega moža strah pred njo ne bi smel odvrniti od tega, da ne bi vselej pomagal državi in deloval v korist sodržavljanov. Kajti modrec se zaveda, da je »potomstvo, ki ga sicer ne bo uspel videti, tudi njegova stvar.« Njegovo delovanje bi morala potemtakem po eni strani usmerjati skrb za prihodnje rodove, po drugi strani pa želja, da bi tudi sam utelesil vrlino. Tako bi se lahko izkazal za najboljšega na vseh področjih: za najboljšega moža, politika, državljana in nasploh najboljšega človeka. Ciceron večkrat poudari, naj se človek loteva podvigov iz želje po vrlini in ne po slavi: če bo hlepel zgolj po slavi, se bo odvrnil od vrline in zašel na kriva pota, to pa mu ne bo prineslo prave sreče v življenju. Nasprotno pa prav življenje v skladu z vrlino in udejanjanje te vrline v vsakdanu vodi do resnične blaženosti. Medtem ko vrlina ne sledi želji po slavi, pa želji po vrlini »nujno sledi tudi slava, čeprav si ne prizadevaš zanjo,« zatrjuje Ciceron. Lahko se sicer zgodi, da dobremu človeku za njegovo dobroto in vrlino ni poplačano že v njegovem zemeljskem življenju, nedvomno pa bo nagrade deležen po smrti, ko bo užival v božanski blaženosti.
V človekovem srcu se vedno na novo pojavljajo lepe melodije. Le od kod so prišle vanj? Lahko rečemo, da je človek zapel, še predno je spregovoril, kajti znal je prisluhniti melodijam neba. Slišal je za ptice, ki so od nekdaj žvrgolele, in človek je v njih zaznal nekaj več kot ritmični zvok ali zanimive glasove. Začel je uživati ob ptičjem petju, ga oponašati in tudi sam je zažvrgolel. In tudi ko je postal zelo zgovoren in razvil dar pripovedništva, se je še vedno rad zatekel k petju. Kadar je beseda pospremljena z melodijo, pridobi novo moč, še neznan polet, saj nam globlje razkrije pomen samih besed. Zdaj razumemo, zakaj ob izrazu globokih čustev človek znova potrebuje ne samo navadne besede, ampak tudi pesem. Pomislimo, naši najbolj veseli trenutki, pa tudi najbolj žalostni so pospremljeni s pesmijo. Prepevamo in zaplešemo ob svadbi, otožno zapojemo na pogrebih, zajuckamo od veselja, ko se nam je rodil otrok, ob visokih obletnicah dvignemo kozarce, a ne brez petja. Pravijo, da k najglobljim čustvom spadajo tudi religiozna razpoloženja. Kako izraziti najintimnejši svet, kako ga ubesediti, ko so pa besede tako šibke! Tudi za molitev potrebujemo pesmi, nujne so melodije srca, da bi izrazili tisto, kar je neizrekljivo, da bi povedali še več kot zmore sama beseda. Zato se je že zelo zgodaj razvilo tudi liturgično petje. Bogoslužne melodije želijo povedati več kot razposajena razigranost, izraziti želijo globinsko veselje, ki ga vsak nosi v sebi v obliki najlepših hrepenenj. Zato je pomembno, da so svetopisemska besedila tudi v odličnih slovenskih prevodih ohranila lepo melodiko slovenskega jezika. Hvaležni smo lahko našemu pesniku Simonu Gregorčiču, da je vnesel v svoje prevode bibličnih psalmov toliko melodičnih odtenkov. Zelo zanimivo je, da je današnja svetnica sv. Cecilja postala nebeška zaščitnica cerkvenih pevcev in glasbenikov zaradi njenega življenjepisca, ki pravi, da je kljub zvokom orgel slavila Boga. To se nam zdi malce paradoksalno, toda če pomislimo, da so bile v antiki orgle zelo bučne, kar nič melodične in so jih imeli za posvetni instrument, potem lahko občudujem Cecilijo, da je njeno srce prepevalo kljub nemogoči glasbeni spremljavi. In v tem je simbolika lepih pesmi in melodij: kljub hrupu sveta, kljub tragičnemu občutju življenja, vendar ne bodo utihnile melodije in lepota notranjega sveta. Srce se bo vedno odpiralo melodijam, ki prihajajo od zgoraj.
Ljudje vseh časov želijo svet popraviti, ker z njim, takšnim, kot je, niso zadovoljni. Želja, da bi svet izboljšali, je plemenita in tempirana bomba hkrati. Koalicijske sile so leta 2001 vdrle v Irak, da bi odstranile diktatorja Sadama Huseina in vzpostavile demokracijo. Papež Janez Pavel drugi je rotil Busha in Blaira, naj ne posegata na tuje ozemlje. Nista ga poslušala. Danes je Irak padla država, z uničeno družbo, daleč od vsake demokracije. Papež je vedel, da je boj proti terorizmu samo pretveza za dosego ekonomskih interesov, kot je ideal pravične družbe samo pretveza za nasilno revolucijo, po kateri zavlada prevratniška klika. Jezus se je od teh modelov distanciral. Na Pilatovo vprašanje, ali je res judovski kralj, kot beremo v današnjem evangeliju, je odgovoril pritrdilno, vendar z bistvenim dodatkom: "Moje kraljestvo ni od tega sveta." Prav tega dodatka niso upoštevali številni krščanski vladarji, začenši s Konstantinom Velikim, ki je leta 312 pred bitko z Maksencijem, tekmecem za oblast, pri Milvijskem mostu blizu Rima na nebu zagledal križ, obsijan z napisom – V tem znamenju boš zmagal. Konstantin in za njim številni kralji in cesarji so celih 1400 let Kristusov križ preobračali v ideologijo, s katero so dajali legitimnost svoji tuzemski vladavini. Jezusov model reševanja padlega sveta, polnega krivic, tragedij in zmede v dušah ljudi, je v sprejetju križa: "Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj." Evangelij temelji na oznanilu, da nastane nekaj novega, boljšega in lepšega le tam, kjer se uresniči nova zapoved ljubezni do bližnjega. Če je kdo zares razumel človeško psiho, padli svet in z izvirnim grehom ranjeno človeško naravo ter dvoumnost človeških strasti, je bil to Dostojevski. O svojem izhodu iz prepleta dobrega in zla, je rekel tole: "O sebi vam lahko povem, da sem otrok stoletja, otrok nevere in dvoma, in to vse do zdaj in morda celo do pokrova na krsti. Kakšne muke mi je povzročalo in mi še zmeraj povzroča to hlepenje po veri, ki je v moji duši toliko močnejše, kolikor več je v meni argumentov proti njemu. In vendar mi Bog včasih podari minute, v katerih sem popolnoma miren. V teh minutah ljubim in zdi se mi, da me ljubijo drugi, in prav v takih minutah sem si izdelal simbol vere, v katerem mi je vse jasno in sveto. Ta simbol je zelo preprost: verujem, da ni ničesar, kar bi bilo lepše, globlje, bolj razumno, pogumno in popolno od Kristusa, in ne samo, da ni – z ljubosumno ljubeznijo si govorim –, da tudi ne more biti. Še več, če bi mi kdo dokazal, da je Kristus zunaj resnice, in bi bila resnica res zunaj Kristusa, bi raje ostal s Kristusom kot z resnico." Svoje občutje Boga in "sijoče osebnosti Kristusa", pravi Saraskina, raziskovalka Dostojevskega, je Dostojevski prinesel iz katorge, iz zapora v Sibiriji, kjer je vklenjen v klade preživel štiri leta. In kaj je počel v katorgi? Bral je evangelij, skoraj samo evangelij, saj je bil evangelij edina knjiga, ki je bila dovoljena v zaporu. Dobesedno pravi: "Samo tam, v ječi, v katorgi, sem živel zdravo, srečno življenje, tam sem spoznal samega sebe …. Tam sem spoznal Kristusa, spoznal sem tudi ruskega človeka in začutil, da sem tudi sam Rus. … Ne govorite mi, da ne poznam ljudstva! Poznam ga: od njega sem spet v svojo dušo sprejel Kristusa, ki sem ga spoznal že v hiši staršev kot otrok in ki bi ga kmalu izgubil, ko sem se preobrazil v 'evropskega liberalca'."
Budistična anekdota o odlašanju kot vrsti lenobe naj bi nas spodbudila k marljivosti, ki je ena izmed šestih popolnosti, ki predstavljajo bistvo budizma. Nekoč je živel tibetanski menih, ki se je spoprijateljil z neke vrste škratom, ki mu po tibetansko pravimo theurang. Theurangi so temačni, kosmati škrati, ki imajo samo eno nogo in radi kockajo. Pravijo, da če se želimo z njimi spoprijateljiti, moramo iti na sotočje treh rek, vreči kocke in reči: "Jaz sem zmagala, theurang je izgubil." To moramo ponavljati tako dolgo, dokler theurang ne zapade skušnjavi, se nam prikaže in iztegne roko, rekoč: "Ne! Nisem izgubil! Podaj mi kocke!" Takrat ga moramo zgrabiti za roko in mu dejati: "Ne bom te spustila, dokler ne postaneš moj prijatelj!" Tako se je tudi ta menih spoprijateljil s takim škratom. Živela sta skupaj v samostanu in theurang mu je prinašal, kar koli si je zaželel. Menih je srečno živel v razkošju. Čeprav je vedel, da bi moral meditirati, je s svojo prakso nenehno odlašal. Svojemu prijatelju je dejal: "Seveda sem zdaj zelo srečen, vendar moram meditirati, da se pripravim na smrt. Opozori me, ko boš videl, da se približujem smrti." Škrat je obljubil, da bo to storil. Leta so tekla in nekega dne je theurang omenil svojemu prijatelju: "Lama, ali si opazil, da ti lasje sivijo?" Menih mu je odvrnil: "Seveda imam sive lase, saj se staram!" Škrat si je mislil: "Vse je v redu. Lama me je razumel." Nekaj let pozneje mu je theurang dejal: "Lama, izpadajo ti zobje!" Menih mu je odgovoril: "Seveda mi izpadajo zobje, saj se staram." Škrat si je spet mislil: "Če lama to ve, potem je vse v redu." Nekega dne je theurang svojemu prijatelju naznanil, da bo naslednji dan umrl. Menih se je razjezil in ga okaral: "Zakaj mi nisi tega prej povedal? Prosil sem te, da me opozoriš!" Theurang mu je odvrnil: "Saj sem te velikokrat opozoril! Najprej sem ti povedal, da ti sivijo lasje, in ti si mi odgovoril, da se staraš. Mislil sem, da si razumel. Potem sem ti povedal, da ti izpadajo zobje, in spet si mi odvrnil, da veš. Velikokrat sem te opozoril." Tokrat je meniha resnično zaskrbelo, kaj bo z njim, toda kaj naj bi storil zdaj, ko mu je preostalo tako malo časa? Ta vrsta lenobe, ko stvari odlašamo, ker naj bi imeli še dovolj časa, je zahrbtna, saj naše zmotne predstave ustvarjajo lažen občutek varnosti. Čeprav vemo, da bomo morali vsi umreti, resnično verjamemo, da je to nekje daleč v prihodnosti in da nam bo uspelo dokončati vse, česar se lotimo. Zato vedno odlašamo s svojo duhovno prakso, ki nam lahko pomaga živeti srečno in izpolnjeno življenje. Pomembno je torej, da s svojo duhovno prakso, pa tudi drugimi dolžnostmi in nalogami, ki jih pred nas postavlja življenje, ne odlašamo, temveč da se jim marljivo posvetimo že danes.
Vas danes, drage poslušalke, dragi poslušalci, čaka kaj lepega, zanimivega, odgovornega? Če ste tako rano pritrdilno odgovorili, bo dan poln, hitro minil in večer bo prinesel zadovoljstvo. Tisti, ki ste le vstali in še to ne veste zakaj, razen to, da ne morete več spati, ste verjetno zastrigli z ušesi. Dan bo za vas tak, kot je bil včerajšnji in bo verjetno tudi jutrišnji. V svoji turobnosti se bo vlekel in na koncu, če bi vas vprašali, kako je bilo danes, bi le zavzdihnili, da nič posebnega, da tak kot vsak drugi dan. Vsi smo kdaj pa kdaj deležni tega zadnjega. Življenje se ujame v ustaljene kolesnice, dolgčas napolni naše življenje in nič več nas zjutraj ne vleče iz postelje. S tem se moramo spopadati in še dobro, da moramo v službo, šolo, na tako ali drugačno delo, poskrbeti za otroka, bolne, ostarele, skrbeti zase, saj nas to edino drži pokonci. Brez tega bi se zaprli vase, izgubili ves polet. Na srečo pridejo spet trenutki, ki nas prebudijo, potegnejo iz utečenosti in vlijejo nove moči. Kaj pa, če se nam to vleče, če se preveč navadimo na prekladanje iz dneva v dan, če nas zagrabi tisto obupno prepričanje, kako nam življenje ne more nič več dati, če smo siti vsega, vseh in še najbolj samega sebe, če se zapremo v svoj svet in nočemo iz njega? Kaj pa takrat? Ni lahko, gotovo je le eno, da bom zelo težko kaj spremenil, če ne bo v meni vsaj malo zaupanja. Francoski mislec J. J. Rousseau je zapisal, da zaupanje dvigne dušo. Brez zaupanja, brez temeljne vere vase in še bolj v koga drugega je težko najti kaj smiselnega v življenju. Poglejmo samo te današnje srečneže, ki z vsem nemirom čakajo, da bodo šli h komu na obisk. Brez zaupanja in vere, da bo to srečanje prineslo kaj lepega, se tega gotovo ne bi veselili. Že tako gremo prepogosto z bojaznijo, kako se bo vse skupaj razpletlo. A vseeno zvečer, ko pokličemo nazaj in se zahvalimo za lepe skupne trenutke, vemo, da je bilo to tisto, kar nas je zjutraj globok v duši spreletavalo, ko smo se odpravljali na obisk. Zaupanje je bilo potrjeno in zato se je še bolj utrdilo. Nismo samo verjeli v tega človeka, sedaj verjamemo tudi vase. Še bolj zaupam sebi, da sem vreden zaupanja. Želim vam v današnjem dnevu vsaj enega srečanja, ki bi nas utrdil v zaupanju, najprej v drugega in s tem tudi vase. Najprej moramo iti ven, začeti prvi korak, vsaj poklicati, da bo to hrepenenje po zaupanju našlo potrditev.
Sufizem ni le pot duhovnega prečiščevanja, temveč tudi in predvsem pot spoznanja. Na tej točki sufiji razlikujejo med več vrst spoznanji: čutnim, razumskim in mističnim. Zadnje se potem deli na »metafizično razkritje«, »duhovno zrenje« in celovito »okušanje« poslednje Resničnosti. Duhovno okušanje (ali v arabščini »dauq«) je v samem središču mistične epistemologije. Gre za neposredno, celostno, metaracionalno, nadčutno in bitnostno spoznanje, ki ga je navsezadnje mogoče doseči le z božjo milostjo. Znameniti teolog in mistik iz 12. stoletja Abu Hamid al-Ghazali ugotavlja, da se do bistva sufizma ni mogoče dokopati drugače kot prav z mističnim okušanjem (Rešitelj, str. 55), kajti resnične duhovne preobrazbe ni mogoče doseči le z učenjem in intelektualnim naporom, temveč samo z duhovno prakso in neposrednim notranjim izkustvom. Duhovno okušanje za Al-Ghazalija pomeni jedro religioznega življenja. Tako tisti, ki razodetvene resnice navsezadnje ne »okusi« (t.j. doživi, izkusi) na duhovni način, ostane na ravni pojma oziroma – mrtve črke. Sufizem, ki temelji ravno na neposredni notranji izkušnji posameznika, zato pomeni eksistencialno revitalizacijo religioznega življenja v islamu. Kot je razumsko spoznanje »vrednejše« od preprostega verovanja, pa je neposredno okušanje »vrednejše« od razumskega spoznanja. Znanje je prepričanje na podlagi dokazov in argumentov, medtem ko je mistično okušanje bitnostno doživetje duhovne resničnosti. Prvo je intelektualno-racionalno, drugo eksistencialno-intuitivno. Neposredno mistično okušanje je, po Al-Ghazaliju, podobno duhovnemu zrenju, »ki predmet [spoznanja] naredi tako otipljiv, kakor da bi ga vzel v roke« (Rešitelj, str. 72). »Dauq« kot terminus technicus sufijske gnoze tako ni le poseben in privilegiran način spoznanja, temveč omogoča tudi dostop do ravni in dimenzij resničnosti, do katerih čuti in razum nimajo dostopa. Tistemu, ki duhovno-mističnega okušanja ne pozna, Al-Ghazali svetuje, da se o njem vsaj pouči iz izkušenj in izpovedi drugih, kajti kdor svoj čas preživlja z mistiki in ljudmi kontemplacije, okrepi svojo vero in značaj.
Nedaleč stran od mojega domačega kraja, pod strmo navpično steno izvira réčica, ki se izteka v eno izmed daljših mejnih rek. Večino svoje kratke poti teče po ozki in gozdnati dolini. Za koga nepomembna in neznatna réčica, a za prebivalce poleg nje nekdaj pomemben vir preživetja. Dandanes ob njej stoji samo še en mlin. Večkrat se zazrem vanj. Zazrem v mlinsko kolo in kamne ter moč kristalno čiste vode iz bližnjega izvira ter pomislim: kako hudo je tod življenje mlelo ljudi. In še vedno jih melje. Tako mene kot vas, cenjeni poslušalci in poslušalke, je življenje potegnilo v svoj mlin. A vendarle nas mlin življenja ne melje vseh enako. Zajemite kdaj pest zrn. Opazili boste, da se razlikujejo drugo od drugega. Nekatera so debela, drobna in velika; spet druga okrogla ali podolgovata. Nekatera prazna, trda in zdrava, spet druga zrela in nezrela. In nekatera majhna kot gorčično zrno. Kot ljudje: nekateri šele kalite, drugi ste že dozoreli in sami padli iz klasa na tla. Spet druge je treba oluščiti. Prej ali slej v mlin življenja pridemo vsi, le mlinska kolesa klopotajo različne melodije. Mlin mojega življenja se še vedno vrti in melje, in kašča življenja, iz katere nosim zrna v svoj mlin, se iz dneva v dan polni in prazni. Iz nje z velnico nosim v svoj mlin življenja raznovrstna zrna: bela in črna. V kašči pa stoji tudi zavezana vreča z zrni, ki še čakajo, da bodo na novo kalila in dozorela. A več kot toliko, ne jaz ne vi, v kaščo in mlin ne morem ne pripeljati, ne nasuti. Iz mlina pa lahko odnesem le toliko vreč, kolikor jih lahko vržem čez ramo. Rimski pesnik Horacij, živel je leta 65 pred Kristusovim rojstvom, je nekje zapisal: »est modus in rebus, sunt certi denique fines. Kar se v prevodu glasi: Vsaka stvar ima svojo mero in končno so le določene meje ali kratko: vse ima svoje! Poleg življenjskih mlinov imamo namreč še božje mline, ki meljejo počasi in v pomenu »sčasoma je vsak kaznovan za svoja slaba dejanja«, česar ne gre razumeti dobesedno, ali pač. O tem naj razmisli vsak izmed nas sam. Že prej omenjenemu pesniku, čeprav ni bil kristjan, je pa po izkustvu spoznal in vedel, da je hitrost božjih mlinov počasna, meljejo pa drobno, gre verjeti. Tako tudi sama verjamem, da bodo moje vreče zmleli božji mlini v najfinejši prah, ki ga bom lahko ponovno zamesila v testo in iz njega spekla svež kruh življenja. Kruh, ki mi bo dal novih moči, kruh z ravno dovolj trdo skorjo, ki me bo opominjala, da lahko zaradi preobjedanja postanem objestna in predrzna. In če bo kdo danes potrkal na naš mlin in nas prosil kruha, mu ga dajmo.
Dragi prijatelji! Čas v katerem živimo je poln besed, člankov, prispevkov o človeku, njegovih pravicah in vse kar spada zraven. Nagnjeni smo k temu, da moramo vse določiti s predpisi in zakoni. In seveda vsako stvar razčlenimo, obdelamo z znanstvenimi metodami, naredimo določene zaključke in to naj bi bilo, kot radi pravimo, realno življenje. Po drugi strani pa doživljamo kako svet postaja vedno bolj nečloveški, svet brez čuta za človeka, lahko bi rekli tudi, človeštvo brez duše. Veliko odločitev v življenju človeka je povezanih z različnimi interesi, ki podzavestno usmerjajo naše življenje. Tudi dogodki po svetu nas nenehno opozarjajo na uničujoče posledice raznih interesov. Postaviti bi si morali vprašanje kdo usmerja moje življenje, kdo usmerja moje življenjske navade, moje obnašanje v vsakdanjem življenju. Zdi se, da izgubljamo neke temeljene lastnosti, ki naj bi si jih pridobil človek v času svojega življenja. Pravzaprav niso to samo značajske lastnosti, to je temelj vsakega življenja. Lahko bi temu rekli tudi (Recimo temu) kreposti. Kdo danes še razmišlja o tem? Prepričani smo ali pa so nas prepričali, da je vse prav in dobro kar delamo. Ob srečanju z ljudmi na Madagaskarju kjer v hiši na manj kot desetih kvadratnih metrih živijo oče, mama in štirje ali več otrok, se mi nehote postavi vprašanje: kaj se zanje spremeni ob novo sprejetem zakonu, ki veliko govori o pravicah vsakega človeka do dostojnega prostora za bivanje. Zagotavljam vam, da čisto nič. Njihovo življenje ostaja utesnjeno v to skromno bivališče. Zato je pomembno, da najdejo v našem življenju pravo mesto osnovne kreposti: RAZUMNOST, PRAVIČNOST, SRČNOST, ZMERNOST. O tem ni mogoče pisati razprave, to je mogoče samo živeti. Ta spoznanja prenašati na druge ljudi pa je pot, da tudi drugi z razumnostjo in pravičnostjo usmerjajo svet k večji srčnosti in zmernosti. Tako postaja človek in z njim človeštvo bolj občutljivo za vse krivice in nepravičnosti, ki se dogajajo po svetu. Želimo si, da bi se nekaj spremenilo. Želja po spremembi je del človeškega življenja. Dokler v človeku tli ta želja je to znamenje življenja. Nihče ne bo naredil tega namesto nas, mi lahko stopimo korak naprej in dovolimo, da bo v nas več razumnosti, pravičnosti, srčnosti in zmernosti. In zavedajmo se, da o tem ne moremo govoriti sami, drugi morajo opaziti, da hočemo nekaj novega, lepšega in boljšega zase in zlasti za ljudi okoli nas.
Pričnimo to jutranjo spodbudo z zgodbo. Neka ženska je vsak dan prečkala ameriško-mehiško mejo na mopedu, oprtana z nahrbtnikom. Ta je bil poln peska. Cariniku je seveda postala sumljiva in vzel jo je na piko. »Kaj imate vendar v nahrbtniku?« »Samo pesek,« je odgovorila. Carinik ji je vzel nahrbtnik in ga spraznil. Res je bil v njem samo pesek. In tako se je odvijalo mesece in mesece. Nekega dne pa ji je rekel: »Obljubim, da vas ne bom ne prijavil niti priprl, toda povejte mi ali kaj tihotapite ali ne?« »O, seveda,« je resnicoljubno priznala. »In kaj?« je še pritiskal nanjo. Ženska se mu je zasmejala in odvrnila: »Mopede.« Ne, tihotapljenje ni krepost o kateri bi rad danes govoril. Zgodba prej govori o pomanjkanju te kreposti na eni strani in o nekakšnem odklonu na drugi. Govorim namreč o razumnosti, ki je krepost v vsakem trenutku uporabiti spoznanje resničnosti in pravilno reagirati. Razumen človek se torej uči videti neko situacijo v celoti in vsej kompleksnosti in na podlagi tega pravilno presoja oz. deluje. V zgodbi imamo dve osebi, ki imata zametke kreposti razumnosti. Carinik ji ni preveč zvest, saj se v očitno sumljivi situaciji ne znajde preveč dobro. Lahko opazimo, da se »zapiči« v neko podrobnost in se ukvarja z njo do onemoglosti. Ima obilico časa, da bi situacijo dobro presodil, a mu ne uspe videti širše slike. Na drugi strani pa imamo mopedistko, ki je razumnost spremenila v pretkanost oz. zvijačnost. A njeni poskusi so bili precej tvegani, saj bi jo ob bolj razumnem cariniku čakala kazen. Razumnost ne smemo enačiti s številom doktoratov in objavljenih knjig. Povezana je namreč z predvidevanjem ali previdnostjo, ki temelji na pravem spoznanju realnosti. Človek, ki pred njo beži ali živi v oblakih, bo težko ravnal razumno, saj mu ne bo uspelo izkoristiti priložnosti, ki bi se mu ponudile. Kdor pa se uči, da bi že vnaprej videl posledice svojih odločitev, se bo tako izognil marsikateri nevarnosti. Spoznamo lahko, da nas razumnost spodbuja k večji širini in iznajdljivosti. Vabi nas, da dobro izkoristimo konkretno situacijo oz. da konkretno situacijo izkoristimo za dobro. Velikokrat se nam zgodi, da smo iznajdljivi le na tistem »temnem« polu – kako se izogniti nepotrebnemu delu, kako plačati čim manj davkov ali kako na primer očrniti sočloveka v njegovi šibkosti. Vklopimo še ta svetli del, da bomo razumni, ko gre za dobro nas vseh.
Evangelij na predzadnjo nedeljo cerkvenega leta govori o Jezusovem drugem prihodu na svet. Kristusu pripravljamo prostor med nami z medsebojno ljubeznijo, dobroto, velikodušnostjo, prijaznostjo, razumevanjem, pomočjo potrebnim, opogumljajočimi besedami in sočutjem. Pripoved, ki sledi, je preprost primer tega, kako v vsakdanjem življenju lahko prinašamo Kristusa na svet: V nedeljo sva šli s hčerko v kino. Ko sva se bližali blagajni, je k nama pristopil mlad kitajski par in nama ponudil dve vstopnici in bon za pokovko. Prijatelja, za katera je kupil vstopnici, sta v zadnjem trenutku odpovedala svoj prihod. Ponudila sem, da mu plačam vstopnici, toda vztrajal je, da mi ju podari. Pogledala sem svojo šestletno hčerko in ji rekla: "Zdaj pa midve poiščiva nekoga in mu polepšajva dan." Ko sva stali v vrsti za pokovko, je hčerka predlagala, naj si razdeliva pokovko, drugi bon pa nekomu podariva. Kmalu je v vrsti zagledala malezijsko deklico in njeno babico ter ji podarila bon. Po predstavi sva na parkirišču srečali indijski par, ki ni imel dovolj drobiža za parkirnino na avtomatu. Dala sem jima manjkajoči drobiž. Ko pa sem hotela plačati svojo parkirnino, sem v reži parkiranega avtomobila našla pet dolarjev. Hčerka jih je naslednji dan vrgla v nabiralnik za otroke v sirotišnici v veleblagovnici. Zvečer me je hčerka nagradila z objemom in besedami: "Kako srečen dan sva preživeli, mama!" Za nama je bil res čudovit dan. Midve sva bili v tuji deželi deležni prijaznosti, potem pa sva prijaznost naklonili drugim ljudem različnih narodov in ver. Lahko si samo predstavljam "napredovanje" prijaznosti, če so jo ti ljudje posredovali naprej. Sporočilo pripovedi nas spominja, naj dobro, ki smo ga prejeli, posredujemo naprej. Eno prijazno dejanje lahko "pomnožimo" v tisoč drugih prijaznih dejanj. Dobrota je nalezljiva in izžareva na druge. S posredovanjem dobrote, ljubezni in služenja pripomoremo, da se približa Kristusov prihod med nas. Gospod je navzoč povsod tam, kjer so ljudje prijazni do drugega, kjer so velikodušni, ustrežljivi. Skratka, kjer so ljudje ljubeči. Pomislimo, kolikokrat bi lahko ta teden "prinesli" Jezusa spet na Zemljo in med nas tako, da bi drugim posredovali svojo velikodušnost in prijaznost.
V današnji Duhovni misli evangelijski pridigar Silvester Molan iz Krškega razmišlja o delovanju Svetega duha.
Neveljaven email naslov