Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
3705 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Vsakdanje stvari in skrbi silijo v ospredje. Velikokrat nas premotijo in tisto pomembno, celo bistveno, gre včasih neopazno mimo. Ne da se vsega. Vedno nam zmanjkuje časa, vedno hitreje se vrti življenje. Kot bi nas prehiteval čas. Nekoč je neki kmet, ki je imel polno opravkov na vrtu in v hlevu, zadihano vstopil v hišo in se sesedel na stol. Ženi je omenil, da mu je slabo. Videti je bilo, da potrebuje zdravniško pomoč. Namesto da bi ona takoj poklicala reševalce, je v vedro natočila vodo in mu začela umivati noge. Medtem se je kmetovo stanje tako poslabšalo, da je vendarle poklicala pomoč. Ko so končno prišli do zdravnika, je kmet že umrl. Nisem mogla dopustiti, da bi ga zdravnik videl s tako umazanimi nogami, je izjavila kmetica. Ali bi bilo mogoče kmeta rešiti, če bi prišel prej, ostaja dvom, ki ne mine in ne mine. Ne vemo, nikoli ne vemo, kako dolgo bomo živeli, kdaj pride čas za odhod. Vsak dan je lahko zadnji. Na to ne bi smeli nikoli pozabiti. Vsak dan je pomemben. Vsak trenutek je na neki način nepogrešljiv, je vreden, da se mu posvetim. Je enkraten, saj se nikoli ne bo ponovil. Če ga zanemarim, če ga zapravim, mi je lahko žal, a ne bo se vrnil. Nikoli več ni druge priložnosti. Veliko je spoznanje, da z občutljivostjo, tudi čuječnostjo hodim skozi življenje, se poglobim, spremljam dragocene trenutke, ki se pojavijo. Namesto, da hrepenim po njih, se jim posvetim danes – ljubeč pogled svojega bližnjega, objem otroka, žareče nebo ob sončnem zahodu, čudovita glasba, hvaležen klic, prijazen stisk roke, šopek zvončkov v drobni ročici vnukinje, toplina doma, pozornost soseda, veselje ob ozdravitvi, mir srca … Morda lahko človeka postane kar malo strah, ker se vse spreminja. Kako močno smo povezani s spremembami, iz trenutka v trenutek, iz dneva v dan, iz leta v leto, vedno hitreje in vedno bolj izrazito. Ne samo drugi, tudi sam se spreminjam, ne obstanem, hodim skupaj z drugimi ali mimo drugih. Približujem se cilju. Kako dobro je, da se brez sprenevedanja zavedam cilja, da se ob tem na silo ne ustavljam, ampak hodim, vztrajno hodim, uživam lepoto, si prizadevam, borim za dobro, izbiram bistveno, zaupam, se veselim, doživljam nemoč, ko ne gre po moje. A verujem, da prihajam k tebi, moj Bog. Zgodi se Tvoja volja.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem.
Jutra na Prvem prinašajo tudi razmisleke o temeljnih življenjskih, religioznih in duhovnih vprašanjih. V Duhovni misli avtorji, pogosto na podlagi svetopisemskega ali kakšnega drugega znanega besedila, govorijo o zmeraj aktualnih, eksistencialnih temah, s katerimi se človek srečuje od nekdaj. Množica pogledov pod uredniškim vodstvom Petra Franka ob glasbenem izboru Apolonije Gantar. Vsak dan ob 5.50, ob koncih tednov ob 6.50. Na Prvem.
Velikana slovenske poezije Franceta Prešerna nekateri radi imenujejo slovenski Orfej. Ne samo, da se ta mitološka podoba pogosto pojavlja v njegovi poeziji, tudi sam je hotel popeljati svojo ljubljeno Evridiko, ki ji je bilo ime Julija, v veselje in radost. Vendar mu to ni uspelo in tako je v svoji žalosti pisal Sonete nesreče. Toda prav v nesreči je Prešeren postajal »novi Orfej«, podobno, kot so grški krščanski očetje našega Odrešenika primerjali s tem pevcem. Kristus namreč vse kristjane popelje k novi svetlobi in sreči. Tudi za našega pesnika bi lahko veljale preroške besede, ki jih je izgovoril sam, vendar brez posmehljivosti: bil je kot nekakšen »nov Orfej, ki k sebi vlekel je Slovene«. V grški mitologiji je bil Orfej tudi glasnik miru, saj je s svojimi strunami in poezijo znal spraviti grška ljudstva med seboj. Podobno si je tudi Prešeren želel sprave med Slovenci, želel je, da bi jih združil skupni ideal in vzpostavil med njimi mir in srečo. Od tedaj se v Prešernovem imenu ne prepoznajo le slovenski književniki, ampak vsakdo, ki mu je mar slovenski jezik. Zato smo lahko tudi mi danes pozorni na Prešerna kot na tistega, ki na eni strani opeva izgubljeni »raj pod Triglavom«, na drugi pa ga znova zaznava v svoji viziji ter nam kaže, kako lahko do njega prispemo. V »Sonetih nesreče« obžaluje, da je zapustil domači kraj in da ga je v svet speljala »uka žeja«. V tem hrepenenju po izgubljenem slovenskem »Edenskem vrtu« lahko vidimo več kot samo nezaupanje v sodobno tehnično civilizacijo, ki nas trga iz domačega okolja. Gre za to, da znanje, ki si ga vsak mladenič in mladenka želita, ne bi hkrati pomenilo izgube spoštovanja in zanemarjanje lepot slovenske kulturne krajine. Prešeren nas opozarja, da se moderna tehnologija ob zanesenosti nad svojimi uspehi lahko kaj kmalu sprevrže v izgubo pristnih človeških odnosov. Znanost in tehnični dosežek nas ne odtujita od nas samih in naše sreče le, če ohranita temeljne človeške vrednote, spoštovanje do dela in čudovite narave, ki nas obdaja. Toda vrnimo se k Prešernu kot k »novemu Orfeju«. Če pozorno beremo njegov »Krst pri Savici«, vidimo, da Črtomir sprejme krščanstvo iz rok svetniškega meniha, ki evangelij oznanja z besedami ljubezni. Toda k temu ga je pregovorila Bogomila. Že na zemlji mu je razgrnila »nebeško glorijo« – to pomeni, da svetloba Ljubezni, novih spoznanj in sreče lahko napoči le s krščansko kulturo in duhovnostjo že v tem življenju. Če dosledno sledimo Prešernovemu iskanju nove luči, potem je »novi Orfej« Bogomila, ki simbolizira lepoto poduhovljenega in ljubečega dekleta. Lahko končamo z besedami, da Prešeren preroško naznanja novo duhovnost – tisto, ki jo bo razkrila ženska duša, inteligenca ženskega srca, in ki lahko Slovence znova popelje v njihov izgubljeni »Edenski vrt«.
Stali so pred prestolom in Jagnjetom, ogrnjeni v bela oblačila( Jn 7,9) V knjigi Razodetja so odrešeni, stanovalci nebes oblečeni v bela oblačila. A že tukaj na zemlji se ljudje radi oblečemo v bela oblačila, posebej ob pomembnih priložnostih in posebnih slovesnostih. Tudi Jezus je bil na gori spremenitve oblečen v bela oblačila: Njegova oblačila so postala bleščeča, nadvse bela, da jih tako ne more pobeliti noben belivec na svetu ( Mk9,3). Belo oblačilo, bela barva ima v sebi nekaj skrivnostnega, nekaj duhovnega. Barva vseh barv je bela barva. Še danes moderne žene, dekleta in neveste želijo vsaj enkrat v življenju obleči sanjsko poročno obleko bele barve. Kot otroci smo prvič oblekli bele oblekice za sprejem prvega svetega obhajila. Takrat smo se res počutili kot posebna bitja, a prek te bele obleke je na nas prišlo nekaj angelske miline in lepote in zaradi tega so se nam zasvetile otroške hrepeneče oči. Bela oblačila so odsev večnega človeškega hrepenenja, da se vzdigne nad svojo revščino grešnosti, da iz blata skušnjav, ki jim vsak dan podleže, zaživi v tisti lepoti in sijaju, ki jo daje svetost. Svetost namreč naredi ljudi neizmerno privlačne, lepe in neodoljive. V belih oblačilih smo podobni zasanjani zimski pokrajini, ko čisti sneg pokrije vse smetišča, vse nepravilnosti, norosti in napake človeških rok in naredi iz naše zemlje pokrajino pravljične lepote. Spomnim se deklice, ki je pri verouku, ko smo govorili o poroki, narisala sijajno kočijo, bele konje in mamico in očka v belih oblačilih. Spodaj je napisala: Poroka mojih staršev v prihodnosti…takrat bom tudi jaz nosila belo obleko. V belih oblekah smo ljudje podobni svojemu Stvarniku, ki, kot pravi knjiga Razodetja, sedi na »velikem belem prestolu ( Rz 20,11)« je oblečen v oblačila, bela kot sneg, in obličje mu sveti kakor sonce. A tudi vsako dejanje ljubezni, dobrote in sočutja našo dušo pobeli od znotraj. To je bela lepota svetosti, ki nikoli ne mine.
Zelo dobro se spominjam izjave neke socialne delavke, čeprav je od takrat, ko sem jo slišala, minilo že veliko let. Bila je na precej vodilnem položaju in je takole povedala, kako je doživljala svoje delo: »Imela sem občutek, da prenašam vodo v situ. V svojem življenju sem tako znosila ogromno vode.« \tAli se ne dogaja podobno mnogim ljudem? Vse življenje se z vsem srcem trudijo za nekaj, pa so nazadnje praznih rok in nimajo kaj pokazati. Ali je bilo potem sploh vredno truditi se za vse to? Morda bi kdo tudi rekel, da vse skupaj ni imelo smisla in mu je na koncu žal za ves trud. \tSocialna delavka, katere izjave se spominjam, ni rekla tako. Zelo veliko je delala, zdaj ima občutek, da nima kaj pokazati, pa vendar ji ni prav za nič žal. Zaveda se, da je vse imelo smisel in da je bilo v tistem trenutku potrebno. Ta zavest ji je dovolj, ne potrebuje drugih dokazov in potrdil. Zato govori tudi o situ in vodi z neko dobrohotnostjo in v njej ni začutiti nobene zagrenjenosti. \tPovsem drugače pa sem doživela starejšo žensko, ki je v svojem aktivnem življenju tudi delala na vodilnem položaju. Zdaj skuša biti dejavna v župniji in pomagati na različne načine. Zelo odločno je večkrat ponovila: »Hočem videti efekt. Hočem videti, kaj je moje delo premaknilo, koliko je komu pomagalo. Če ne vidimo efekta, nimamo prave motivacije za delo.« \tDva pristopa do dela, ki ju tudi sicer srečujemo v življenju. Prva ženska dela in živi zelo sproščeno. Ni obremenjena s tem, kakšen mora biti rezultat. Druga ženska je nenehno nezadovoljna, ker učinek njenega dela ni nikoli tak, kot bi želela. Vedno bi želela kaj več. Kaj pa je tisto, kar ljudem resnično pomaga, ostaja skrivnost. Včasih mimogrede izgovorjena beseda, drobno dejanje, ki se ne zdi omembe vredno, ali kaj podobnega. Pomembno je, da prihaja iz srca in da živimo v zavesti, da ni nič, kar dobrega naredimo, zaman. Tudi če tega… ne vidimo.
Ljubezen je lepa, je preprosta, včasih pa tudi zaplete človekovo življenje. V današnji Duhovni misli o ljubezni razmišlja igralec, dramatik in režiser Gregor Čušin.
Pred skoraj pol stoletja so moje otroštvo in otroštvo mojih sovrstnikov zaznamovale bele in ostre zime. Nizke temperature in visoki snežni zameti so nedvomno prispevali k izoblikovanju moje pokončnosti. Ko sem se pozneje začela vzpenjati po življenjskih gričih in gorah, sem verjetno zaradi svoje značajnosti marsikomu šla na živce, mogoče sem komu stopila na žulj. Verjetno me kdo tudi ni razumel ali pa ni hotel razumeti in prebiti moje ledene skorje. Življenjska pot je marsikoga od nas odnesla in tudi zanesla na različne poljane. Fižolovke, okrog katerih smo s prevelikimi smučmi otroci vijugali, so kaj kmalu nadomestili debeli koli. Le da sama nisem več vijugala okrog kolov, temveč sem jih s kolom dobivala po glavi. Upam pa, da je zaradi mojega udrihanja s kolom, glava bolela čim manj ljudi. Ob pravih zimah in visokih zametih vsaj vemo, kdo je krivec za zdrs na ledu in slabo splužene ceste, mar ne? Veliko težje pa je s prstom pokazati na krivca, ko se znajdemo v težkih, nemalokrat čudnih življenjskih zametih. Še težje je uperiti prst vase. Res pa je tudi, da za vse padce in zdrse v življenju nismo krivi sami. Srčika mojega današnjega razmišljanja ni iskanje izgubljenega krivca v kupu snega in ledu, prav tako ne iskanje zmagovalca, ki se je iz golega veselja zaril v kup snega. Spregovoriti želim le o našem vijuganju po progi življenja. Po moji ali vaši progi življenja, cenjeni poslušalci in cenjene poslušalke, so postavljeni različni količi. Tako kot so proge naših življenj različno dolge. Nekateri elegantno vijugajo mimo količev, spet drugi mogoče šele stojijo na startu življenja in s strahom zrejo v globino. Ne, v življenju nimamo vsi enakih možnosti. Tako kot tudi enako ne prenašamo ostrih in dolgih zim. Nekaj pa vendarle imamo skupnega. Progo življenja, pa naj bo ta še tako zavita, moramo prevoziti vsi. In to od vrha navzdol. Še prej pa se moramo na vrh povzpeti: s smučkami na rami ali pa s kabinsko žičnico. Lahko pa se nam zgodi tudi, da bo sneg, preden bomo prišli na vrh vzpetine, skopnel. A to ne pomeni, da moramo čakati na prihod nove zime, navzdol se lahko spustimo tudi po suhi travi. Na kako visoko zasneženo goro se morate povzpeti vi, da boste začeli vijugati v globine svojega življenja, ne vem. Vem pa, da se lahko že z manjše vzpetine zazremo v čisto belino življenja. Šele z vrha vzpetine ali ledene gore bomo lahko opazili umazane zaplate snega, ki tudi za snežne kepe niso več primerne. Snežni zameti pa bodo videti majhni in lažje premostljivi. In še nekaj: življenje ni sestavljeno samo iz ene discipline. Včasih se vrtimo na eni nogi, drugič na obeh. Predvsem pa moramo paziti pri doskoku. Lahko še tako dolgo letimo in na svet okrog sebe gledamo zviška, na koncu lahko pristanemo v kupu umazanega snega. Pa mirno in varno vijuganje vam želim.
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Na današnjo nedeljo obhajamo praznik Jezusovega darovanja v templju – svečnico. Praznik svečnica je štirideset dni po božiču in po slovenskem izročilu zadnji dan božičnega časa. Ime svečnica izvira iz običaja, da na ta dan po stari navadi v cerkvah blagoslavljamo sveče. To ima velik simbolni pomen, saj sveča ponazarja prazničnost in razsvetljenje teme duha ter nas kristjane opominja, da smo otroci Luči. Praznik namreč izvira iz svetopisemskega dogodka, ko sta Jožef in Marija prinesla dete Jezusa v izraelski tempelj, da bi za svojega prvorojenca darovala, kot je bilo predpisano v judovski postavi. V templju pa sta srečala starčka Simeona, ki je vzel malega Jezuščka v naročje in o njem prerokoval, da bo »luč v razsvetljenje poganov in slavo Izraela«. Tako so blagoslovljene in prižgane sveče pri bogoslužju ta dan prispodoba Jezusa, ki razsvetljuje človeštvo. Ker je torej svečnica praznik, na katerega sta Jožef in Marija Jezusa v templju darovala, lahko bi rekli tudi – posvetila, je v Katoliški cerkvi to tudi dan Bogu posvečenega življenja, ko se redovnice in redovniki spominjamo dneva svoje posvetitve Bogu. Na ta dan se srečamo med sabo v zahvali, molitvi in medsebojnem druženju. Dan posvečenega življenja je uvedel papež Janez Pavel II. leta 1997 kot dan molitve za može in žene, ki so se odločili za življenje v enem izmed katoliških redov ali skupnosti apostolskega življenja, da bi se redovniki in redovnice vsako leto še bolj zavestno in hvaležneje spomnili daru poklicanosti, hkrati pa tudi preverili svojo pot ter prosili za zvestobo na tej poti, da bi bili res gospodovi in za ljudi. Zato so še kako na mestu besede današnjega prvega berila iz knjige preroka Malahija. Prerok govori o angelu, ki ga pošilja Bog, da bi prečistil tiste, ki so mu posvečeni: »Kakor zlato in srebro jih prečisti, da bodo darovali Gospodu daritve, kakor je prav. Tedaj bo Judova in jeruzalemska daritev Bogu všeč, kakor v starodavnih časih in kakor v nekdanjih letih.« Vabilo, ki velja predvsem nam, posvečenim, da bi poglobili svojo vero, svoj odnos z Bogom, še posebno če smo se v tem upehali, polenili, zaspali, se oddaljili ali močno zablodili. Vabilo k spreobrnjenju, prečiščenju in očiščenju, ki velja predvsem nam, ki smo se posvetili Bogu kot redovniki, hkrati pa vabilo vsem, ki s krstom pripadamo Bogu: da bi bila naša življenja ne ravno Luč, prav gotovo pa lučke »v razsvetljenje poganov in slavo« vsemogočnega Boga.
Do zavedanja majhnosti drobnega zrnca na planjavi sveta me pripravi pogled v zvezdno nebo in na posnetke morskega dna. Pa tudi nagneteno polne ulice velemest in travnato širjavo tik pred hišnimi vrati. Sveže nasut pesek na makadamski poti. Javorjeva semenska jadra v zraku. Lastovičji parlament na žicah. Pogled na orla razprtih peruti, suverenega vladarja višin. Občudovanje. Zazrtost. Včasih to komu omenim. Pravzaprav zdaj ljudi s tem že preizkušam. Nisem strokovnjak, a saj že od nekdaj velja, da se ljudje o ljudeh pomenkujejo in jih po svoje presojajo. Presojati se sme, soditi pa ne. Rezultati pa me ne razveseljujejo. Ta in oni me samo debelo gleda. Verjetno vem, kaj si misli. Da imam preveč časa in da je to, kar počnem, brez pomena. Kdo drug se prizanesljivo nasmehne. Tretji se trudi, da bi me nekako pohvalil, češ da sodim med redke primerke, ki se jim zdi vredno »orati globlje«, kot se reče. Kdo se tudi pridruži tej izumrli rasi človeške vrste; malokdo se v današnji dinamiki še zmore pogrezati v nekakšno mozganje o človeku in človeštvu. Kar priznaj, mi pravi, da je to jalov posel. Vseeno pa mi posnetki z morskega dna ne dajo miru. Ponesejo me nazaj v dijaška leta. S kakšnim navdušenjem nam je znan naravoslovec govoril o živalskih vrstah, njegova najbolj priljubljena téma pa so bili pajki. Seveda, prav lahko jih je opazoval, morskega dna pa takrat še ne. Bili so primerni za šolsko rabo. Mogoče bi ga danes razneslo od strmenja in je prav, da je vse prihodnje samo slutil. Kaj drugega si pa glede njegove ljubezni do pajkov nisem zapomnila kot izjavo, da bo »obleka iz pajčevine še dolgo ostala neizpolnjen sen prenekatere dame«. Da, to sem si dobesedno zapomnila, vse drugo pa pozabila. Leta in čas te po svoje obrusijo in že pride dan obžalovanja tega, kar si preslišal, predremal in za zmeraj zapravil. Tako mi posnetki morskega dna s pestrostjo vsega živega in raznovrstnega zdaj grmadijo v zavest spoznanje, pozno spoznanje, da minuta zamujena res ne vrne se nobena. Pa smo zato res usodno prikrajšani? Ne vem, mogoče. Mogoče pa ravno ne. Saj obstajajo nadomestitve, tako imenovane kompenzacije. Primanjkljaj z nekega področja nadomeščam z védenjem česa drugega. Povrhu pa to, pri čemer niti osnov ne razumem, vse bolj občudujem. Zazrtost. Da ni več časa za tako početje. Kakšna je posledica hitenja in površinskosti? Bezljanje v več smeri hkrati in neutešenost. Takoj nekaj drugega in spet hitro in najhitreje. No ja, tako je pač zdaj. Pred časom se je za posebneža reklo, da sliši travo rasti. Slišim je še ne, zraste pa nam že pred očmi.
Sokrat, eden izmed najpomembnejših antičnih filozofov, je vselej poudarjal pomen skromnega življenja. Verjel je namreč, da je obvladovanje svojih telesnih in duševnih potreb ključno za dobro in srečno življenje, tisti ljudje pa, ki tega ne zmorejo in postanejo sužnji strastem, po njegovem mnenju nujno telesno in duševno propadejo. Menil je, da razuzdanec »najbolj škodi prav sebi; največja škoda namreč ni le to, da zapravi svojo posest, ampak da pogubi tudi svoje telo in duha,« zatrjuje v premišljevanjih, ki jih je po Sokratovi smrti v Spominih zapisal njegov učenec Ksenofont. Ta je med drugim zapisal tudi pogovor med filozofom in sodobnikom Antifontom. Le-ta je nekoč pristopil k Sokratu in se pritožil, da ne razume, kako je lahko zadovoljen s svojim skromnim načinom življenja. »Ješ in piješ najslabše vrste hrano in pijačo, ovijaš se v reven plašč, ki ga nosiš pozimi in poleti, ne nosiš čevljev in ne hitona. Ne sprejemaš denarja, ki prinaša radost in ki imetniku omogoča svobodnejše in lepše življenje,« mu je očital in sklenil, da mora biti njegovo življenje res nesrečno. Toda Sokrat mu je v pogovoru dokazal ravno nasprotno in poudaril, kako malo pravzaprav človek potrebuje za dobro in srečno življenje. Glede zadnjega je tako odvrnil, da morajo ljudje za denar delati in so torej sužnji dela, ker pa sam za pouk ne zahteva plačila, se lahko potemtakem kadar koli odloči, da nekomu ne bo posvečal časa in ga poučeval, če ni pri volji. Torej je v nasprotju z Antifontom veliko svobodnejši in tako tudi srečnejši, saj ni odvisen od pehanja za dobičkom. Podobno ga je poučil glede hrane in pijače: »Gre tebi tvoj živež bolj v slast kot meni moj?« ga je vprašal in mu tako skušal namigniti, da vrsta hrane nima prav nič opraviti z našo željo po njej – lakoto namreč vsi občutimo enako, torej bi za potešitev zadoščala tudi povsem preprosta hrana. Sreče torej ni mogoče najti v veliki količini dragih, ekstravagantnih jedi, saj nam bogatejša hrana ne daje večjega občutka sitosti – taka miselnost nas kvečjemu naredi odvisne od nepotrebnih materialnih dobrin. »Mar ne veš, da je človeku treba manj hrane, če z užitkom jé, in da manj hrepeni po pijači, če z užitkom pije?« ga je pobaral. Enako je trdil tudi glede oblačil: ker so ljudje pozabili na njihov prvotni namen, so postala dobrina, po kateri pretirano hrepenijo, toda Sokratu je preprost plašč povsem dovolj, da ga ščiti pred mrazom. »Se ti ne zdi torej, da jaz, ki kar naprej urim svoje telo v prenašanju vsega mogočega, vse laže prenašam kot ti, ki temu ne posvečaš pozornosti?« je vprašal Antifonta in sklenil: »Videti je, Antifont, da ti sreča pomeni razkošje in prestiž; jaz pa sem mnenja, da je nič potrebovati božansko, potrebovati prav malo pa največji približek božanskemu.«
75 let je minilo, od kar so vojaki Rdeče armade vstopili v najbolj žalostni prostor na zemlji. Mnogi so takrat mislili, da se nikoli več ne bo zgodil takšen kolektiven zlom moralne zavesti. Verjelo se je, da Auschwitz predstavlja planetarno katarzo, po kateri človeštvo nikoli več ne bo dopustilo koncentracijskih taborišč in genocidov. Danes vemo, da so bili ti upi pretirani in zaman. Mračna zgodovina homo sapiensa traja še naprej.
Evangelijski pridigar Silvester Molan premišljuje o drugem Kristusovem prihodu.
Hodim po gozdu in poslušam, kako se derejo srake. Srake? Ja, srake. Prav glasne so. Vendar mi danes niso nadležne. V nekem trenutku se zavem, da jih prvič v življenju poslušam z užitkom. V meni je neki nov občutek. Občutek svobode. Občutek praznine. Tiste, »ta dobre«, pozitivne izpraznjenosti, ki me spomni na besede iz Svetega pisma, kjer apostol Pavel spodbuja Galačane: »Kristus nas je osvobodil za svobodo. Zato stojte trdno in se ne dajte spet vpreči v jarem sužnosti.« (Gal 5,1). Vprašam se: »V katere 'jarme sužnosti' pa sem najpogosteje vprežen jaz?« Ugotovim, da je to najprej jarem moje nevere, mojega nezaupanja. Ko v resnici ne verjamem, da ima Bog nadzor nad dogajanjem. In mislim, da moram vse nadzorovati sam. To je pa naporno. Zelo naporno. Zato sem to prenehal. Odločil sem se, da bom nehal skušati nadzirati prav vsako podrobnost v življenju. Nehal se bom igrati Boga. Bog je Bog, jaz pa to nisem. In je tako v redu. Da pa sem tistim srakam v gozdu z veseljem prisluhnil in občutil pristno svobodo, pa je bilo vendarle potrebno še nekaj. Prenehal sem dovoljevati, da bi se nad menoj Boga igrali drugi. Odločil sem se in izstopil iz igranja vloge »grešnega kozla«, v kateri sem se znova in znova znašel. Dokler sem bil ujet v nenehne občutke krivde; v premišljevanja, kaj vse moram še postoriti, kaj vse mi manjka, kje vse v življenju sem »sfalil«; in dokler sem dovoljeval, da mi na ta kup miselne nesnage »nalagajo« tudi drugi, nisem mogel občutiti pristne svobode. Vprežen sem bil v “jarem sužnosti”. Zdaj pa sem na drugačni poti. Gre za proces. Ni povsem preprost, pa tudi brez nevarnosti, da zaidem s prave poti, ni. Vendar pa je zame bistven. Bistven v tem, da se v neki zdravi samozavesti in v spoštljivosti, pa hkrati odločnosti učim postavljati meje; da se učim povedati sproti, kadar me kaj zmoti, in da občutka lastne vrednosti in potrditve ne iščem pri ljudeh, pač pa pri Njem, ki me je ustvaril in me poklical v bivanje in me neskončno ljubi takšnega, kakršen sem. Tako bom prispel do obljubljene dežele, dežele, v kateri lahko svobodno uživam kjer koli in me še tako glasno dretje srak ne zmoti več.
Kolikokrat se sliši ali opazi, da nekdo pričakuje, da bo nekdo drug nekaj ukrenil, da bo prevzel tisto, kar bi moral jaz sam. Pri odraščajočem najstniku je to kar običajno. Preizkuša svoje starše, druge odrasle in se izmika svojim nalogam. Zelo rad čaka, najprej obljublja, da bo, se izmika, potem jezi, se pritožuje. Pod pritiskom, včasih pa tudi – hvala Bogu – kar sam naredi, kar je tako ali tako njegovo delo. Vsekakor bi bilo krivično, če bi trdili, da je to samo v obdobju odraščanja, ko iz otroštva delaš prve korake v odraslost. Mnogo odraslih se samo pritožuje, ostaja v taki drži še dolga leta, nekateri desetletja. Naj neprijetne naloge, tiste, ki niso priljubljene, niti spoštovane, pretežke ipd. opravijo drugi. Tudi dolgoročno reševanje zapletov, dolgov, odpravljanje posledic napačnih odločitev ne samo staršev, pač pa tudi oblasti, voditeljev države – naj reši nekdo drug. Povsem jasno je, da svoje osebne odgovornosti ne morem naprtiti nekomu drugemu. To je moje, je moja naloga. Seveda ni moja odgovornost, da me je nekdo zavedel, ogoljufal, me zlorabil. Moja odgovornost pa je, da se zavzemam za vrednote, ki so mi svete, da se zavem, da imam vero, da se zavedam ljubezni, ki mi je dana. Tako se moram nehati smiliti samemu sebi, nehati jokati, stokati, da ne rečem javkati. In se pritoževati, kaj so mi naredili. Namesto tega grem skozi svojo zgodbo, svojo slabo izkušnje, preizkušnjo in se ob tem premaknem na drugo, višjo stopnjo odgovornosti. Edino to je pot ven iz mračnosti, iz zatrtosti – v svetlejši čas, v soodgovornost. Ne morem samo stati in godrnjati, kako je težko. Rečem si, pojdi skozi vse to, kar je bilo. Drug tega ne more narediti. Ko molim, odprto in z zanimanjem, me pretrese. Kam je izginil moj humor, kje je vse veselje, ki je v meni, me spreleti. Kje se je zataknilo? Morda narobe ravnam ne samo s seboj, ampak tudi z drugimi, nekaterimi, ki so mi blizu. Jih premalo spodbujam, se ne zanimam zanje. Sodelujem le, če me v to prisilijo. Moram se soočiti s svojo odgovornostjo, s svojim delom problema. Potrebna je vztrajnost, neka odločenost, trdna volja. Odpuščam sebi, odpuščam drugim. Brez užaljenosti se zavem, da vsak kdaj naredi kaj narobe. Vzamem si čas. In se premaknem. Drugim pomagam, ob tem pa sam prejmem novo moč, pravi blagoslov za svoje življenje. Odločim se. Seveda se kdaj oglasi dvom, a ne odneham, se ne predam. Vse, kar moram storiti, to moram storiti in ni izhoda. Odgovornost se zaseje v mojo vest, v globino in deluje. Zazrta je v daljavo, v mojo pot, ki je moje poslanstvo.
Papež Frančišek je določil, da je 3. nedelja med letom, se pravi današnja nedelja, posvečena razmišljanju o božji besedi, ki je zapisana v Svetem pismu. Biblija, kakor s tujo besedo imenujemo Knjigo knjig, je biser svetovne književnosti in ena najbolj prevajanih in razširjenih knjig na svetu. Vendar nam to nič ne pomaga, če ga mi ne vzamemo v roke in nam ne postane vodilo v življenju. Eden glavnih ugovorov proti branju Svetega pisma je, da ne razumemo vsega, kar v njem piše. Neveren mož je v restavraciji sedel nasproti mize, za katero je kosil duhovnik. Začel je pogovor z namenom, da bo božjega služabnika spravil v zadrego. »Ste vi duhovnik, gospod?« »Da, sem.« »In pridigate o Svetem pismu, a ne?« »Seveda.« »Najbrž v tisti knjigi najdete veliko stvari, ki jih ne razumete.« »Nekatere pa res.« »Dobro, in kaj naredite z njimi?« »To, kar naredim s kostmi pri tem kosu mesa. Ko pridem do kosti, pojem meso okoli nje, kost pa pustim kakšnemu bedaku, da se ukvarja z njo.« (Zgodbe za skladen zakon in družino, 113.) Duhovita zgodba nam govori, da ni treba, da razumemo vse, kar preberemo v Knjigi knjig, ampak, da si za življenjsko vodilo vzamemo tisto, kar razumemo in kar nas navdihuje. Že starokrščanski avtorji so zapisali, naj se ne jezimo, ko pridemo k studencu in ga ne moremo vsega izpiti, ampak bodimo hvaležni, da smo se ob njem odžejali. Podobno ravnajmo s Svetim pismom: ne jezimo se, ker vsega ne razumemo, ampak bodimo hvaležni za besede, ob katerih smo potešili svojo duhovno žejo in utrdili svoje upanje. Drugi ugovor proti branju je, da se odlomki Svetega pisma, ki jih beremo pri bogoslužju, ponavljalo in da smo jih že stokrat slišali ter jih že poznamo in že vnaprej vemo, o čem bodo govorili. Neki mož je prišel k župniku in mu dejal: »Gospod župnik, pravkar sem že petič prebral celo Sveto pismo.« Župnik se je zazrl vanj in mu odgovoril: »Ni pomembno, kolikokrat si šel ti skozi Sveto pismo, ampak to, kolikokrat je šlo Sveto pismo skozi tebe!« (Zgodbe s semeni upanja, 19.) Tudi mi moramo dopustiti, da nas vedno znova nagovorijo svetopisemske besede. Ne recimo, da jih že poznamo, ampak se poglobimo v njihovo odrešujoče sporočilo. Napačno bi ravnali, če bi se pri branju božje besede vrteli v krogu. Ne, moramo iti v spiralo in se vedno globlje poglabljati v besedilo, da nam bo spregovorilo in bo Božja beseda postala »svetilka mojim nogam, luč moji stezi.« (Ps 119, 105).
Vedno se veselim, ko obiščem meni drag zakonski par v majhni vasici, daleč od hrumečega mesta. Hiška je skrita med mogočnimi drevesi in na pragu me prijazno pozdravi lepa velika muca. Ko ostarela gospa odpre vrata, se ji na ustnicah izriše nasmeh, sklopi svoje od revme upognjene prste in pravi: A, vi ste. Kako lepo, da ste spet prišli. Odpelje me v kuhinjo, kjer je vedno toplo in prijetno, saj gospa kljub letom v štedilniku vztrajno kuri na drva in če je vse tiho, lahko slišiš, kako drva prasketajo na ognju. V drugi sobi leži njen mož, težek nepokreten bolnik, ki le včasih pride do kakšnih svetlih trenutkov in spregovori stavek ali dva. Ona pa je ob njem dan in noč. Povedala mi je, da se ni hotela preseliti v drugo sobo, saj tam ponoči ne bi slišala njegovega dihanja. Bolezen njenega moža zahteva precej strokovne nege in oskrbe, ona, vsa upognjena od revme, pa zanj skrbi z neskončno ljubeznijo, nežnostjo in toplim nasmeškom. Prav ta nasmešek je nekaj, kar razsvetli vso sobo, in moraš se nasmejati, saj se ti zazdi, da tako kot roke blažijo telesne bolečine, ta topli nasmeh blaži duhovne bolečine. Trpljenje je prekrito s tančico njene neizmerne ljubezni in vdanosti. Nima ne plače ne pokojnine, vendar je to, kar dela za svojega moža, vredno več kot vse bogastvo sveta. Ne vem, s čim si je mož, ki leži na bolniški postelji, zaslužil ljubezen svoje žene, vem pa, da ima privilegij, ki ga ne more kupiti niti kakšen milijonar. Žene, ki te ljubi in neguje, čeprav je že sama precej nemočna, se ne da kupiti! Ali jo dobiš ali pa ne boš nikoli vedel, kaj je prava ljubezen. Ob obisku tega ljubečega doma mi pride na misel ena od modernih popevk, ki poje o tem, kaj ljubezen je in kaj ljubezen ni. Na koncu pesem pravi, da je ljubezen to, da ostaneš z njo ali njim tudi, ko je star oziroma stara, ko ne veš več, kdo si in kaj si, a ti si vseeno tu, kajti ti veš, kdo je on in kaj je on. Ta topel domek na hribu iznad mesta mi govori prav o tem, kaj je ljubezen. Sto tisoč definicij, sto tisoč besed sem že prebrala, a vem, da nam še ni uspelo izreči največje globine ljubezni. Ta draga gospa pa mi pokaže, kaj je ljubezen brez besed s tem, da je ob svojem možu, da se ji zdi samoumevno, da ga niti ponoči ne zapušča, da posluša njegovo dihanje, tudi če on tega ne ve. To je ljubezen!
Želim vsem mirno in prijetno prebujanje. Dan, ki ga začenjamo, nas kliče, da gremo spet na delo, po svojih vsakdanjih opravilih. Samo tako bo dan izpolnjen. Misel, ki nam pri na pol odprtih očeh že navsezgodaj dvigne pritisk. Delo je postalo meč, ki visi nad mnogimi in greni življenje. Pri tem ne mislim na lenobo, izogibanje naporov, na nesposobnost. Res so nekateri, ki jih nič ne premakne in ne mignejo z mezincem. Večina vendarle želi delati in je ponosna na svoj poklic. Ob tem ostajajo neizpolnjeni, ker vidijo bolj to, kar niso storili in ne morejo opraviti, kot to, kar so uspeli postoriti. Sam pogosto hitim na delo. Urnik me preganja in si ne dovolim, da bi zamujal. Kako hudo je srečati človeka, ki ga že dolgo nisi videl in ga pustiti le z nekaj vljudnimi besedami, da ja ne bi trpelo delo. Občudujem mlade starše, ki hitijo s svojimi otroki v vrtce, šole in jih tam na tak ali drugačen način hitro oddajo, da so pravi čas v službi. Še meni jih je težko gledati, ko se poslavljajo s tako ali drugačno zvijačo, da bi potolažili otroka, kako težko mora biti šele njim. Kaj hočemo, pogosto zavzdihnemo, taki so časi in ob pritiskih nadrejenih in končno trga, ne gre drugače. Ihta, brezglavo hitenje za doseganje takih in drugačnih poslovnih načrtov, je eden glavnih vzrokov za naš nemir. »Skrbnost in marljivost, ki naj jo imamo pri svojih opravilih, se docela razlikujeta od nemirne vneme, nemira in ihte,« so besede sv. Frančiška Saleškega, ki danes goduje. Če pogledamo njegovo življenje tam v začetku sedemnajstega stoletja, bi mu težko verjeli. Sam je kot Ženevski škof, kjer je imel veliko sovražnikov, veliko delal. Pisal, poučeval, vodil in spodbujal je številne, da so ga s časom vzljubili tudi njegovi nasprotniki. Ob vsem delu je ohranil spokojnost. Nič ga ni vrglo s tira. Prav tega potrebujemo danes. Ob omenjeni naglici staršev s svojimi otroki se pogosto sprašujem, kaj bi jim ob njihovi skrbnosti in marljivosti dalo notranjega miru in zadovoljstva. Če pogledamo Frančiška Saleškega, lahko vidimo, da je to našel v zaupanju, da je življenje dobro, dano od Boga in da smo vsi ljudje poklicani k notranjemu zadovoljstvu. Verjel je, da se v vsakem poklicu ali stanu lahko potrdimo in uresničimo. Le temeljno zaupanje moramo imeti. Lahko mu rečemo Bog, lahko previdnost, lahko red, smisel ali kakor koli že, le verjeti moramo v to temeljno resnico globoke urejenosti. Če želimo dan začeti brez ihte in notranjega nemira, utrdimo zaupanje v svojo lastno marljivost in skrbnost drugih, da bo naše delo blagoslov imelo.
Ena izmed nepogrešljivih priprav na naši domačiji je bila in je na simbolni ravni še vedno lestev. Priprava s prečnimi klini ali deščicami za vzpenjanje ali sestopanje. Lestve so bile narejene iz lesa. Uporabljali smo jih vsi, tudi tisti, ki so imeli vrtoglavico. Še več: pri nas so svojo lestev imele celo kokoši. Če so se pod večer želele pred zvito lisico umakniti v kurnico, so morale splezati na varno. Čim strmejša je bila lestev, tem težje je po njej plezala zvitorepka. A za varnost kokošnjaka smo morali poskrbeti sami in zapreti vrata. Tako smo nekdaj na domačiji in okrog nje plezali mladi ob budnem očesu starejših. Kako visoka je stara tepka, smo otroci spoznali šele potem, ko smo splezali na njen vrh. Če smo hruške pobirali samo s tal, se nam drevo ni zdelo veliko. Tega, da ne smemo trgati nezrelih sadežev, smo se zelo hitro naučili. Z lestvijo smo torej nekoč premagovali višine, previse, se vzpenjali in sestopali. In hvala Bogu, vedno varno sestopili. Otroškemu in mladostnemu plezanju po jesensko obarvanih krošnjah je za večino od vaške otročadi sledil odhod v boljši svet. Tako so naše prve lestve ostale prislonjene doma. Mladostne vezi so se pretrgale, začeli sta se drugačno vzpenjanje in sestopanje. Začeli so se tudi padci. Nekaterim je lestev spodnesel že rahel piš vetra, drugi še vedno žalostno sedijo na prvem klinu, tretji pa kraljujejo v vrhu krošnje in čakajo, da jim kateri izmed prijateljev prisloni lestev nazaj, ker se bojijo padca in ponovnega vzpenjanja. Spoštovane poslušalke in poslušalci, padci se dogajajo vsem. Tako tistim, ki se vzpenjajo po kariernih lestvah, kot tistim, ki lezejo iz čistega veselja do plezanja v vrh krošnje ali da dosežejo varnost kokošnjaka. Stopnje težavnosti naših življenjskih lestev so različne. Mnogi stojijo na najnižjem klinu družbene lestve. Ti so občutili padec, še preden so se začeli vzpenjati. Le vi sami veste, na katerem klinu življenjske lestve ste v tem trenutku in ali ste jo zaradi svojega lastnega vzpenjanja komu spodnesli. Vi sami ste tisti, ki lahko presodite, kolikokrat ste s svojih življenjskih lestev zdrsnili po neumnosti in kolikokrat so vam lestev spodnesli drugi. V krščanstvu je Jakobova lestev – ali stopnice, ki se pojavljajo v novejšem prevodu Svetega pisma – najpomembnejši svetopisemski simbol povezave med nebeškim in zemeljskim svetom. Tako lestev kot stopnišče simbolizirata stopnje poti do cilja. Če želimo spremeniti življenje, se moramo povzpeti na prvo stopnico in se stanovitno vzpenjati, le tako bomo premagali celotno pot. Predvsem pa ne poskušajmo preskakovati stopnic ali klinov.
Neveljaven email naslov