Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
3704 epizod
Kratek razmislek o temeljnih življenjskih vprašanjih s področja vere in duhovnosti. Avtorji spregovorijo o nekaterih eksistencialnih vprašanjih, ki si jih je človek od nekdaj postavljal in so vedno znova aktualna tudi v današnjih družbeno socialnih razmerah.
Vedno znova mi misli zaplavajo nazaj v leto, ki je minilo. Bilo je čisto posebno leto. In zlahka se vklopijo možgani, naštevam polno razlogov, zakaj je bilo posebno. Vse je bilo drugače kot dolga leta prej. Ne morem se sprenevedati, da je bilo vse, kar se je dogajalo, pričakovano. Tudi če je v nekem delu zavesti bilo, to nič ne spremeni. Tudi pričakovane stvari pridejo v tvoj svet lahko kot strela z jasnega. A to so res samo besede, prazne besede, ko se pred teboj usidra resničnost bivanja, ki je dejstvo in hkrati velika skrivnost. Veliko vsega doživetega se kopiči v moji duši. Pozornost je še vedno precej usmerjena v zamolklost, pronicanje bolečine, ki je ne želim potlačiti v kepo, ki bo zdrsela v globino in ob tem postajala večja in težja. Želim jo predelati, čeprav je človeško, da tega ne zmoreš kar naenkrat. In kako lep navdih so svetli spomini, sledovi hvaležnosti, ki objemajo bolečino in jo topijo. Lepi, bogati spomini so kot toplota, ki topi led v srcu, da začutiš močno željo odpreti okna harmoniji neba, toploti življenja, lepoti misli, ki potrebujejo zrak in svetlobo. Občutku odmaknjenosti, samotnosti in negotovosti se približa mavrica povezanosti, vključenosti, dar enosti. Nikakor ni privid. Tu je. Ljubezen se me je dotaknila, me objema, se je zasidrala vame. Dobrota deluje, še posebno če jo tudi sam podarjaš in jo posvetiš Bogu. Majhne, preproste stvari so dovolj, a samo iskrene, pristne, iz srca, s pogledom v oči, s spoštovanjem različnosti, tudi spoštovanjem mojih darov, moje poklicanosti. To osmišlja moje darovanje Bogu, ki me čaka, ki je z menoj in me ljubi. Človeškost je na preizkušnji. Moj ustvarjalni duh v medčloveških odnosih, ki se zliva na vsakogar, ko me prosi za pomoč v stiski, je v Božjih rokah. Z občutkom, da sem le drobna kapljica v morju Ljubezni, molim, naj moje delo ostaja v Božji milosti. In z menoj vsi, ki so povezani z menoj na vseh poteh mojega življenja. Saj tudi zaradi njih ni mogoče, da bi me preveval občutek osamljenosti. Bogato, tako dragoceno in enkratno je to življenje, v vseh obdobjih, v vsej svoji raznovrstnosti. Pot, ki je skrivnostna, a zavarovana vedno, ko je ravna ali ovinkasta, strma, spolzka, nevarna ali svetla, sproščujoča, ozka, blatna ali široka, varna. Veliko dobrih darov prejemam, a včasih sem negotova, ko je za moje potrebe poskrbljeno na boleč, zelo drugačen način, kot pričakujem. Molim in ljubezni darujem vse, česar sama ne zmorem. Božja prisotnost, ki je nad vsem, daje občutek sproščenosti, sprejetosti, ponižnosti in smiselnosti vsega. »Z večno ljubeznijo te ljubim. Nikoli ne bom prenehal delati dobro zate.« (Jer 31, 32,40)
Ko se vprašamo, po čem lahko spoznamo, da je bil David pravi mesijanski kralj, kar pomeni resnična podoba Odrešenika, ki bo prišel kar nekaj stoletij za njim, morda pomislimo na njegovo bistrost in pogum, s katerima je premagal Goljata in bil tudi kasneje uspešen pri obrambi svojega ljudstva. Ali pa da je znal nebeško lepo peti in igrati na harfo, da je pomiril celo razrvanega kralja Savla. Morda tudi, da je kot pravi prerok vzpostavil pravičnost v svojem kraljestvu. Toda odlomek iz Samuelove knjige, ki ga beremo danes pri sveti maši, govori o tem, kar pravi francoski pregovor: »Noblesse oblige«, plemenitost obvezuje. Da, plemenitost srca je kraljevska drža. K tej plemenitosti spada tudi prizanesljivost, da se nekdo ne maščuje, čeprav bi se lahko, ali mu celo to dovoljuje družba, v smislu: vzemi nazaj tisto, kar je tvojega! Današnja zgodba govori o tem, kako kralj Savel iz ljubosumja preganja mladeniča Davida, ki je sicer bil njegov dvorjan in celo njegov najboljši bojevnik. A David je bil kakor judovski Odisej, ki se je znal zmuzniti v nasprotnikov tabor in tokrat mu je uspelo neopazno priti tudi do Savlovega ležišča. Kralj Savel mu je stregel po življenju in lahko bi se maščeval, ter svojega nasprotnika ugonobil. Tod David ve, da je Savel vendarle tisti, na katerega je prerok Samuel izlil rog olja in ga mazili za kralja. Četudi se vede kot njegov sovražnik, vendar ostaja Božji ljubljenec. Lahko da se bo spokoril in znova postal vreden svoje kraljeve službe. Zato David spečemu Savlu odvzame le kraljevo sulico in se umakne na bližnjo goro, od koder ga kliče in mu kaže svoj vojni plen ter ga sprašuje, zakaj ga preganja. Davidova prizanesljivost in odpuščanje ne pomenita, da zase nebi zahteval pravičnost. S hriba kričoč Savlu kaže njegovo krivico, a hkrati svoje plemenito dejanje odpuščanja. Da, odpuščanje ne odpravlja pravičnosti, ampak jo omogoča na višji ravni, na nivoju prizanesljivosti in plemenitosti srca. Ko pravi mesija, Kristus sam, spregovori o ljubezni do sovražnikov, prav tako ne odpravlja pravičnosti v družbi, ampak jo vzpostavlja na višjem nivoju. Pravičnost združi z ljubeznijo, ki je sposobna odpuščanja. Kadarkoli kristjani zahtevamo popravo krivic, ki smo jih pretrpeli, moramo hkrati pokazati, da smo sposobni odpuščanja, podobno kot kralj David, ki je Savlu odpustil, še preden se je ta spokoril. Jezusovi učenci smo poklicani, da le preko ljubezni in odpuščanja vzpostavljamo pravičnost v družbi.
Ko smo letos praznovali drugo obletnico ponovnega odprtja hiše Ljubhospica, so nas počastili s svojim obiskom predstavniki štirih večjih verskih skupnosti v Sloveniji. Na kratko so povedali svoje vtise o sodelovanju z osebjem pri duhovni oskrbi bolnikov. Še posebno so mi ostale v spominu besede muftija iz Islamske verske skupnosti: »Ko vstopaš v hišo Ljubhospica, se malo bojiš, saj misliš, da boš prišel med umirajoče bolnike in osebje z otožnimi, žalostnimi obrazi, ki malodane poosebljajo smrt. Bil sem prijetno presenečen, ko sem ob vstopu v hišo videl tople, nasmejane, prijazne obraze osebja, ki kljub težkemu delu in velikemu trpljenju in žalosti ohranjajo srčnost. Kajti srečal sem ne obraze žalosti ali nemoči, ampak obraze upanja!« To je bila ena najlepših pohval vsem, ki smo delali ali delamo v Ljubhospicu. Obrazi upanja! Takšne obraze potrebujemo vedno in povsod, posebej pa še v težkih časih, ko se zdi, da se je na nas zrušilo celo vesolje in ne vidimo nikjer niti enega žarka rešitve. To sem sama doživela v velikonočnem potresu v Črni gori leta 1979, ko sem kot najmlajša sestra dežurala pred veliko nočjo, ki pa se je namesto s praznovanjem začela s katastrofalnim potresom, ki je v trenutku vse spremenil. Zdelo se mi je, da bom umrla, ne samo od nemoči in obupa, ampak tudi od žalosti, da je Bog to dovolil, da se zgodi prav na največji krščanski praznik.! Ko se je situacija v bolnišnici malo umirila, ko smo vse bolnike odnesli ven, sem stala sredi velikega dolgega hodnika naše bolnišnice in na glas jokala. Pa je pristopil starejši zdravnik k meni in rekel: »Sestra, še smo živi. In dokler smo živi, še imamo upanje, da lahko kaj naredimo!« Ostrmela sem! Preproste besede, polne tolažbe, roka na rami in nasmešek na obrazu tega zdravnika, sta mi vrnila upanje in moč, da sem šla naprej, tudi skozi to velikonočno katastrofo, tudi pozneje skozi spanja pod šotori in obnove porušenih hiš! Obrazi upanja! Kot mlada medicinska sestra sem se v začetku silno bala dati bolniku infuzijo, saj nismo imeli tako moderne opreme, kot jo imajo danes. Še ponoči sem sanjala, o mehurčkih sredi cevk in o tem, kako moram rešiti bolnika, da se mu kaj hudega ne zgodi. Smo pa imeli eno starejšo bolnico s kronično boleznijo,ki je bila pogosto na oddelku. Videla je mojo stisko in je od takrat zmeraj zahtevala in prosila, da ji prav jaz vključim infuzijo. Ko sem prišla do nje, se mi je nasmehnila in rekla: »Veš, jaz sem že tako stara, da me nič ne boli, torej, lahko vadiš na meni, da se dobro naučiš dati infuzije!« In sem se naučila. Še danes sem neskončno hvaležna bolnici Anđi, ki je s svojo šaljivostjo in pogumom pomagala mladi sestri premagati strah pred dajanjem infuzij! Obrazi upanja! Ko sediš ob bolniku, ki umira, se včasih počutiš tako nebogljen, tako nemočen, saj ne moreš storiti ničesar veš, ampak samo darovati svojo prisotnost. Bolnik ob katerem sem sedela sredi noči, ker je umiral, je občasno odprl oči in se mi nasmehnil. Ko je zmogel par besed, je rekel: »Vesel sem, da tu sedite!« Odvrnila sem: »To je moja služba!« Pa je spet rekel:« Vesel sem, da ne stojite, ampak sedite!« Razumela sem. Če sediš, daješ bolniku upanje, da ne boš ob prvem šumu s druge strani vrat zbežala; če sediš, lahko gledaš bolnika v isti višini kot so njegove oči, kajti on ne more več vstati! Na takšen način mu daruješ upanje, da boš z njim in ob njem do konca. Kdor ima v srcu upanje, lahko vedno nekomu pokaže upanje tudi na obrazu.
V Svetem pismu najdemo različne nasvete in spodbude glede našega dela – med drugim, naj bomo marljivi (Pregovori 21,25 in 2. Tesaloničanom 3,10) in da naj s svojim delom poskrbimo za zadovoljitev svojih potreb in potreb tistih, za katere smo odgovorni (Pregovori 24,27 in 1. Tesaloničanom 4,11). Toda delo, ki ga opravljamo vsak dan, je več kot le to. Je način, kako ustvarjamo razliko v svetu in življenje drugih spreminjamo na bolje. Osebe, ki polnijo nakupovalne police v trgovinah, nam ne omogočajo le, da pridemo do stvari, ki jih potrebujemo, ampak da te tudi lažje in hitreje najdemo ter tako dobro izkoristimo svoj čas. Če zaradi bolezenskih tegob končamo v bolnišnici, ni pomembno le delo zdravnikov in preostalega medicinskega osebja. Prav tako je pomembno tudi delo tistih, ki skrbijo za čistočo in higieno prostorov, saj s tem ustvarjajo okolje za uspešen potek našega zdravljenja. Ne glede na to, kaj delamo, ključno je, da to šteje. Delo bi moralo biti več kot le sredstvo za doseganje določenega cilja. Večkrat slišimo misel: “Ne živimo zato, da bi delali, delamo zato, da bi živeli.” Domneva, na kateri temelji to prepričanje, je, da ljudje po večini delajo za nekaj, kar je ob koncu meseca videti na plačilni listi in bančnem računu, in da v tem ni nekega višjega smisla. Delati predvsem za denar pa je komajda kaj več od sodobne oblike podkupovanja – ko vam druga oseba plačuje, da naredite nekaj, kar želi, da naredite, ko bi vi raje delali nekaj drugega. Številne študije so pokazale, da so nefinančne spodbude – kot priznanje, pozornost, spoštovanje in odgovornost – lahko učinkovitejše od finančnih spodbud. Ljudje, ki svojo identiteto gradijo na svojem dohodku, v delu le redkokdaj najdejo zadovoljstvo. Vedno bo nekdo imel večjo hišo ali boljši avto. To je dirka, v kateri ne morete zmagati. Denar in moč lahko uporabimo za dobre stvari, toda hkrati sta to lahko tudi pasti. Zame je delo, ki ga opravljam, poslanstvo – poslanstvo dodajanja vrednosti življenju ljudi, s katerimi sem v stiku. Ko gre za moje delo, moje odločitve glede investicije časa in energije ne temeljijo na ekonomskih dejavnikih. Denar, prejet za opravljeno delo, čeprav je pomemben, nikoli ni in nikoli ne bo primarni določevalec tega, v kaj bom vlagal svoj čas in svoja prizadevanja. Pri določanju prioritet dela začnem z vprašanjem, kako bo to, česar se bom lotil in kar bom počel, naredilo pozitivno razliko za druge. Ugotovil sem, da ukvarjanje s tem temeljnim vprašanjem običajno pripelje do boljšh odločitev. In ko razmišljam o tem, kaj me pri mojem delu osrečuje in zadovoljuje, vedno znova ugotavljam, da so to vse tiste izkušnje in prizadevanja, s katerimi sem drugim pomagal narediti korak bliže k uresničitvi njihovega od Boga danega potenciala in približanja temu, da postanejo vse tisto, kar po Božji milosti lahko postanejo. Če torej tudi vaš cilj ni umreti z več denarja, kot ga imajo vsi drugi na pokopališču, potem je zdaj trenutek, da na svoje delo pogledate z drugačne perspektive. Da v njem ne vidite le poti do plačanih položnic in hrane na svoji mizi, ampak tudi način, s katerim svoje okolje in življenje ljudi v njem spreminjate na bolje.
Dragi poslušalci in poslušalke, če bi vas vprašala, kaj bi se zgodilo z lončenim piskrom ob trčenju z železnim kotlom, bi mi verjetno vsi odgovorili, da bi se razbil in razletel na drobne koščke. Piskrovez bi razbito lončevino le pometel na kup in jo odvrgel v smeti, saj bi moral v sestavljanje celote vložiti preveč časa in truda. »Ne vzdiguj bremena, ki presega tvoje moči, / ne druži se z močnejšim in bogatejšim od sebe. Kako naj gresta skupaj lončen pisker in železen kotel?« (Sir 13,2) sta le dve vrstici, ki ju je zapisal modri Sirah v trinajstem poglavju svoje knjige. V njem siromake med drugim svari pred prevzetnostjo bogatih in močnejših ljudi. Sirahova modrost se me je dotaknila v času, ko sem se odločila, da ne bom več vzdigovala bremen, ki so presegala moje moči. In potem, ko se mi je zazdelo, da življenje že dovolj dobro poznam od spredaj in zadaj. Če bi za opis potez svojega značaja izbirala med lončenim piskrom in železnim kotlom, bi se odločila za pisker, okrašen z ornamenti dobrodušnosti in popustljivosti ter odkritostjo. Mogoče me kdo izmed vas, ki me tudi osebno pozna, doživlja kot železen kotel. Tudi prav. A naj vam zaupam, da sem svoj železni kotel obesila na kavelj. V njem je namreč postalo prevroče. Prav lahko bi se zgodilo, da bi mu zaradi odpadne pare, ki se je dolga leta nabirala v njem, odneslo pokrov. Potem bi v kotlovi notranjosti lahko videli drugačne ornamente, ornamente rje, ki je počasi začela razjedati moj blagi značaj. Odločila sem se, da spet postanem lončen pisker, ki se bo prepustil nežnemu in previdnemu gnetenju življenja. Z mislijo na dobrega piskroveza, ki me bo, če bom trčila ob železni kotel, spet zvezal z žico. Ko so nekdaj lončarji svoje piskre vozili na sejme, so jih ovili v slamo. Tako so piskri, četudi so trčili drug ob drugega, ostali nepoškodovani. Torej ni nujno, da lončeni pisker trči samo v železni kotel, razleti se lahko tudi pisker ob piskru ali pa kotel ob kotlu. Ne samo jaz, tudi vi, cenjeni poslušalci in poslušalke, tako tisti, ki mislite, da ste lončeni pisker, brez razpok ali pa z njimi, ali pa tisti, ki mislite, da ste železni kotel, z rjo ali brez nje, v naših medsebojnih odnosih potrebujemo slamo, da bo ublažila naše trke. Zdi se, žal, da naši življenjski vozovi kljub vsemu razvoju še vedno vozijo z lesenimi kolesi po blatni in poledeneli cesti, po kateri nas premetava sem ter tja, zato medsebojnih trkov ne moremo preprečiti ali se jim izogniti. Če bomo z našim vozom preveč drveli, lahko zaidemo tudi v slepo ulico. Tam pa nas ne bosta našla ne piskrovez ne kovač in nam ne bosta mogla pomagati. Na sejmu medčloveških odnosov se verjetno res ne bomo mogli izogniti ne lončenemu piskru ne železnemu kotlu. Tako nam preostanejo edino slama, posušena stebla in listi omlatenega žita.
Spoštovani, če se nevidni Bog ne bi razodel v človeku Jezusu Kristusu na viden in otipljiv način, vanj ne bi veroval. Zame bi bil neobstoječ in neuporaben in bi zaradi trpljenja nedolžnih obvisel na vrvici ateizma, pohujšan nad Bogom. Manjkali bi mu bistveni lastnosti – dobrota in mogočnost. Kajti če Bog zlo more preprečiti, a ga ne, ni dober; če pa zla ne more preprečiti, ni vsemogočen. Če ga izključim, mi v iskanju rešitve ugovarjanja zlu ostanejo le vratolomne akrobacije, podobne drugim religijam in mitologijam. Priznam, da imajo celo boljše rešitve kot jih ima moje spotakljivo krščanstvo, a kaj ko jim zmanjka nedolžni trpin Jezus Kristus, nag in pribit na križ. Kaj pa, če gre le za teološko zvijačo, saj težko sprejmem dejstvo, da Jezus resnično ne more storiti ničesar drugega razen rešiti duše. Kdo se bo pravdal z Bogom, ki naj bi kraljeval v svojem milnem mehurčku, ne da bi iz njega izstopil? Ne čudijo me kletve mnogih, ki ga hočejo strmoglaviti s prestola. Kateri odvetnik bo zagovarjal tako muhastega Boga? Zgodba pravi, da so vsi odstopili, preutrujeni od iskanja argumentov, in se je zanj zavzel le zlodej, ker se mu je obsojeni Bog zasmilil. Kateri religiolog bo dal odvezo Bogu, da ga ne bi pekla vest, ker dopušča zadušljivo trpljenje? Kateri filozof me bo prepričal, medtem ko kolovratim med knjižnimi policami, iščoč logični odgovor? Kateri sodni tolmač bo znal prevesti njegovo pisano besedo Svetega pisma v nam dojemljivi jezik? Kateri doktor teologije bo kot kirurg odstranil črni melanom zla na koži obraza Božjega stvarstva? Kaj pa, če je prav stvarstvo smrtni greh takega Stvarnika? (Vittorio Messori) Parola pariških komunárdov je bila, da bi bilo treba Boga, če res obstaja, ustreliti, da se ne bi poceni izmuznil. Kako naj imam spoštovanje do velecenjenega Genija takrat, ko nedolžni otroci na onkologiji stokajo v bolečinah? Na vprašanje trpljenja ni boljšega odgovora kakor Jezusov križ, na katerem je nedolžni Bog pretrpel največje zlo. Kajti Kristusov Bog nam ne pomaga s svojo vsemogočnostjo, ampak s svojo slabotnostjo. V tem je odločilna razlika z drugimi religijami in mitologijami (D. Bonhoeffer). Edino krščanstvo se zlu ni izmaknilo, ampak ga postavlja celo v središče svojega oznanjevanja. Kristus se trpljenju ni izognil, ga odpravil ali ga obrazložil, ampak je v njem navzoč. Vzel ga je nase, kar je dovolj, da razumem, kako dragoceno je. Križa ni odstranil; raje se je na njem zleknil. Jezus Kristus je odgovor na vprašanje trpljenja. Zato trpljenje ni nezgoda, spodrsljaj ali sramotna nemoč ponižane narave Boga, ni Božja kazen in zapustitev nas, saj nam je prav trpeči Bog najbližji. »Samo Bog, ki trpi, ima dovolj moči, da pride na pomoč.« (D. Bonhoeffer)
Milarepa je bil eden največjih mojstrov tibetanskega budizma, ki je živel v 11. stoletju. Znan je po svojih pesmih spoznanja, s katerimi je učil svoje učence meditirati, in po tem, da je bil tudi sam velik mojster meditacije. Veliko je meditiral v samotnih jamah po vsej Himalaji in na koncu dosegel razsvetljenje. Ta zgodba uči o bistvu meditacije: kako najti duševni mir v množici misli in čustev, ki nastajajo v nas. Milarepa je svoji učenki, ki ji je bilo ime Paldarbum, dal ta navodila za meditacijo: »Meditiraj kot nebo, brez sredine ali konca. Meditiraj kot ocean, brez površine ali dna. Ta dva primera predstavljata tvoj um. Meditiraj brez pričakovanja ali strahu.« Paldarbum je nekaj časa meditirala na podlagi teh navodil, potem se je vrnila k Milarepi in ga vprašala: »Meditirati na nebo je lahko, vendar kaj naj storim, ko se pojavijo oblaki? Meditirati na ocean je lahko, vendar kaj naj naredim z valovi? Meditirati na svoj um je lahko, vendar kako naj meditiram, ko se pojavijo misli in čustva?« Milarepa ji je odvrnil: »Oblaki so le izraz neba, zato počivaj v naravi neba. Valovi so samo izraz oceana, zato počivaj v naravi oceana. Misli so le izraz uma, zato počivaj v naravi svojega uma.« Paldarbum je potem nadaljevala meditacijo in spoznala naravo svojega uma. Ta zgodba uči, da nam v meditaciji ne bo uspelo doseči umirjenega stanja uma, dokler mir iščemo v stanju brez misli in v situacijah, kjer nas nič ne vznemirja. Resnični mir bomo našli le, ko bomo spoznali, da so vse naše misli in čustva naravni pojavi v našem umu. Če znamo to sprejeti in počivati v naravi svojega uma, potem nam nič ne more vzeti duševnega miru. Naš um je kot nebo: če vidimo vse negativne misli in čustva, kot so na primer jeza, žalost, strah ali skrbi, le kot oblake, ki se pojavijo na nebu in potem spet izginejo, ne da bi nam bilo treba kar koli storiti, potem bomo resnično umirjeni. Naš um bo jasen in vsako situacijo bomo lahko sprejeli pozitivno, v dobro nas samih, vseh drugih živih bitij in vsega sveta.
Aristotel, grški filozof iz 4. stol. pr. Kr., v svoji teoriji etike nekaj besed nameni tudi ljubezni, v kateri vidi pomemben temelj skupnosti, saj je po njegovem mnenju vez med možem in ženo naravna, človek pa je bil tako »že po naravi ustvarjen za življenje v dvoje.« Pravi, da je začetek oziroma povod za ljubezen užitek, ki ga občutimo ob pogledu na neko osebo. »Ljudje, ki se ljubijo, najdejo svojo največjo radost v medsebojnih pogledih in to zaznavo si izberejo rajši kot vse druge,« ugotavlja Aristotel. V nasprotnem primeru, ko nam pogled na neko osebo ne vzbudi nobenega prijetnega občutja, se po njegovem mnenju vanjo tudi ne moremo zaljubiti. Pogled se mu torej zdi sicer potreben, a ne zadosten pogoj za rojstvo ljubezni, saj trdi, da tisti, ki »uživa le ob pogledu, s tem še ne ljubi,« pač pa »ljubezen raste iz medsebojne zaupnosti,« ki v nasprotju z naklonjenostjo za svojo rast potrebuje veliko časa. V prid trditvi, da je pogled res bistven pri ljubezni, govori tudi Aristotlova misel, da o ljubezni govorimo takrat, ko »kdo hrepeni po osebi, kadar je odsotna, in si želi, da bi bila navzoča.« Zaljubljenec si torej želi, da bi imel objekt svoje ljubezni stalno pred svojimi očmi. Vendar pa Aristotel na drugem mestu ugotavlja, da v ljubezni pogosto prihaja do nesorazmernosti: tako se »ljubimec večkrat pritožuje, češ da kljub neizmerni ljubezni sami ni ljubljen,« ali pa ljubljena oseba obupuje, »ker ljubimec, ki je prej obljubljal vse mogoče, zdaj noče izpolniti svojih obljub.« Aristotel pravi, da pride do takšnih situacij zato, ker tovrstna razmerja v resnici niso bila osnovana na ljubezni, pač pa na uživanju ali lastni koristi – ko vpletena eden drugemu ne moreta več nuditi tega, kar si drugi želi, se takšna zveza razdre. V takem primeru »drug drugega nista ljubila kot takega, ampak le nekaj dodatnega, nekaj, kar ni bilo trajna vrednost; /…/ nasprotno pa je prijateljstvo, ki temelji na vrlini, namenjeno ljubljeni osebi kot taki in zato tudi trajno.« Prava ljubezenska vez je torej vzajemna in je podobna trajnemu prijateljstvu, oboje pa je možno »le na temelju hotene odločitve.« Tako v prijateljstvu kot v ljubezni namreč človek ljubi v drugemu to, »kar je njemu samemu neka vrednota.« Če se torej najdeta dva človeka, ki drug v drugem ljubita te vrednote, sta potemtakem v enaki meri deležna dobrih želja in veselja, ki si ga vzbujata.
Pred nami je leto volitev, ko se bodo mnogi kandidati potegovali za naše glasove v upanju, da bodo izvoljeni na zaželeni položaj. Kot že dobro poznamo, se bodo ob vsem tem tudi vnemala čustva in strasti. Nekateri bodo prepričani, da je njihov kandidat najboljši, spet drugi seveda, da je njihov. Nekateri bodo goreče prepričani, da bo njihov kandidat ali njegova stranka prinesla naši ljubi Sloveniji zares pravo vodstvo in usmeritev, ki jo potrebujemo. Žal se bo vse to dogajalo v divji polarizaciji, ki jo zadnje čase še posebno boleče občutimo. Ampak ali bo kandidat iz meni ljube politične opcije prinesel zares rešitev? V predvolilnih soočenjih in razpravah se zdi, da je pač moj kandidat res sposoben to prinesti. Pa to res drži? Ni to mogoče pretiravanje in čezmerno poveličevanje nekoga? Starozavezni prerok Jeremija, ki je živel v šestem stoletju pred Kristusom, je glede tega neizprosno zapisal: »Preklet mož, ki zaupa v človeka in se opira na bitje iz mesa.« Brez dvoma: kdor stavi vse na nekega človeka, bo zgrešil. Na kratki rok se mogoče ne bo zdelo tako, na dolgega pa prav gotovo. Ko namreč človeka naredimo za boga ali pa se on sam tako vede, nastane velik problem in to dobro poznamo iz zgodovine. Ne nazadnje lahko dobro poznamo tudi iz osebnih odnosov. Če je namreč moje bivanjsko upanje utemeljeno na človeku, če vse nanj stavim, potem sem spet v nevarnosti, da ta človek postane moj bog. To se lahko zgodi v odnosih z najbližjimi. Ta nevarnost preži celo v odnosu med možem in ženo. Jasno, da zakon temelji na zavezi ljubezni in zvestobe, ki sta si jo obljubila ob poroki, in prav je tako. Problem nastane, ko lahko iz zakonca naredim boga, ko je vse moje življenje usmerjeno vanj in temu podrejeno, ko pride, kot bi rekli strokovnjaki, do odvisnosti v odnosu. V takem primeru lahko postane en zakonec za drugega bog in v takem primeru še kako veljajo Jeremijeve besede: »Preklet mož, ki zaupa v človeka in se opira na bitje iz mesa.« Preklet zato, ker človek razočara, ker je človek pač samo človek in ne Bog. Vsakič, ko polagamo tako zaupanje v človeka in absolutno stavimo nanj, nazadnje trčimo ob dejstvo, da ne more izpolniti naših pričakovanj in hrepenenj, ne v odnosnem, še manj v političnem smislu. Zato pa še kako drži, kar tudi pravi prerok Jeremija: »Blagoslovljen pa mož, ki zaupa v Gospoda in je Gospod njegovo zaupanje.«
S spoštovanjem in občudovanjem mislim na staro gospo, ki je v svojem življenju prestala marsikaj težkega in pri tem ohranila veliko vedrine in življenjske energije. \tKo je bila še mlada, je prišla v mesto za gospodinjsko pomočnico. Najprej si je kupila knjigo o lepem vedenju. Prišla je iz kmetov. V družini, kjer je delala in stanovala, so imeli nekatere drugačne navade, kot jih je bila navajena. Zato se je sama želela poučiti o tem, kakšna so pravila lepega vedenja in kako naj se vede tu v mestu. Da ne bi naredila kaj narobe in da bi tudi laže našla dober človeški stik z ljudmi, med katerimi je živela. \tPremišljujem, kakšna življenjska modrost je morala biti v tej takrat mladi ženi, kakšno dostojanstvo je nosila v sebi, da se ni pustila kar tako. Hotela se je sama poučiti, kakšna so pravila vedenja v mestu. Zdaj je že zdavnaj pokojna, jaz pa se še pogosto spomnim nanjo in na njeno knjigo o lepem vedenju. Predstavljam si, da bi kaj takega moralo veljati za vse čase, tudi za danes. \tPremišljujem pa tudi o današnjih mladih ljudeh. Bilo bi krivično, če bi rekla, da so današnji mladi ljudje slabi. Veliko dobrega je v njih. Časi, v katerih živijo, so precej drugačni kot takrat, ko je ta gospa prišla v mesto. Zato so tudi oni drugačni. Pa vendar se mi zdi, da bi bilo tudi zanje vredno učiti se od te stare gospe. Olikano vedenje v družbi je izraz spoštovanja do drugih, je nekaj, kar daje dobro podlago za vse ostalo. Šele v takem spoštljivem ozračju se lahko začnemo zares pogovarjati, dogovarjati, skupaj načrtovati in skupaj delati. Zato olika ni samo neka zunanja formalnost, ampak zunanji izraz naše notranje drže, našega odnosa do drugih ljudi.
Na kateri razvojni stopnji se je človek oduhovil? Najprej so me učili, da je bil ustvarjen, nato je bilo treba vedeti, da se je razvil. Zdaj mi govorijo, da ga bo pred razpadom rešila tehnika oziroma tehnologija. Zamenjava izrabljenih naravnih organov z umetnimi. Vse tja do pametnih elektronskih možganov. Tako in tako se pa že podaja v vesolje, v svoj novi dom. Pa si mislim: mar jaz še nisem v vesolju, saj je Zemlja del njega. \tČe je v možganih mesto, da lahko deluje človekova duhovnost, potem da je to nekje v malih možganih, je na modelu nekoč v teve oddaji dejal slovenski strokovnjak za možgansko področje. Iz spomina mi je spuhtel tako njegov priimek kot strokovno ime onega majčkenega dela malih možganov. Tako sem na istem kot kdaj prej: marsičesa si niti ne predstavljam; kolikor pa si, si verjetno napačno. Vseeno pa menim, da je čaščenje začetek duhovnosti. A se takoj vprašam: začetek ali posledica? Pravzaprav je pa duhovnost mlajši pojem vsakdanjega besednjaka. Stoletja je tičal v filozofskem in teološkem območju; navaden zemljam se je ubadal zgolj z dušo, pa še to ne kar vsak in sploh ne kar splošno, neko obdobje celo zelo utišano. Evolucija je dušo navrgla kot družbeni produkt z izvorom v preživetem kreacionizmu. Zdaj je govor predvsem o duševnosti. Kdor se počuti malo bolj pri vrhu znanja in vednosti, omenja razne vrste duhovnosti. Te komponente z delujočim malim delčkom v malih možganih se ni treba več sramovati. Meditacije raznih oblik so razumljene tudi terapevtsko. Iz meditativne sfere je molitev, a ta ne sodi v izobraževalni sistem. Ali so izrazi kot pridušanje, duhovičenje, duhamornost, velikodušnost tudi s področja duhovnosti? Kako se povezujeta duševnost in duhovnost? Laže je psihologom, teologom, filozofom …, ti najdejo hiter odgovor. Običajni zemljan se suče na čistini in razmišlja po svoje. A že to, da se z mislijo dvigne čez in nad vsakdanjost, ga prestavlja v doda(t)no razsežnost. Če je čaščenje izraz duhovnosti - koga, kaj, kako in zakaj častimo? Stara in nova zaveza zavračata častiti mamona, mi se mu še nismo odrekli. Častim lahko tudi sebe. Ali še velja reklo: Lastna hvala – cena mala.
Danes bomo verjetno pokleknili, ko si bomo zavezali vezalke na čevljih. Ko katoličani stopimo v cerkev, pokleknemo v znamenje počastitve Božje prisotnosti. V cerkvah poznamo posebno opremo za klečanje – klečalnik, tudi klopi v cerkvah so prilagojene za klečanje. Klečanje pomeni držo čaščenja, zbranosti in molitve. V prvih stoletjih pa kristjani klečanja niso vključevali v bogoslužje. Ponosni so bili na svoje dostojanstvo in svobodo, saj so se uprli rimskemu čaščenju cesarskih oblastnikov, ki je vključevalo tudi klečanje. S poklekom človek namreč priznava slavo in moč tistega, pred katerim pokleka. Poklek se je pozneje uveljavil tudi v srednjeveškem fevdalnem sistemu. Tako je postal del obreda vitezov, ki so pokleknili kot oprode in po obradu vstali kot ponosni vitezi. Pokleknemo tudi k molitvi, tako kot je k molitvi vsak večer pokleknil pastor neke evangeličanske cerkve v Nemčiji. Odkar se mu je rodil tretji otrok, ni več imel pravega miru za svoje molitve. Nekega večera, ko je spet pokleknil, da bi molil, ga je zmotil hrup, ki sta ga povzročala njegova sinova med igranjem v dnevni sobi. »Naj otroka utihneta!« je nejevoljno zaklical ženi. Nekoliko jezna žena je otrokoma naročila, naj se odpravita spat. Od tistega dne sta vsak večer pazila, da ne bi zganjala hrupa. Celo po prstih sta hodila mimo očetove sobe. A njun oče, pastor, je začutil, da Bog ne sliši več njegovih molitev. Nekega večera je med molitvijo spraševal: »Kaj se dogaja, Gospod? Zdaj, ko imam potreben mir, ne morem več moliti.« Dobil je odgovor: »Bog sliši tvoje besede, a nič več ne sliši smeha. Zaznava tvojo pripadnost, a v tvoji molitvi ne najde več veselja.« Pastor je tedaj vstal in ženi zaklical: »Pusti otrokoma, da se igrata! Tudi njuna igra je del molitve.« In Bog ga je spet slišal. Kdaj pa kdaj v življenju klecnemo, naredimo telemark, kot ga kdaj naredijo otroci, ko stopijo v cerkev in jim starši naročijo, naj pokleknejo. Klecnemo, ker stvari ne gredo po naše, ker nas tako kot pastorja nekaj moti in ovira. Ampak poklek je tudi znamenje, da vsega ne zmoremo sami, da nas breme kdaj pritisne k tlom. Morda bomo potrebovali nekaj časa in molitve, da bomo lahko spet nadaljevali pot.
V današnji Duhovni misli katoliški duhovnik in pisatelj dr. Karel Gržan še v sozvočju z včerajšnjim dnevom kulture govori o duhovnih razsežnostih ustvarjanja in lepote.
Človek je bitje, ki že po naravi išče trascendentni svet. Vse kulture sveta, naj bodo še tako primitivne, nam kažejo to realnost. Človeka torej žeja po onstranstvu in posledično po Bogu, ki se razodeva po lepoti, ker ta vodi k Bogu. Naš razum išče resnico in volja hrepeni po dobroti, ker v njej najde notranji mir in zadoščenje, ki sta potrebna za dosego radosti in osebne sreče. Takrat zavladata v človeku lepota in harmonija. Najgloblje misli in čustva, ideje in spoznanja, človek spontano sporoča drugim. Orodje tega sporočila je umetnost, ki ljudi plemeniti in usmerja k višjemu idealu. Skupno doživljanje lepote poglablja in boljša kvaliteto komunikacije. Umetnost pa odpira pot k veri, kot novi dar. Vera in lepota najbolje izražata človekovo presežnost. Umetnik ustvarja, govori o sebi, o svetu, o stvareh, ob tem pa kliče hvalnico Bogu, stvarniku, večni Lepoti in tudi človeku, ker si Bog in človek nista v nasprotju, saj sta povezana. Bog je izbral človeka za sodelavca, za oblikovanje družbe in vsega stvarstva. Človek je v svoji znanstveni, družbeni, umetniški poti samostojen in avtonomen, ker mu je bila dana svoboda izbere. Ko se človek posveča umetnosti, prispeva k temu, da se človeštvo dviga v boljši svet vrednot, resnice, lepote, dobrote, odpuščanja, ... Sveti Janez Pavel II. je v svojem Pismu umetnikom, nanizal nepogrešljive misli. Da je umetnik tisti, ki še najbolj lahko začuti Boga, ki se mu pri ustvarjanju "pridruži". Bog stvarnik prikliče nekaj iz niča, mojster umetnik pa uporablja nekaj kar že obstaja in temu daje obliko in pomen. S svojimi deli umetnik nagovarja soljudi in navezuje stik z njimi. Umetnik se daruje za druge v svoji družbi, družbo z odgovornostjo sooblikuje in si ne dovoli iskanja prazne slave ali poceni popularnosti. Ko smo v neposrednem stiku s pravo umetnino, veliko mojstrovino, recimo z Bachovim Matejevim pasijonom, Michelangelovo Pietá ali Dantejevo Božansko komedijo, opazimo, da se naša duša vznemiri zaradi tolike lepote. Tudi naše telo začuti veličino vrhunske kulturne dobrine, ki kar vabi k vriskanju od občudovanja. Da to doživimo, moramo biti odprti in dostopni za lepoto, to pa predpostavlja, da gremo najprej vase in v sebi odkrivamo dimenzijo duhovnosti in ji damo prostor in čas, da se razvija. Torej, stik z vrhunskimi umetninami nas popelje v višje oblike duhovnosti. Takrat lahko postanemo boljši ljudje, bolj dovzetni za doživljanje lepote, ker ne dopustimo, da gredo ta doživetja mimo nas, ne da bi nas nagovorila. Naša zavest jih dojame in zabeleži. Postanejo referenčne dobrine za pravilno vrednotenje drugih dobrin. In kaj pomeni biti boljši človek? Predvsem, biti blagohoten do sočloveka, v naši dobroti do njega, v našem sočutju in empatiji do drugih in posledično v zmožnosti odpuščanja, kot izraz najvišje oblike Ljubezni. Družba, v kateri prevladujejo dobri ljudje, je homogena in notranje uravnovešena.
Težka je beseda »ne« za tiste, ki jo izgovorijo, in za tiste, ki jo slišijo. Za oboje enako težka, trdo in kruto zveni, zato jo razumemo kot besedo, ki k dobremu in prijaznemu človeku nekako ne spada. Vendar nam je tako mišljenje žal prineslo zagrenjene ali pa zgarane ljudi, ki jih je teženje po »prijaznosti« pahnilo nekam daleč stran. Kajti nikalnice so večkrat izkaz ljubezni kot sovraštva, ljubezni do sebe in celo do drugih ljudi. Beseda »ne« je namreč za človeka zdravilna, celo osvobajajoča, seveda, kadar je iskrena in dobronamerna, kadar ne zavzema, temveč brani. Ta beseda namreč postavlja meje. In te so v življenju pomembnejše, kot si mislimo. Ko jo izgovorimo sami, se namreč zavestno vračamo k svoji realni podobi, ne precenjujemo se, niti se ne podcenjujemo. Z njo se osvobodimo prepričanja, da smo vsemogočni in da moramo biti vedno vsem na razpolago. Pomaga nam spoznati, da ne moremo in ne znamo vsega. Po drugi strani pa beseda »ne« zaščiti naše vrednote in svetinje ter postavi prave stvari na pravo mesto v našem življenju. Prav ta težka nikalnica je tako varuh našega zdravja in naših vrednot. Ko nam jo izrečejo drugi, pa nam pomaga, da vemo, kdaj smo šli predaleč. To pa je izrednega pomena za dobre odnose: vedeti, kdaj smo stopili, se dotaknili stvari, ki se jih ne bi smeli, razumeti, kdaj smo si dovolili preveč, pa čeprav v dobri veri. Beseda »ne« je dragocena zato, ker se zaradi nje zavedamo meja drugih ljudi in da jih zato bolj spoštujemo. In k temu spada tudi spoznanje, da naše mnenje ni nujno vedno edino pravilno, kar nas spet osvobaja, saj zato dopustimo, da sta resnica in resničnost lahko tudi drugačni od našega pogleda nanju. Tako lahko razumemo, da tudi izreči »ne« kdaj pomeni ljubiti. Tudi okregati. Tudi nasprotovati. Tudi kritizirati. Vse te stvari, izrečene ob pravem času, nas naredijo boljše ljudi.
Neki pevec na cerkvenem koru ni imel najboljšega posluha. Pevovodja je bil mnenja, da bi moral zato zapustiti zbor. Drugi pevci pa so predlagali, naj mu da še nekaj časa, da izboljša svoje petje. Zborovodja se je odločil, da bo šel k župniku in se pritožil: »Tega človeka morate odsloviti s kora, ali pa grem jaz.« Župnik je šel do moža in mu dejal: »Veste, morali bi zapustiti pevski zbor.« »Zakaj pa?« je vprašal mož. »Pravzaprav,« je v zadregi dejal župnik, »pet ali šest ljudi mi je reklo, da vi ne bi smeli peti v zboru.« »Oh, to ni nič,« je odvrnil mož, »petdeset ali šestdeset ljudi mi je reklo, da vi ne bi smeli pridigati.« Naše življenje je mešanica moči in sposobnosti, slabosti in pomanjkljivosti. Vsi radi povečujemo svoje dobre lastnosti in pomanjšujemo slabe ter iščemo izgovore zanje, da bi drugi bolj cenili naše dobre lastnosti. Radi govorimo o slabosti drugih, tudi zato, da bi opravičili svoje. Svetopisemski odlomki tokratne nedelje govorijo o človeški nemoči ter o tem, kako lahko Bog uporabi nemoč in nesposobnost ljudi, da izpolni svoje načrte. V berilih tako srečamo tri ljudi, ki jih Bog pokliče, in se zavedajo svoje nemoči, nesposobnosti in grešnosti. Prerok Izaija priznava, da ni vreden, a zaupa v Boga. Bog ga očisti, da lahko izpolni zaupano mu poslanstvo. V odlomku iz pisma Korinčanom nas sv. Pavel spominja, da je zadnji, najmanjši med apostoli (1Kor 13,8-9), a ga je Bog vseeno poklical v svojo službo. V evangeliju pa Simon Peter samega sebe imenuje »grešen človek« (Lk 5,8) in prosi Kristusa, naj gre proč od njega. Vendar ga Kristus postavi za prvega med apostoli. Sporočilo današnjih svetopisemskih odlomkov je lahko za nas spodbuda. Bog kliče tudi ljudi, ki niso zelo sposobni in z napakami, da postanejo oznanjevalci njegove besede. To se dogaja skozi vso zgodovino. Želi pa Bog zvestega človeka. Takemu bo tudi dajal moč, da bo izpolnil zaupano mu poslanstvo. Ali kakor pravi rek: Bog ne kliče usposobljenih, ampak usposablja poklicane. Bog ne odpiše ljudi zaradi njihovih slabosti, ampak jih preoblikuje in jim pomaga, da izpolnijo poslanstvo. Ko Gospodu iskreno in ponižno priznavamo svoj strah, svojo nesposobnost in svojo grešnost, nas preoblikuje in usposablja, da lahko izpolnimo svojo življenjsko nalogo in svoje poslanstvo.
Etnologinja in publicistka Alenka Veber v današnji ponovljeni Duhovni misli razmišlja o pomoči ljudem z roba družbe. Ta pomoč ne sme biti le materialna.
Čas epidemije je spremenil naše razvade in navade, našo vsakdanjost in tudi naše odnose. Kot siva megla zimskega jutra je v naše življenje stopilo nezaupanje. Če odprete medije, vas nehote stisne pri srcu, saj toliko črnogledosti, nezaupanja enih do drugih kot v naši mali domovini ni skoraj nikjer na svetu! Je torej res, da smo podlegli ne samo pandemiji covida-19, ampak še hujši okužbi – dvomu, sumničenju, strahu enih do drugih? Kot da nihče več nikomur ne verjame … Nehote se sprašuješ, ali so ljudje res izgubili tisto najpomembnejšo življenjsko držo, da nekomu in v nekaj zaupajo? Pomanjkanje zaupanja v ljudi okoli sebe, v svoje najbližje, sodelavce nosi s seboj tudi nezaupanje v vse, kar je naše – v državo, ustavo, ljudi in ustanove, cerkvene in druge. A brez upanja, brez luči na koncu predora ni mogoče živeti! Če bomo premagali strah in obup, bomo lahko spet zaupali našim zdravnikom, saj se kljub napakam in številnim neznanim stvarem borijo predvsem za ljudi, za njihovo zdravje in njihovo blaginjo. Spet bomo verjeli, da medicinsko osebje, ki je res preobremenjeno – sama sem bila del tega in vem, da je res! – res trudi, da ne bi izgubilo sočutja in še naprej delilo ne samo zdravila, ampak tudi tolažbo. Potem bomo zaupali odgovornim na tem ali onem področju in jih s svojim zaupanjem prisilili, da kljub vsem hudim besedam in medsebojni nestrpnosti najdejo skupno pot za boljšo prihodnost. Kajti glaven boj se tudi v času epidemije ne vodi v medijih in političnih razpravah, ampak v vsakdanjem življenju nas, navadnih ljudi, ki delamo vse, da bi epidemija čim prej minila, ki ne želimo okužiti nikjer nikogar, ki se trudimo zaradi svojih otrok, da bi jim vrnili lepo in cvetočo mladost, kot smo jo sami imeli. V naša srca je Gospod, naš Stvarnik položil zrno temeljnega zaupanja, kajti On nas ljubi in veliko mu je do nas. Zato smo povabljeni deliti zaupanje tudi v času pandemije in skupaj s psalmistom klicati: Upam v Gospoda, moja duša upa, čakam na njegovo besedo, moja duša čaka na Gospoda bolj kakor stražarji na jutro. Izrael, pričakuj Gospoda! Zakaj pri Gospodu je dobrota, pri njem je obilje rešitve. On bo rešil Izrael vseh njegovih krivd (Ps 130).
V današnji, ponovljeni Duhovni misli katoliški duhovnik dr. Milan Knep razpravlja o stari navadi in tudi potrebi, da so se v krščanskih družinah zahvaljevali Bogu za hrano, ki so jo prejeli.
Danes, drugega februarja, obhajamo praznik Jezusovega darovanja, rečemo mu tudi svečnica. Razlago praznika najdemo že v evangelijih. Po Mojzesovi postavi je morala vsaka mati, ki je rodila sina, štirideseti dan po porodu priti v tempelj, tam darovati in se tako očistiti. Tudi Marija, Kristusova mati, se je podredila temu predpisu. Kristjani verujemo, da je Jezusa spočela in rodila deviško, to pomeni, da ji obred očiščevanja ne bi bil potreben. Toda kljub temu izpolni črko postave. V kontekstu današnjega dogodka – Marijinega očiščevanja – srečamo v Lukovem evangeliju starčka Simeona. Ta je namreč v videnju spoznal, kdo je Dete, ki ga pestuje mlada žena. Pristopil je k njej, otroka vzel v naročje in spregovoril znane besede: »Zdaj odpuščaš svojega služabnika, o Gospodar, po svoji besedi v miru, kajti moje oči so videle rešitev, ki si jo pripravil pred očmi vseh narodov, luč v razsvetljenje poganov in v slavo Izraela, svojega ljudstva.« Kristus, ki je prišel na svet, sveti, razsvetljuje. Na ta dan blagoslavljamo sveče. Hrepenenje po svetlobi, luči je eno temeljnih hrepenenj človeka. Cerkev je uvedla na ta dan blagoslov sveč in procesije z gorečimi svečami. V tem obredu je »luč« prispodoba Mesija, ki razsvetljuje človeštvo, mu razodeva smisel sveta in življenja. Ob današnjem prazniku lahko upravičeno rečemo, da smo razsvetljeni. Pojem bi lahko razširili in rekli, kjer je dobrota, ljubezen, plemenitost, tam je svetloba, luč. V pogovornem jeziku radi rečemo, da se kdaj komu oči zaiskrijo, v njih vidimo posebno svetlobo, luč. V življenju sem se iz oči v oči srečal z velikima človekoma, ki sta »izžarevala« posebno svetlobo. To sta bila sveti papež Janez Pavel II. in taizéjski brat Roger. Njun pogled se mi je vtisnil globoko v srce. Pogled, ki se ne ustavi samo pri očeh, ampak odplava v skrivnostne globine. Sprejmimo luč, bodimo luč. Ob današnjem prazniku mi odmeva misel, ki pravi: »Več svetlobe, ki jo boste spustili vase, svetlejši bo postal svet, v katerem živite.« Naj bo današnji dan, naj bo naše življenje polno svetlobe.
Neveljaven email naslov