Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Eppur si muove - In vendar se vrti

13.07.2015


V Srebrenici  obeležujejo 20. obletnico genocida, ko so sile bosanskih Srbov pod poveljstvom generala Ratka Mladića usmrtile več kot 8.000 Bošnjakov. Kako živijo ljudje v Srebrenici, ko visoki gostje odidejo? Kakšne so razmere 20 let po tragediji, kako sobivajo Srbi in Muslimani in kakšna je prihodnost Bosne in Hercegovine dve desetletji po koncu vojne? Luka Hvalc je v začetku julija nekaj dni preživel v Srebrenici.

Srebrenica je bila te dni ponovno v središču pozornosti. Tako je vsako leto okoli 11. julija, letos pa je bilo zaradi 20. obletnice genocida zanimanje svetovne javnosti in politike še toliko večje. Prav je, da se vedno znova opozarja na nedopusten poboj več kot 8000 tisoč Bošnjakov, a večina naših sogovornikov se strinja, da dogajanje vsakodnevnem življenju v Srebrenici nikakor ne koristi, prej  škodi.

»Dejanske razmere v Srebrenici in razmere o katerih se o Srebrenici poroča sta dve popolnoma različni stvari. Nekaj dni nazaj sem prišel sem z Nizozemske. Tam so nas opazovali in gledali, če morda nismo ranjeni, češ, da je pri nas še vedno vojna.«  

Miroslav Andrić je srbske narodnosti. Je basist glasbene skupine Afera iz Srebrenice.

»Sprašujejo nas, kako živimo drug z drugim. Takole, vidiš, skupaj pijemo kavo … Ne dogaja se, da mi bi mi kdor rekel, da sem drugačen, ker mi je ime Adem. Vsaj jaz tega ne občutim. Družimo se kolikor nam dopušča čas. Jaz sem zaposlen in imam časa malo manj, drugi niso in se s tem obremenjujejo, vendar se vsaj družijo. Najmlajši pa so še v šoli.«

Miroslavov kolega iz skupine je bošnjaške narodnosti. Adem Mehmedović o stalnih vprašanjih o trenjih med narodoma odgovarja malce cinično.

Danes v Srebrenici živi približno 7000 ljudi, rezultati zadnjega popisa še niso znani. Večina tovarn je propadla, nekaj deset ljudi še ima službo v manjših lesnih, kemijskih in tekstilnih obratih. Zanimivo, da za nesrečno nekdanjo tovarno akumulatorjev, kamor se je julija 1995 zateklo na tisoče žensk in otrok, deluje tudi tovarna s slovenskimi koreninami – Prevent. Kljub temu je brezposelnost visoka.

“Težko je, praktično nemogoče je dobiti službo. Deluje samo kakšna trgovina, pa občina. Starejši se nekako preživijo s pokojninami in obdelovanjem zemlje, za mlade ni prihodnosti. Tu in tam dobim kakšno priložnostno delo, nazadnje sem kosil travo. Ljudje se borijo za svoj obstanek, res ni več važno ali je nekdo musliman ali Srb, nacionalizem je bolj prisoten pri starejših prebivalcih. Jaz se družim z vsemi, ni mi pomembno ali je Srb ali Musliman.

Tako v središču Srebrenice pripoveduje Elvir Duraković, 26-letni oče treh otrok. Razumljivo je skeptičen o prihodnosti življenja v Bosni in Hercegovini.

»Pojma nimam, želel bi pobegniti od tu, kamorkoli v tujino. Žal se tukaj ne da normalno živeti, ne skrbi me toliko zame kot za prihodnost mojih otrok. Česa se naj veselim? Delam od 15, 16 leta pa nisem niti en dan imel priložnosti za dopust. Težko zberem dovolj denarja za preživeti mesec, potrebujemo nekje 200 do 300 evrov.«

Mlade zanima predvsem preživetje. Večina res zagotavlja, da nimajo težav v stikih z drugo narodnostjo, a v vsakdanjem življenju v resnici ni vedno tako. Rane, ki jih je pustil nezaslišan zločin, so prizadele praktično vse družine na širšem območju Srebrenice. Zato niti ni nič nenavadnega, da se muslimani raje družijo z muslimani, Srbi pa s Srbi. Že pri gostinskih lokalih je opaziti razliko, kjer se bolj zadržujejo Srbi imajo samo srbska piva, kjer pa Bošnjaki pa samo Bošnjaška.

Če se zdi, da mlajša generacija vendarle nekako shaja druga z drugo, pa je drugače s tistimi, ki so bili neposredne priče genocida.

Pred vhodom v spominski center v Potočarih ima Fazila Efendić trgovinico s spominki in rožami. Med tisoči spomenikov čez cesto sta tudi dva, ki Fazilo še posebej bolita. Žrtvi srebreniškega pokola sta bila tudi njen mož in sin.

“Kaj dosti se ne obremenjujem s tem, da živim v Republiki srbski. Meni je pomembno, da sta tukaj moja hiša in moja zemlja. Sem muslimanka in želim tukaj živeti in delati. Toda malo ljudi razmišlja tako, večina jih je raje živi daleč stran v svojem miru.”

Težko je seveda po takšni usodi pričakovati, da bi bila Fazila absolutno strpna do nekdanjih srbskih sosedov. Čutiti je, da si ne želi pretirano njihove družbe, a hkrati pove, da se s tem ne obremenjuje – različnost narodov in religij je v Srebrenici vedno obstajala, in prav je, da je tako tudi po vsem, kar se je zgodilo, čeprav …

“S srbskimi znanci bolj ali manj izmenjujemo klasične fraze o počutju in vremenu. Ne želim odpirati težkih tem, če že, govorimo o vsakdanjih zadevah, nikakor pa se ne dotikamo preteklosti. Tudi oni so navadni ljudje, niso krivi, mnogi so prav tako morali zapustiti domove, imajo svoje družinske tragedije …”

Fazila gre brez težav tudi danes na kavo z mladostnimi prijateljicami in nekdanjimi sodelavkami srbske narodnosti:

“Takšna sem po naravi, nikogar ne sovražim. Seveda sem jezna na tiste, ki so mi ubili otroka in moža, a na navadne ljudi ne morem biti jezna. Rada imam ljudi, rada imam posel, rada imam življenje. Moja hčerka je imela 12 let, ko se je začela vojna. Želim ji nekaj vrniti, zato sem najbolj vesela, ko me obiščejo vnuki. Boli me noga in imam preveč sladkorja v krvi, toda tudi to je življenje. Z delom se zamotim in ne razmišljam toliko o svoji usodi. Veste, ko enkrat izgubiš sina …”

Tedni pred 20. obletnico so bili zelo razburljivi, predvsem zaradi potez politike Tudi mediji z obeh strani razlagajo in podpihujejo vsak svojo resnico. Veliko je k nervozi prispevalo tudi neuspešno sprejemanje resolucije o Srebrenici v Združenih narodih, uradna srbska politika genocida ne prizna in je s pomočjo Rusije blokirala sprejem resolucij.

V času najbolj žgočih razprav v New Yorku so po avtobusnih postajah v srebreniški dolini so neznanci nalepili številne plakate s podobo ruskega predsednika Vladimirja Putina in napisom Republika srbska.

Šehida Abdurahmanović, ki predseduje tudi združenje mater Srebrenice in Žepe je bila zgrožena:

“Srbski predstavniki so vedno v dilemi, ali se naj udeležijo komemoracije tukaj v Potočarih. Vseskozi smo vedeli, da bo tako. No, vmes so se tukaj naokrog pojavili še plakati s Putinovo podobo. To samo kaže na to, kakšna je bila vloga Rusije v srebreniški tragediji. Putinove slike se niso pojavile slučajno in to prav na mestih, kjer so bili najhujši zločini. Srbski politiki to tolerirajo in se delajo lepe. Seveda, saj se nanje vrši mednarodni pritisk, zato dajejo diplomatske izjave.”

Nekaj dni pred sobotno komemoracijo v Potočarih, so Srbi v bližnjem kraju Bratunac pripravili svojo prireditev v spomin na 69 umrlih srbskih vojakov, ki naj bi jih po interpretaciji srbske strani julija 1992 ubili pripadniki vojske Bosne in Hercegovine.

Komemoracije se je udeležil tudi predsednik Republike Srbske Milorad Dodik, v dobro varovano mesto je s helikopterjem priletel iz Banja Luke, kjer je sedež njegove vlade. V središču mesta ni bilo ravne gneče, a ikonografija je bila popolna.  Srbski zbor je zapel zavednih pesmi, Dodik, ki je pred tedni obiskal tudi spominski center v Potočarih, pa je bil v nagovoru oster.

Med drugim je poudaril, da Srbi niso genociden narod in da je Bosna in Hercegovina koncentracijsko taborišče za Srbe, Republika srbska pa da je država kot vse, le da nima sedeža v Združenih narodih.

Ob tako zaostreni retoriki ni čudno, da je v soboto v Potočarih ob prisotnosti srbskega premiera Aleksandra Vučića nekaterim zavrelo, Vučića pa je v glavo zadel celo kamen. Žal se je tako pozornost od pietetnega poklona in spomina na žrtve ponovno skoncentrirala na politična obtoževanja. Srebrenica je znova žrtev nekih drugih interesov.

Pri vsem skupaj je nenavadno, da se bolj ne problematizira vloga mednarodne skupnosti, Združeni narodi leta 1995 pač niso zaščitili lokalnega prebivalstva. Nekdanjemu ameriškemu predsedniku Billu Clintonu praktično nihče ni omenjal neodgovornega dejanja mednarodne skupnosti.

Amor Mašović se že 23 let ukvarja z iskanjem pogrešanih oseb in od blizu pozna birokratsko-politične manevre mednarodne skupnosti.

“Ta grafit zelo pogosto omenjam: neki nizozemski vojak je s flomastrom na zid v Srebrenici napisal “UN-United Nothing”. “Združeni nič” torej. To velja za območje celotne Jugoslavije in tudi širše. Danes ni prav nič drugače. Temelji Republike srbske, ene izmed entitet Bosne in Hercegovine, so na 750 množičnih grobiščih. Vedno znova nekateri negirajo genocid, mednarodna skupnost pa se obnaša v slogu, da je to na Balkanu pač običajno, tukaj se vsakih nekaj desetletij pretaka kri.”

V hribih nad Srebrenico živi nekdanji pripadnik modrih čelad Rob Zomer. Nizozemec je bil julija 1995 v Potočarih in je od blizu spremljal tragedijo, čeprav zagotavlja, da tedaj ni nihče od nizozemskih vojakov vedel za genocid. Zanj so izvedeli šele po vrnitvi domov. Rob ima postravmatski sindrom in se je v Srebrenico vrnil zdraviti svojo ranjeno dušo. Težko se preživlja, saj ima le 100 evrov nizozemske invalidnine. Nisem mogel prenesti misli, da je moralo umreti toliko nedolžnih civilistov. Zase in za svoje kolege lahko rečem, da smo storili vse, da bi pomagali ljudem. Zdaj pa zadnjih 20 let poslušamo le to, kaj vse smo naredili narobe. V zadnjih 6 mesecih letošnjega leta je kar 5 kolegov iz vojske storilo samomor. Bivši vojaki smo zavrženi, nimamo urejenega nobenega statusa. Sam sem uteho našel v tukajšnji naravi, delu na zemlji, ki me sprošča. Tukajšnji sosed mi vedno pravi, da ga ne motijo vojaki, ki smo bili tukaj leta 1995, temveč je jezen na Združene narode. Tudi sam sem jezen na Združene narode, verjemite. Obljubljali so veliko, storili pa nič.” Razmere v Srebrenici so sicer normalne. Le mediji skušajo vedno znova spodbujati trenja, težave. V gostilni sedijo Srbi in Bošnjaki pomešani med seboj, skupaj pijejo, se pogovarjajo. Brez težav. Le okoli obletnice se čutijo napetosti. Tu se mirno in tiho živi.”

V Srebrenici po Srebrenici se potem, ko odidejo visoki politiki in novinarji, torej živi mirno in tiho. A s travmami, ki bodo žal še dolga leta ležale na dušah nesrečnih svojcev. Verjetno je že tako, kot pravi Amor Mašović z Inštituta za pogrešane osebe, da pred razčiščenjem zgodovine ne bo napredka niti v Srebrenici niti v Bosni in Hercegovini niti še kje drugje:

“Vprašanje je, kako hitro je sposobna naša vojna generacija sprejeti resnico. Ta je ključna za normalizacijo razmer. Zemlja ne želi imeti skrivnosti. Okostij. Lahko jih nekaj časa skriva, a potem želi te svoje težke skrivnosti izdati. Velja tako za slovensko Hudo Jamo kot za vsa grobišča po Bosni in Hercegovini.”


Eppur si muove - In vendar se vrti

1154 epizod


Eppur si muove - In vendar se vrti, je pred stoletji vzkliknil nesrečni italijanski astronom Galileo. Njegove besede pa so še danes najprimernejši skupni imenovalec za redno tedensko oddajo Zunanjepolitičnega uredništva Radia Slovenija, ki ponuja petnajstminutno vzročno-posledično analizo mednarodnega dogodka ali dogajanja, ki ga v rednih dnevno-informativnih oddajah ni bilo mogoče osvetliti v zadostni meri v tednu. Oddaja v spletu analitičnega besedila, intervjujev s tujimi in domačimi strokovnjaki in analitiki, z neposrednimi udeleženci dogodkov ter z izbrano glasbeno opremo tako ponuja izčrpen odgovor na enega od petih ključnih vprašajev novinarskega dela, namreč zakaj . Zakaj je nek dogodek pomemben, kakšni so vzroki in kakšne bodo posledice, zakaj bo neka ideja našla pot v zgodovino in zakaj neka druga ne.

Eppur si muove - In vendar se vrti

13.07.2015


V Srebrenici  obeležujejo 20. obletnico genocida, ko so sile bosanskih Srbov pod poveljstvom generala Ratka Mladića usmrtile več kot 8.000 Bošnjakov. Kako živijo ljudje v Srebrenici, ko visoki gostje odidejo? Kakšne so razmere 20 let po tragediji, kako sobivajo Srbi in Muslimani in kakšna je prihodnost Bosne in Hercegovine dve desetletji po koncu vojne? Luka Hvalc je v začetku julija nekaj dni preživel v Srebrenici.

Srebrenica je bila te dni ponovno v središču pozornosti. Tako je vsako leto okoli 11. julija, letos pa je bilo zaradi 20. obletnice genocida zanimanje svetovne javnosti in politike še toliko večje. Prav je, da se vedno znova opozarja na nedopusten poboj več kot 8000 tisoč Bošnjakov, a večina naših sogovornikov se strinja, da dogajanje vsakodnevnem življenju v Srebrenici nikakor ne koristi, prej  škodi.

»Dejanske razmere v Srebrenici in razmere o katerih se o Srebrenici poroča sta dve popolnoma različni stvari. Nekaj dni nazaj sem prišel sem z Nizozemske. Tam so nas opazovali in gledali, če morda nismo ranjeni, češ, da je pri nas še vedno vojna.«  

Miroslav Andrić je srbske narodnosti. Je basist glasbene skupine Afera iz Srebrenice.

»Sprašujejo nas, kako živimo drug z drugim. Takole, vidiš, skupaj pijemo kavo … Ne dogaja se, da mi bi mi kdor rekel, da sem drugačen, ker mi je ime Adem. Vsaj jaz tega ne občutim. Družimo se kolikor nam dopušča čas. Jaz sem zaposlen in imam časa malo manj, drugi niso in se s tem obremenjujejo, vendar se vsaj družijo. Najmlajši pa so še v šoli.«

Miroslavov kolega iz skupine je bošnjaške narodnosti. Adem Mehmedović o stalnih vprašanjih o trenjih med narodoma odgovarja malce cinično.

Danes v Srebrenici živi približno 7000 ljudi, rezultati zadnjega popisa še niso znani. Večina tovarn je propadla, nekaj deset ljudi še ima službo v manjših lesnih, kemijskih in tekstilnih obratih. Zanimivo, da za nesrečno nekdanjo tovarno akumulatorjev, kamor se je julija 1995 zateklo na tisoče žensk in otrok, deluje tudi tovarna s slovenskimi koreninami – Prevent. Kljub temu je brezposelnost visoka.

“Težko je, praktično nemogoče je dobiti službo. Deluje samo kakšna trgovina, pa občina. Starejši se nekako preživijo s pokojninami in obdelovanjem zemlje, za mlade ni prihodnosti. Tu in tam dobim kakšno priložnostno delo, nazadnje sem kosil travo. Ljudje se borijo za svoj obstanek, res ni več važno ali je nekdo musliman ali Srb, nacionalizem je bolj prisoten pri starejših prebivalcih. Jaz se družim z vsemi, ni mi pomembno ali je Srb ali Musliman.

Tako v središču Srebrenice pripoveduje Elvir Duraković, 26-letni oče treh otrok. Razumljivo je skeptičen o prihodnosti življenja v Bosni in Hercegovini.

»Pojma nimam, želel bi pobegniti od tu, kamorkoli v tujino. Žal se tukaj ne da normalno živeti, ne skrbi me toliko zame kot za prihodnost mojih otrok. Česa se naj veselim? Delam od 15, 16 leta pa nisem niti en dan imel priložnosti za dopust. Težko zberem dovolj denarja za preživeti mesec, potrebujemo nekje 200 do 300 evrov.«

Mlade zanima predvsem preživetje. Večina res zagotavlja, da nimajo težav v stikih z drugo narodnostjo, a v vsakdanjem življenju v resnici ni vedno tako. Rane, ki jih je pustil nezaslišan zločin, so prizadele praktično vse družine na širšem območju Srebrenice. Zato niti ni nič nenavadnega, da se muslimani raje družijo z muslimani, Srbi pa s Srbi. Že pri gostinskih lokalih je opaziti razliko, kjer se bolj zadržujejo Srbi imajo samo srbska piva, kjer pa Bošnjaki pa samo Bošnjaška.

Če se zdi, da mlajša generacija vendarle nekako shaja druga z drugo, pa je drugače s tistimi, ki so bili neposredne priče genocida.

Pred vhodom v spominski center v Potočarih ima Fazila Efendić trgovinico s spominki in rožami. Med tisoči spomenikov čez cesto sta tudi dva, ki Fazilo še posebej bolita. Žrtvi srebreniškega pokola sta bila tudi njen mož in sin.

“Kaj dosti se ne obremenjujem s tem, da živim v Republiki srbski. Meni je pomembno, da sta tukaj moja hiša in moja zemlja. Sem muslimanka in želim tukaj živeti in delati. Toda malo ljudi razmišlja tako, večina jih je raje živi daleč stran v svojem miru.”

Težko je seveda po takšni usodi pričakovati, da bi bila Fazila absolutno strpna do nekdanjih srbskih sosedov. Čutiti je, da si ne želi pretirano njihove družbe, a hkrati pove, da se s tem ne obremenjuje – različnost narodov in religij je v Srebrenici vedno obstajala, in prav je, da je tako tudi po vsem, kar se je zgodilo, čeprav …

“S srbskimi znanci bolj ali manj izmenjujemo klasične fraze o počutju in vremenu. Ne želim odpirati težkih tem, če že, govorimo o vsakdanjih zadevah, nikakor pa se ne dotikamo preteklosti. Tudi oni so navadni ljudje, niso krivi, mnogi so prav tako morali zapustiti domove, imajo svoje družinske tragedije …”

Fazila gre brez težav tudi danes na kavo z mladostnimi prijateljicami in nekdanjimi sodelavkami srbske narodnosti:

“Takšna sem po naravi, nikogar ne sovražim. Seveda sem jezna na tiste, ki so mi ubili otroka in moža, a na navadne ljudi ne morem biti jezna. Rada imam ljudi, rada imam posel, rada imam življenje. Moja hčerka je imela 12 let, ko se je začela vojna. Želim ji nekaj vrniti, zato sem najbolj vesela, ko me obiščejo vnuki. Boli me noga in imam preveč sladkorja v krvi, toda tudi to je življenje. Z delom se zamotim in ne razmišljam toliko o svoji usodi. Veste, ko enkrat izgubiš sina …”

Tedni pred 20. obletnico so bili zelo razburljivi, predvsem zaradi potez politike Tudi mediji z obeh strani razlagajo in podpihujejo vsak svojo resnico. Veliko je k nervozi prispevalo tudi neuspešno sprejemanje resolucije o Srebrenici v Združenih narodih, uradna srbska politika genocida ne prizna in je s pomočjo Rusije blokirala sprejem resolucij.

V času najbolj žgočih razprav v New Yorku so po avtobusnih postajah v srebreniški dolini so neznanci nalepili številne plakate s podobo ruskega predsednika Vladimirja Putina in napisom Republika srbska.

Šehida Abdurahmanović, ki predseduje tudi združenje mater Srebrenice in Žepe je bila zgrožena:

“Srbski predstavniki so vedno v dilemi, ali se naj udeležijo komemoracije tukaj v Potočarih. Vseskozi smo vedeli, da bo tako. No, vmes so se tukaj naokrog pojavili še plakati s Putinovo podobo. To samo kaže na to, kakšna je bila vloga Rusije v srebreniški tragediji. Putinove slike se niso pojavile slučajno in to prav na mestih, kjer so bili najhujši zločini. Srbski politiki to tolerirajo in se delajo lepe. Seveda, saj se nanje vrši mednarodni pritisk, zato dajejo diplomatske izjave.”

Nekaj dni pred sobotno komemoracijo v Potočarih, so Srbi v bližnjem kraju Bratunac pripravili svojo prireditev v spomin na 69 umrlih srbskih vojakov, ki naj bi jih po interpretaciji srbske strani julija 1992 ubili pripadniki vojske Bosne in Hercegovine.

Komemoracije se je udeležil tudi predsednik Republike Srbske Milorad Dodik, v dobro varovano mesto je s helikopterjem priletel iz Banja Luke, kjer je sedež njegove vlade. V središču mesta ni bilo ravne gneče, a ikonografija je bila popolna.  Srbski zbor je zapel zavednih pesmi, Dodik, ki je pred tedni obiskal tudi spominski center v Potočarih, pa je bil v nagovoru oster.

Med drugim je poudaril, da Srbi niso genociden narod in da je Bosna in Hercegovina koncentracijsko taborišče za Srbe, Republika srbska pa da je država kot vse, le da nima sedeža v Združenih narodih.

Ob tako zaostreni retoriki ni čudno, da je v soboto v Potočarih ob prisotnosti srbskega premiera Aleksandra Vučića nekaterim zavrelo, Vučića pa je v glavo zadel celo kamen. Žal se je tako pozornost od pietetnega poklona in spomina na žrtve ponovno skoncentrirala na politična obtoževanja. Srebrenica je znova žrtev nekih drugih interesov.

Pri vsem skupaj je nenavadno, da se bolj ne problematizira vloga mednarodne skupnosti, Združeni narodi leta 1995 pač niso zaščitili lokalnega prebivalstva. Nekdanjemu ameriškemu predsedniku Billu Clintonu praktično nihče ni omenjal neodgovornega dejanja mednarodne skupnosti.

Amor Mašović se že 23 let ukvarja z iskanjem pogrešanih oseb in od blizu pozna birokratsko-politične manevre mednarodne skupnosti.

“Ta grafit zelo pogosto omenjam: neki nizozemski vojak je s flomastrom na zid v Srebrenici napisal “UN-United Nothing”. “Združeni nič” torej. To velja za območje celotne Jugoslavije in tudi širše. Danes ni prav nič drugače. Temelji Republike srbske, ene izmed entitet Bosne in Hercegovine, so na 750 množičnih grobiščih. Vedno znova nekateri negirajo genocid, mednarodna skupnost pa se obnaša v slogu, da je to na Balkanu pač običajno, tukaj se vsakih nekaj desetletij pretaka kri.”

V hribih nad Srebrenico živi nekdanji pripadnik modrih čelad Rob Zomer. Nizozemec je bil julija 1995 v Potočarih in je od blizu spremljal tragedijo, čeprav zagotavlja, da tedaj ni nihče od nizozemskih vojakov vedel za genocid. Zanj so izvedeli šele po vrnitvi domov. Rob ima postravmatski sindrom in se je v Srebrenico vrnil zdraviti svojo ranjeno dušo. Težko se preživlja, saj ima le 100 evrov nizozemske invalidnine. Nisem mogel prenesti misli, da je moralo umreti toliko nedolžnih civilistov. Zase in za svoje kolege lahko rečem, da smo storili vse, da bi pomagali ljudem. Zdaj pa zadnjih 20 let poslušamo le to, kaj vse smo naredili narobe. V zadnjih 6 mesecih letošnjega leta je kar 5 kolegov iz vojske storilo samomor. Bivši vojaki smo zavrženi, nimamo urejenega nobenega statusa. Sam sem uteho našel v tukajšnji naravi, delu na zemlji, ki me sprošča. Tukajšnji sosed mi vedno pravi, da ga ne motijo vojaki, ki smo bili tukaj leta 1995, temveč je jezen na Združene narode. Tudi sam sem jezen na Združene narode, verjemite. Obljubljali so veliko, storili pa nič.” Razmere v Srebrenici so sicer normalne. Le mediji skušajo vedno znova spodbujati trenja, težave. V gostilni sedijo Srbi in Bošnjaki pomešani med seboj, skupaj pijejo, se pogovarjajo. Brez težav. Le okoli obletnice se čutijo napetosti. Tu se mirno in tiho živi.”

V Srebrenici po Srebrenici se potem, ko odidejo visoki politiki in novinarji, torej živi mirno in tiho. A s travmami, ki bodo žal še dolga leta ležale na dušah nesrečnih svojcev. Verjetno je že tako, kot pravi Amor Mašović z Inštituta za pogrešane osebe, da pred razčiščenjem zgodovine ne bo napredka niti v Srebrenici niti v Bosni in Hercegovini niti še kje drugje:

“Vprašanje je, kako hitro je sposobna naša vojna generacija sprejeti resnico. Ta je ključna za normalizacijo razmer. Zemlja ne želi imeti skrivnosti. Okostij. Lahko jih nekaj časa skriva, a potem želi te svoje težke skrivnosti izdati. Velja tako za slovensko Hudo Jamo kot za vsa grobišča po Bosni in Hercegovini.”


14.10.2024

Bodo v Srbiji kopali litij?

Projekt izkopavanja litija v Srbiji je sprožil velik odpor okoljevarstvenikov, dela prebivalstva in opozicije. Gre za velik projekt: to bi bil največji rudnik litija v Evropi in naj bi zagotavljal 90 odstotkov potreb Evropske unije po tem elementu, ki se uporablja predvsem za avtomobilske baterije. A medtem ko ena stran govori o velikih gospodarskih koristih Srbije od tega rudnika, druga opozarja na uničevalne posledice za okolje in lokalno skupnost – nekaj, kar se dogaja že zdaj, ko je projekt šele v raziskovalni stopnji.


07.10.2024

Nepredvidljiva nemška politika

Nemška politična krajina se je dodobra izvila iz tradicionalnih tirnic in postaja vedno bolj nepredvidljiva. Čeprav so bili volivci vajeni vladnih koalicij iz dveh strank, zdaj že četrto leto vladajo trije partnerji, ki namesto stabilnosti v nemški prostor vnašajo nenehne prepire in obupno iščejo lastni profil. Zato se na zmago na volitvah prihodnje leto pripravljajo opozicijski krščanski demokrati, ki so najprej obračunali z dediščino nekdanje kanclerke Angele Merkel. In tu je še vzpon skrajne desnice, ki v Evropi ni nobena posebnost, le da nemška desnica ne kaže nobenega interesa, da bi se pomaknila proti sredini.


30.09.2024

Slovensko predsedovanje VS OZN

Slovenija ima v mednarodnem prostoru večjo težo, kot se zaveda večina Slovencev, menijo tuji diplomati v palači Združenih narodov. Tudi ali predvsem po zaslugi ekipe, ki jo v New Yorku vodi veleposlanik Samuel Žbogar.


23.09.2024

Se tudi Avstrija obrača v skrajno desno?

V Avstriji bodo v nedeljo potekale zvezne parlamentarne volitve. Po javnomnenjskih raziskavah vodi avstrijska Svobodnjaška stranka. Na drugem in tretjem mestu ji sledita Ljudska stranka in Socialdemokratska stranka. V avstrijskem političnem prostoru pa se pojavljajo tudi nove stranke, kot je stranka Piva. Vzpon Svobodnjakov so napovedali že rezultati evropskih volitev. Kje so vzroki za krepitev skrajne desnice v Avstriji? Kaj najbolj skrbi državljane? Osrednje predvolilne tem so priseljevanje, varnost, podražitve in podnebna kriza. Kakšno koalicijo naj bi dobili po volitvah in tudi, kaj od nove vlade pričakuje slovenska narodna skupnost na avstrijskem Koroškem?


16.09.2024

Evropska unija na razpotju

Evropska unija bo v novem mandatu pred še večjimi izzivi, kot je bila doslej, obenem pa se spoprijema z notranjimi neravnovesji. Novo Evropsko komisijo čaka vprašanje širitve, konkurenčnosti, obrambe ter tehnološke prevlade Združenih držav Amerike in Kitajske. Zato so na Blejskem strateškem forumu veliko pozornosti namenili predvsem širitvi Unije kot investiciji v evropsko kolektivno moč in varnost. In kako kaže z integracijo zahodnega Balkana v Unijo?


09.09.2024

Kosovo-mostovi, ki delijo

Razmere na severu Kosova, kjer so kosovski policisti zasedli prostore nekaterih srbskih vzporednih institucij, so znova napete. V Prištini trdijo, da gre za uveljavljanje vladavine prava in suverenosti v svoji državi, v Beogradu pa, da spremljamo teror in pregon Srbov: njihovo življenje je vedno težje, ostali so brez srbskih bank, pošt, plačevanja z dinarji, odstranjujejo srbske simbole. Kosovski Srbi se počutijo, kot da bi bili ujeti med dvema ognjema. Mednarodna skupnost Kosovo svari pred enostranskimi potezami, a tam so odločeni, da kljub srbskemu nasprotovanju odprejo tudi most v središču Mitrovice, ki je 25 let delil albanski in srbski del mesta.


02.09.2024

Slovenija v Varnostnem svetu OZN

Slovenija, ki je s prvim januarjem letos nastopila dveletni mandat nestalne članice Varnostnega sveta, bo septembra predsedovala temu najpomembnejšemu organu Združenih narodov. Funkcijo bo opravljala v najbolj živahnem mesecu za vse Združene narode, saj se bo na splošni razpravi Generalne skupščine v New Yorku zbrala večina svetovnih voditeljev. Varnostni svet je trenutno močno polariziran in talec partikularnih interesov velesil, a Slovenija je kljub temu položaj nestalne članice prevzela z optimizmom in si bo prizadevala, da naredi čim več koristnega.


26.08.2024

Tehnologije zajemanja ogljika in koliko lahko pri tem pomagajo slovenski gozdovi

Evropski voditelji so se zavezali, da bo Unija do leta 2050 postala podnebno nevtralna, letos so dodali vmesni cilj o zmanjšanju izpustov za 90 odstotkov do leta 2040. Ob tem je Evropska komisija odločila, da je treba v prizadevanja za upravljanje emisij ogljika v industriji vključiti za nekatere sporne tehnologije, ki omogočajo zajemanje in shranjevanje ter tudi vnovično uporabo ogljika, češ da ničelna stopnja izpustov ni mogoča v vseh industrijah. Obstajata dve možnosti zajemanja ogljikovega dioksida; zajemanje pri viru, na primer v cementarnah, in neposredno iz atmosfere. Na kateri stopnji je razvoj teh tehnologij, je med obiskom pilotskega projekta zajemanja ogljika iz ozračja v Nemčiji preverila Miranda Bratkič. Glede na veliko gozdnatost Slovenije pa smo se vprašali tudi, kakšna je sposobnost naših gozdov kot naravnih nevtralizatorjev ogljika. Kot boste lahko slišali, so lahko naravni ponori tudi dvorezen meč.


19.08.2024

Še vedno razdeljena Severna Irska

Tudi več kot četrt stoletja po sklenitvi velikonočnega mirovnega sporazuma, ki je končal večdesetletno obdobje spopadov na Severnem Irskem, je tamkajšnja družba še vedno zelo razdeljena. Zlasti v Belfastu so te delitve tudi fizično močno opazne. Dodatne težave je regiji prinesel izstop Združenega kraljestva iz Evropske unije, kar je v delu prebivalstva obudilo razprave o združitvi irskega otoka v eno državo, predvsem po tem, ko so se pokazali tudi povsem konkretni negativni učinki na severnoirsko gospodarstvo.


12.08.2024

Putinova Rusija

Rusijo so po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 vodili samo trije predsedniki: Boris Jelcin, Dmitrij Medvedjev in Vladimir Putin, ki je maja letos prisegel za peti mandat. Prvi mož Kremlja bi se sicer letos poslovil s položaja, a ker so Rusi na referendumu pred štirimi leti podprli ustavne spremembe, ki jih je predlagal sam, in so izničili njegove dozdajšnje štiri mandate, bo lahko na oblasti do leta 2036. Po Putinovi vrnitvi v Kremelj leta 2012 si je Rusija priključila ukrajinski polotok Krim, jeseni 2015 se je vključila v sirsko vojno, pred dvema letoma pa je ruski predsednik sprožil invazijo na Ukrajino. Brutalni vojni pa še ni videti konca.


05.08.2024

Slovenska manjšina v Avstriji še brez uresničenih pravic

Slovenski manjšini na avstrijskem Koroškem in Štajerskem se soočata s številnimi težavami. Prihodnje leto bo minilo 70 let od podpisa avstrijske državne pogodbe, v kateri je 7. člen zaščitnik manjšinskih pravic, ki pa v celoti še vedno niso uresničene. Zato so osrednje manjšinske politične organizacije na avstrijskem Koroškem na Evropski parlament nedavno naslovile peticijo o pomanjkljivem izvajanju manjšinskih pravic v Avstriji. Položaj slovenske narodne skupnosti pa ostaja eno ključnih vprašanj tudi v meddržavnih odnosih med Slovenijo in Avstrijo. Kaj lahko pripadniki manjšine pričakujejo pred omenjeno obletnico, pa tudi od zveznih parlamentarnih volitev jeseni?


15.07.2024

Vitalnost Slovencev v Italiji

Minevajo 104 leta od požiga narodnega doma v Trstu, dogodka ki simbolizira raznarodovalno fašistično nasilje nad Slovenci v Italiji. V času prijateljskih odnosov med sosednjima državama ostajajo prizadevanja za spoštovanje pravic narodne skupnosti na dnevnem redu manjšinskega življenja. Skrajna desnica jim v tržaški občini onemogoča odprtje novih slovenskih jasli, država v luči racionalizacije združuje šole, ministrstvi za izobraževanje pa še zdaj nista našli skupne besede pri priznavanju diplom, v politični diskurz pa se je vrnil fašizem.


15.07.2024

Vitalnost Slovencev v Italiji

Minevajo 104 leta od požiga narodnega doma v Trstu, dogodka ki simbolizira raznarodovalno fašistično nasilje nad Slovenci v Italiji. V času prijateljskih odnosov med sosednjima državama ostajajo prizadevanja za spoštovanje pravic narodne skupnosti na dnevnem redu manjšinskega življenja. Skrajna desnica jim v tržaški občini onemogoča odprtje novih slovenskih jasli, država v luči racionalizacije združuje šole, ministrstvi za izobraževanje pa še zdaj nista našli skupne besede pri priznavanju diplom, v politični diskurz pa se je vrnil fašizem.


08.07.2024

75 let zveze Nato

Voditelji držav članic zveze Nato se bodo od 9. do 11. julija sešli na zgodovinskem vrhu v Washingtonu ob 75-letnici ustanovitve Severnoatlantskega zavezništva. Ob najbolj perečih aktualnih izzivih, s katerimi se sooča zavezništvo, bo med osrednjimi temami predvsem krepitev skupne obrambe in odvračanja kot glavne dejavnosti Nata. Slovenija je marca letos obeležila 20-o obletnico priključitve zvezi NATO. O prihodnjih izzivih zveze Nato in slovenskega članstva v njem bomo govorili v ponovitvi oddaje.


01.07.2024

Vlada Giorgie Meloni, vzpon in čeri

Država z eno najkonservativnejših vlad v Evropski uniji – Italija – je po evropskih volitvah obveljala tudi za eno politično najstabilnejših. Po desetletju negotovih, kratkotrajnih in tehničnih vlad je to presenetljivo. Rezultat nedavnih volitev je koalicijo premierke Giorgie Meloni še utrdil v sedlu. Analitiki ugotavljajo, da ji gre v prid previdnost oziroma dejstvo, da je v prvih dveh letih vladanja sprejela zelo malo res pomembnih odločitev. Toda tako ne bo moglo ostati. Kakšen je torej dejanski odtis italijanskega rezultata evropskih volitev? Kakšne pasti čakajo na vlado druge najbolj zadolžene evropske države? In kaj lahko ogrozi preživetje sedanje italijanske vlade?


24.06.2024

Kako biti dober turist?

Pred nami je vrhunec turistične sezone, številni smo z mislimi ali pa čisto zares že na počitniških destinacijah. Je odločitev, kje bomo dopustovali, povezana le z debelino denarnice ali se kdaj pri izbiri kraja, kjer se bomo odklopili od težav vsakdanjika, vprašamo, ali bomo s tem dodatno obremenili okolje, ki ga bičajo podnebne spremembe? Ena od najbolj priljubljenih med Slovenci, za nekatere pravzaprav tudi začasen dom, je hrvaški otok Krk. V kakšnem stanju otoke in Jadransko morje puščamo za seboj?


17.06.2024

Leto 2050 - utopija?

Prehod v trajnostno družbo nedvomno zahteva precej truda in sredstev. Vendar je cilj vreden teh naporov. Ne le, da ta prehod moramo opraviti zato, ker smo že trčili v planetarne meje in si sedanjega načina življenja dolgoročno, pa niti srednjeročno ne moremo več privoščiti – ampak bo ta prehod, če ga izpeljemo na pravičen način, vodil v prijaznejše družbe, v katerih bodo dobrine na voljo vsem, razlike med ljudmi pa bistveno manjše, kot so danes. In kakšna je vizija te družbe sredi stoletja?


10.06.2024

Nemško gospodarstvo sopiha

Nemčija nima jedrskega orožja ali močne vojske, nima stalnega sedeža v Združenih narodih, ni obveščevalna ali diplomatska velesila, ima pa močno gospodarstvo – vsaj tako so se doslej videli Nemci. Slika gospodarske velesile se je od začetka vojne v Ukrajini začela lomiti. Razpoke so pokazale, na katerih področjih so Nemci v preteklosti premalo vlagali. Poleg tega državo omejujejo zelo stroga proračunska pravila, njihovo razrahljanje priporoča Mednarodni denarni sklad. Vendar evropski gospodarski motor ni povsem imun na spremembe, zlasti na energetskem področju.


03.06.2024

Se z resolucijo o Srebrenici odpira Pandorina skrinjica?

Odslej bomo 11. julij zaznamovali kot svetovni dan spomina na žrtve genocida v Srebrenici. V Generalni skupščini Združenih narodov je sprejem dokumenta podprlo 84 držav, več kot polovica pa se jih je glasovanja vzdržala, so bile proti ali se niti niso udeležile glasovanja. Čeprav večina vzdržanih držav ni zanikala genocida, izid glasovanja kaže na globoko razdeljenost mednarodne skupnosti, ne le glede vprašanja Srebrenice. Srbski član predsedstva Bosne in Hercegovine Milord Dodik napoveduje celo razdružitev oziroma odcepitev Republike Srbske. Bo to prihodnji izziv, s katerim se bo morala soočiti svetovna skupnost?


27.05.2024

Putinova Rusija

Rusijo so po razpadu Sovjetske zveze leta 1991 vodili samo trije predsedniki: Boris Jelcin, Dmitrij Medvedjev in Vladimir Putin, ki je v začetku maja prisegel za peti mandat. Na osmih volitvah v samostojni Rusiji, na katerih ni imel verodostojnih tekmecev, je zanj glasovalo več kot 87 odstotkov volivcev. Rekordna je bila tudi volilna udeležba, ki je presegla 77 odstotkov. Prvi mož Kremlja bi se sicer letos poslovil s položaja, a ker so Rusi na referendumu pred štirimi leti podprli ustavne spremembe, ki jih je predlagal sam, in so izničili njegove dozdajšnje štiri mandate, bo lahko na oblasti do leta 2036. Po Putinovi vrnitvi v Kremelj leta 2012 si je Rusija priključila ukrajinski polotok Krim, jeseni 2015 se je vključila v sirsko vojno, pred dvema letoma pa je ruski predsednik sprožil invazijo na Ukrajino. Brutalni vojni še ni videti konca. Več o Putinovi Rusiji, njeni zunanji politiki, odnosih z Zahodom in vplivu zahodnih sankcij na rusko gospodarstvo v oddaji Eppur si muove.


Stran 1 od 58
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov