Na balkanski begunski poti od meje do meje vsak dan potuje na tisoče ljudi – beguncev, ekonomskih migrantov. V Evropsko unijo jih velika večina stopi v Grčiji, državi, ki bremena vseh prebežnikov in pričakovanj Evropske unije, kako bo v tej krizi ravnala, že dolgo ne zmore več. Trdnjava pred prihodom v Unijo, ki se obdaja z ograjami, je tako postala makedonska Gevgelija, streljaj proč, v grškem Idomeniju pa so oblasti, prostovoljci in nenazadnje prebežniki, talci neenotne politike in vsak dan novih ukrepov. Naš balkanski dopisnik Boštjan Anžin je bil na grški in makedonski strani, pa tudi severneje v srbskem Preševu, kjer tisti, ki prestanejo rešeto najnovejših ukrepov, s katerimi naj bi – tudi po nareku Avstrije – vsaj omejili pritok ljudi, pridejo v Srbijo. Tu jih do Nemčije, ki je še vedno cilj velike večine, ločijo le še tri države. Na poti so Sirci in Iračani, za katere naj bi bila vrata še odprta, a le, če imajo osebne dokumente, ki pa jih tisti, ki zares prihajajo z vojnih območij, pogosto nimajo. Jezni Afganistanci, ki so jih spustili do meje z Makedoniju, a po novem ne smejo naprej. Maročani, Alžirci in drugi, ki so obstali v eni od držav na begunski poti in razmišljajo le o tem, kdaj bo priložnost, da ilegalno vstopijo v eno državo bolj severno. Obremenjeni so tudi prebivalci krajev, prek katerih je šlo zadnje mesece na desettisoče prebežnikov, prostovoljci,  zaskrbljeni humanitarni delavci in policisti. Odnosi med državami so napeti. Evropska unija pa še vedno išče jasne in enotne odgovore na to krizo.