V atenskem pristanišču Pirej, ki je eno od največjih v Evropi, je privezana na pol potopljena ladja, čeprav je verjetno ne more nikamor odnesti. Kot so povedali nekateri pristaniški delavci, naj bi ladja pred nekaj tedni začela nekje rahlo puščati. Nihče se ni zmenil za to in ladjo je vedno bolj zalivalo. Delavci so prelagali odgovornost drug na drugega, zdaj pa je ladja na pol potopljena nagnjena na desni bok.

Simbolika je neizprosna, saj je na drugi strani pristaniškega terminala druga »ladja«, ki pa je že zdavnaj potopljena, ker nekateri drugi še vedno prelagajo odgovornost drug na drugega. To ladjo predstavlja več kot tisoč beguncev, ki so že več kot dva meseca ujeti v pirejskem pristanišču, situacijo slikovito povzema avtor oddaje Gašper Andrinek.

Begunci so se z otokov na celino pripeljali s trajekti. Ti so z njihovimi prevozi v samo šestih mesecih zaslužili 13 milijonov evrov. Velikokrat so beguncem, ki so želeli oditi z otoka, ko to še ni bilo mogoče, zaračunavali veliko več kot drugim.

Hrano, ki jo zagotavlja grška vlada, jim pripeljejo trikrat na dan. Ampak obroki so mizerni in niso vredni svojega imena. Velikokrat se v njih pojavijo tudi insekti in žuželke. Na vsaki strani zapuščenega pristaniškega skladišča sta dva kontejnerja s po štirimi kabinami za prhanje, eden za ženske in eden za moške … za 2000 ljudi. Voda seveda ni topla, kaj šele vroča. Poleg tega so jim izklopili elektriko v čakalnici za potnike na tem terminalu, kjer so si polnili telefone.

Ujeti na Hiosu

V Grčiji se je številka beguncev povzpela na več kot 55 tisoč. Več kot 10 tisoč jih vztraja na meji z Makedonijo v Idomeniju, ogromno jih je tudi v Atenah, kar 30 tisoč naj bi jih bilo v severni Grčiji, približno 8000 jih je razdeljenih po otokih. In dva tisoč od njih jih je na otoku Hios v Egejskem morju.

Tam je eno manjše improvizirano šotorišče in dva namestitvena centra, ki pa nista vredna svojega naziva.

V največjem, ki se imenuje Vial in je od mesta Hios oddaljen 12 kilometrov, vladajo nevzdržne razmere za bivanje. Center je nastal na nekdanjem odlagališču odpadkov in v predelovalnici smeti so med drugim nastanjeni nekateri begunci. Smeti še vedno niso popolnoma odstranili. In tako ljudje, ki so prišli v Evropo iskati varno zatočišče, zdaj živijo med smetmi.

“Razmere niso dobre. Ni tople vode za prhanje, kaj šele za pranje perila. Vsi imamo veliko težav z življenjem tukaj. Tudi hrana ni primerna. Prišli so sicer zdravniki, a zdravil ni dovolj in tudi niso primerna. Tudi zdravniška oskrba na Hiosu je drugače slaba.” – Šamahamad, na otoku ujet več kot mesec dni.”

Za uradno medicinsko pomoč na otoku skrbi lokalna bolnišnica, ki ji kot registrirani skupini na terenu pomagata Zdravniki brez meja in Zdravniki sveta.

Janis Kotsodotis, vodja medicinske službe, pravi, da vseeno nekako obvladujejo nujne primere, težave jim povzročajo zahtevnejši primeri:

“Ne moremo na primer zdraviti tuberkuloze, saj bi terapija trajala 9 mesecev. In mi ne moremo nekoga obdržati v bolnišnici toliko časa. Lahko je v oskrbi 21 dni, da ga steriliziramo, potem pa mora 9 mesecev sam jemati zdravila. Vendar se takoj pojavi težava, ker ljudje ne razumejo terapije. Nimamo možnosti niti za zahtevne operacije, kot so recimo posledice strelnih ran ali operiranje ljudi, ki imajo koščke streliva še vedno v telesu.”

 Tako je na Hiosu, otoku s 52 tisoč prebivalci, videti vse obraze zdajšnje Evrope, ki je v humanistični krizi. V centru Vial so nekateri begunci tudi gladovno stavkali in si zašili usta, ker v takih razmerah niso mogli več živeti. Zato je ukrepala policija. Zaradi prenatrpanosti so se odločili, da bodo približno  200 beguncev premestili v nov namestitveni center na otoku Kos, ki je še skoraj prazen. In kot so povedali nekateri, ki so bili med drugim prisiljeni oditi, je bil Vial drugačen, ker je bil nekako na pol odprt. Zdaj so na Kosu zaprti v namestitveni center, brez možnosti izhoda, saj so obdani z vojsko.

Poskusni solidarnostni projekti

Aktivisti Solidarnostne pobude za ekonomske in politične begunce v Atenah so povsem neodvisni od države ali drugih nevladnih organizacij. Do zdaj so zasedli že kar nekaj stavb, kjer lahko prebiva nekaj deset beguncev. Že kar nekaj časa pa so razmišljali o malo večji potezi.

V središču Aten, blizu parka Viktoria, kjer so prav tako bili in so še vedno vsak dan begunci, stoji zapuščen 7-nadstropni hotel City Plaza. Leta 2009 je bankrotiral, tako so ga zapečatile banke, ki jim lastniki dolgujejo več kot 800 tisoč evrov. Pred približno tednom dni so ga aktivisti v tridnevni akciji zasedli, počistili in pripravili za nastanitev beguncev.

V hotelu je ostala vsa oprema, ki jo potrebujejo za dostojno namestitev beguncev. Na začetku so bili nekaj dni brez elektrike, zdaj so jo dobili, kot tudi kuhinjo, v kateri delajo kar begunci sami.

Trikrat na dan pripravljajo obroke, organizirajo delavnice za otroke, kmalu bo zaživela tudi šola, nekaj dni na teden pa je tam tudi zdravnik, saj so v hotelu predvsem družine, ki potrebujejo posebno nego.

Olga Lafazani, ki dela na imporvizirani recepciji, pravi, da je zdaj najtežje zbirati ljudi, ki jih sprejmejo, saj si vsi želijo biti nastanjeni v City Plaza hotelu.

»Čeprav nasprotujemo vsakršnemu zaprtemu prostoru, smo se tukaj preprosto znašli pred tem, da moramo za sicer odprt prostor dejansko postavljati merila, koga lahko sprejmemo.«

Če solidarnost deluje in če so zagotovljeni primerni pogoji in če se družba sama pomika v vključevanje, potem tudi ni nasilja in lahko posledično odpravimo težave. Na to kažejo takšni projekti.

A eden izmed aktivistov, Jorgos Maniatis, opozarja, da nikakor še niso odpravili težav in da za to potrebujejo delujoč sistem upora in determinacije. Tak projekt pa za zdaj predstavlja vsaj eno svetlo točko v Evropi, nad katero se zgrinjajo temni oblaki.