Prebivalci Zahodne Sahare že 50 let upajo, da bodo lahko zaživeli na svoji zemlji in v svoji lastni državi. Ironično je, da so do tega popolnoma upravičeni po mednarodnem pravu, imajo pravico do samoodločbe, deklaracija Organizacije Združenih narodov zagotavlja neodvisnost kolonijam, resolucija 1514 pa jim zagotavlja pravico do samoodločbe in referenduma, za njegovo organizacijo je že od leta 1991 zadolžena posebna komisija OZN – MINURSO.

Večina Zahodnosaharcev medtem živi v izgnanstvu v begunskih taboriščih v Alžiriji, od preostalih, ki živijo pod maroško okupacijo pa jih loči kar 2 tisoč 700 kilometrov dolg zid, obdan z enim največjih minskih polj na svetu. Okupacijo pri tem podpirajo države in korporacije, ki prek gospodarskega sodelovanja z Marokom brez pomislekov izkoriščajo naravna bogastva Zahodne Sahare. Predvsem mladi so naveličani več desetletnega neuspešnega diplomatskega prizadevanja, da bi na območju Zahodne Sahare pripravili referendum o samoodločbi, in vse bolj prepričani, da lahko svoje pravice uresničijo le z orožjem.

Usoda Zahodnosaharcev je aktivirala skupino 7-ih slovenskih intelektualcev, torej sociologa Simona Drevna, diplomantko mednarodnih odnosov Cvetko Poprask, študenta sociologije Roka Ramšaka, fotografa Katjo Bidovec in Arneja Hodaliča ter politologa Urbana Jakšeta in novinarja Erika Valenčiča, ki želijo, predvsem mednarodno javnost, bolj ozavestiti glede tega relativno neznanega vprašanja. Trije med njimi so se pred nekaj dnevi vrnili iz prve odprave, v okviru katere so obiskali begunska taborišča, naslednjo opravo pa že pripravljajo. V okviru svojega projekta pa načrtujejo tudi izdajo zbirke intervjujev, akademskega zbornika, dokumentarnega filma, pripraviti pa nameravajo tudi več fotografskih razstav in okroglih miz.