Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
O širjenju zavezništva Nato po koncu hladne vojne je mogoče razmišljati na več načinov. Iz Moskve prihajajo užaljene trditve, da Zahod ni izpolnil obljube, dane še sovjetskemu predsedniku Mihailu Gorbačovu, namreč da se Nato ne bo spogledoval z nekdanjimi sovjetskimi sateliti, še posebno pa ne z osamosvojenimi, nekoč sovjetskimi republikami. V Washingtonu nič manj odločno ne zanikajo tovrstnih zagotovil. Strokovnjaki za geopolitiko, varnostna vprašanja in mednarodne odnose razpravljajo o zmagi liberalne nad realistično doktrino meddržavnih odnosov po hladni vojni, ki je omogočila tudi upoštevanje interesov manjših držav. V skladu z liberalno doktrino skupni imenovalec meddržavnega povezovanja namreč niso bili več velikost, vojaška moč države in politika zadrževanja, ampak skupne vrednote in načela. V Srednji in Vzhodni Evropi, prav v teh »manjših državah«, pa smo prešli ves diapazon prepričanj, od želje po članstvu v zahodnih povezavah – zlasti v Evropski uniji in v Natu – do skepse, nezaupanja do njih in celo nasprotovanja.
A v izhodišču vsega tega stoji vprašanje: kaj so se po koncu hladne vojne glede vključevanja v mednarodne povezave na novo nastalih in osvobojenih držav v Evropi dogovarjali veliki? Kaj je Zahod obljubil opešani Sovjetski zvezi in nato njeni naslednici Rusiji – in česa ne? Obljuba o neširjenju Nata namreč dobiva skoraj mitološke razsežnosti. Ko pa v mednarodnih odnosih pridemo do mitov, neizbežno zaidemo v težave. Niz ukrajinskih kriz v zadnjih dveh desetletjih je zgovoren dokaz.
Obljuba o neširjenju Nata na Vzhod – legenda ali dejstvo?
O tej izmuzljivi zavezi Nata, ki si jo vsaka stran, tako Združene države Amerike kot Rusija, razlaga drugače, a je v zdajšnji ukrajinski krizi njena uresničitev ena od ključnih zahtev Moskve, se je washingtonski in nekdanji moskovski dopisnik Andrej Stopar pogovarjal z ugledno ameriško zgodovinarko hladne vojne in obdobja po njej, profesorico na Univerzi Johns Hopkins Mary Elise Sarotte. Pri Univerzitetni založbi Yale je konec preteklega leta izšla njena knjiga o širjenju Nata na Vzhod z naslovom »Niti za palec« (Not One Inch, 2021).
1163 epizod
Eppur si muove - In vendar se vrti, je pred stoletji vzkliknil nesrečni italijanski astronom Galileo. Njegove besede pa so še danes najprimernejši skupni imenovalec za redno tedensko oddajo Zunanjepolitičnega uredništva Radia Slovenija, ki ponuja petnajstminutno vzročno-posledično analizo mednarodnega dogodka ali dogajanja, ki ga v rednih dnevno-informativnih oddajah ni bilo mogoče osvetliti v zadostni meri v tednu. Oddaja v spletu analitičnega besedila, intervjujev s tujimi in domačimi strokovnjaki in analitiki, z neposrednimi udeleženci dogodkov ter z izbrano glasbeno opremo tako ponuja izčrpen odgovor na enega od petih ključnih vprašajev novinarskega dela, namreč zakaj . Zakaj je nek dogodek pomemben, kakšni so vzroki in kakšne bodo posledice, zakaj bo neka ideja našla pot v zgodovino in zakaj neka druga ne.
O širjenju zavezništva Nato po koncu hladne vojne je mogoče razmišljati na več načinov. Iz Moskve prihajajo užaljene trditve, da Zahod ni izpolnil obljube, dane še sovjetskemu predsedniku Mihailu Gorbačovu, namreč da se Nato ne bo spogledoval z nekdanjimi sovjetskimi sateliti, še posebno pa ne z osamosvojenimi, nekoč sovjetskimi republikami. V Washingtonu nič manj odločno ne zanikajo tovrstnih zagotovil. Strokovnjaki za geopolitiko, varnostna vprašanja in mednarodne odnose razpravljajo o zmagi liberalne nad realistično doktrino meddržavnih odnosov po hladni vojni, ki je omogočila tudi upoštevanje interesov manjših držav. V skladu z liberalno doktrino skupni imenovalec meddržavnega povezovanja namreč niso bili več velikost, vojaška moč države in politika zadrževanja, ampak skupne vrednote in načela. V Srednji in Vzhodni Evropi, prav v teh »manjših državah«, pa smo prešli ves diapazon prepričanj, od želje po članstvu v zahodnih povezavah – zlasti v Evropski uniji in v Natu – do skepse, nezaupanja do njih in celo nasprotovanja.
A v izhodišču vsega tega stoji vprašanje: kaj so se po koncu hladne vojne glede vključevanja v mednarodne povezave na novo nastalih in osvobojenih držav v Evropi dogovarjali veliki? Kaj je Zahod obljubil opešani Sovjetski zvezi in nato njeni naslednici Rusiji – in česa ne? Obljuba o neširjenju Nata namreč dobiva skoraj mitološke razsežnosti. Ko pa v mednarodnih odnosih pridemo do mitov, neizbežno zaidemo v težave. Niz ukrajinskih kriz v zadnjih dveh desetletjih je zgovoren dokaz.
Obljuba o neširjenju Nata na Vzhod – legenda ali dejstvo?
O tej izmuzljivi zavezi Nata, ki si jo vsaka stran, tako Združene države Amerike kot Rusija, razlaga drugače, a je v zdajšnji ukrajinski krizi njena uresničitev ena od ključnih zahtev Moskve, se je washingtonski in nekdanji moskovski dopisnik Andrej Stopar pogovarjal z ugledno ameriško zgodovinarko hladne vojne in obdobja po njej, profesorico na Univerzi Johns Hopkins Mary Elise Sarotte. Pri Univerzitetni založbi Yale je konec preteklega leta izšla njena knjiga o širjenju Nata na Vzhod z naslovom »Niti za palec« (Not One Inch, 2021).
Neveljaven email naslov