Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
1163 epizod
1163 epizod
Eppur si muove - In vendar se vrti, je pred stoletji vzkliknil nesrečni italijanski astronom Galileo. Njegove besede pa so še danes najprimernejši skupni imenovalec za redno tedensko oddajo Zunanjepolitičnega uredništva Radia Slovenija, ki ponuja petnajstminutno vzročno-posledično analizo mednarodnega dogodka ali dogajanja, ki ga v rednih dnevno-informativnih oddajah ni bilo mogoče osvetliti v zadostni meri v tednu. Oddaja v spletu analitičnega besedila, intervjujev s tujimi in domačimi strokovnjaki in analitiki, z neposrednimi udeleženci dogodkov ter z izbrano glasbeno opremo tako ponuja izčrpen odgovor na enega od petih ključnih vprašajev novinarskega dela, namreč zakaj . Zakaj je nek dogodek pomemben, kakšni so vzroki in kakšne bodo posledice, zakaj bo neka ideja našla pot v zgodovino in zakaj neka druga ne.
Japonska v strahu pred vse močnejšo Kitajsko krepi svoje obrambne sposobnosni in se tako poslavlja od tradicionalno pacifistične drže. V naslednjih petih letih bo obrambni proračun povišala do te mere, da bo tretji najvišlji na svetu, takoj za ZDA in Kitajsko. Japonska se namreč boji, da bi se lahko povsem nehote znašla sredi oborženega konflikta, če bi Kitajska napadla Tajvan. Indo-pacifiška regija se je očitno znašla sredi oboroževalne tekme, ki je ni mogoče več zaustaviti.
Trgovinskega sporazuma CETA med Evropsko unijo in Kanado doslej še ni ratificiralo 10 članic povezave, med njimi tudi Slovenija in Ciper, ki je ratifikacijo sporazuma zavrnil. Kljub temu je ta sporazum v začasni veljavi že več kot 6 let. Nasprotovanje proti sprejemanju tovrstnih obsežnih trgovinskih sporazumov poleg CETE tudi TTIP in TISE je leta 2014 s podpisi izrazilo več kot 3,3 milijonov Evropejcev. Največji pomisleki nasprotnikov pri tem zadevajo investicijski sodni sistem reševanja sporov kot simbol moči korporacij in trga nad državo in javnostjo. V Sloveniji pa se temu pridružujejo še pomisleki glede pitne vode, ki je pri nas zaščitena z ustavo. Podporniki tovrstnih sporazumov nasprotno poudarjajo da sporazum prinaša poenostavitev in pocenitev trgovanja. Rajka Pervanje.
20 let mineva, odkar se je Redžep Tajip Erdogan povzpel na politični vrh Turčije - sprva kot premier, nato kot predsednik. Kako se je spreminjala njegova zunanja politika, kam je pripeljala Turčijo, v kakšen odnos s svojimi sosedami, z Evropsko unijo, z zaveznicami v NATO, v kolikšni meri se je oddaljila od ZDA in se zbližala z Rusijo? Kje v mednarodni skupnosti svoje mesto najde Erdoganova Turčija in kje ga utegne dobiti, če bo dosedanji predsednik na majskih volitvah dobil naslednika?
Črnogorski volivci so za predsednika izbrali Jakova Milatovića, ki je v predvolilni kampanji v ospredje postavil odnos do identitete. S tem se končuje vladavina Mila Đukanovića, obnovitelja državnosti, ki pa mu očitajo, da je v treh desetletjih pogosto spregledal večplastnost črnogorske samobitnosti.
Ruski napad na Ukrajino pred letom dni je pretresel svet, predvsem Evropo. Ta je odgovorila enotno, najbolj pa so se s podporo Ukrajini in odločnostjo v svojem nasprotovanju Rusiji izkazale države na vzhodu stare celine. Odločnost nekaterih evropskih politikov in njihova privrženost boju za demokracijo sta morda porodila tudi novo smer v mednarodnih odnosih – neo-idealizem. Ta se močno razlikuje od realizma, ki s konceptom vplivnih območij krivdo za vojno v veliki meri prelaga na Združene države Amerike in širitev zveze NATO. Neo-idealizem je aprila lani prvi opredelil sodelavec Nemškega sveta za zunanjo politiko dr. Benjamin Tallis, ki najvidnejše predstavnike omenjene smeri vidi v mladih politikih srednje in vzhodne Evrope: od estonske premierke Kaje Kallas in češkega zunanjega ministra Jana Lipavskega do finske predsednice vlade Sanne Marin in celo ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega. Več o neo-idealizmu v tokratni oddaji Eppur si Muove, ki ga je pripravil Matej Hrastar.
Turški predsednik Recep Tayip Erdogan že več kot dve desetletji obvladuje državo. Njegova poglavitna ambicija je preoblikovati in posodobiti Turčijo bolj kot kateri koli voditelj po ustanovitelju republike Atatürku. Zdaj se je znašel pred največjo politično preizkušnjo v svoji dolgoletni vladavini. Turki se bodo 14. maja odpravili na predsedniške in splošne volitve, na katerih kaže na močno izenačen boj med njim in opozicijskim kandidatom. Opozicija v primeru zmage napoveduje ponovno vzpostavitev parlamentarnega političnega sistema in krepitev odnosov z Zahodom. Tokratne volitve veljajo za prelomne, saj bodo po prepričanju številnih odločile ne le zaradi vprašanja, kdo bo v prihodnje vodil Turčijo, ampak predvsem, na kakšen način bo vladal.
Reka Mekong, ki se vije vse od Kitajske pa do Vietnama, združuje in razdvaja Azijo. Voda je hkrati tudi moč, ki si jo prilašča Kitajska in z njo širi vpliv vzdolž mogočne reke. Vietnam, znan kot dežela riža, je takoj za Kitajsko in Indijo največji izvoznik belega zlata, kot v Aziji pravijo rižu. A podnebne spremembe in interesi sosed vse bolj ogrožajo proizvodnjo riža - osnovne hrane za več milijard ljudi. Zaradi izgradnje novih jezov se gladina reke Mekong znižuje, riževa polja pa izginjajo.
Ko je Jorge Bergoglio 13. marca leta 2013 postal papež Frančišek, je sprožil val zanimanja, ki se leta ni polegel. Bil prvi neevropski papež po dvanajstih stoletjih, prvi Južnoameričan in prvi jezuit na prestolu katoliške cerkve. Kardinalski zbor je od njega pričakoval dvoje: da bo prečistil vatikanske finance in Rimu približal periferije Cerkve. Papeško agendo si je nato popolnil s prizadevanji za revnejšo, evangelijsko in družbeno občutljivo Cerkev, ki bo sprejemala vse, ki so se doslej počutili odrinjene. Toda katoliški svet je desetletje pozneje kljub nespornim Frančiškovim dosežkom razklan med njegove privržence in nasprotnike, skepse pa je vse več tudi v papežu naklonjenih krogih. Razloga sta dva: medijska prenasičenost in nedoslednost v dejanjih – celo pri obravnavi zlorab, pri čemer bode v oči tudi »primer Rupnik«.
Srbija in Kosovo sta v Bruslju, kjer so po ruskem napadu na Ukrajino odločeni pogasiti žarišča pred svojim pragom, privolila v tako imenovani evropski predlog normalizacije odnosov. Srečanje, ki so ga nekateri napovedovali kot zgodovinski korak, se je končalo brez podpisa, kot običajno s pohvalami na račun konstruktivnosti, a s sporočilom, da so potrebni nadaljnji pogovori. V Srbiji nasprotniki sporazuma predsednika obtožujejo izdaje, saj da bo de facto priznal Kosovo. Tam se vrstijo kritike na račun premierja, ki da bo očitno privolil v zanje sporno Zvezo srbskih občin. Krize, konflikti, predsodki in življenje drug mimo drugega zaznamujejo ritem, ki ga narekujeta Beograd in Priština. Albanci in Srbi na Kosovu si težko predstavljajo skupno življenje, a številni pravijo, da tudi razmere danes niso pravo življenje, zato priložnosti pogosto iščejo na Zahodu.
Ob obletnici ruske invazije na Ukrajino največji spopad v Evropi po drugi svetovni vojni, v katerega je neposredno vpletena ena od zmagovalk, Rusija, druge pa posredno, smo v oddaji Eppur Si Muove – In vendar se vrti dogajanje že osvetlili s stališča begunskega vprašanja in razmisleka, kako naprej. Ali iskati kompromis v trenutku, ko so vpletene strani tako daleč vsaksebi ali pa naj Zahod z orožjem še naprej podpira Ukrajino? Morda do njene zmage, lahko pa tudi do razraščanja konflikta in celo v jedrsko katastrofo. Prav na to nevarnost v Združenih državah Amerike, ki so najpomembnejša podpornica Ukrajine, opozarjajo nekateri mednarodnopolitični realisti. Nekateri gredo še dlje in v analizi ameriške politike do Rusije v zadnjih tridesetih letih opredeljujejo niz korakov ZDA in zavezništva Nato, ki so ključno prispevali, da se je na vzhodu Evrope leta 2022 razplamtela vojna. Eden izmed njih je zgodovinar Benjamin Abelow, avtor knjige z naslovom »Kako je Zahod pripeljal vojno v Ukrajino«, ki jo bralci pri nas zdaj dobivajo tudi v slovenskem prevodu. Z njim se je pogovarjal avtor današnje oddaje, ameriški dopisnik Andrej Stopar. Z oziranjem na zadnja tri desetletja razvoja odnosov med Zahodom in Rusijo tako zaokrožamo ukrajinsko trilogijo ob obletnici začetka vojne.
24. februarja lani je ruski predsednik Vladimir Putin obvestil državljane, da se je odločil za posebno vojaško operacijo s ciljem demilitarizacije in denacifikacije Ukrajine oziroma agresijo na nekdanjo bratsko sovjetsko republiko. Danes lahko ugotovimo, da je bilo to logično nadaljevanje dogajanja po letu 2013 ali še prej, po razpadu Sovjetske zveze. A tako krvavega razpleta ni pričakoval nihče. Evropa je v vojni, ki ji ni videti konca. Naj zahodne demokracije z orožjem brezpogojno podpirajo Ukrajino ali pa bi bilo treba začeti iskati mirno rešitev, ki bi zahtevala popuščanje obeh vpletenih strani? O tem smo se pogovarjali s strokovnjakoma Dragom Dakičem Prelcem in Miroslavom Gregoričem.
Od začetka ruske agresije na Ukrajino 24-ega februarja lani je bilo na obeh straneh ubitih več deset tisoč ljudi, begunska kriza v Evropi je najhujša po drugi svetovni vojni. Znotraj Ukrajine, kjer je pred vojno živelo 44 milijonov ljudi, je razseljenih skoraj 6 milijonov prebivalcev. Po vsej Evropi pa jih je po podatkih Združenih narodov skoraj 8 milijonov, od teh jih je 5 milijonov že v programih začasne zaščite ali podobnih nacionalnih shemah. 300 tisoč jih je zbežalo v države zunaj Evrope.
Kako na omejenem planetu, na katerem število človeških prebivalcev še kar vztrajno narašča, ljudem omogočiti spodobno življenje in ustrezno kakovost javnih storitev ob hkratnem zagotavljanju trajnostnih vidikov, to je ob upoštevanju, da so naravni viri omejeni, in ob kar najmanjšem povzročanju okoljske škode? Ideja, da moramo namesto gospodarske rasti v ospredje postaviti povsem druga merila, kot so kakovost življenja, zadovoljstvo, tudi sreča, ima vse več privržencev. Številni tudi poudarjajo, da se moramo načrtno lotiti odrastí, sicer tvegamo, da se bo ta zgodila nenačrtovano in nam zaradi svoje nepredvidljivosti povzročila velike težave.
Švedska je z začetkom leta že tretjič prevzela predsedovanje Svetu EU. V težkih časih za staro celino, ki se še vedno sooča z gospodarskimi posledicami pandemije Covida-19, predvsem pa s posledicami ruskega napada na Ukrajino, si je nordijska država zastavila predvsem štiri prednostne naloge: varnost in enotnost, kratkoročna in dolgoročna konkurenčnost gospodarstva, zeleni in energetski prehod ter demokratične vrednote in vladavina prava. Med obiskom skupine bruseljskih dopisnikov na Švedskem, se je naš dopisnik Igor Jurič pogovarjal z več sogovorniki o izzivih, ki so pred predsedujočo državo. Tako o zavlačevanju Turčije pri ratifikaciji pristopnega protokola Švedske in Finske k zvezi NATO, kot tudi o prizadevanjih Švedske, da pripomore k večji konkurenčnosti evropskega gospodarstva in strateški avtonomiji. Veliko vlogo bosta pri tem igrala največji rudnik železove rude v Uniji, saj so v Kiruni odkrili ogromne zaloge strateško pomembnih redkih zemelj in mineralov ter 45 kilometrov oddaljeni vesoljski center Esrange, kjer so v začetku januarja odprli prvo izstrelišče za orbitalne rakete na evropski celini.
Preiskava belgijskega tožilstva o korupciji, s katero naj bi si Katar, pa tudi Maroko, kupovala vpliv v Evropskem parlamentu, je temeljito pretresla evropske ustanove. Evropski poslanci so po odstavitvi Grkinje Eve Kajlí, ki je v središču škandala, izvolili novega podpredsednika parlamenta, za druga dva evropska poslanca, ki sta vpletena v afero, imenovano Katargate, pa so sprožili postopek za odvzem poslanske imunitete. Domnevni vodja korupcijske mreže, nekdanji evropski poslanec iz Italije Antonio Panzeri, je medtem v zameno za milejšo kazen privolil v sodelovanje z belgijskim tožilstvom. Evropski poslanci so se zavzeli za vrsto ukrepov, ki bi med drugim izboljšali preglednost poslanskih stikov z lobisti. Številni se sprašujejo, zakaj šele zdaj, predvsem pa, kaj še bo razkrila afera. Je šlo za nekaj gnilih jabolk ali le za vrh ledene gore?
Dejavniki, ki so povzročili novo prehransko krizo, so še vedno prisotni, zato se svet sooča z nestabilno prehransko oskrbo velikih razsežnosti. Izvoz ukrajinskega žita in kmetijskih proizvodov v skladu z lani sklenjenim dogovorom o izvozu iz črnomorskih pristanišč je uravnotežil mednarodno dobavo hrane, vendar bi bila lahko prihodnja žetev precej manjša. Zatika se pri izvozu iz Rusije, saj nekatera podjetja in pristanišča niso pripravljena sprejeti ruskega tovora. Pomanjkanje oziroma visoke cene gnojil pa bodo najbolj prizadeli afriške države, med tem ko evropsko kmetijstvo zaradi vojne prejema obilne dodatne subvencije.
Srbi na severu Kosova so umaknili cestne barikade, pravosodje v Prištini pa je omogočilo obtoženemu srbskemu policistu, da se brani s prostosti. Kosovo se je vnovič izognilo spopadu za suverenost nad štirimi občinami na severu države. Kako dolgo bo še trajalo začasno stanje in kako daleč je končna rešitev kosovskega vprašanja? Medtem se razmere zapletajo v Črni gori, kjer svojo moč v skupščini vse bolj krepi pro-srbska opcija. Marjan Vešligaj se bo v oddaji Eppur si muove - in vendar se vrti o vsem tem pogovarjal z analitikoma Mitjo Žagarjem in Dušanom Janjićem. \n\n\n\n\n
Ena ključnih zunanjepolitičnih aktivnosti Slovenije v prvi polovici leta bo usmerjena k iskanju mednarodne podpore slovenski kandidaturi za nestalno članico Varnostnega sveta Organizacije združenih narodov. Če bo prepričljivejša od protikandidatke Belorusije, bo Slovenija to nalogo opravljala v letih 2024 in 2025. Kakšne pristojnosti ima kot nestalna članica, kakšno odgovornost in kakšen program ter kakšna sta pomen in moč svetovne organizacije v današnjem svetu?
V Latinski Ameriki oblast spet prevzemajo leve vlade, politični analitiki govorijo o novi rožnati plimi. Kaj to pomeni za prihodnost regije, ki jo zaznamujejo ogromne socialne razlike? Zakaj se kljub velikim naravnim bogastvom življenje tamkajšnjih množic ne izboljša? Več o političnih trendih v Latinski Ameriki, ekonomskih razmerah in vlogi te regije v mednarodni skupnosti v oddaji Eppur si muove - In vendar se vrti.
Tajvan, de facto samostojna, demokratična država, ki si jo prisvaja Kitajska. Predsednik Ši Džinping vse bolj odločno napoveduje priključitev otoka, tudi z orožjem, če bo potrebno. Strah pred morebitno invazijo je po ruskem napadu na Ukrajino dobil konkretnejši obraz. Bi Kitajska lahko po vzoru Rusije napadla Tajvan? Kaj bi to pomenilo za mir v tihomorski regiji, za svet in Evropo, ki je gospodarsko močno odvisna od Kitajske? Dopisnica iz Azije Karmen Švegl je obiskala Tajvan in preverila, kako se pripravlja na morebitno kitajsko invazijo.
Neveljaven email naslov