Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pisatelj Jose Maria Merino velja za enega najbolj priznanih modernih španskih pisateljev. Začel je z liriko, danes pa velja predvsem za odličnega pisca kratkih zgodb, ki piše dobro in veliko. Čeprav je po poklicu pravnik.
“Pravniki so ljudje, ki jim že njihov status določa, da pogosto hodijo v gledališče, kino, veliko berejo. To je veljalo tudi zame. Ker sem veliko bral, sem začel tudi pisati. Pravzaprav sem študij prava in pisateljevanje kar zelo dobro usklajeval.”
70-letni pisatelj, ki danes živi v Madridu, rojen pa je bil v Galiciji v La Coruni, je avtor romana Nisem knjiga. Ta je pri založbi Modrijan pred kratkim izšel tudi v slovenskem prevodu in je obvezno branje za letošnje maturante španščine.
Pisatelj in še nekaj
Merino sicer nikoli ni delal kot pravnik, je pa res, da večino časa tudi od pisateljevanja ne. “Zadnjih nekaj let res živim samo od literature. Drugače pa večina pisateljev tudi v Španiji poleg pisanja opravlja še nek drug, stalen poklic.”
V Španiji od pisanja živi zelo majhen delež pisateljev. “Jaz sem denimo več let delal na Ministrstvu za šolstvo, sodeloval sem tudi z Unescom, no, vmes sem seveda pisal tudi knjige. Zadnjih 15 let pa se preživljam izključno s pisanjem.”
Piše predvsem prozo, čeprav boste v njegovem opusu našli tudi pet pesniških zbirk, a večina njegovih pesmi je nastala že v 70-ih in 80-ih letih prejšnjega stoletja. “Začel sem kot pesnik, no, nadaljeval pa sem izključno kot pisatelj.”
Pravi, da nikoli ni bil čisto pravi lirik in je zato tudi lažje prestopil. “Trdim pa, da je poezija neke vrste delavnica proze. Gre za svet natančnosti pri besedah, ki jih uporabiš za določen opis. Iz poezije se pisec proze lahko zelo veliko nauči.”
Premalo branja
Ker del svojega časa namenja poučevanju kreativnega pisanja na različnih univerzah, ali pa tudi samo tečajih, ga ljudje pogosto sprašujejo, kako naj pišejo kreativno? Odgovor je – težko. “Ker ni neke formule. Obstaja pa neko generalno pravilo – brez branja literature ni niti pisanja literature. Pisanje je posledica branja”
Danes po njegovem mnenju primanjkuje obojega – branja in pisanja. Predvsem pri najmlajših smo pozabili, da je navajanje k branju zelo pomembne proces. Zelo veliko odgovornost do otroka pa imajo starši, ki bi morali otrokom pripovedovati veliko več pravljic, namesto tega pa najmlajši preveč časa namenijo televiziji in računalniku.
“Težava je tudi v tem, da so zadnja leta starši to vlogo bralnega vzgojitelja popolnoma prepustili šoli. To je narobe. Otroška literatura je večinoma dobra, vloga staršev pa je, da pomaga otroku razviti okus za knjige. To pa je družinska obveznost”
Tudi v slovenščini
Za Nisem knjiga pravi, da sploh ni roman, ampak skupek potopisov njegove hčere Ane, ki je tudi sama pesnica. Pred časom je namreč z vlakom v 30-ih dneh prepotovala praktično vso Evropo, kar je bilo Merinu že kar nerazumljivo. In napisal je knjigo, ki ni knjiga.
Sicer pa je Merino počaščen, da se njegove knjige prevajajo – v katerikoli jezik. “Ni velikih in majhnih jezikov. So samo jeziki, ki jih govori veliko ali pa malo govorcev. Zame je čast, da mojo knjigo prevedejo v katerikoli jezik. Če ta jezik ljudje govorijo, je to gotovo bogat in tekoč jezik.”
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Pisatelj Jose Maria Merino velja za enega najbolj priznanih modernih španskih pisateljev. Začel je z liriko, danes pa velja predvsem za odličnega pisca kratkih zgodb, ki piše dobro in veliko. Čeprav je po poklicu pravnik.
“Pravniki so ljudje, ki jim že njihov status določa, da pogosto hodijo v gledališče, kino, veliko berejo. To je veljalo tudi zame. Ker sem veliko bral, sem začel tudi pisati. Pravzaprav sem študij prava in pisateljevanje kar zelo dobro usklajeval.”
70-letni pisatelj, ki danes živi v Madridu, rojen pa je bil v Galiciji v La Coruni, je avtor romana Nisem knjiga. Ta je pri založbi Modrijan pred kratkim izšel tudi v slovenskem prevodu in je obvezno branje za letošnje maturante španščine.
Pisatelj in še nekaj
Merino sicer nikoli ni delal kot pravnik, je pa res, da večino časa tudi od pisateljevanja ne. “Zadnjih nekaj let res živim samo od literature. Drugače pa večina pisateljev tudi v Španiji poleg pisanja opravlja še nek drug, stalen poklic.”
V Španiji od pisanja živi zelo majhen delež pisateljev. “Jaz sem denimo več let delal na Ministrstvu za šolstvo, sodeloval sem tudi z Unescom, no, vmes sem seveda pisal tudi knjige. Zadnjih 15 let pa se preživljam izključno s pisanjem.”
Piše predvsem prozo, čeprav boste v njegovem opusu našli tudi pet pesniških zbirk, a večina njegovih pesmi je nastala že v 70-ih in 80-ih letih prejšnjega stoletja. “Začel sem kot pesnik, no, nadaljeval pa sem izključno kot pisatelj.”
Pravi, da nikoli ni bil čisto pravi lirik in je zato tudi lažje prestopil. “Trdim pa, da je poezija neke vrste delavnica proze. Gre za svet natančnosti pri besedah, ki jih uporabiš za določen opis. Iz poezije se pisec proze lahko zelo veliko nauči.”
Premalo branja
Ker del svojega časa namenja poučevanju kreativnega pisanja na različnih univerzah, ali pa tudi samo tečajih, ga ljudje pogosto sprašujejo, kako naj pišejo kreativno? Odgovor je – težko. “Ker ni neke formule. Obstaja pa neko generalno pravilo – brez branja literature ni niti pisanja literature. Pisanje je posledica branja”
Danes po njegovem mnenju primanjkuje obojega – branja in pisanja. Predvsem pri najmlajših smo pozabili, da je navajanje k branju zelo pomembne proces. Zelo veliko odgovornost do otroka pa imajo starši, ki bi morali otrokom pripovedovati veliko več pravljic, namesto tega pa najmlajši preveč časa namenijo televiziji in računalniku.
“Težava je tudi v tem, da so zadnja leta starši to vlogo bralnega vzgojitelja popolnoma prepustili šoli. To je narobe. Otroška literatura je večinoma dobra, vloga staršev pa je, da pomaga otroku razviti okus za knjige. To pa je družinska obveznost”
Tudi v slovenščini
Za Nisem knjiga pravi, da sploh ni roman, ampak skupek potopisov njegove hčere Ane, ki je tudi sama pesnica. Pred časom je namreč z vlakom v 30-ih dneh prepotovala praktično vso Evropo, kar je bilo Merinu že kar nerazumljivo. In napisal je knjigo, ki ni knjiga.
Sicer pa je Merino počaščen, da se njegove knjige prevajajo – v katerikoli jezik. “Ni velikih in majhnih jezikov. So samo jeziki, ki jih govori veliko ali pa malo govorcev. Zame je čast, da mojo knjigo prevedejo v katerikoli jezik. Če ta jezik ljudje govorijo, je to gotovo bogat in tekoč jezik.”
Otto Lechner je glasbenik in skladatelj, star je 50 let. Rodil se je z močno poškodbo vida in do 15. leta popolnoma oslepel. Kljub temu je končal šolo, poskusil študirati, a pravi, da se je bolj našel v glasbi. Danes je svetovno priznan harmonikar, vodja mnogih mednarodnih harmonikarskih projektov, med drugim tudi Dunajskih filharmonikarjev.
Norbert Gerold je Avstrijec, ki je pred slabimi štirimi desetletji postal še Avstralec. Tja dol je odšel kot smučarski inštruktor, delal na vseh večjih avstralskih smučiščih, ki jih po njegovih besedah ni malo, kariero pa je zaključil kot nepremičninski agent. Svoje podjetje je pred kratkim prodal, postal milijonar in zdaj uživa življenje, pravi. Tako je Norbert skoraj ves letošnji avgust preživel v Sloveniji, kjer se je pripravljal na svetovno prvenstvo kolesarjev amaterjev. Ženo je medtem poslal na romanje v Španijo. Spoznajte avstralskega prvaka v kronometru do 60 let, gospoda v havajskih oblačilih in z nešteto zgodbicami na zalogi.
Gost današnje Evrope osebno pravi, da je zelo žalostno, da Evropejci, ki so stoletja kolonizirali in ropali številne predele sveta, s tem početjem še vedno nadaljujejo, a so hkrati postavili zelo močne in nasilne meje, s katerimi preprečujejo drugim priti v Evropo. Trenutno je še vedno pod globokim vtisom razmer, ki jih je objektiv njegove kamere ujel na afriško-evropski meji v Maroku.
Gost današnje Evrope osebno pravi, da je zelo žalostno, da Evropejci, ki so stoletja kolonizirali in ropali številne predele sveta, s tem početjem še vedno nadaljujejo, a so hkrati postavili zelo močne in nasilne meje, s katerimi preprečujejo drugim priti v Evropo. Trenutno je še vedno pod globokim vtisom razmer, ki jih je objektiv njegove kamere ujel na afriško-evropski meji v Maroku.
Lahko je priti, a težko oditi je na svojem FB profilu zapisal mladi Ugandec Laban Ahimbisibwe iz vasi Bufuka, iz osrčja Afrike ob jezeru Bunyonyi na jugozahodu Ugande, preden se je z nepozabnega dopusta odpravil domov.
Ljubljana je prva evropska izkušnja Rutike Bhandari, mlade indijske oblikovalke iz okolice Mumbaja. Prek izmenjave je našo prestolnico izbrala predvsem zato, ker je bila v ponudbi mest najbližje Milanu, pove z nasmeškom na ustih. V pogovoru, ki je nastal v značilnem okolju ljubljanske mestne kulture, kot temu pravi Rutika (torej ob Ljubljanici na kavi), sta s Tadejem poleg življenja mladih Indijcev obdelala tudi bolj filozofske teme – kaj je zanjo “zahod”, na kaj pomisli ob besedi Evropa, pa tudi o nedavnih indijskih volitvah je tekla beseda.
Z bonsaji se je začel ukvarjati naključno, pred desetletjem je v neki reviji naletel na članek o tej japonski umetnosti. Da, umetnosti, ki je še najbližje kiparstvu, pravi. Umetnine, ki nastajajo več desetletij, običajno rastejo na vrtu, odlično pa so videti tudi v galerijah. In seveda – ker so umetnine, lahko stanejo več tisoč evrov.
V Evropi, osebno predstavljamo Amelie Bentsdatter Andresen, korespondentko danskega parlamenta, ki je željo po potovanjih in odkrivanju novih krajev uspešno združila s svojim poklicnim življenjem.
Ronnie je učitelj matematike, ki je zrasel v Raanani pri Tel Avivu. Trdi, da je v svoji državi privilegiran, ker je Jud, zato je zadnjih deset let tudi intenziven aktivist.
Pred dobrega pol leta se je namreč odločila, da bo pustila službo in odšla okrog sveta. Vsaj za eno leto. S seboj je vzela nahrbtnik z nekaj oblekami ter potni list in 1000 dolarjev. S slabim znanjem angleščine in samo enim ciljem – spoznati svet.
Katariina Vuorinen je finska pesnica, ki je zavetje odkrila v knjigah in gozdovih. Med platnicami in pod krošnjami dreves si je ustvarjala svoj svet, ki ni bil pogojen s pričakovanji, predpisi in vlogami. Danes se v njenih pesmih, ki so bile prevedene v 11 jezikov, prepletajo ženskost, spolne vloge, nasilje, otroštvo in globoka povezanost z naravo in nagonom.
Pablo Garcia je arhitekt, umetnik in medijski arheolog, ki zase pravi, da je Američan samo takrat, ko je treba na meji pokazati potni list. Sicer je raje Newyorčan, ker to veliko več pove o njem in njegovem pogledu na svet.
Girma T. Fantaye je doma iz Etiopije, ene najbolj revnih držav na svetu. Najprej ga je zanimal samo nogomet, ko pa je postal aktiven državljan so se začele težave. Kot kritičen pesnik in novinar je moral pobegniti iz domovine, najprej v Ugando, zdaj je začasno zatočišče našel v Sloveniji.
Kusha Bahrami je, kot pravi, v prvi vrsti človek, čeprav so v zaporih in centrih za tujce, kjer je preživel pretekla leta, na to večkrat pozabili. Je pa tudi neodvisen filmski ustvarjalec in fotograf, oporečnik vesti, begunec in aktivist za človekove pravice.
Marko Pogačar, tridesetletni hrvaški pesnik in intelektualec, katerega korenine so po očetovi strani tudi slovenske. S svojo poezijo in kritičnimi besedili ni vzbudil zgolj pozornosti držav, s katerima je povezan skozi družinsko deblo, temveč tudi celotnega področja nekdanje Jugoslavije, Nemčije, Avstrije, Francije itd.
Edis Jasarević je bil eden izmed redkih, ki je med nemiri v Bosni in Hercegovini, na začetku februarja, poročal o dogajanju neposredno s prizorišča protestov, prek tviterja. Nekdanji komentator formule ena je odraščal v Tuzli, zdaj živi pa v Sarajevu, za katerega pravi, da je pravzaprav država v državi.
Evropa osebno predstavlja Američana, katerega vsakdan predstavljajo podatki. Jeff Jonas je vodilni IBM-ov znanstvenik za analitiko.
Palestinec, ki je pri komaj 23 letih pomagal ustanoviti že več velikih humanitarnih organizacij, ki delujejo tudi čez mejo v Jordaniji. Svojo srečo zadnjih sedem let išče v tujini – najprej se je šolal v ZDA, trenutno pa študira medicino v Jemnu, kjer ga je presenetila in zaznamovala arabska pomlad. Njegova zgodba je splet nesrečnih okoliščin in ujetosti v birokratske aparate, ki ga premetavajo naokoli in diktirajo tok njegovega življenja. Brez dlake na jeziku razloži, s kakšnimi težavami se Palestinci srečujejo vsak dan. A vseeno pravi, da je ekstremno optimističen in verjame, da bodo otroci današnjega dne prinesli boljši jutri.
Afriška diva, živa legenda afriške glasbe, ena največjih ikon afriške glasbe, po novem celo »nova mama Afrika«. Vse to so vzdevki, ki so jih mediji nadeli beninski pevki Angelique Kidjo, ki je svojo domovino v begu pred komunisti zamenjala za Pariz, zdaj pa že nekaj let živi v New Yorku. Omenjeni vzdevki ji niso všeč, ker je Afrika veliko več, kot si pod to besedo predstavljamo zahodnjaki. Umetnica, ki tradicijo meša z modernim, je hkrati zelo aktivna borka za pravice žensk in otrok. Med njene uradne nazive spadajo »ambasadorka Unicefa«, »ustanoviteljica Fundacije Batonga«, ki mladim dekletom omogoča šolanje in mnogi drugi. Skratka – Angelique je ženska z velikim Ž in pevka, ki noče peti zidu (v studiu), ampak hoče peti ljudem.
Neveljaven email naslov