Max Andersson je uveljavljen ustvarjalec stripov in animiranih filmov: ”Kot otrok sem se osnov risanja učil od klasikov stripa, denimo Tin Tin mi je bil všeč, pa Racman Jaka in podobni. Kmalu sem se naveličal tega lepega risanja in začel risati po svoje. Moji stripi so v trenutku postali grši.” Max temu pravi ”svoj dialekt, svoja smer”. Razvijati ga je začel že v najstniških letih. Sprva je hotel postati mehanik, ker je bil zaljubljen v vonj po bencinu. V biografiji si je izmislil, da je risati začel zato, ker mu je bil všeč vonj po črnilu. In če je bila to včasih laž, je danes čista resnica: ”Ljubim vonj po potiskanem papirju. Spominja me na otroštvo. Če strip ni natisnjen na papirju, ga sploh ne preberem.”

Eden najbolj priznanih švedskih ustvarjalcev stripov in animiranih filmov se je rodil na skrajnem severu Švedske: ”Karesundo je mesto na Laponskem, moja starša sta tam delala kot učitelje v šoli za Samije. Imel sem tudi samijsko varuško in čeprav biološko nimam nobene povezave z njimi, sem vsaj od varuške gotovo pobral kakšno značilnost.” Pri sebi je opazil vsaj dve – nomadsko življenje, saj se neprestano seli (po nekajletnem bivanju v ZDA zdaj živi v Berlinu) in občutek za drugačno umetnost.

Max Andersson je vsako leto gost mnogih festivalov animiranega filma, tudi v Ljubljani letos na Animateki ni bil prvič: ”Posebno pri Ljubljani je to, da ni prav posebna.” Dodaja, da mu je to po svoje všeč, saj ga spominja na Švedsko. In očitno mu je tukaj res všeč, tudi njegova dela čedalje bolj pogosto vključujejo tematiko z našega področja, denimo najnovejši film Tito on Ice.