Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Z veliko verjetnostjo lahko trdimo, da v Evropi osebno! še nismo gostili človeka, ki bi v svoji karieri zbral toliko naslovov evropskih, svetovnih in olimpijskih prvakov in podprvakov kot Natalia Bestemianova. V Sloveniji se je mudila konec leta, ko so v Hali Tivoli gostovali umetniki Moscow Stars on Ice, pod okriljem katerega so zbrani vrhunski mojstri umetnostnega drsanja.
Natalie Bestemianova je v paru z Andrejem Bukinom na Olimpijskih igrah v Calgariju postala olimpijska zmagovalka, in tudi sicer sta eden najuspešnješih parov v zgodovini umetnostnega drsanja. Bila sta druga na OI v Sarajevu, sicer pa od leta 1981 do 1988 nista šla domov s svetovnega ali evropskega prvenstva brez medalje. Osvojila sta tudi štiri zaporedne naslove evropskih in štiri zaporedne naslove svetovnih prvakov.
“V paru sem začela drsati precej pozno, stara sem bila stara že 17 let, kar je v primerjavi s pari, ki so drsali skupaj že več let, zelo pozno. A z Andrejem sva trdo delala in sva nadoknadila izgubljena leta,” pojasni Bestemianova.
Trenirala sta pod okriljem legendarne ruske trenerke Tatiane Tarasove, ki je trenirala več svetovnih in olimpijskih prvakov kot kateri koli drugi trener v zgodovini umetnostnega drsanja. Med njimi je bilo tudi sedem olimpijskih prvakov. A pot do uspeha umetnostnega drsalca je trnova: Bilo je zelo zelo težko. Dopoldne in popoldne sva bila od tri do štiri urepo na ledu, skupaj sva imela tudi več kot devet ali deset ur treninga na dan.
Natalie Bestemianova prijatelji kličejo Besti, kot se tudi neuradno imenuje element umetnostnega drsanja “Besti squat” ali Bestijino čepenje. Ta element je Natalie in Andreja v njunih najboljših letih naredil prepoznavna.
“Umetnostno drsanje je zelo težak šport in le redkim resnično uspe. Pogosto mladi ljudje, stari 18 let, postanejo prestari, ne zdržijo naporov ali morda pritiska,” pravi Natalia, ki številnim drsalcem omogoča nadaljevanje kariere v šov-biznisu. Z možem, prav tako nekdanjim umetnostnim drsalcem Igorjem Bobrinom, sta lastnika ledenega teatra Moscow Stars on Ice ali neuradno “Bolšoja na ledu”. “Najina predstava ledenega teatra omogoča drsalcem dolgo ‘življenje’ na ledu,” še doda Natalija.
Moscow Stars on Ice ima v reperju kakšnih 15 predstav. V Ljubljani so se pred novim letom predstavili s Carmen in otroško predstavo Sneguljčica. V sodelovanju z ruskim skladateljem vsako leto postavijo novo predstavo. Letos pripravljajo predstavo o Spartaku.
Zmes športa in umetnosti, kar njihov Bolšoj na ledu zagotovo je, pa dejstvo, da imajo med drsalci številne nekdanje vrhunske športnike, je pritegnilo tudi pozornost organizacijskega odbora za zimske olimpijske igre v Sočiju leta 2014. “Zagotovo bomo tudi del kulturnega programa na prihajajočih igrah – nedavno smo podpisali pogodbo o sodelovanju, kaj več pa bomo morali še doreči.”
719 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Z veliko verjetnostjo lahko trdimo, da v Evropi osebno! še nismo gostili človeka, ki bi v svoji karieri zbral toliko naslovov evropskih, svetovnih in olimpijskih prvakov in podprvakov kot Natalia Bestemianova. V Sloveniji se je mudila konec leta, ko so v Hali Tivoli gostovali umetniki Moscow Stars on Ice, pod okriljem katerega so zbrani vrhunski mojstri umetnostnega drsanja.
Natalie Bestemianova je v paru z Andrejem Bukinom na Olimpijskih igrah v Calgariju postala olimpijska zmagovalka, in tudi sicer sta eden najuspešnješih parov v zgodovini umetnostnega drsanja. Bila sta druga na OI v Sarajevu, sicer pa od leta 1981 do 1988 nista šla domov s svetovnega ali evropskega prvenstva brez medalje. Osvojila sta tudi štiri zaporedne naslove evropskih in štiri zaporedne naslove svetovnih prvakov.
“V paru sem začela drsati precej pozno, stara sem bila stara že 17 let, kar je v primerjavi s pari, ki so drsali skupaj že več let, zelo pozno. A z Andrejem sva trdo delala in sva nadoknadila izgubljena leta,” pojasni Bestemianova.
Trenirala sta pod okriljem legendarne ruske trenerke Tatiane Tarasove, ki je trenirala več svetovnih in olimpijskih prvakov kot kateri koli drugi trener v zgodovini umetnostnega drsanja. Med njimi je bilo tudi sedem olimpijskih prvakov. A pot do uspeha umetnostnega drsalca je trnova: Bilo je zelo zelo težko. Dopoldne in popoldne sva bila od tri do štiri urepo na ledu, skupaj sva imela tudi več kot devet ali deset ur treninga na dan.
Natalie Bestemianova prijatelji kličejo Besti, kot se tudi neuradno imenuje element umetnostnega drsanja “Besti squat” ali Bestijino čepenje. Ta element je Natalie in Andreja v njunih najboljših letih naredil prepoznavna.
“Umetnostno drsanje je zelo težak šport in le redkim resnično uspe. Pogosto mladi ljudje, stari 18 let, postanejo prestari, ne zdržijo naporov ali morda pritiska,” pravi Natalia, ki številnim drsalcem omogoča nadaljevanje kariere v šov-biznisu. Z možem, prav tako nekdanjim umetnostnim drsalcem Igorjem Bobrinom, sta lastnika ledenega teatra Moscow Stars on Ice ali neuradno “Bolšoja na ledu”. “Najina predstava ledenega teatra omogoča drsalcem dolgo ‘življenje’ na ledu,” še doda Natalija.
Moscow Stars on Ice ima v reperju kakšnih 15 predstav. V Ljubljani so se pred novim letom predstavili s Carmen in otroško predstavo Sneguljčica. V sodelovanju z ruskim skladateljem vsako leto postavijo novo predstavo. Letos pripravljajo predstavo o Spartaku.
Zmes športa in umetnosti, kar njihov Bolšoj na ledu zagotovo je, pa dejstvo, da imajo med drsalci številne nekdanje vrhunske športnike, je pritegnilo tudi pozornost organizacijskega odbora za zimske olimpijske igre v Sočiju leta 2014. “Zagotovo bomo tudi del kulturnega programa na prihajajočih igrah – nedavno smo podpisali pogodbo o sodelovanju, kaj več pa bomo morali še doreči.”
Paolo Nani je igralec. Začel je leta 1978, pri svojih 22-ih. In do danes ni nehal. Pravi, da ga nekateri označujejo za klovna, drugi pravijo, da je pantomimik, sam pa se uvršča med - igralce. Tako preprosto. In zase pravi, da ima najpreprostejšo željo - nasmejati ljudi. In zato se ne jemlje preveč resno. Paolo Nani ni navaden klovn. Ne oblači se v pisana oblačila, nima velikega rdečega nosu, ličk si ne pobarva v živo rdečo barvo, oči si ne zariše s črnimi križci … če bi ga videli, sploh ne bi pomislili, da je klovn, ker je oblečen tako kot mi vsi. Je zabavljač, ki združuje dve svoji strasti - risanje in igranje, nekoč pa je bil tudi glasbenik, ki je ustvarjal atonalno glasbo.
Giannis Tzikas je lastnik manjšega bara ob košarkarskem igrišču v atenski soseski Sepolia. Prav tam so začeli igrati tudi bratje Antetokounmpo. Pomembno vlogo v njihovi karieri je imel prav gospod Tzikas, ki je poleg košarke tudi velik ljubitelj spačkov. Po Atenah nas je zapeljal z vijolično-črnim, ki je bil pred več kot 50 leti izdelan v Kopru. Giannis Tzikas je svojega spačka že peljal tudi na obisk na slovensko obalo.
Fizičarka Labrini Athanasopoulou in glasbenik Konstantinos Sachos sta par iz Grčije, ki je v Ljubljani odprl restavracijo s tradicionalno grško hrano. Eden je prišel v Slovenijo zaradi službe, drugi zaradi ljubezni. Vse se je začelo pri njiju doma s kuhanjem za prijatelje, ki so ju kmalu zatem začeli spraševati: »Zakaj ne odpreta restavracije?«
"Lepa glasba je tista, ki dviguje človekovo zavest," je prepričan nigerijski saksofonist in pevec Seun Kuti, ki se pogosto sprašuje o družbeno perečih in relevantnih tematikah. Pravi tudi, da bi morali prebrati ter slediti knjigi Krasni novi svet Aldousa Huxleyja in ignorirati take toksične posameznike. Pripoveduje o odraščanju v komuni, življenju mladih Afričanov in tudi o nadaljevanju očetove glasbene zapuščine.
Tiago Ferraro prihaja iz Sao Paola v Braziliji, že skoraj deset let pa je digitalni nomad. Ima stalni naslov, na katerem sicer ne prebiva, nanj prejema le pošto. Ob vprašanju, ali bi se kdaj ustalil, pravi, da ne, ker ga je strah “normalnega” življenja. Živi od pustolovščine do pustolovščine, obiskal je že več kot 60 držav, leta 2017 tudi Slovenijo, ki jo je prekolesaril.
Cristian Macedonschi je podjetnik, gostinec in lokalni politik, ki pooseblja evro navdušenje v Romuniji. Je tudi del saksonske, nemško govoreče manjšine v Transilvaniji, katerega predniki so prišli tja pred 800 leti. Kot 16 letni dijak je po revoluciji zapustil svoj matično državo in se po 16 letih življenja v Nemčiji, tik preden se je Romunija pridružila EU vrnil domov. O saksoncih, Drakuli, Kralju Karlu, turizmu in še marsičem drugem se je z njim na Dan Evrope pogovarjal Miha Švalj.
Lacek Laci Takacs se je rodil kmalu po padcu železne zavese v bližini takrat po novem madžarsko-hrvaške meje. Pošali se, da so Rusi takoj dvignili roke nad Madžarsko, ko je prišel na svet. Po študiju je ostal v Budimpešti, kjer deluje kot plesalec in ulični gledališčnik. Sodeluje tudi s cirkusom in po mestu hodi kot klovn. Kako je skozi umetniške oči videti Madžarska in kako Evropa?
Alessia, Michela in Sofia so študentke v Brescii. Pravijo, da je mesto prijazno in ustvarjeno po meri človeka, a je vse teže najti primerno zaposlitev in stanovanje. Študirajo, da bi si zagotovile boljše življenje, a zdi se jim, da je to vse teže dosegljivo zaradi (pre)nizkih plač in visokih stroškov bivanja. Všeč sta jim italijanska kultura in sproščenost, včasih pa bi si želele več odločnosti mladih, da bi si izborili boljše izhodišče za življenje na svojem.
Thomas Gruber je odraščal na kmetiji, a raje izbral karierno pot v turizmu. Obožuje gore in pohodništvo. Pri 26 letih ima že zelo zahtevno službo, koordinira in vodi pisarno turizma na enem najbolj znanih avstrijskih smučišč. Kot pravi se njegova ljubezen do organizacije čuti tudi pri načrtovanju dopusta.
Lili Simon je 19-letna violinistka iz Budimpešte. Madžarsko ima rada, a ni preveč zadovoljna z vzdušjem v državi. Želi si sprememb, odpravlja se na študij v tujino, a bi se rada vrnila v domovino in kaj konkretnega spremenila. Na evropskih volitvah bo sploh prvič imela volilno pravico. Verjame v aktivno državljanstvo.
Balint Juhasz je 30-letni novinar in tržnik z Madžarske. Kot najstnik je bil ustanovitelj piratskega radia, se v študentskih letih zaposlil na javnem in po odpustitvi začel ustvarjati skupnostni radio. Pravi, da je biti neodvisni novinar na Madžarskem v tem trenutku težko, saj se politika zažira v vse pore medijskega sveta. Opozarja na dejstvo, da se mnogo mladih Madžarov izseljuje, da so najemnine na Madžarskem najvišje v Evropi v primerjavi z zaslužkom in izpostavlja nekaj, kar pri njih resnično dobro deluje - javni prevoz.
Martin Ladika je kantavtor, ki nastopa od zapora do kavča. Živi na hrvaški strani obmejne reke Kolpe. Razmišlja o žicah, mejah, Evropi, naravi … V preddverju zagrebškega džezovskega kluba pripoveduje in prepeva nekoliko drugačno zgodbo, ki je realistična in optimistična hkrati, pa tudi šaljiva in hipijevska.
Jesus Yus Diez je 30-letni doktor fizike iz Zaragoze. Dela v Centru za raziskave atmosfere Univerze v Novi Gorici. Raziskuje aerosole in vpliv majhnih trdnih delcev v ozračju na zdravje in podnebne spremembe. Primerja znanstveno-raziskovalni okolji v Sloveniji in Španiji, osmišlja pomen evropskega povezovanja, govori o aktivnem državljanstvu in na podlagi raziskav poudarja pomembnost čistega zraka.
Pred evropskimi volitvami, ki bodo 9. junija, bomo v prihodnjih dveh mesecih oddajo Evropa osebno namenili osvetlitvi težav in pričakovanj mladih prebivalcev evropskih držav. Obiskali smo Madžarsko, Avstrijo, Hrvaško in Italijo in tam mlade spraševali predvsem to, kako živijo, kakšne so njihove možnosti izobraževanja in posledično zaposlitve, kako je s stanovanjsko problematiko, kako doživljajo okoljsko krizo, kakšen je njihov pogled na življenje v državi rojstva in kaj bi radi sporočili politikom. Serijo oddaj začenja Maja Stepančič, ki se je februarja mudila v italijanski Brescii in na tamkajšnji železniški postaji nagovorila 30-letnega Antonia.
Elinda Labropoulou je izkušena grška novinarka, ki dela za največje svetovne medijske hiše. Pokrivala je grško dolžniško krizo, begunsko krizo, poročala je tudi s Kosova, Kitajske, iz Irana, v prostem času pa vodi idiličen hotel ob Jonskem morju. O novinarstvu včasih in danes ter tudi o tem, kako se je končalo snemanje vudu obreda na Haitiju, Elinda pove več v oddaji.
Perujec Luigi Mendez, ulični glasbenik, se je v Slovenijo preselil zaradi ljubezni. V življenju je spremenil in obogatil zvočno mestno kuliso v več kot 20-ih državah. Glasbeni samouk je kitaro zamenjal za manjše brenkalo ukulele, ker je priročnejše za potovanje. V pogovoru z Luigijem tudi o življenju v Sloveniji in Peruju, pravilih uličnega nastopanja in praznovanjih.
Kot študentka prevajalstva se je Beograjčanka Una Marković v Slovenijo preselila pred dobrim letom in pol. Že pred prihodom se je učila slovenščine, a pravi, da ji znanje iz učbenikov pri stiku z vsemi slovenskimi narečji ni prav veliko pomagalo. Zato je odkar živi v Ljubljani postala ena izmed najbolj predanih obiskovalk spletnega portala Fran. V pogovoru z Uno tudi o kvaliteti slovenskega bureka, živosti življenja v naši prestolnici in zborovskem petju v Akademskem pevskem zboru Tone Tomšič Univerze v Ljubljani, zaradi katerega je tukaj našla svojo skupnost.
Finka Selma Vilhunen je med drugim režiserka filma Štirje mali odrasli, ki na duhovit način preizprašuje nekatere družbeno pogojene predpostavke ljubezni. Govori o poliamoriji. Režiserka, ki je bila leta 2012 nominirana tudi za Oskarja v kategoriji kratkih filmov, je z zadnjim filmom hkrati želela narediti lep in radikalen film, opozoriti pa je želela tudi na dvojna merila v družbi.
Paolo Cossi je stripar, ki se je s to strastjo srečal že zelo zgodaj. “V otroštvu sem bil precej bolan, doma pa nismo imeli televizije. In ker moraš malega otroka z nečim zaposliti, mi je oče prinašal stripe in papir, da bi risal.” Tako se je iz hobija rodila želja po poklicu striparja. Študiral je v Milanu, pogosto je v svojih stripih obdeloval tragične dogodke iz človeške zgodovine. “Morda je ena najpomembnejših knjig, ki sem jih ustvaril, tista o armenskem genocidu.” Pri takšnem ustvarjanju moraš imeti veliko zgodovinskega znanja, pravi Paolo Cossi in dodaja, da mu je zadnja leta sicer ljubše ustvarjati za otroke. V Evropi osebno govori o svojih delih in o tem, kako prepleta dve strasti - zeliščarstvo in risanje. Fotografija: spletna stran avtorja
Urugvajec Eduardo Strauch je eden od preživelih letalske nesreče v gorovju Andi pred 53. leti. Zgodbo o ragbi ekipi iz Urugvaja, ki se je 14. oktobra leta 1972 odpravljala na prijateljsko tekmo v Čile, letalo pa je strmoglavilo, pozna ves svet. Po njej je nastala knjiga - roman Živi, že pred leti je bil po njem posnet istoimenski film, decembra lani pa tudi novi film Sociedad de la nieve - The community of the snow. Tako knjiga kot prvi film sta se dotaknila milijonov ljudi, saj govorita o pogumu, prijateljstvu in odpuščanju. Od 45 ljudi, ki so bili na krovu, jih je 72 dni v izjemnih razmerah na gori preživelo le 16 . Eden od njih je Eduardo Strauch, ki je lani obiskal Slovenijo in po 30 letih, ko o nesreči ni govoril, o njej zdaj zopet spregovoril.
Neveljaven email naslov