Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Moscow on Ice (Vir: uradna spletna stran)
Z veliko verjetnostjo lahko trdimo, da v Evropi osebno! še nismo gostili človeka, ki bi v svoji karieri zbral toliko naslovov evropskih, svetovnih in olimpijskih prvakov in podprvakov kot Natalia Bestemianova. V Sloveniji se je mudila konec leta, ko so v Hali Tivoli gostovali umetniki Moscow Stars on Ice, pod okriljem katerega so zbrani vrhunski mojstri umetnostnega drsanja.
Natalie Bestemianova je v paru z Andrejem Bukinom na Olimpijskih igrah v Calgariju postala olimpijska zmagovalka, in tudi sicer sta eden najuspešnješih parov v zgodovini umetnostnega drsanja. Bila sta druga na OI v Sarajevu, sicer pa od leta 1981 do 1988 nista šla domov s svetovnega ali evropskega prvenstva brez medalje. Osvojila sta tudi štiri zaporedne naslove evropskih in štiri zaporedne naslove svetovnih prvakov.
“V paru sem začela drsati precej pozno, stara sem bila stara že 17 let, kar je v primerjavi s pari, ki so drsali skupaj že več let, zelo pozno. A z Andrejem sva trdo delala in sva nadoknadila izgubljena leta,” pojasni Bestemianova.
Trenirala sta pod okriljem legendarne ruske trenerke Tatiane Tarasove, ki je trenirala več svetovnih in olimpijskih prvakov kot kateri koli drugi trener v zgodovini umetnostnega drsanja. Med njimi je bilo tudi sedem olimpijskih prvakov. A pot do uspeha umetnostnega drsalca je trnova: Bilo je zelo zelo težko. Dopoldne in popoldne sva bila od tri do štiri urepo na ledu, skupaj sva imela tudi več kot devet ali deset ur treninga na dan.
Natalie Bestemianova prijatelji kličejo Besti, kot se tudi neuradno imenuje element umetnostnega drsanja “Besti squat” ali Bestijino čepenje. Ta element je Natalie in Andreja v njunih najboljših letih naredil prepoznavna.
“Umetnostno drsanje je zelo težak šport in le redkim resnično uspe. Pogosto mladi ljudje, stari 18 let, postanejo prestari, ne zdržijo naporov ali morda pritiska,” pravi Natalia, ki številnim drsalcem omogoča nadaljevanje kariere v šov-biznisu. Z možem, prav tako nekdanjim umetnostnim drsalcem Igorjem Bobrinom, sta lastnika ledenega teatra Moscow Stars on Ice ali neuradno “Bolšoja na ledu”. “Najina predstava ledenega teatra omogoča drsalcem dolgo ‘življenje’ na ledu,” še doda Natalija.
Moscow Stars on Ice ima v reperju kakšnih 15 predstav. V Ljubljani so se pred novim letom predstavili s Carmen in otroško predstavo Sneguljčica. V sodelovanju z ruskim skladateljem vsako leto postavijo novo predstavo. Letos pripravljajo predstavo o Spartaku.
Zmes športa in umetnosti, kar njihov Bolšoj na ledu zagotovo je, pa dejstvo, da imajo med drsalci številne nekdanje vrhunske športnike, je pritegnilo tudi pozornost organizacijskega odbora za zimske olimpijske igre v Sočiju leta 2014. “Zagotovo bomo tudi del kulturnega programa na prihajajočih igrah – nedavno smo podpisali pogodbo o sodelovanju, kaj več pa bomo morali še doreči.”
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Moscow on Ice (Vir: uradna spletna stran)
Z veliko verjetnostjo lahko trdimo, da v Evropi osebno! še nismo gostili človeka, ki bi v svoji karieri zbral toliko naslovov evropskih, svetovnih in olimpijskih prvakov in podprvakov kot Natalia Bestemianova. V Sloveniji se je mudila konec leta, ko so v Hali Tivoli gostovali umetniki Moscow Stars on Ice, pod okriljem katerega so zbrani vrhunski mojstri umetnostnega drsanja.
Natalie Bestemianova je v paru z Andrejem Bukinom na Olimpijskih igrah v Calgariju postala olimpijska zmagovalka, in tudi sicer sta eden najuspešnješih parov v zgodovini umetnostnega drsanja. Bila sta druga na OI v Sarajevu, sicer pa od leta 1981 do 1988 nista šla domov s svetovnega ali evropskega prvenstva brez medalje. Osvojila sta tudi štiri zaporedne naslove evropskih in štiri zaporedne naslove svetovnih prvakov.
“V paru sem začela drsati precej pozno, stara sem bila stara že 17 let, kar je v primerjavi s pari, ki so drsali skupaj že več let, zelo pozno. A z Andrejem sva trdo delala in sva nadoknadila izgubljena leta,” pojasni Bestemianova.
Trenirala sta pod okriljem legendarne ruske trenerke Tatiane Tarasove, ki je trenirala več svetovnih in olimpijskih prvakov kot kateri koli drugi trener v zgodovini umetnostnega drsanja. Med njimi je bilo tudi sedem olimpijskih prvakov. A pot do uspeha umetnostnega drsalca je trnova: Bilo je zelo zelo težko. Dopoldne in popoldne sva bila od tri do štiri urepo na ledu, skupaj sva imela tudi več kot devet ali deset ur treninga na dan.
Natalie Bestemianova prijatelji kličejo Besti, kot se tudi neuradno imenuje element umetnostnega drsanja “Besti squat” ali Bestijino čepenje. Ta element je Natalie in Andreja v njunih najboljših letih naredil prepoznavna.
“Umetnostno drsanje je zelo težak šport in le redkim resnično uspe. Pogosto mladi ljudje, stari 18 let, postanejo prestari, ne zdržijo naporov ali morda pritiska,” pravi Natalia, ki številnim drsalcem omogoča nadaljevanje kariere v šov-biznisu. Z možem, prav tako nekdanjim umetnostnim drsalcem Igorjem Bobrinom, sta lastnika ledenega teatra Moscow Stars on Ice ali neuradno “Bolšoja na ledu”. “Najina predstava ledenega teatra omogoča drsalcem dolgo ‘življenje’ na ledu,” še doda Natalija.
Moscow Stars on Ice ima v reperju kakšnih 15 predstav. V Ljubljani so se pred novim letom predstavili s Carmen in otroško predstavo Sneguljčica. V sodelovanju z ruskim skladateljem vsako leto postavijo novo predstavo. Letos pripravljajo predstavo o Spartaku.
Zmes športa in umetnosti, kar njihov Bolšoj na ledu zagotovo je, pa dejstvo, da imajo med drsalci številne nekdanje vrhunske športnike, je pritegnilo tudi pozornost organizacijskega odbora za zimske olimpijske igre v Sočiju leta 2014. “Zagotovo bomo tudi del kulturnega programa na prihajajočih igrah – nedavno smo podpisali pogodbo o sodelovanju, kaj več pa bomo morali še doreči.”
Toni Capuozzo je pri zahodnih sosedih sinonim za dopisnika z vojnih področjih. Novinarsko kariero je začel v Nikaragvi in Salvadorju, tam je prvič videl umirati novinarske kolege. In potem je bil v začetku devetdesetih poslan čez Slovenijo v Zagreb in naprej ... Na ozemlje, ki je nekoliko dišalo po spominih iz otroštva. Na Balkan se je lani vrnil in izdal knjigo Balcania s podnaslovom: zadnja vojna v Evropi. V Izoli je bil gost Društva novinarjev. Z njim sta se pogovarjali Claudia Raspolič in Tjaša Škamperle iz RTV centra v Kopru.
Predstavljajte si, da na ulici po dolgem času srečate osebo, do katere ste vedno gojili posebno spoštovanje. Predvsem zaradi sočutne pripravljenosti za pogovor, poslušanje in misli, ki ti lahko spremenijo življenje.
Javier Sainz de los Terreros je vodja upravljanja digitalnih komunikacij in družbenih medijev v enem najpomembnejših in najbolj obiskanih muzejev na svetu, v muzeju Prado v Madridu. Odgovoren je za ustvarjanje videoposnetkov na različnih socialnih omrežjih. Kar je bilo sprva zamišljeno kot intimni sprehod po galeriji brez obiskovalcev, je postalo digitalna strategija, ki je muzeju prinesla tudi nagrado Webby, ki slavi odličnost na svetovnem spletu in je nekakšen oskar za internetne dosežke.
Na svetovnem rokometnem prvenstvu na Poljskem in Švedskem, ki se bo končalo konec tedna je tudi nekaj eksotov. Rokomet, šport kontinentalnih Evropejcev, tudi Slovencev, širi svoje meje, najpočasneje v angleško govorečih državah sveta.
Esejist, publicist, pisatelj, prevajalec Nikodem Szcyglowski je delal tudi v turizmu – na Baltiku, v Ukrajini in v Sloveniji. Ne prvič v etru Vala 202, gostili smo ga ob začetku vojne v Ukrajini, ko je kot prostovoljec in prevajalec delal na poljsko-ukrajinski meji ter pomagal pri sprejemu beguncev. Trenutno je na pisateljski rezidenci v Ljubljani.
Je Perujka, hkrati je Japonka – četrta generacija japonskih emigrantov iz Okinawe. Pred nekaj leti je službeno iz Lime prišla na Hrvaško, v Pulo. No, službeno se ni izšlo optimalno, se je pa bolje končalo osebno. Na Hrvaškem je spoznala svojega bodočega moža, Slovenca, in danes živi v Ljubljani. Eriko Oyakawa je gostja tokratne Evrope, osebno!
Vedno je želel dokazati, da ni žalosten človek, čeprav ga je prav njegov žalosten pogled s prisilnim nasmeškom ponesel v svet interneta in slave. Hide The Pain Harold oziroma Skrij bolečino, Harold je ravno zaradi svojega smehljaja, ki se mu riše na obrazu kljub bolečini, postal slaven meme, ki ga poznajo ljudje po vsem svetu. Pravi, da mu na začetku ni bilo všeč, da je predmet (po)smeha, a potem je svojo vlogo zabavnika sprejel. Delno tudi zato, ker mu ob pokojnini prinaša še dodaten zaslužek, ki v teh časih ni zanemarljiv. Pa všeč mu je tudi prepoznavnost, kar je za nekdaj introvertiranega inženirja elektrotehnike povsem nepričakovano. Kako pa se je Madžar András Arató sploh znašel na internetu, kako je sprejel dejstvo, da je postal meme oziroma osebnost, ki ga dejansko ustvari internetna skupnost, in kdo je po njegovem mnenju bolj slaven Madžar - on ali premier Viktor Orban? Prisluhni mu!
Ksenia Smirnova je ukrajinska novinarka, ki je z ostalimi novinarji iz vse Evrope spremljala novembrsko zasedanje Evropskega parlamenta v Strasburgu. To je bila njena prva pot v tujino, ne le od začetka vojne v Ukrajini, ampak od začetka pandemije kovida. Svojo poklicno pot je začela kot radijska napovedovalka in novinarka. V nekih drugih časih se je ukvarjala s kulturo in spremljala Evrosong, enkrat vmes je radio zamenjala za televizijo, po za Ukrajino prelomnem letu 2014 pa kulturo za politiko. Danes dela za ukrajinsko televizijo Freedom, prostovoljno pa pomaga tujim novinarjem, ki poročajo o vojni v Ukrajini pridobivati akreditacije, dovoljenja, prevoze in kontakte. O tem, kako jo je sredi noči presenetila vojna in kako se je razjokala, ko se je spet znašla v normalnosti predbožičnega vzdušja v Franciji več v oddaji Evropa Osebno!
Tako kot je za dom Brazilijo zamenjal za Anglijo, je tudi delo spletnega oblikovanja zamenjal za ilustriranje in pisanje otroške literature. V njegovi lopi na vrtu hiše v Londonu podobe dobivajo titani, bogovi in druga mitološka bitja, pa tudi raziskovalci, cesarji in gusarji. Njegov Atlas mitov je preveden v 21 jezikov, Atlas zgodovine v 14. Pri nas sta obe knjigi, ki sta prejeli priznanje zlata hruška, izšli pri založbi Morfem, ki je Thiaga de Moraesa gostila na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu. Kot pravi, so si ljudje veliko prej pripovedovali zgodbe o sebi, kot pa risali na stene votlin in zapisali prvo besedo.
Anna Dragoš je Poljakinja, ki je doktorirala na Univerzi v Ljubljani, po večletnem dodatnem usposabljanju v tujini pa se je odločila, da kariero na področju mikrobiologije nadaljuje v Sloveniji. Rada ima Belo krajino, ljubljanski Biotehniški fakulteti pa je prinesla prvi projekt Evropskega raziskovalnega sveta.
Carol Valade je neodvisni multimedijski novinar, ki iz Afrike poroča že deset let. Potoval je po njenem zahodnem delu ter poročal o politični krizi v Gvineji in epidemiji ebole. Dokumentiral je, kako se ljudje prilagajajo podnebnim spremembam in kako izumirajo sloni. Nato se je ustalil v Srednjeafriški republiki, kjer je poročal o posledicah državljanske vojne in ruskem vplivu, o katerem govori tudi dokumentarni film Srednjeafriška republika pod ruskim vplivom. Nedavno je bil z njegovim soavtorjem Clementom Di Romo v Evropskem parlamentu zanj tudi nagrajen.
Gostja Evrope osebno je 90-letna Šinka Pirija iz Jezer na otoku Murter. Pri 17. letih se je zaposlila v tamkajšnji tovarni, kjer so predelovali ribe. Ta predelovalni obrat je otočankam dajal sploh prvo pravo možnost zaposlitve, zato ne preseneča, da gospa Šinka in preostalih 5 žensk še danes navdihuje mlajše generacije. Čeprav otoka razen nekaj obiskov Šibenika praktično ni nikoli zapustila, je pri svojih 90. letih zadovoljna gospa, ki uživa v življenju.
Fernando Almeyda je trideset let star odvetnik in aktivist za človekove pravice s Kube, ki je pred režimom pobegnil v Srbijo. V Evropi osebno spregovori o otroštvu na Kubi, dolgih Castrovih govorih, lakoti, ki uradno nikoli ni obstajala, protestih, tajni policiji, pa tudi naravi in borilnih veščinah.
Eden najuspešnejših srbskih režiserjev ne skriva, da je jugonostalgik. Vseeno poudarja, da je bila nekdanja država verjetno samo iluzija. Na težave prejšnjega sistema je sam najbolje opozarjal s filmi. In to še vedno počne, ne glede na to, da želi trenutna srbska oblast z njim brutalno obračunati. Z Goranom Markovićem, režiserjem filmov Nacionalna klasa, Variola vera, Majstori majstori, Turneja, Tito in jaz, ... se je pogovarjal Gašper Andrinek.
Mark Webber je v svoji bogati karieri v kraljevem razredu dirkaškega športa dosegel devet zmag, od tega dve na prestižni Veliki nagradi Monaka. Po koncu dirkaške kariere je ostal aktiven na številnih področjih, med drugim je ambasador znamk kot so Porsche, Red Bull in Rolex.
Gost Evrope osebno je 54-letni Berlinčan Michael Knodt. Oče štirih otrok, neodvisni novinar in konopljin pacient, ki vsak mesec v lekarni brezplačno dobi 90 gramov konopljinih cvetov. Je vplivnež, kritičen do vplivnežev. Tudi o nemški napovedi polne legalizacije konoplje.
Rodila se je v Zagrebu, kjer je leta 2006 diplomirala iz veterine. Danes je veterinarka bolj v prostem času, saj se je leta 2017 vpisala še na Akademijo dramske umetnosti, smer režija dokumentarnega filma. Svoji akademski področji velikokrat združuje v dokumentarnih filmih, v katerih so živali glavni protagonisti. Sunčica Ana Veldić se je pred časom se je v Ljubljani mudila kot gostja in članica žirije festivala kratkega filma FEKK, kjer je pripravila tudi predavanje z naslovom Naracija filma z nečloveškimi protagonisti.
Nemec Mario Dieringer je zajemal življenje z veliko mavrično žlico, dokler ga različne okoliščine niso potisnile na dno. Razmišljal je o tem, da bi si vzel življenje. Pravočasna psihoterapevtska pomoč in želja po življenju sta ga prignali do tega, da danes skupaj s svojim psom Tyrion hodi po svetu, sadi drevesa spomina na žrtve samomora in na podlagi svojih izkušenj ljudi ozavešča o duševnem zdravju.
Irene in Antoine Kaufmann sta leta 2017 prevzela posest z vinogradi v vinogradniškem mestecu Aesch, ki je od Basla odmaknjeno slabe pol ure vožnje. Novo obdobje se je začelo z njunim prihodom, saj so iz vinogradništva na količino prešli na vinogradništvo v kakovosti. In se osredotočili na pridelavo organskih in biodinamičnih vin. Leta 2019 so se preimenovali v klet Klus177. Po dolini in imenu ceste, kjer so vinogradi in njihova domačija.
Latvijski glasbenik in komik Ralfs Eilands je glasen kritik ruskega režima.
Neveljaven email naslov