Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Wei Jingsheng je eden najbolj znanih kitajskih oporečnikov. Rojen je bil v prestolnici, kar pove že njegovo ime. Če seveda razumete kitajsko.
Zaradi svojega protirežimskega delovanja pa že nekaj let živi v ameriški prestolnici.
Odraščal je v družini, ki je goreče podpirala režim. Obiskoval je šole za partijsko elito. Ko se je po koncu šolanja odpravil na daljše popotovanje po Kitajski pa je spregledal: Komunistični režim za številne rojake ni storil nič dobrega. V 16-letnem Jingshengu je nato vrelo še dobrih 10 let.
Leta 1978 je napisal esej Peta modernizacija in na t. i. zid demokracije prilepil odlomke svojih razmišljanj. To ni bilo pogumno le zaradi vsebine, odkrito je namreč oblast označil za diktaturo, ampak tudi zato, ker se je podpisal in napisal celo svoj naslov.
“Zdaj imajo t. i. zid demokracije kar na internetu. Tam je veliko laže objavljati svoja stališča. V mojih časih si moral svoj esej obesiti na pravi zid. In kopirati. No, pa so se kopije tudi brez interneta razširile po vsej državi.”
Kaj je sledilo, si lahko predstavljate: aretacija in zapor. Kot zatrjuje Wei Jingsheng, so mu v tistih težkih časih prijatelji in družina stali ob strani, čČeprav tega ni pričakoval.
“V času, ko sem začel upor, torej v poznih sedemdesetih, sem preprosto povedal tisto, kar je bilo v glavah številnih ljudi. Torej tudi v glavah mojih prijateljev in sorodnikov. Navidezno so bili sicer proti meni, saj so vedeli, da me bodo zagotovo aretirali. Bili so torej proti posledicam, ne pa proti tistemu, za kar sem si prizadeval.”
O času v zaporu ne govori rad. Čeprav politično korekten nasmešek praktično nikoli ne izgine z njegovega obraza. In vneto kaže malce obarvane zobe. Je strasten kadilec in brez slabe vesti zamuja na intervjuje zato, da prej še kakšno prižge.
Z radovednimi očmi zre v sogovornika in čeprav se zdi, da razume vprašanje, čaka na prevod v kitajščino. Dvakrat sem ga vprašala isto! Je res, da je v zaporu svoje proti režimske misli zapisoval kar na toaletni papir?
“Po naključju sem ugotovil, da so zaporniške zapise pregledovali visoki uradniki komunistične partije. Zato sem se odločil, da bom pisal …”
Leta 1997 so ga oblasti, po močnih mednarodnih pritiskih, izpustile. Za njegovo osvoboditev si je prizadeval tudi tedanji ameriški predsednik Bill Clinton. Wei Jingsheng ne deluje pretirano hvaležno, saj ob vsaki priložnosti poudari, da je življenje v Združenih državah Amerike zanj kazen.
“Bil sem pred zelo težko izbiro. Da zapustim državo in lahko izražam to kar mislim, ali pa ostanem in zavedno obmolknem.”
Zato, ker ni utihnil, tudi ko je bilo najbolj težko, je bil že sedemkrat nominiran za Nobelovo nagrado za mir. Ni prepričan, da jo bo kdaj dobil. A, kot zatrjuje, to ni najbolj bistveno.
“Če bi mi nekoč nagrado dalo kitajsko ljudstvo, bi mi pomenila veliko več kot Nobelova.”
Tudi prav. Zagotovo pa bi si zaslužil tudi priznanje mednarodne skupnosti. Časnik The Independent je potem, ko je nagrado leta 2009 dobil ameriški predsednik Barack Obama, sestavil seznam šestih kanditatov, ki bi si jo zaslužili bolj. Med njimi je tudi Wei Jingsheng.
721 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Wei Jingsheng je eden najbolj znanih kitajskih oporečnikov. Rojen je bil v prestolnici, kar pove že njegovo ime. Če seveda razumete kitajsko.
Zaradi svojega protirežimskega delovanja pa že nekaj let živi v ameriški prestolnici.
Odraščal je v družini, ki je goreče podpirala režim. Obiskoval je šole za partijsko elito. Ko se je po koncu šolanja odpravil na daljše popotovanje po Kitajski pa je spregledal: Komunistični režim za številne rojake ni storil nič dobrega. V 16-letnem Jingshengu je nato vrelo še dobrih 10 let.
Leta 1978 je napisal esej Peta modernizacija in na t. i. zid demokracije prilepil odlomke svojih razmišljanj. To ni bilo pogumno le zaradi vsebine, odkrito je namreč oblast označil za diktaturo, ampak tudi zato, ker se je podpisal in napisal celo svoj naslov.
“Zdaj imajo t. i. zid demokracije kar na internetu. Tam je veliko laže objavljati svoja stališča. V mojih časih si moral svoj esej obesiti na pravi zid. In kopirati. No, pa so se kopije tudi brez interneta razširile po vsej državi.”
Kaj je sledilo, si lahko predstavljate: aretacija in zapor. Kot zatrjuje Wei Jingsheng, so mu v tistih težkih časih prijatelji in družina stali ob strani, čČeprav tega ni pričakoval.
“V času, ko sem začel upor, torej v poznih sedemdesetih, sem preprosto povedal tisto, kar je bilo v glavah številnih ljudi. Torej tudi v glavah mojih prijateljev in sorodnikov. Navidezno so bili sicer proti meni, saj so vedeli, da me bodo zagotovo aretirali. Bili so torej proti posledicam, ne pa proti tistemu, za kar sem si prizadeval.”
O času v zaporu ne govori rad. Čeprav politično korekten nasmešek praktično nikoli ne izgine z njegovega obraza. In vneto kaže malce obarvane zobe. Je strasten kadilec in brez slabe vesti zamuja na intervjuje zato, da prej še kakšno prižge.
Z radovednimi očmi zre v sogovornika in čeprav se zdi, da razume vprašanje, čaka na prevod v kitajščino. Dvakrat sem ga vprašala isto! Je res, da je v zaporu svoje proti režimske misli zapisoval kar na toaletni papir?
“Po naključju sem ugotovil, da so zaporniške zapise pregledovali visoki uradniki komunistične partije. Zato sem se odločil, da bom pisal …”
Leta 1997 so ga oblasti, po močnih mednarodnih pritiskih, izpustile. Za njegovo osvoboditev si je prizadeval tudi tedanji ameriški predsednik Bill Clinton. Wei Jingsheng ne deluje pretirano hvaležno, saj ob vsaki priložnosti poudari, da je življenje v Združenih državah Amerike zanj kazen.
“Bil sem pred zelo težko izbiro. Da zapustim državo in lahko izražam to kar mislim, ali pa ostanem in zavedno obmolknem.”
Zato, ker ni utihnil, tudi ko je bilo najbolj težko, je bil že sedemkrat nominiran za Nobelovo nagrado za mir. Ni prepričan, da jo bo kdaj dobil. A, kot zatrjuje, to ni najbolj bistveno.
“Če bi mi nekoč nagrado dalo kitajsko ljudstvo, bi mi pomenila veliko več kot Nobelova.”
Tudi prav. Zagotovo pa bi si zaslužil tudi priznanje mednarodne skupnosti. Časnik The Independent je potem, ko je nagrado leta 2009 dobil ameriški predsednik Barack Obama, sestavil seznam šestih kanditatov, ki bi si jo zaslužili bolj. Med njimi je tudi Wei Jingsheng.
Po hindujski mitologiji naj bi Višnu imel disk, zadnje sredstvo za uničenje Zemlje. Po njem je ime dobil Sudarson Karki. Sam pravi, da je edino orožje, ki lahko karkoli spremeni, znanje. Kakšna politika. Kako se bo zaradi politike, ki ima toliko dela, da se ukvarja sama s sabo, kaj spremenilo? Znanje je tisto. Sam skuša izobraževati in osveščati s filmi, deluje v več organizacijah, tudi ekoloških. Ne moreš očistiti reke v enem dnevu, najprej moraš očistiti glave, potem boš lahko očistil okolje, meni. Sudarson pa ni le filmar in ekolog, je tudi človekoljub, ustanovitelj organizacije, ki podpira državne šole, da bi vsi otroci iz njegove vasi in okolice prišli do izobrazbe. In je tudi kmet, predvsem pa srečen človek. Saj skozi okno vsako jutro vidi tisto, kar hodijo v Nepal gledat z vsega sveta. Himalajo.
Freuda smo zbudili iz zimskega spanja. “Ko se zjutraj zbudim, ne pomislim na to, da sem pra, pra, pra nečak Sigmunda Freuda.” S pranečakom slovitega psihoanalitika analiziramo smučanje. “Ne zanima me niti to, kar je počel Sigmund Freud, niti to, kar sta počela moja starša.V moji družini so skoraj vsi zdravniki ali odvetniki, jaz pa sem športni novinar.” Novinar časopisa Vail Daily Chris Freud o svojih sorodnikih, Tini, Lindsey in predvsem o sebi.
Gostja oddaje Evropa osebno bo Immi Wallin, Finka, ki se je prvič potopila pri dvanajstih letih. Od takrat je potapljanje del njenega življenja, njen poklic in hobi. Kot članica in motor skupine globokomorskih raziskovalcev Badewanne odkriva skrivnosti, ujete v časovni kapsuli finskega zaliva. V pogovoru za naš radio je spregovorila o zgodbah, ki jih pripovedujejo ladijske razbitine, nekatere stare tudi več stoletij.
Mahdi Saadi je študent violončela ljubljanske Akademije za glasbo in član Mednarodnega orkestra Ljubljana. Njegovo glasbeno pot je zaznamoval izraelsko-palestinski konflikt, vendar 19-letni glasbenik ostaja prepričan, da je glasba, ne orožje, odgovor, ki lahko vodi k miru.
Mohameda Kenawija ostanki preteklosti obkrožajo že od otroštva. Rodil se je v Egiptu, zgodovina ga je spremljala na vsakem koraku. Že kot otrok se je spraševal, kako so zgradili templje in piramide, pozneje pa je ugotovil, da sta pomembni vprašanji tudi – kdo in zakaj. Dr. Mohamed Kenawi je danes raziskovalec v Centru za helenistične študije v Aleksandriji in predava na oddelku za humanistične študije na univerzi v Cataniji na Siciliji. Od leta 2012 pa vodi mednarodne raziskave na območju zahodne delte reke Nil.
Mohameda Kenawija ostanki preteklosti obkrožajo že od otroštva. Rodil se je v Egiptu, zgodovina ga je spremljala na vsakem koraku. Že kot otrok se je spraševal, kako so zgradili templje in piramide, pozneje pa je ugotovil, da sta pomembni vprašanji tudi – kdo in zakaj. Dr. Mohamed Kenawi je danes raziskovalec v Centru za helenistične študije v Aleksandriji in predava na oddelku za humanistične študije na univerzi v Cataniji na Siciliji. Od leta 2012 pa vodi mednarodne raziskave na območju zahodne delte reke Nil.
V Portorož je pred več kot desetletjem prišla službeno, delala je v oglaševanju. Ko je prišla naslednjič, je že prišla zasebno in tukaj tudi ostala. Očaral jo je Slovenec, pomagal si je s tangom. Zdaj ga plešeta skupaj, vsako soboto se Laura obleče v najlepša plesna oblačila in odide na milongo. Sicer pa se sprošča tudi v službi, pustila je oglaševanje in si, kot pravi, postavila svoj tempelj. Že od malega je namreč želela imeti svojo čajno hišo, prostor, kjer se lahko v tem norem svetu umiriš. No, namesto v Brašovu v Transilvaniji, se ji je želja pred dvema letoma izpolnila v Ljubljani.
Oya Baydar je drobna gospa, Turkinja, ki je pred kratkim dopolnila 75 let. Z neomajnim notranjim vzgibom govori in pripoveduje o tegobah, ki kazijo sodobno Turčijo – naj bo to kurdsko vprašanje, ironija dialektike med vzhodom in zahodom ali milina odnosa človek-človek, v katerega grenko ugrizne politika. Kakšna je zgodba sociologinje in aktivistke, ki je s svojo doktorsko temo zanetila prvo zasedbo univerze v turški zgodovini in pozneje prejela kopico prestižnih literarnih nagrad, v tokratni oddaji Evropa osebno.
Glas, ki poslušalca priklene nase; roke, ki se dvigajo kvišku; noge, ki udarjajo ob tla; in dolgi rjavi lasje, ki nežno valovijo ali pa ostro režejo zrak. Telo Marie Keck utripa v ritmu flamenka. Plesalka, koreografinja in kantavtorica se je rodila v Srbiji, mladost preživela na Madžarskem, potem pa jo je ljubezen do flamenka odpeljala v Madrid, kjer živi in ustvarja danes.
Njegovo poklicno in zasebno življenje je zaznamoval kratek filmček, ki ga je leta 2000 posnel na berlinski techno paradi. Po objavi na spletu je filmček z imenom Techno Viking postal svetovni spletni fenomen, Matthias pa se z “vikingom” danes redno srečuje tudi na sodišču. Glavna zvezda filmčka ga namreč toži in kaže, da bo o primeru moralo odločati celo nemško ustavno sodišče.
Prek Nemčije je doktor anorganske kemije pred desetimi leti prišel v Slovenijo. Najbolj živ spomin na tisti čas so zanj zelene registrske tablice, ki jih je kot tujec moral obesiti na svoj avto. Spominjale so ga na rumene Davidove zvezde, še toliko bolj zato, ker je bil njegov oče židovskega porekla in je tudi sam posledice očetovega izvora čutil do samega razpada Sovjetske zveze. Evgenij danes dela na Inštitutu Jožef Stefan na oddelku za anorgansko kemijo, njegov materni jezik je ruščina, je zaveden Ukrajinec, za svoj dom pa že nekaj let (in morda celo za vedno) ponosno šteje Slovenijo.
Kaj je tisto v človeškem glasu, kar ga naredi tako privlačnega, prepričljivega ali pa odbijajočega? Kako je mogoče, da lahko vso človekovo osebnost razodeva le kombinacija zvočnih valov? Naši sogovorniki v tokratni Frekvenci X so foniatrinja, glasovni forenzik, antropolog, dramska profesorica za področje govora, pevec, ki se ukvarja z grlenim petjem in mojster beatbox tehnike. V koktajl človeških glasov so svoj delež prispevali tudi naši poslušalci.
Korejska vojna v začetku 50-ih let je za sabo pustila mnoge posledice, med drugim tudi več deset tisoč otrok po sirotišnicah. Socialni problem je sčasoma prerasel v posel in v naslednje pol stoletja so starši na zahodu posvojili več kot 200 tisoč korejskih otrok. Jee Yun so tako pri letu in pol poslali v Belgijo.
Korejska vojna v začetku 50-ih let je za sabo pustila mnoge posledice, med drugim tudi več deset tisoč otrok po sirotišnicah. Socialni problem je sčasoma prerasel v posel in v naslednje pol stoletja so starši na zahodu posvojili več kot 200 tisoč korejskih otrok. Jee Yun so tako pri letu in pol poslali v Belgijo.
Ob prvi obletnici procesa Euromaidan, ki je v Ukrajini sprožil val nasilnih protestov ter posledično privedel do tega, je Slovenijo obiskal novinar in urednik Kyiv Post, Vlad Lavrov. Bil je med prvimi, ki so potem ko je iz Ukrajine zbežal zdaj že nekdanji predsednik Viktor Janukovič, vstopili na predsedniško posestvo Mežihirijo, in tam pred uničenjem rešil skoraj 10.000 dokumentov, ki so potrdili Janukovičevo vpletenost v korupcijo, pranje denarja in druga kriminalna dejanja.
V Slovenijo se je zaradi moževe službe preselila pred dobrim letom, pred prihodom sem jo je bilo kar strah, saj je najprej mislila, da so moža poslali v Sibirijo. Danes upa, da bodo tukaj ostali čim dlje.
Alex Susanna, direktor Inštituta Ramon Llull v Barceloni, ki se jasno opredeljuje za Katalonca.
Samah Jamous in Somia Gamous sta sestri, stari 24 in 34 let. Pred slabim mesecem dni sta se videli prvič po letu 2005, ko je starejša Somia z možem in otrokom uspela prek pol Afrike prebegniti v London. Samah je ostala v Kartumu (Sudan). V Ljubljani sta se srečali zato, ker je Samah izjemoma dobila vizum za Evropo; dobila ga je zgolj zato, ker je v Ljubljanskem kliničnem centru umiral njun oče. Njega sta sestri zadnjič videli pred 11 leti, ker (kot posrednik med uporniškimi skupinami) od takrat ne sme več v svojo državo. Pozabljeni Darfur, ker, kot pravi Somia, je na svetu vedno kakšna novica pomembnejša od genocida nad pol milijona ljudmi, skozi zgodbo dveh mladih sester v Evropi, osebno.
V tokratni Evropi osebno smo se pogovarjali z Johnom Mayem, podpredsednikom Svetovne skavtske organizacije in generalnim sekretarjem mednarodne nagrade vojvode Edinburškega.
Evropa, osebno tokrat gosti mladega Brazilca Atilo Iamarina, avtorja izjemno uspešne znanstvene serije na Youtubu, Nerdologia. Atila Iamarino je postdoktorski študent biologije, ki trenutno deluje na ameriških tleh, in je – kot pravi – tipičen predstavnik mlajše generacije Brazilcev, ki je v samem svetovnem vrhu po dejavni vpetosti s svetovnim spletom.
Neveljaven email naslov