Zeze, kakor tudi kličejo Josepha, je v Ljubljano prišel konec leta 1977 kot študent v času gibanja neuvrščenih. “Z Madagaskarja sem odletel 16. decembra pri 25-ih stopinjah Celzija, v Ljubljano sem prišel dan pozneje. Tukaj je bilo – 15 stopinj Celzija. Ker sem nosil kratke rokave, mi je osebje na letalu posodilo odejo, ampak to ni bilo to.”

Joseph Rakotorahalahy je človek poln neverjetnih zgodb. Pri šestnajstih je tako na Madagaskarju napisal pesem, ki je danes tam pravi evergreen: “Vsi so pisali o ljubezni, jaz pa sem napisal pesem o zahajajočem soncu, ki je zelo značilno za Madagaskar. Po enem tednu je pri meni že trkal urednik radijske postaje in mi ponujal pogodbo za takrat zame nepredstavljivo veliko denarja.” Ni je podpisal, ker mu tega niso dovolili doma.

Je pa vsaj tako zanimiva kot Zezejeva glasbena kariera tudi njegova športna kariera – odličen nogometaš bi kmalu postal prvi temnopolti smučar na olimpijskih igrah v Sarajevu: “Ponudili so mi, ali bi hotel nastopiti, pa sem jih zavrnil, ker mi ni bila všeč rasistična politika. Tako so potem Francozi našli nekega Senegalca, ki je bil gotovo slabši od mene. Jaz sem takrat že znal smučati, on pa je še vozil plug.”