Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Ljubljani je pristal po nesreči, pove z nasmeškom na obrazu. Ker ima pač njegova partnerka, Slovenka, tukaj redno službo, sam pa je tako v Ljubljani kot v Lizboni lahko samo “svobodnjak”. Eduardo Raon je portugalski harfist in skladatelj, ki tako že 4 leta živi in ustvarja pri nas. A takoj opozori, da je daleč od podobe klasičnega harfista, kot si ga predstavlja večina. Torej angelčka v belem, ki blagozvočno udarja po strunah in iz njih izvablja čudovite biblične melodije. Ustvarja predvsem eksperimentalno glasbo, z njo tudi opremlja filme; v zadnjem času pa je odkril še en ne najpogostejši instrument – daxophone.
"Koncertna harfa ima 47 strun. Instrument je nekoliko višji od mene, torej okrog 180 centimetrov, ampak dobra stvar je, da jo lahko spraviš v avto."
V Ljubljani je pristal po nesreči, pove z nasmeškom na obrazu. Ker ima pač njegova partnerka, Slovenka, tukaj redno službo, sam pa je tako v Ljubljani kot v Lizboni lahko samo “svobodnjak”. Eduardo Raon je portugalski harfist in skladatelj, ki tako že 4 leta živi in ustvarja pri nas. A takoj opozori, da je daleč od podobe klasičnega harfista, kot si ga predstavlja večina. Torej angelčka v belem, ki blagozvočno udarja po strunah in iz njih izvablja čudovite biblične melodije.
“Vsak ima svoje fantazije. Kar je čisto ok. Res gre za instrument, ki lahko zveni precej prijetno. Ampak na srečo lahko z njim zaigraš tudi kakšne bolj grde zvoke. Pravzaprav sem vesel, da ne obstaja samo ta neo-biblična podoba nebeških užitkov v povezavi s harfo.”
Eduardo se je po selitvi v Slovenijo odločil, da poveča število harfistov v Sloveniji za nekaj deset odstotkov. Ljubljana – za Lizbono zdaj njegov drugi dom – ga ni presenetila, pravi, da ima praktično vse, kar imajo veliki. Tudi kakšnega kulturnega šoka ni doživel, ob tem, kaj se mu v Sloveniji zdi najbolj moteče, pa doda: “Moteče morda ni prava beseda, ampak zelo pogrešam veter in morje. Tega občutka Portugalske obale tukaj ni … No, morda bi na Primorskem z vetrom še nekako šlo, ampak ocean je pa res nekaj zelo drugačnega. Sicer pa sem zadovoljen z Ljubljano, ni mi treba na slovensko obalo.”
Zakaj se je Eduardo odločil, da hoče igrati harfo. Kljub stereotipom, da gre za bolj ženski instrument in da niti ni imel želje igrati v kakšnem klasičnem orkestru? Ne nazadnje je dekleta lažje osvajati s kitaro, ki jo je igral prej?
“Če pomisliš na učilnico polno harfistk, potem je lahko tudi taka izbira precej logična. če je to tvoj namen. Sam sem s harfo začel precej pozno, prej sem igral kitaro, igral sem rok. Hotel pa sem študirati nek nov instrument, ki ima veliko muzikalnost. Poleg tega sem imel priložnost delati z odlično učiteljico in skladateljico. Poleg učenja same tehnike mi je odprla glasbena obzorja – glasbeno in konceptualno.”
Ko igraš na harfo, čeprav je – kar se strun tiče – podobna kitari, je seveda treba razmišljati nekoliko drugače: “Koncertna harfa ima 47 strun, obstajajo tudi nekoliko manjše harfe, pa seveda keltske harfe, ki so nekoliko drugačne. Instrument je nekoliko višji od mene, torej okrog 180 centimetrov, ampak dobra stvar je, da jo lahko spraviš v avto.”
Svojo glasbo bi Edoardo Raon najlažje opisal kot – zelo polna čustev , kar ne pomeni, da ima neko romantično estetiko, ampak vedno hoče pri poslušalcu vzbuditi čustven odziv. V zadnjem času je Eduardo precej časa posvetil projektu Radia Cone – Zvočiti. Skupaj z ameriškim zvočnim umetnikom Jeffom Kollarjem, ki se ukvarja predvsem z radiem, sta ustvarila radijsko-hafrovsko mešanico … In dobila sta kaj?
“Ne vem, kako bi temu rekel. Nekdo je to opisal kot “neke vrste digitalno romanco”. Nikakor ni bilo podobno stereotipnemu zvoku harfe, ki je tak – prijeten. Ni pa bilo niti tako brutalno, tehnološko, pač tako, kot se umetno proizvaja zvok.”
Eduardo Raon, gost Evrope, osebno! pa nima samo tega projekta. Njegov prvi, s katerim je tudi začel nastopati v Sloveniji in je hkrati najbolj harfističen v stereotipnem pomenu, je zasedba Power trio. Več o tem in ostalih projektih pa si lahko ogledate tudi na Youtubu.
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
V Ljubljani je pristal po nesreči, pove z nasmeškom na obrazu. Ker ima pač njegova partnerka, Slovenka, tukaj redno službo, sam pa je tako v Ljubljani kot v Lizboni lahko samo “svobodnjak”. Eduardo Raon je portugalski harfist in skladatelj, ki tako že 4 leta živi in ustvarja pri nas. A takoj opozori, da je daleč od podobe klasičnega harfista, kot si ga predstavlja večina. Torej angelčka v belem, ki blagozvočno udarja po strunah in iz njih izvablja čudovite biblične melodije. Ustvarja predvsem eksperimentalno glasbo, z njo tudi opremlja filme; v zadnjem času pa je odkril še en ne najpogostejši instrument – daxophone.
"Koncertna harfa ima 47 strun. Instrument je nekoliko višji od mene, torej okrog 180 centimetrov, ampak dobra stvar je, da jo lahko spraviš v avto."
V Ljubljani je pristal po nesreči, pove z nasmeškom na obrazu. Ker ima pač njegova partnerka, Slovenka, tukaj redno službo, sam pa je tako v Ljubljani kot v Lizboni lahko samo “svobodnjak”. Eduardo Raon je portugalski harfist in skladatelj, ki tako že 4 leta živi in ustvarja pri nas. A takoj opozori, da je daleč od podobe klasičnega harfista, kot si ga predstavlja večina. Torej angelčka v belem, ki blagozvočno udarja po strunah in iz njih izvablja čudovite biblične melodije.
“Vsak ima svoje fantazije. Kar je čisto ok. Res gre za instrument, ki lahko zveni precej prijetno. Ampak na srečo lahko z njim zaigraš tudi kakšne bolj grde zvoke. Pravzaprav sem vesel, da ne obstaja samo ta neo-biblična podoba nebeških užitkov v povezavi s harfo.”
Eduardo se je po selitvi v Slovenijo odločil, da poveča število harfistov v Sloveniji za nekaj deset odstotkov. Ljubljana – za Lizbono zdaj njegov drugi dom – ga ni presenetila, pravi, da ima praktično vse, kar imajo veliki. Tudi kakšnega kulturnega šoka ni doživel, ob tem, kaj se mu v Sloveniji zdi najbolj moteče, pa doda: “Moteče morda ni prava beseda, ampak zelo pogrešam veter in morje. Tega občutka Portugalske obale tukaj ni … No, morda bi na Primorskem z vetrom še nekako šlo, ampak ocean je pa res nekaj zelo drugačnega. Sicer pa sem zadovoljen z Ljubljano, ni mi treba na slovensko obalo.”
Zakaj se je Eduardo odločil, da hoče igrati harfo. Kljub stereotipom, da gre za bolj ženski instrument in da niti ni imel želje igrati v kakšnem klasičnem orkestru? Ne nazadnje je dekleta lažje osvajati s kitaro, ki jo je igral prej?
“Če pomisliš na učilnico polno harfistk, potem je lahko tudi taka izbira precej logična. če je to tvoj namen. Sam sem s harfo začel precej pozno, prej sem igral kitaro, igral sem rok. Hotel pa sem študirati nek nov instrument, ki ima veliko muzikalnost. Poleg tega sem imel priložnost delati z odlično učiteljico in skladateljico. Poleg učenja same tehnike mi je odprla glasbena obzorja – glasbeno in konceptualno.”
Ko igraš na harfo, čeprav je – kar se strun tiče – podobna kitari, je seveda treba razmišljati nekoliko drugače: “Koncertna harfa ima 47 strun, obstajajo tudi nekoliko manjše harfe, pa seveda keltske harfe, ki so nekoliko drugačne. Instrument je nekoliko višji od mene, torej okrog 180 centimetrov, ampak dobra stvar je, da jo lahko spraviš v avto.”
Svojo glasbo bi Edoardo Raon najlažje opisal kot – zelo polna čustev , kar ne pomeni, da ima neko romantično estetiko, ampak vedno hoče pri poslušalcu vzbuditi čustven odziv. V zadnjem času je Eduardo precej časa posvetil projektu Radia Cone – Zvočiti. Skupaj z ameriškim zvočnim umetnikom Jeffom Kollarjem, ki se ukvarja predvsem z radiem, sta ustvarila radijsko-hafrovsko mešanico … In dobila sta kaj?
“Ne vem, kako bi temu rekel. Nekdo je to opisal kot “neke vrste digitalno romanco”. Nikakor ni bilo podobno stereotipnemu zvoku harfe, ki je tak – prijeten. Ni pa bilo niti tako brutalno, tehnološko, pač tako, kot se umetno proizvaja zvok.”
Eduardo Raon, gost Evrope, osebno! pa nima samo tega projekta. Njegov prvi, s katerim je tudi začel nastopati v Sloveniji in je hkrati najbolj harfističen v stereotipnem pomenu, je zasedba Power trio. Več o tem in ostalih projektih pa si lahko ogledate tudi na Youtubu.
Katherine Dunn je okoljska novinarka, trenutno urednica Oxfordove mreže za okoljsko novinarstvo, kjer se sprašujejo, kako poročati o okoljski krizi, kje iskati vire, in kakšna je povezava med pandemijo, vojno in okoljem.
Filip Mrvelj je svetovno znani ulični slikar iz Slavonskega Broda, ki se je pred leti vpisal tudi v Guinessovo knjigo rekordov.
Kate Wagner je ameriška novinarka in pisateljica, ki se je navdušila nad kolesarstvom in Slovenijo.
Med letoma 2003 in 2009 je bil Thierry Vissol svetovalec Evropske komisije o avdiovizualni politiki, kljub več kot 30-letni karieri svoje funkcije ni nikoli razumel strogo uradniško.
Sogovornik je v mladosti na srednjih valovih poslušal Radio Slovenija, ki se ga je slišalo tudi v Stuttgartu. Takrat se je odločil, da bo delal na radiu.
David Fricker je na ukrajinsko-madžarsko mejo pripeljal avtobus s tri tisoč plišastimi igračkami, ki jih na železniški postaji deli med ukrajinske otroke.
Klaus Unterberger v Avstriji, pa tudi širše, velja za velikana javnih medijev, saj praktično svojo celotno kariero dela na avstrijski javni radioteleviziji ORF.
Matthew Caruana Galizia je malteški novinar, sin umorjene Daphne Caruana Galzia.
"Želimo si ostati v svoji državi in govoriti svoj jezik kot del Evropske unije," pravi tolmačka in kulturnica Kateryna Rietz-Rakul.
Okoljevarstvenik, raziskovalec, aktivist, fotograf potuje po naši modri krogli in dokumentira posledice podnebnih sprememb, ki se po njegovem najbolj očitno kažejo na izginjajočih ledenikih.
Režiserka Eliza Kubarska je v enem svojih dokumentarnih filmov v ospredje postavila družino Šerpe Ngada in to, kako tam gledajo na ekstremne alpinistične odprave.
Islandski filmski in gledališki igralec Hilmir Snær Guðnason o tem, zakaj na Islandiji ni nujno, da imajo pravljice srečen konec, o podnebnih spremembah, in o filmu Jagnje.
Alpski smučar Aksel Lund Svindal, najstarejši smukaški zmagovalec v zgodovini olimpijskih iger, o uspešni karieri, številnih poškodbah, razlogih za upokojitev in športnih vrednotah, ki so pomembne za svet.
Avstralski umetnik Colin Black se je povsem posvetil zvoku. O Ljubljani pred Parizom, dojemanju njegovega dela in mednarodnih nagradah.
Deskar na snegu Jasey Jay Anderson: Ker si vedno praviš, da lahko nekaj dosežeš, a zato ni nobenega zagotovila, dokler ne poskusiš.
Ana Salazar Torrez je bolivijska umetnica, ki je skupaj z gledališko skupino Teatro Trono novembra obiskala Slovenijo v okviru šeste nacionalne konference globalnega učenja, ki je letos nosila pomenljiv naslov Onkraj mehurčka. Ana živi v mestu El Alto, ki leži v Andih na 4000 metrih nadmorske višine.
Gostja je Kolumbijka Giovanna Paola Severino Gutierrez, predsednica Društva Latinoameričanov v Sloveniji.
Natalie Kauther in Adrian Pollmann sta prva nemška veleposlanika, ki delo opravljata izmenično.
Neveljaven email naslov