Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Godi Keller se je rodil v Švici, a že od leta 1972 živi na Norveškem. Kot pedagog je dolgo časa deloval v waldorfskih šolah, srečeval pa se je tudi z mladimi, ki predčasno opustijo šolanje. Želi si, da bi v medsebojne odnose namesto z nadzorom stopali z več topline in zaupanja. Kot pisec in predavatelj veliko potuje, zadnjih 7 let tudi v Slovenijo: sredi aprila je nastopil na mednarodni konferenci Izzivi sodobne pedagogike, že ob koncu maja pa se vrne v Ljubljano.
"Staro ljubljansko mestno jedro me spominja na prijetnejši del mojega otroštva, čudovite kraje, v katerih sem odraščal."
Godi Keller je mednarodno uveljavljen učitelj in pisec, ki je več kot 18 let poučeval otroke in mladostnike v waldorfskih šolah, dobro desetletje izobraževal študente na univerzitetnem kolidžu Rudolfa Steinerja v Oslu, pozneje pa se je srečeval z mladimi, ki predčasno zapuščajo šolo. “Starševske skrbi so pogosto eno največjih bremen, ki jih nosijo otroci. Zaskrbljenost pomeni, da nekomu ne zaupaš, če mu ne zaupaš, pa je tako, kot da bi mu pripovedoval, da nečesa ne bo zmogel ali da ni dovolj dober, da bi postoril, kar ga čaka. Otroci potrebujejo popolno zaupanje.”
Njegov razvoj je močno zaznamovala osebna izkušnja.
“Mama mi je ves čas govorila, da nisem dovolj dober. Tudi to me je oblikovalo v človeka, kakršen sem danes.”
– Godi Keller
Kot je namreč ugotovil Godi Keller, so učitelji bodisi ljudje z zelo lepim otroštvom bodisi posamezniki s precej bridkimi ali celo travmatičnimi spomini na mladost. Med te spada tudi sam. Tudi zato skoraj nikoli ne obišče domačih krajev. Pri 19-ih letih, ko se je izšolal za gradbenega konstruktorja, se je iz rojstne Švice odselil na Norveško. Prihod v Skandinavijo je bil v marsičem začetek njegovega življenja, ki je danes kot nenehno potovanje.
“Ljudje me sprašujejo, ali me pogosta potovanja ter posedanje in pitje kave na letališčih ne utrujajo. Pa me ne. Utrujen si le takrat, kadar bi bil namesto tam, kjer si, raje kje drugje.”
– Godi Keller
Pred več kot sedmimi leti je kot predavatelj prvič prispel v Slovenijo in začel izobraževati waldorfske učitelje in vzgojitelje v Ljubljani. Slovenije kljub rednim obiskom še ni dovolj dobro spoznal, da bi jo lahko ocenjeval, pa vendar mu je tako zelo všeč, da bo v naši prestolnici najel stanovanje. Razmišljal je tudi o tem, da bi nekoč v prihodnosti morda prav v Ljubljani ustanovil izobraževalni inštitut.
“Staro ljubljansko mestno jedro me spominja na prijetnejši del mojega otroštva, čudovite kraje, v katerih sem odraščal.”
– Godi Keller
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Godi Keller se je rodil v Švici, a že od leta 1972 živi na Norveškem. Kot pedagog je dolgo časa deloval v waldorfskih šolah, srečeval pa se je tudi z mladimi, ki predčasno opustijo šolanje. Želi si, da bi v medsebojne odnose namesto z nadzorom stopali z več topline in zaupanja. Kot pisec in predavatelj veliko potuje, zadnjih 7 let tudi v Slovenijo: sredi aprila je nastopil na mednarodni konferenci Izzivi sodobne pedagogike, že ob koncu maja pa se vrne v Ljubljano.
"Staro ljubljansko mestno jedro me spominja na prijetnejši del mojega otroštva, čudovite kraje, v katerih sem odraščal."
Godi Keller je mednarodno uveljavljen učitelj in pisec, ki je več kot 18 let poučeval otroke in mladostnike v waldorfskih šolah, dobro desetletje izobraževal študente na univerzitetnem kolidžu Rudolfa Steinerja v Oslu, pozneje pa se je srečeval z mladimi, ki predčasno zapuščajo šolo. “Starševske skrbi so pogosto eno največjih bremen, ki jih nosijo otroci. Zaskrbljenost pomeni, da nekomu ne zaupaš, če mu ne zaupaš, pa je tako, kot da bi mu pripovedoval, da nečesa ne bo zmogel ali da ni dovolj dober, da bi postoril, kar ga čaka. Otroci potrebujejo popolno zaupanje.”
Njegov razvoj je močno zaznamovala osebna izkušnja.
“Mama mi je ves čas govorila, da nisem dovolj dober. Tudi to me je oblikovalo v človeka, kakršen sem danes.”
– Godi Keller
Kot je namreč ugotovil Godi Keller, so učitelji bodisi ljudje z zelo lepim otroštvom bodisi posamezniki s precej bridkimi ali celo travmatičnimi spomini na mladost. Med te spada tudi sam. Tudi zato skoraj nikoli ne obišče domačih krajev. Pri 19-ih letih, ko se je izšolal za gradbenega konstruktorja, se je iz rojstne Švice odselil na Norveško. Prihod v Skandinavijo je bil v marsičem začetek njegovega življenja, ki je danes kot nenehno potovanje.
“Ljudje me sprašujejo, ali me pogosta potovanja ter posedanje in pitje kave na letališčih ne utrujajo. Pa me ne. Utrujen si le takrat, kadar bi bil namesto tam, kjer si, raje kje drugje.”
– Godi Keller
Pred več kot sedmimi leti je kot predavatelj prvič prispel v Slovenijo in začel izobraževati waldorfske učitelje in vzgojitelje v Ljubljani. Slovenije kljub rednim obiskom še ni dovolj dobro spoznal, da bi jo lahko ocenjeval, pa vendar mu je tako zelo všeč, da bo v naši prestolnici najel stanovanje. Razmišljal je tudi o tem, da bi nekoč v prihodnosti morda prav v Ljubljani ustanovil izobraževalni inštitut.
“Staro ljubljansko mestno jedro me spominja na prijetnejši del mojega otroštva, čudovite kraje, v katerih sem odraščal.”
– Godi Keller
Otto Lechner je glasbenik in skladatelj, star je 50 let. Rodil se je z močno poškodbo vida in do 15. leta popolnoma oslepel. Kljub temu je končal šolo, poskusil študirati, a pravi, da se je bolj našel v glasbi. Danes je svetovno priznan harmonikar, vodja mnogih mednarodnih harmonikarskih projektov, med drugim tudi Dunajskih filharmonikarjev.
Norbert Gerold je Avstrijec, ki je pred slabimi štirimi desetletji postal še Avstralec. Tja dol je odšel kot smučarski inštruktor, delal na vseh večjih avstralskih smučiščih, ki jih po njegovih besedah ni malo, kariero pa je zaključil kot nepremičninski agent. Svoje podjetje je pred kratkim prodal, postal milijonar in zdaj uživa življenje, pravi. Tako je Norbert skoraj ves letošnji avgust preživel v Sloveniji, kjer se je pripravljal na svetovno prvenstvo kolesarjev amaterjev. Ženo je medtem poslal na romanje v Španijo. Spoznajte avstralskega prvaka v kronometru do 60 let, gospoda v havajskih oblačilih in z nešteto zgodbicami na zalogi.
Gost današnje Evrope osebno pravi, da je zelo žalostno, da Evropejci, ki so stoletja kolonizirali in ropali številne predele sveta, s tem početjem še vedno nadaljujejo, a so hkrati postavili zelo močne in nasilne meje, s katerimi preprečujejo drugim priti v Evropo. Trenutno je še vedno pod globokim vtisom razmer, ki jih je objektiv njegove kamere ujel na afriško-evropski meji v Maroku.
Gost današnje Evrope osebno pravi, da je zelo žalostno, da Evropejci, ki so stoletja kolonizirali in ropali številne predele sveta, s tem početjem še vedno nadaljujejo, a so hkrati postavili zelo močne in nasilne meje, s katerimi preprečujejo drugim priti v Evropo. Trenutno je še vedno pod globokim vtisom razmer, ki jih je objektiv njegove kamere ujel na afriško-evropski meji v Maroku.
Lahko je priti, a težko oditi je na svojem FB profilu zapisal mladi Ugandec Laban Ahimbisibwe iz vasi Bufuka, iz osrčja Afrike ob jezeru Bunyonyi na jugozahodu Ugande, preden se je z nepozabnega dopusta odpravil domov.
Ljubljana je prva evropska izkušnja Rutike Bhandari, mlade indijske oblikovalke iz okolice Mumbaja. Prek izmenjave je našo prestolnico izbrala predvsem zato, ker je bila v ponudbi mest najbližje Milanu, pove z nasmeškom na ustih. V pogovoru, ki je nastal v značilnem okolju ljubljanske mestne kulture, kot temu pravi Rutika (torej ob Ljubljanici na kavi), sta s Tadejem poleg življenja mladih Indijcev obdelala tudi bolj filozofske teme – kaj je zanjo “zahod”, na kaj pomisli ob besedi Evropa, pa tudi o nedavnih indijskih volitvah je tekla beseda.
Z bonsaji se je začel ukvarjati naključno, pred desetletjem je v neki reviji naletel na članek o tej japonski umetnosti. Da, umetnosti, ki je še najbližje kiparstvu, pravi. Umetnine, ki nastajajo več desetletij, običajno rastejo na vrtu, odlično pa so videti tudi v galerijah. In seveda – ker so umetnine, lahko stanejo več tisoč evrov.
V Evropi, osebno predstavljamo Amelie Bentsdatter Andresen, korespondentko danskega parlamenta, ki je željo po potovanjih in odkrivanju novih krajev uspešno združila s svojim poklicnim življenjem.
Ronnie je učitelj matematike, ki je zrasel v Raanani pri Tel Avivu. Trdi, da je v svoji državi privilegiran, ker je Jud, zato je zadnjih deset let tudi intenziven aktivist.
Pred dobrega pol leta se je namreč odločila, da bo pustila službo in odšla okrog sveta. Vsaj za eno leto. S seboj je vzela nahrbtnik z nekaj oblekami ter potni list in 1000 dolarjev. S slabim znanjem angleščine in samo enim ciljem – spoznati svet.
Katariina Vuorinen je finska pesnica, ki je zavetje odkrila v knjigah in gozdovih. Med platnicami in pod krošnjami dreves si je ustvarjala svoj svet, ki ni bil pogojen s pričakovanji, predpisi in vlogami. Danes se v njenih pesmih, ki so bile prevedene v 11 jezikov, prepletajo ženskost, spolne vloge, nasilje, otroštvo in globoka povezanost z naravo in nagonom.
Pablo Garcia je arhitekt, umetnik in medijski arheolog, ki zase pravi, da je Američan samo takrat, ko je treba na meji pokazati potni list. Sicer je raje Newyorčan, ker to veliko več pove o njem in njegovem pogledu na svet.
Girma T. Fantaye je doma iz Etiopije, ene najbolj revnih držav na svetu. Najprej ga je zanimal samo nogomet, ko pa je postal aktiven državljan so se začele težave. Kot kritičen pesnik in novinar je moral pobegniti iz domovine, najprej v Ugando, zdaj je začasno zatočišče našel v Sloveniji.
Kusha Bahrami je, kot pravi, v prvi vrsti človek, čeprav so v zaporih in centrih za tujce, kjer je preživel pretekla leta, na to večkrat pozabili. Je pa tudi neodvisen filmski ustvarjalec in fotograf, oporečnik vesti, begunec in aktivist za človekove pravice.
Marko Pogačar, tridesetletni hrvaški pesnik in intelektualec, katerega korenine so po očetovi strani tudi slovenske. S svojo poezijo in kritičnimi besedili ni vzbudil zgolj pozornosti držav, s katerima je povezan skozi družinsko deblo, temveč tudi celotnega področja nekdanje Jugoslavije, Nemčije, Avstrije, Francije itd.
Edis Jasarević je bil eden izmed redkih, ki je med nemiri v Bosni in Hercegovini, na začetku februarja, poročal o dogajanju neposredno s prizorišča protestov, prek tviterja. Nekdanji komentator formule ena je odraščal v Tuzli, zdaj živi pa v Sarajevu, za katerega pravi, da je pravzaprav država v državi.
Evropa osebno predstavlja Američana, katerega vsakdan predstavljajo podatki. Jeff Jonas je vodilni IBM-ov znanstvenik za analitiko.
Palestinec, ki je pri komaj 23 letih pomagal ustanoviti že več velikih humanitarnih organizacij, ki delujejo tudi čez mejo v Jordaniji. Svojo srečo zadnjih sedem let išče v tujini – najprej se je šolal v ZDA, trenutno pa študira medicino v Jemnu, kjer ga je presenetila in zaznamovala arabska pomlad. Njegova zgodba je splet nesrečnih okoliščin in ujetosti v birokratske aparate, ki ga premetavajo naokoli in diktirajo tok njegovega življenja. Brez dlake na jeziku razloži, s kakšnimi težavami se Palestinci srečujejo vsak dan. A vseeno pravi, da je ekstremno optimističen in verjame, da bodo otroci današnjega dne prinesli boljši jutri.
Afriška diva, živa legenda afriške glasbe, ena največjih ikon afriške glasbe, po novem celo »nova mama Afrika«. Vse to so vzdevki, ki so jih mediji nadeli beninski pevki Angelique Kidjo, ki je svojo domovino v begu pred komunisti zamenjala za Pariz, zdaj pa že nekaj let živi v New Yorku. Omenjeni vzdevki ji niso všeč, ker je Afrika veliko več, kot si pod to besedo predstavljamo zahodnjaki. Umetnica, ki tradicijo meša z modernim, je hkrati zelo aktivna borka za pravice žensk in otrok. Med njene uradne nazive spadajo »ambasadorka Unicefa«, »ustanoviteljica Fundacije Batonga«, ki mladim dekletom omogoča šolanje in mnogi drugi. Skratka – Angelique je ženska z velikim Ž in pevka, ki noče peti zidu (v studiu), ampak hoče peti ljudem.
Neveljaven email naslov