Christos Panagiotopoulos, profesor socialnega dela z nikozijske univerze se je rodil v Grčiji, osem let preživel v Veliki Britaniji, danes pa živi na Cipru. Kakšno je sredozemsko družinsko, poklicno in politično življenje bo razkril v oddaji Evropa, osebno!

Christos Panagiotopoulos, profesor socialnega dela z nikozijske univerze, je svoje študijske dni preživel v Atenah skupaj s starši. Iz udobja domačega okolja ga je gnala želja po doktoratu in priložnost za nadaljevanje študija se je ponudila v britanskem Manchestru. Za mladeniča je bil prehod iz sončne Grčije in varnega zavetja družine pravi življenjski izziv:

“Med obema družbama je velika razlika. Bilo je očitno, da so ljudje tam samostojnejši, tudi študenti. Zame je bil to na začetku kulturni šok. Spraševal sem se, kako bom preživel v tej državi. Ne finančno, imel sem štipendijo, ampak družbeno.”

Christos Panagiotopoulos se je ob pomoči grškega kolega hitro privadil življenju v Manchestru. V Veliki Britaniji je ostal osem let:

“Začel sem uživati v britanskem načinu življenja. Imel sem več zasebnosti; te v Grčiji nisem imel in je še vedno nimam, na Cipru pa še manj. Tam ljudje vedo vse o tebi. Velika Britanija je za nekoga iz Južne Evrope odlična izkušnja, ker ti da drugačno perspektivo. Spoznaš, da lahko stvari narediš sam, da ne potrebuješ vedno družine ob sebi.“

Poleg drugačnega družbenega življenja je imel v Veliki Britaniji tudi več priložnosti za delo. A med študijem je spoznal ženo in skupaj sta se vrnila na jug, na njen rojstni Ciper. Danes je prepričan, da je bila po profesionalni plati to napačna odločitev:

“V državah na severu Evrope je več možnosti za napredek v karieri kot na jugu, na Cipru. Značilnost območja južne Evrope je klientelizem. Če poznaš koga na položaju, ko iščeš službo, ga prosiš za pomoč in dobil boš službo, tudi če si slabši od drugih kandidatov. To je zelo značilno predvsem za Ciper in Grčijo.”

Druga značilnost, ki zapira možnosti na trgu dela, pa je nepotizem, je dodal Panagiotopoulos.

“Družina nima le pomembne vloge pri vzgoji otrok, ima tudi zveze. Močnejša in bogatejša je družina, več zvez ima in več možnosti imaš za delo.”

Sredozemsko družinsko življenje je lahko naporno, priznava Christos Panagiotopoulos. Manj je zasebnosti in svobode, hkrati pa tudi manj samostojnosti. Na drugi strani pa tesne družinske vezi prenašajo vrednote iz roda v rod in pletejo varno mrežo, ki te ujame, ko ti v življenju spodleti. Vsaka stvar ima prednosti in slabosti. Svoje otroke uči, da je treba na temeljih dobrih stvari graditi, na slabih pa se učiti. Zato je treba v življenju izkusiti in poskusiti marsikaj:

“Moj sin je star 9 let, hči 5. Moja filozofija je, da moraš otroku ponuditi čim več – ne materialnih stvari, ampak izkušenj. Če se sprehajate po ulici in vidite revne ljudi, se boste o tem pogovorili, ne pa rekli: to ni za otroke. Če to storite, otroke pravzaprav vzgajate v mehurčku. Zunanji svet se jih ne dotakne, nanje nima vpliva. Ko postanejo samostojni, jih zadene val resničnosti. In to je najslabše, kar lahko storite – da ne pripravite svojih otrok na soočanje s težkimi stvarmi. Življenje pač ni vedno polno veselih spominov in izkušenj.” 

Pomembno pa je, kaj se iz manj veselih naučimo, je še dodal Christos Panagiotopoulos.