Godfrey Duncan, britanski pripovedovalec zgodb in glasbenik gvajanskega rodu, je v Londonu najprej delal kot varilec, a ga je življenjska pot kmalu odnesla v svet glasbe in besede. Takrat se je rodil TUUP in desetletja pozneje ga pod tem imenom poznajo številni poslušalci po svetu. Neortodoksni pridigar, kakršnega še ni bilo, je danes znan kot izjemen pripovedovalec zgodb z vsega sveta.

Godfrey Duncan, britanski pripovedovalec zgodb in glasbenik gvajanskega rodu, je v Londonu najprej delal kot varilec, a ga je življenjska pot kmalu odnesla v svet glasbe in besede. Takrat se je rodil Tuup in desetletja pozneje ga pod tem imenom poznajo številni poslušalci po svetu.

“Kratka zgodba o meni govori o tem, kako sem dobil svoje ime – Tuup. To je akronim za The Unprecedented Unorthodox Preacher. Iskal sem ime, ki bi me nosilo po moji umetniški poti, in pri 18-ih ali 19-ih me je našlo v sanjah – pravim mu moje duhovno ime. Jaz sem postal Tuup, on je postal jaz in s tem imenom ustvarjam.”

Neortodoksni pridigar, kakršnega še ni bilo, je danes znan kot izjemen pripovedovalec zgodb z vsega sveta. Besede je najprej zlagal v verze, a kmalu ga je posrkal vase svet pripovedništva:

“Vedno me je privlačila misel, kako je, če ne veš točno, kaj bo prišlo iz tvojih ust, vendar hkrati veš, kaj boš povedal. Pripovedovanje bi lahko primerjal z džezom. Ogrodje obstaja, a se slog lahko spreminja, predstaviš lahko različne motive, a na splošno poznaš konec. Gre za improvizacijo. To je veliko zabavneje, ustvarjaš čarovnijo. Ko se ta konča, se konča tudi trenutek in ga ni več mogoče ponoviti.”

Da trenutek ujamete, pa se morate ustaviti in prisluhniti. Poslušanje je vrlina, ki v hitrem tempu današnjega sveta izgublja svoje mesto. Pripovedovalce zgodb, okoli katerih so se zbrali poslušalci in z zanimanjem poslušali, kako se bo razpletlo, so v Evropi nadomestili zvočniki in ekrani:

“Na zahodu nimamo več časa za druženje. Življenje je podrejeno napredku, premikom, razvoju. Pozabili smo na druženje in ustno izročilo. Spet si moramo vzeti čas in poslušati. Prisluhniti moramo tudi tistemu, česar ne poznamo, kar morda ne izvira iz naše kulture, in uživati v kulturi drugega. To je potovanje v mislih, sledenje pripovedovalcu iz Indije, Afrike ali Kitajske. Gre za poslušanje zgodbe, upam pa, da hkrati tudi za učenje, uživanje in zabavo.” 

Zgodbe so temelj medkulturnega dialoga, je prepričan Tuup. Pletejo vezi med preteklostjo in sedanjostjo, med kulturami, posamezniki in seveda med pripovedovalcem in njegovimi poslušalci:

“Svoje pripovedovanje si rad predstavljam kot pogovor. V pogovoru ne veš natančno, kaj boš povedal, poslušaš sogovornika, mu odgovoriš, on te posluša in ti nekaj pove – poteka izmenjava. Tako je tudi pri pripovedništvu – okvirno vem, kaj hočem povedati, a hkrati želim biti tudi sam presenečen nad tem, kar pride iz mojih ust. Na Karibih velja pregovor: usta se odprejo, zgodba skoči ven.”