Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pred dobrim mesecem je v Ljubljani v Cankarjevem domu potekala mednarodna konferenca tehnologij za prepoznavo kretenj in obrazov. Na njej je sodeloval in predaval ameriški strokovnjak za tehnologije razširjene resničnosti Matthew Turk.
"Kot otrok sem oboževal potico. Zato je bil zelo razburljivo priti v Slovenijo, kjer sem končno pojedel pravi kos potice."
Matthew živi ob oceanu v Kaliforniji. Ima veliko hišo, dva otroka in službo profesorja na Univerzi v Santa Barbari. Nima veliko prostega časa, ko pa je prost, rad igra košarko, sprehaja psa po peščeni plaži ali čas zabija na svoji barki. Tako nekako si je mogoče predstavljati tipično ameriško življenje. Matthew Turk pa vseeno ni tipičen Američan, njegovi stari starši so bili Slovenci.
Ob koncu 19. stoletja so še kot otroci zapustili Slovenijo in ločeno prispeli v Združene države Amerike. Babica in dedek sta se potem spoznala, se zaljubila, si ustvarila družino in tam za vedno ostala: “Takrat sta bila oba zelo mlada, s svojima družinama sta se preselila v Minnesoto. V prvih nekaj desetletjih 20. stoletja se je tja preselilo veliko Slovencev in številni so delo dobili v tamkajšnjih rudnikih železa. Moj oče se je že rodil v Minnesoti, nikoli ni živel v Sloveniji, je pa odraščal ob slovenskem jeziku, saj babica ni govorila angleško. Umrla je, ko sem bil še zelo majhen. Spominjam se, da se nisva mogla pogovarjati, saj je poznala le nekaj angleških besed, večinoma smo se zato sporazumevali s pantomimo.”
Ni pa to edini spomin, ki ga veže na babico.
“Kot otrok sem oboževal potico. Zato je bil zelo razburljivo priti v Slovenijo, kjer sem končno pojedel pravi kos potice.”
Matthew Turk kljub temu, da je napol Slovenec, ne govori slovensko, saj njegov oče ni ohranil stikov s sorodniki v Sloveniji. Pravi, da se doma niso nikoli pogovarjali v slovenščini, zato se tudi jezika ni naučil. Zaradi očetovega dela pa v otroštvu ni imel možnosti vzpostaviti pravih prijateljstev.
“Oče je bil v mornarici, zato smo se veliko selili. Kot otrok sem živel v različnih mestih, to pa ima dobre in slabe strani. Včasih sem zavidal tistim, ki so živeli v istem mestu celo življenje, saj so si lahko ustvarili tista prava dolgoletna prijateljstva. Po drugi strani pa sem doživel veliko stvari, ki jih drugi niso.”
Selil se je v otroštvu – večinoma po mestih na vzhodni obali Združenih držav Amerike, nomadsko življenje pa je ohranil tudi v študijskih letih. Študiral je elektroinženirstvo in robotiko. Na izbiro študija je imela velik vpliv znanstvenofantastična holivudska produkcija.
“Vedno sem si želel ustvarjati naprave, ki bi pomagale ljudem. Samo nebo je meja in na področju računalniške tehnologije se zdi, da ni ovir.”
Področje, na katerem deluje, je večinoma področje računalniškega vida. Zadnje čase večinoma dela na interakciji med človekom in računalnikom in na področju razširjene resničnosti. “Ta tehnologija daje možnost, da informacije iz realnega življenja in tiste, ki jih ustvari računalnik, združimo in vam jih na prijazen način ponudimo. To je ideja razširjene realnosti.”
“Računalništvo danes veliko lažje najde svoj prostor v akademskih vodah kot pred nekaj leti. Oddelki za računalniško znanost se v Ameriki širijo in potrebujejo nov kader, veliko zaposlujejo profesorje, seveda, če so dobri.”
In sam je zelo dober. Potuje in gostuje na številnih uglednih svetovnih univerzah in inštitutih. Živel je na primer v Grenoblu v Franciji, v Lozani v Švici, dvakrat je bil na Finskem – v mestih Tempere in Oulu, zdaj pa je končno prispel tudi v Slovenijo: “Spoznal sem, da je Slovenija lepa in Ljubljana zelo prijetno mesto, vanjo bi se z veseljem vrnil. S sabo bi pripeljal družino, pa tudi svoje brate in sestre, ki še niso bili v Sloveniji. In če bo obstajala kakršna koli možnost, da odkrijem, kdo so moji sorodniki tu, bi bilo čudovito. Rad bi spoznal Turke, moja babica pa se je pisala Kočevar.”
“Podeželje je čudovito, mesto Ljubljana pa bi lahko rekli, da je “dobro vzdrževano” glavno mesto – je zelo čisto in ima lepe stavbe.” #zdaj
— Val 202 (@Val202) July 15, 2015
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Pred dobrim mesecem je v Ljubljani v Cankarjevem domu potekala mednarodna konferenca tehnologij za prepoznavo kretenj in obrazov. Na njej je sodeloval in predaval ameriški strokovnjak za tehnologije razširjene resničnosti Matthew Turk.
"Kot otrok sem oboževal potico. Zato je bil zelo razburljivo priti v Slovenijo, kjer sem končno pojedel pravi kos potice."
Matthew živi ob oceanu v Kaliforniji. Ima veliko hišo, dva otroka in službo profesorja na Univerzi v Santa Barbari. Nima veliko prostega časa, ko pa je prost, rad igra košarko, sprehaja psa po peščeni plaži ali čas zabija na svoji barki. Tako nekako si je mogoče predstavljati tipično ameriško življenje. Matthew Turk pa vseeno ni tipičen Američan, njegovi stari starši so bili Slovenci.
Ob koncu 19. stoletja so še kot otroci zapustili Slovenijo in ločeno prispeli v Združene države Amerike. Babica in dedek sta se potem spoznala, se zaljubila, si ustvarila družino in tam za vedno ostala: “Takrat sta bila oba zelo mlada, s svojima družinama sta se preselila v Minnesoto. V prvih nekaj desetletjih 20. stoletja se je tja preselilo veliko Slovencev in številni so delo dobili v tamkajšnjih rudnikih železa. Moj oče se je že rodil v Minnesoti, nikoli ni živel v Sloveniji, je pa odraščal ob slovenskem jeziku, saj babica ni govorila angleško. Umrla je, ko sem bil še zelo majhen. Spominjam se, da se nisva mogla pogovarjati, saj je poznala le nekaj angleških besed, večinoma smo se zato sporazumevali s pantomimo.”
Ni pa to edini spomin, ki ga veže na babico.
“Kot otrok sem oboževal potico. Zato je bil zelo razburljivo priti v Slovenijo, kjer sem končno pojedel pravi kos potice.”
Matthew Turk kljub temu, da je napol Slovenec, ne govori slovensko, saj njegov oče ni ohranil stikov s sorodniki v Sloveniji. Pravi, da se doma niso nikoli pogovarjali v slovenščini, zato se tudi jezika ni naučil. Zaradi očetovega dela pa v otroštvu ni imel možnosti vzpostaviti pravih prijateljstev.
“Oče je bil v mornarici, zato smo se veliko selili. Kot otrok sem živel v različnih mestih, to pa ima dobre in slabe strani. Včasih sem zavidal tistim, ki so živeli v istem mestu celo življenje, saj so si lahko ustvarili tista prava dolgoletna prijateljstva. Po drugi strani pa sem doživel veliko stvari, ki jih drugi niso.”
Selil se je v otroštvu – večinoma po mestih na vzhodni obali Združenih držav Amerike, nomadsko življenje pa je ohranil tudi v študijskih letih. Študiral je elektroinženirstvo in robotiko. Na izbiro študija je imela velik vpliv znanstvenofantastična holivudska produkcija.
“Vedno sem si želel ustvarjati naprave, ki bi pomagale ljudem. Samo nebo je meja in na področju računalniške tehnologije se zdi, da ni ovir.”
Področje, na katerem deluje, je večinoma področje računalniškega vida. Zadnje čase večinoma dela na interakciji med človekom in računalnikom in na področju razširjene resničnosti. “Ta tehnologija daje možnost, da informacije iz realnega življenja in tiste, ki jih ustvari računalnik, združimo in vam jih na prijazen način ponudimo. To je ideja razširjene realnosti.”
“Računalništvo danes veliko lažje najde svoj prostor v akademskih vodah kot pred nekaj leti. Oddelki za računalniško znanost se v Ameriki širijo in potrebujejo nov kader, veliko zaposlujejo profesorje, seveda, če so dobri.”
In sam je zelo dober. Potuje in gostuje na številnih uglednih svetovnih univerzah in inštitutih. Živel je na primer v Grenoblu v Franciji, v Lozani v Švici, dvakrat je bil na Finskem – v mestih Tempere in Oulu, zdaj pa je končno prispel tudi v Slovenijo: “Spoznal sem, da je Slovenija lepa in Ljubljana zelo prijetno mesto, vanjo bi se z veseljem vrnil. S sabo bi pripeljal družino, pa tudi svoje brate in sestre, ki še niso bili v Sloveniji. In če bo obstajala kakršna koli možnost, da odkrijem, kdo so moji sorodniki tu, bi bilo čudovito. Rad bi spoznal Turke, moja babica pa se je pisala Kočevar.”
“Podeželje je čudovito, mesto Ljubljana pa bi lahko rekli, da je “dobro vzdrževano” glavno mesto – je zelo čisto in ima lepe stavbe.” #zdaj
— Val 202 (@Val202) July 15, 2015
Juliana Kaltakhchan je ruska podjetnica, ukulelistka in poliglotka. Moskovčanka armenskega porekla, rojena v Beogradu in izobražena v Londonu zdaj že desetletje živi v Sloveniji.
Pionir hrvaške grafitarske scene Krešimir Golubić - Leon GSK o grafitarstvu, iskanju navdiha, družbenem angažmaju grafitov in tem, zakaj jih še vedno povezujemo s huliganstvom.
Srbski igralec, režiser in producent Dragan Bjelogrlić se noče pretirano politično izpostavljati, a njegove filmske in televizijske uprizoritve ves čas hodijo na meji političnih čustev.
Marion Foucart živi v Sloveniji že 11 let. Pravi, da je njena družina klasičen proizvod Erasmusa; v Dublinu je spoznala partnerja, z njim začela življenje v Parizu, okoliščine pa so ju pripeljale do Ljubljane.
Erling Kagge je prvi dosegel tri vrhove - severni in južni pol ter goro Everest. Je človek, ki v teh hrupnih časih išče tišino, ki v tej vozeči se družbi hodi, saj pravi, da so najboljše stvari v življenju pač zastonj.
Direktor tekem svetovnega pokala Peter Gerdol o največjih zvezdnicah belega cirkusa, o težkih odločitvah zaradi pretoplih zim in tudi o svojem prvem športu, košarki.
Vsestranski umetnik. Intelektualec. Genij. Svetovni kilo car. Ekoaktivist. Letnik 1963. Jadralec. Avtor skovanke turbofolk. Izvrstni glasbenik. Predvsem pa zgolj in samo homo sapiens.
Jonas Sonnenschein je po rodu Nemec in je eden vodilnih strokovnjakov za okoljsko ekonomijo pri nas.
Šport in glasba sta tesno povezana, pravi Djibril Cissé. Z Liverpoolom je osvojil ligo prvakov, za francosko reprezentanco je zbral 41 nastopov, zdaj pa se ukvarja z glasbo.
Daniela Slavik je Izraelka, rodila se je v Jeruzalemu, vendar že skoraj vse življenje živi ob morju, v Tel Avivu. Nekdanja plesalka baleta se danes ukvarja z menedžerskim svetovanjem, zaposluje jo tudi pisanje scenarijev za televizijske serije.
Milorad Bata Nikolić je rojen v Prištini, v primerjavi z večino Srbov pa zelo uspešno sobiva z večinskim albanskim prebivalstvom na Kosovu. Bata odlično ponazarja včasih težko predstavljiva čudesa Balkana.
Kristian Ranđelović je ljubitelj reklam in se ukvarja s psihodramo. Je tudi interspolna oseba, ki je kmalu po rojstvu doživela medicinski poseg, s katerim so ji določili spol.
Eldar Gasimov je leta 2011 s pevko Nigar Jamal pod umetniškim imenom Ell & Nikki zmagal na tekmovanju za Pesem Evrovizije. Na to sta se pripravljala več mesecev. Po zmagi so ju na domačem letališču pričakali številni Azerbajdžanci.
David Cirici je učitelj književnosti in mladinski pisatelj. Na Twitterju ima v šaljivi predstavitvi zapisano, da je njegova družina pred dvema tisočletjema imela hišo v Pompejih, s čimer namiguje na svoj italijansko zveneč priimek. Pred svoje opise najpogosteje dopiše katalonski.
Oto Horvat je pesnik, pisatelj in prevajalec. Srbski po mestu rojstva, madžarski po imenu in priimku. 7 let begunec v Nemčiji, zdaj pa že dolga leta živeč v Italiji.
Kasper Rune Larsen je danski filmski režiser, ki se je slovenskemu občinstvu na Liffu predstavil s celovečernim filmom Danska.
Dr. Pieter Judson je svetovno priznan ameriški zgodovinar, rojen na Nizozemskem, ki je sprva imel za zgodovinarja nenavadne ambicije, hotel je postati politik.
Meik Wiking direktor danskega Inštituta za raziskovanje sreče. Veliko se smeji, čeprav ni najsrečnejši človek na svetu. Ve pa, kdo bi to lahko bil. S strokovnimi ugotovitvami o sreči pomaga Svetovni zdravstveni organizaciji, podjetjem in vladnim organizacijam po vsem svetu.
Tudi v Sloveniji je Nick Fellows znan, čeprav ga mnogi ljubitelji alpskega smučanja ne poznajo po imenu, pač pa samo po glasu.
Asiimwe Ronald oziroma Mojster Jaka je spregovoril o pomoči sočloveku, času, ki nam ga v Evropi primanjkuje, ter sreči kljub pomanjkanju.
Neveljaven email naslov