Francisco Soto Bravo je vsem, ki ga poznajo, znan predvsem pod imenom Panchito. Že starši so ga tako klicali, ko se je podil okoli družinske kmetije v perujskih Andih. Ko je odšel v svet, se je tako predstavil novim prijateljem v Nemčiji, že več kot desetletje pa ga pod tem imenom poznajo tudi Slovenci. Nekatere je učil plesati, drugi so ga spoznali prek glasbe, tretji v vlogi popotnika.

"Tu veliko plešete kot pri nas v Andih"

Francisco Soto Bravo je vsem, ki ga poznajo, znan predvsem pod imenom Panchito. Že starši so ga tako klicali, ko se je podil okoli družinske kmetije v perujskih Andih. Ko je odšel v svet, se je tako predstavil novim prijateljem v Nemčiji, že več kot desetletje pa ga pod tem imenom poznajo tudi Slovenci. Nekatere je učil plesati, drugi so ga spoznali prek glasbe, tretji v vlogi popotnika. Verjetno pa bi se vsi strinjali, da je Panchito, ne glede na svojo trenutno vlogo, človek z neverjetno zalogo optimizma in veselja do življenja. “Kdo je Francisco Soto Bravo … Nekdo, ki rad potuje, pleše, igra glasbo, uživa življenje. To je Francisco Soto Bravo.”

Panchito  oziroma Francisco Soto Bravo je otroštvo in mladost preživel v perujskih Andih. Skupaj s štirimi brati in štirimi sestrami je odraščal na majhni kmetiji v mestu Ayacucho, ki leži na višini 2746 metrov. Danes v Peruju živita le še dva brata, ostali so se razkropili po svetu.

Panchito: “Oče nam je rekel, da bo skrbel za nas do 18. leta, potem pa se naj znajdemo sami. Mislim, da je tako prav.” #EvropaOsebno

— Val 202 (@Val202) August 19, 2015

Francisco Soto Bravo se je tako odpravil “obljubljeno deželo”, v Evropo. “V Nemčiji se nisem počutil kot doma. Ko sem potoval, sem opazil, da so ljudje tukaj bolj odprti, bolj prijazni, krasni ljudje. Dokler nisem znal slovensko. Ko govoriš drug jezik, so vsi okoli tebe, zdaj, ko že znam slovensko, nisem več zanimiv.” Čeprav zaradi življenjske poti zna več jezikov, najraje govori v inkovskem jeziku quechua. “Pogrešam ta jezik. Komaj čakam, da pridem domov in ga govorim, ker je eden izmed najlepših jezikov. Ponosen sem, da so ga govorili naši predniki in nočem, da bi se izgubil.”

Poleg inkovskega jezika je v hiši družine Soto Bravo vedno odmevala tudi glasba. Oče, učitelj glasbe, zgodovine in inkovskega jezika, je govoril, da moraš peti, plesati in igrati, če tega ne znaš, nimaš v njihovi hiši kaj iskati. Francisko Soto Bravo ljubezen do glasbe in plesa ohranja še danes. “Brez plesa in glasbe ne morem živeti. To je hrana za telo.”

Perujec Panchito: “Glasba je hrana, ki jo potrebuje vsako telo. Vidim, da tukaj veliko plešete, podobno kot pri nas v Andih.” #EvropaOsebno

— Val 202 (@Val202) August 19, 2015