John Law je bil od nekdaj del sanfranciškega underground dogajanja, ki je predvsem raziskovalo mestne znamenitosti, seveda z jasno filozofijo, da ne uničujejo in onesnažujejo javnih površin. Nekdaj član nekaterih legendarnih gibanj, med njimi sta Suicide club in shod Božičkov, ter eden od ustanoviteljev festivala Burning Man, ki je na začetku častil umetnost, glasbo in enakopravnost, John Law z nostalgijo pripoveduje o svoji preteklosti, o tem, da je preplezal most Golden Gate v San Franciscu in kako zelo strah ga je bilo preživeti nekaj dni s sanfranciškim neonacističnim gibanjem.

"Neonacisti niso pošasti, le neumneži z grozljivimi prepričanji"

John Law je bil od nekdaj del sanfranciškega underground dogajanja, ki je predvsem raziskovalo mestne znamenitosti, seveda z jasno filozofijo, da ne uničujejo in onesnažujejo javnih površin: “V Združenih državah Amerike je John Law slengovski izraz za policijo. Ko sem bil majhen, nisem maral svojega imena, saj nisem hotel biti tarča posmeha, ko pa sem postal starejši, mi je postalo všeč: tako si te ljudje v Ameriki zapomnijo, saj vseskozi mislijo, da to ni tvoje pravo ime.”

Nekdaj član nekaterih legendarnih gibanj, med njimi sta Suicide club in shod Božičkov: “Suicide Club se je tudi infiltriral v določene skupine, za katere je menil, da so nenavadne.”

“Najbolj ekstremno dejanje pa je bilo, ko smo se pridružili paradi ameriških nacijev. Zame je bilo to strašljivo, saj sem si predstavljal, da so neonacisti grozni ljudje. Toda naučil sem se, da niso pošasti, ampak le neumneži z grozljivimi prepričanji. Bili so ljubeči starši in videti to je bilo frustrirajoče zame, saj sem jih želel sovražiti – a sem spoznal, da so ljudje.”

Umetnik, večni otrok in nekdaj mladoletni prestopnik s Srednjega zahoda Amerike, se je v najstniških letih iz dolgčasa preselil na zahodno obalo, v San Francisco: “Pri sedemnajstih sem se znašel v San Franciscu pripravljen na zabavo, a vsi, ki sem jih srečal, so bili nekdanji hipiji in precej starejši od mene. Bili so na drogah in precej nezanimivi, vsi so mi namreč dejali, da je zabave že zdavnaj konec in naj se poberem domov. ”

“Pri večini strahov, ki jih imamo, je tako, da če še nisi poskusil – ne veš, ali zmoreš. 35 nas je nekoč šlo z žičnico v San Franciscu, tam smo se slekli do golega.”

Suicide Club ni zdržal dolgo, iz tega se je potem razvila Kakofonska skupnost oziroma The Cacophony Society. Kakofonska skupnost je rasla hkrati z razvojem svetovnega spleta in v tistem času se je začel razvijati tudi Burning Man, festival, ki so ga najprej prirejali na plaži Baker Beach v San Franciscu.

“Burning man se je začel kot majhna zabava na plaži, kot nekakšen ritual ob poletnem solsticiju. Prvo leto je na zabavo prišlo približno deset ljudi. Zdelo se nam je kulsko, ta koncept gorečega človeka je zelo močan.“

Z ustanovitelji so se zato odločili, da bodo Burning mana preselili v nevadsko puščavo Black Rock: “Želel sem, da bi se temu pridružili ljudje z različnih področij – punkrokerji, raverji, otroci novega vala … tisti, ki se v vsakdanjem življenju ne družijo med sabo, tam pa bi se. Prostor je ponujal številne možnosti – bile so peščene nevihte, dež, nekomu je odpihnilo šotor in pomagali so si med sabo. Tam so se scene pomešale, okolje Burning Mana jih je prisililo, da sodelujejo. To je bilo čudovito.”

Po zapustitvi Burning Mana ni opustil svojega aktivizma. S Kakofonsko skupnostjo so pripravili shod Božičkov in nepovabljeni hodili na drage zabave po dragih sanfranciških hotelih. Policisti pa so na nekem shodu aretirali tri člane skupine, zato so se umaknili v Portland v Oregonu.

Čeprav ima John Law za sabo vznemirljiva leta, pravi, da zdaj živi povsem običajno življenje, le da je v San Franciscu tako težko preživeti: “Slovenija je zakon. Imate izjemno zgodovino. Ljubljana ima grad, neverjetno, kako so ga zgradili. Ob sprehodu po Ljubljani sem naredil tudi selfi s Titom.”