Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

John Law

26.08.2015

John Law je bil od nekdaj del sanfranciškega underground dogajanja, ki je predvsem raziskovalo mestne znamenitosti, seveda z jasno filozofijo, da ne uničujejo in onesnažujejo javnih površin. Nekdaj član nekaterih legendarnih gibanj, med njimi sta Suicide club in shod Božičkov, ter eden od ustanoviteljev festivala Burning Man, ki je na začetku častil umetnost, glasbo in enakopravnost, John Law z nostalgijo pripoveduje o svoji preteklosti, o tem, da je preplezal most Golden Gate v San Franciscu in kako zelo strah ga je bilo preživeti nekaj dni s sanfranciškim neonacističnim gibanjem.

"Neonacisti niso pošasti, le neumneži z grozljivimi prepričanji"

John Law je bil od nekdaj del sanfranciškega underground dogajanja, ki je predvsem raziskovalo mestne znamenitosti, seveda z jasno filozofijo, da ne uničujejo in onesnažujejo javnih površin: “V Združenih državah Amerike je John Law slengovski izraz za policijo. Ko sem bil majhen, nisem maral svojega imena, saj nisem hotel biti tarča posmeha, ko pa sem postal starejši, mi je postalo všeč: tako si te ljudje v Ameriki zapomnijo, saj vseskozi mislijo, da to ni tvoje pravo ime.”

Nekdaj član nekaterih legendarnih gibanj, med njimi sta Suicide club in shod Božičkov: “Suicide Club se je tudi infiltriral v določene skupine, za katere je menil, da so nenavadne.”

“Najbolj ekstremno dejanje pa je bilo, ko smo se pridružili paradi ameriških nacijev. Zame je bilo to strašljivo, saj sem si predstavljal, da so neonacisti grozni ljudje. Toda naučil sem se, da niso pošasti, ampak le neumneži z grozljivimi prepričanji. Bili so ljubeči starši in videti to je bilo frustrirajoče zame, saj sem jih želel sovražiti – a sem spoznal, da so ljudje.”

Umetnik, večni otrok in nekdaj mladoletni prestopnik s Srednjega zahoda Amerike, se je v najstniških letih iz dolgčasa preselil na zahodno obalo, v San Francisco: “Pri sedemnajstih sem se znašel v San Franciscu pripravljen na zabavo, a vsi, ki sem jih srečal, so bili nekdanji hipiji in precej starejši od mene. Bili so na drogah in precej nezanimivi, vsi so mi namreč dejali, da je zabave že zdavnaj konec in naj se poberem domov. ”

“Pri večini strahov, ki jih imamo, je tako, da če še nisi poskusil – ne veš, ali zmoreš. 35 nas je nekoč šlo z žičnico v San Franciscu, tam smo se slekli do golega.”

Suicide Club ni zdržal dolgo, iz tega se je potem razvila Kakofonska skupnost oziroma The Cacophony Society. Kakofonska skupnost je rasla hkrati z razvojem svetovnega spleta in v tistem času se je začel razvijati tudi Burning Man, festival, ki so ga najprej prirejali na plaži Baker Beach v San Franciscu.

Burning man se je začel kot majhna zabava na plaži, kot nekakšen ritual ob poletnem solsticiju. Prvo leto je na zabavo prišlo približno deset ljudi. Zdelo se nam je kulsko, ta koncept gorečega človeka je zelo močan.

Z ustanovitelji so se zato odločili, da bodo Burning mana preselili v nevadsko puščavo Black Rock: “Želel sem, da bi se temu pridružili ljudje z različnih področij – punkrokerji, raverji, otroci novega vala … tisti, ki se v vsakdanjem življenju ne družijo med sabo, tam pa bi se. Prostor je ponujal številne možnosti – bile so peščene nevihte, dež, nekomu je odpihnilo šotor in pomagali so si med sabo. Tam so se scene pomešale, okolje Burning Mana jih je prisililo, da sodelujejo. To je bilo čudovito.”

Po zapustitvi Burning Mana ni opustil svojega aktivizma. S Kakofonsko skupnostjo so pripravili shod Božičkov in nepovabljeni hodili na drage zabave po dragih sanfranciških hotelih. Policisti pa so na nekem shodu aretirali tri člane skupine, zato so se umaknili v Portland v Oregonu.

Čeprav ima John Law za sabo vznemirljiva leta, pravi, da zdaj živi povsem običajno življenje, le da je v San Franciscu tako težko preživeti: “Slovenija je zakon. Imate izjemno zgodovino. Ljubljana ima grad, neverjetno, kako so ga zgradili. Ob sprehodu po Ljubljani sem naredil tudi selfi s Titom.”


Evropa osebno

721 epizod


Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.

John Law

26.08.2015

John Law je bil od nekdaj del sanfranciškega underground dogajanja, ki je predvsem raziskovalo mestne znamenitosti, seveda z jasno filozofijo, da ne uničujejo in onesnažujejo javnih površin. Nekdaj član nekaterih legendarnih gibanj, med njimi sta Suicide club in shod Božičkov, ter eden od ustanoviteljev festivala Burning Man, ki je na začetku častil umetnost, glasbo in enakopravnost, John Law z nostalgijo pripoveduje o svoji preteklosti, o tem, da je preplezal most Golden Gate v San Franciscu in kako zelo strah ga je bilo preživeti nekaj dni s sanfranciškim neonacističnim gibanjem.

"Neonacisti niso pošasti, le neumneži z grozljivimi prepričanji"

John Law je bil od nekdaj del sanfranciškega underground dogajanja, ki je predvsem raziskovalo mestne znamenitosti, seveda z jasno filozofijo, da ne uničujejo in onesnažujejo javnih površin: “V Združenih državah Amerike je John Law slengovski izraz za policijo. Ko sem bil majhen, nisem maral svojega imena, saj nisem hotel biti tarča posmeha, ko pa sem postal starejši, mi je postalo všeč: tako si te ljudje v Ameriki zapomnijo, saj vseskozi mislijo, da to ni tvoje pravo ime.”

Nekdaj član nekaterih legendarnih gibanj, med njimi sta Suicide club in shod Božičkov: “Suicide Club se je tudi infiltriral v določene skupine, za katere je menil, da so nenavadne.”

“Najbolj ekstremno dejanje pa je bilo, ko smo se pridružili paradi ameriških nacijev. Zame je bilo to strašljivo, saj sem si predstavljal, da so neonacisti grozni ljudje. Toda naučil sem se, da niso pošasti, ampak le neumneži z grozljivimi prepričanji. Bili so ljubeči starši in videti to je bilo frustrirajoče zame, saj sem jih želel sovražiti – a sem spoznal, da so ljudje.”

Umetnik, večni otrok in nekdaj mladoletni prestopnik s Srednjega zahoda Amerike, se je v najstniških letih iz dolgčasa preselil na zahodno obalo, v San Francisco: “Pri sedemnajstih sem se znašel v San Franciscu pripravljen na zabavo, a vsi, ki sem jih srečal, so bili nekdanji hipiji in precej starejši od mene. Bili so na drogah in precej nezanimivi, vsi so mi namreč dejali, da je zabave že zdavnaj konec in naj se poberem domov. ”

“Pri večini strahov, ki jih imamo, je tako, da če še nisi poskusil – ne veš, ali zmoreš. 35 nas je nekoč šlo z žičnico v San Franciscu, tam smo se slekli do golega.”

Suicide Club ni zdržal dolgo, iz tega se je potem razvila Kakofonska skupnost oziroma The Cacophony Society. Kakofonska skupnost je rasla hkrati z razvojem svetovnega spleta in v tistem času se je začel razvijati tudi Burning Man, festival, ki so ga najprej prirejali na plaži Baker Beach v San Franciscu.

Burning man se je začel kot majhna zabava na plaži, kot nekakšen ritual ob poletnem solsticiju. Prvo leto je na zabavo prišlo približno deset ljudi. Zdelo se nam je kulsko, ta koncept gorečega človeka je zelo močan.

Z ustanovitelji so se zato odločili, da bodo Burning mana preselili v nevadsko puščavo Black Rock: “Želel sem, da bi se temu pridružili ljudje z različnih področij – punkrokerji, raverji, otroci novega vala … tisti, ki se v vsakdanjem življenju ne družijo med sabo, tam pa bi se. Prostor je ponujal številne možnosti – bile so peščene nevihte, dež, nekomu je odpihnilo šotor in pomagali so si med sabo. Tam so se scene pomešale, okolje Burning Mana jih je prisililo, da sodelujejo. To je bilo čudovito.”

Po zapustitvi Burning Mana ni opustil svojega aktivizma. S Kakofonsko skupnostjo so pripravili shod Božičkov in nepovabljeni hodili na drage zabave po dragih sanfranciških hotelih. Policisti pa so na nekem shodu aretirali tri člane skupine, zato so se umaknili v Portland v Oregonu.

Čeprav ima John Law za sabo vznemirljiva leta, pravi, da zdaj živi povsem običajno življenje, le da je v San Franciscu tako težko preživeti: “Slovenija je zakon. Imate izjemno zgodovino. Ljubljana ima grad, neverjetno, kako so ga zgradili. Ob sprehodu po Ljubljani sem naredil tudi selfi s Titom.”


13.03.2023

Sean Burch, pustolovec, alpinist in avtor dokumentarnih filmov

Je pustolovec, ki ima rad zimo in mraz, ter tudi nekajkratni svetovni rekorder. Kar nekaj njegovih rekordov je namreč povezanih s prvim vzponom na še nepreplezane gore v Mongoliji, Tibetu in Nepalu.


06.03.2023

Đorđe Srdić, serviser v slovenski ženski skakalni reprezentanci

Čeprav prihaja iz države, ki ni znana po smučanju, je življenje Đorđa Srdića že vse od takrat, ko ga je oče na Jahorini naučil smučati, povezano s tem športom. Ko je bil mlajši, si je želel postati smučarski fizioterapevt ali pa trener smučanja, to pa za nekoga brez smučarske zgodovine ni lahko, zato se je odločil, da bo serviser.


27.02.2023

Kris Shoeters, didžej in uradni napovedovalec na uglednih športnih prireditvah

Doma je v Belgiji in po čudnem naključju tudi v Sloveniji. Ker se zaveda, da je njegov priimek precej zapleten in da ga tako rekoč nihče ne izgovori pravilno, je čisto zadovoljen s tem, da mu rečemo Chris, njegovo umetniško ime pa je Mr. Chris.


20.02.2023

DeAnthony Langston, prvi ameriški košarkar v Olimpiji

Konec januarja je košarkarski klub Cedevita Olimpija pod strop dvorane v Stožicah upokojil dres s številko 10, ki ga je nosil legendarni Dušan Hauptman. Duleta so prišli počastit številni navijači ter nekdanji soigralci. Med prepoznavnimi imeni slovenske košarkarske zgodovine, kot so Peter Vilfan, Slavko Kotnik, Roman Horvat, Zmago Sagadin, se je mudil tudi v zeleno, ekstravagantno obleko oblečen visok, na prvi pogled neznan obraz.


13.02.2023

Toni Capuozzo: Na Balkanu sem izgubil iluzijo, da lahko novinarstvo spreminja svet

Toni Capuozzo je pri zahodnih sosedih sinonim za dopisnika z vojnih področjih. Novinarsko kariero je začel v Nikaragvi in Salvadorju, tam je prvič videl umirati novinarske kolege. In potem je bil v začetku devetdesetih poslan čez Slovenijo v Zagreb in naprej ... Na ozemlje, ki je nekoliko dišalo po spominih iz otroštva. Na Balkan se je lani vrnil in izdal knjigo Balcania s podnaslovom: zadnja vojna v Evropi. V Izoli je bil gost Društva novinarjev. Z njim sta se pogovarjali Claudia Raspolič in Tjaša Škamperle iz RTV centra v Kopru.


06.02.2023

Mathieu Amalric, francoski režiser in igralec

Predstavljajte si, da na ulici po dolgem času srečate osebo, do katere ste vedno gojili posebno spoštovanje. Predvsem zaradi sočutne pripravljenosti za pogovor, poslušanje in misli, ki ti lahko spremenijo življenje.


30.01.2023

Javier Sainz de los Terreros, glas muzeja Prado na družabnih omrežjih

Javier Sainz de los Terreros je vodja upravljanja digitalnih komunikacij in družbenih medijev v enem najpomembnejših in najbolj obiskanih muzejev na svetu, v muzeju Prado v Madridu. Odgovoren je za ustvarjanje videoposnetkov na različnih socialnih omrežjih. Kar je bilo sprva zamišljeno kot intimni sprehod po galeriji brez obiskovalcev, je postalo digitalna strategija, ki je muzeju prinesla tudi nagrado Webby, ki slavi odličnost na svetovnem spletu in je nekakšen oskar za internetne dosežke.


23.01.2023

Paul Bray, televizijski komentator, dolgoletni predsednik angleške rokometne zveze in njen nekdanji reprezentančni trener

Na svetovnem rokometnem prvenstvu na Poljskem in Švedskem, ki se bo končalo konec tedna je tudi nekaj eksotov. Rokomet, šport kontinentalnih Evropejcev, tudi Slovencev, širi svoje meje, najpočasneje v angleško govorečih državah sveta.


16.01.2023

Nikodem Szczyglowski: Vsi živimo v nekem svojem mehurčku

Esejist, publicist, pisatelj, prevajalec Nikodem Szcyglowski je delal tudi v turizmu – na Baltiku, v Ukrajini in v Sloveniji. Ne prvič v etru Vala 202, gostili smo ga ob začetku vojne v Ukrajini, ko je kot prostovoljec in prevajalec delal na poljsko-ukrajinski meji ter pomagal pri sprejemu beguncev. Trenutno je na pisateljski rezidenci v Ljubljani.


09.01.2023

Eriko Oyakawa: Večina protestov v Peruju se dogaja izven največjih mestnih središč

Je Perujka, hkrati je Japonka – četrta generacija japonskih emigrantov iz Okinawe. Pred nekaj leti je službeno iz Lime prišla na Hrvaško, v Pulo. No, službeno se ni izšlo optimalno, se je pa bolje končalo osebno. Na Hrvaškem je spoznala svojega bodočega moža, Slovenca, in danes živi v Ljubljani. Eriko Oyakawa je gostja tokratne Evrope, osebno!


12.12.2022

Hide The Pain Harold: Kako je inženir elektrotehnike z žalostnim nasmehom postal meme

Vedno je želel dokazati, da ni žalosten človek, čeprav ga je prav njegov žalosten pogled s prisilnim nasmeškom ponesel v svet interneta in slave. Hide The Pain Harold oziroma Skrij bolečino, Harold je ravno zaradi svojega smehljaja, ki se mu riše na obrazu kljub bolečini, postal slaven meme, ki ga poznajo ljudje po vsem svetu. Pravi, da mu na začetku ni bilo všeč, da je predmet (po)smeha, a potem je svojo vlogo zabavnika sprejel. Delno tudi zato, ker mu ob pokojnini prinaša še dodaten zaslužek, ki v teh časih ni zanemarljiv. Pa všeč mu je tudi prepoznavnost, kar je za nekdaj introvertiranega inženirja elektrotehnike povsem nepričakovano. Kako pa se je Madžar András Arató sploh znašel na internetu, kako je sprejel dejstvo, da je postal meme oziroma osebnost, ki ga dejansko ustvari internetna skupnost, in kdo je po njegovem mnenju bolj slaven Madžar - on ali premier Viktor Orban? Prisluhni mu!


02.12.2022

Ksenia Smirnova, ukrajinska novinarka

Ksenia Smirnova je ukrajinska novinarka, ki je z ostalimi novinarji iz vse Evrope spremljala novembrsko zasedanje Evropskega parlamenta v Strasburgu. To je bila njena prva pot v tujino, ne le od začetka vojne v Ukrajini, ampak od začetka pandemije kovida. Svojo poklicno pot je začela kot radijska napovedovalka in novinarka. V nekih drugih časih se je ukvarjala s kulturo in spremljala Evrosong, enkrat vmes je radio zamenjala za televizijo, po za Ukrajino prelomnem letu 2014 pa kulturo za politiko. Danes dela za ukrajinsko televizijo Freedom, prostovoljno pa pomaga tujim novinarjem, ki poročajo o vojni v Ukrajini pridobivati akreditacije, dovoljenja, prevoze in kontakte. O tem, kako jo je sredi noči presenetila vojna in kako se je razjokala, ko se je spet znašla v normalnosti predbožičnega vzdušja v Franciji več v oddaji Evropa Osebno!


28.11.2022

Thiago de Moraes: Vedno sem si želel srečati neandertalce

Tako kot je za dom Brazilijo zamenjal za Anglijo, je tudi delo spletnega oblikovanja zamenjal za ilustriranje in pisanje otroške literature. V njegovi lopi na vrtu hiše v Londonu podobe dobivajo titani, bogovi in druga mitološka bitja, pa tudi raziskovalci, cesarji in gusarji. Njegov Atlas mitov je preveden v 21 jezikov, Atlas zgodovine v 14. Pri nas sta obe knjigi, ki sta prejeli priznanje zlata hruška, izšli pri založbi Morfem, ki je Thiaga de Moraesa gostila na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu. Kot pravi, so si ljudje veliko prej pripovedovali zgodbe o sebi, kot pa risali na stene votlin in zapisali prvo besedo.


21.11.2022

Anna Dragoš, raziskovalka na Biotehniški fakulteti

Anna Dragoš je Poljakinja, ki je doktorirala na Univerzi v Ljubljani, po večletnem dodatnem usposabljanju v tujini pa se je odločila, da kariero na področju mikrobiologije nadaljuje v Sloveniji. Rada ima Belo krajino, ljubljanski Biotehniški fakulteti pa je prinesla prvi projekt Evropskega raziskovalnega sveta.


14.11.2022

Carol Valade, francoski dopisnik iz osrednje Afrike

Carol Valade je neodvisni multimedijski novinar, ki iz Afrike poroča že deset let. Potoval je po njenem zahodnem delu ter poročal o politični krizi v Gvineji in epidemiji ebole. Dokumentiral je, kako se ljudje prilagajajo podnebnim spremembam in kako izumirajo sloni. Nato se je ustalil v Srednjeafriški republiki, kjer je poročal o posledicah državljanske vojne in ruskem vplivu, o katerem govori tudi dokumentarni film Srednjeafriška republika pod ruskim vplivom. Nedavno je bil z njegovim soavtorjem Clementom Di Romo v Evropskem parlamentu zanj tudi nagrajen.


07.11.2022

Šinka Pirija

Gostja Evrope osebno je 90-letna Šinka Pirija iz Jezer na otoku Murter. Pri 17. letih se je zaposlila v tamkajšnji tovarni, kjer so predelovali ribe. Ta predelovalni obrat je otočankam dajal sploh prvo pravo možnost zaposlitve, zato ne preseneča, da gospa Šinka in preostalih 5 žensk še danes navdihuje mlajše generacije. Čeprav otoka razen nekaj obiskov Šibenika praktično ni nikoli zapustila, je pri svojih 90. letih zadovoljna gospa, ki uživa v življenju.


31.10.2022

Fernando Almeyda, kubanski odvetnik in aktivist za človekove pravice

Fernando Almeyda je trideset let star odvetnik in aktivist za človekove pravice s Kube, ki je pred režimom pobegnil v Srbijo. V Evropi osebno spregovori o otroštvu na Kubi, dolgih Castrovih govorih, lakoti, ki uradno nikoli ni obstajala, protestih, tajni policiji, pa tudi naravi in borilnih veščinah.


24.10.2022

Goran Marković, režiser

Eden najuspešnejših srbskih režiserjev ne skriva, da je jugonostalgik. Vseeno poudarja, da je bila nekdanja država verjetno samo iluzija. Na težave prejšnjega sistema je sam najbolje opozarjal s filmi. In to še vedno počne, ne glede na to, da želi trenutna srbska oblast z njim brutalno obračunati. Z Goranom Markovićem, režiserjem filmov Nacionalna klasa, Variola vera, Majstori majstori, Turneja, Tito in jaz, ... se je pogovarjal Gašper Andrinek.


17.10.2022

Mark Webber, nekdanji voznik F1

Mark Webber je v svoji bogati karieri v kraljevem razredu dirkaškega športa dosegel devet zmag, od tega dve na prestižni Veliki nagradi Monaka. Po koncu dirkaške kariere je ostal aktiven na številnih področjih, med drugim je ambasador znamk kot so Porsche, Red Bull in Rolex.


10.10.2022

Michael Knodt, neodvisni novinar in konopljin pacient

Gost Evrope osebno je 54-letni Berlinčan Michael Knodt. Oče štirih otrok, neodvisni novinar in konopljin pacient, ki vsak mesec v lekarni brezplačno dobi 90 gramov konopljinih cvetov. Je vplivnež, kritičen do vplivnežev. Tudi o nemški napovedi polne legalizacije konoplje.


Stran 4 od 37
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov