Alex Mugabe prihaja iz Kenije, študira pa pedagoške znanosti v italijanskem mestu Foggia. V življenju se je sicer selil že tolikokrat, da je s selitvami povezano tudi uporabniško ime njegovega e-poštnega računa. Trenutno kot prostovoljec in raziskovalec dela v Sloveniji, z njim pa smo se pogovarjali o Svahiliju, rasizmu ter žgancih.

"Ljubljana mi je všeč, zelo tiho mesto je v primerjavi z italijanskimi, ljudje pa radi pomagajo tujcem"

“Marsikdo se zdrzne ob mojem priimku, saj ga povezujejo s slabim. A jaz prihajam iz Kenije, gre za tradicionalni priimek mojega plemena,” pravi Alex Mugabe, prostovoljec EVS pri Zavodu Voluntariat, ki se je v življenju že tolikokrat selil, da je s tem povezan tudi naslov njegove e-pošte, mimioneman, kar v prenesenem pomenu iz svahilija pomeni “en cel človek, živi muzej”. Na prvi pogled je tih, celo plah, a rad govori o migracijah, izobraževanju in Keniji. “Rodil sem se v vasi, ki se imenuje Busia. Potem smo se z družino preselili, odšli smo živet najprej v južni del Kenije, v Mombaso. Pri mojih devetih letih pa smo se preselili v osrednjo Kenijo, v glavno mesto Nairobi. Večino svojega mladostniškega življenja sem preživel tam. S prijatelji sem med selitvami težko vzdrževal stike, laže s sorodniki.“

“Še zmeraj se živo spomnim brutalnega ravnanja policije. Ko smo bili mladi, so policisti velikokrat izvajali racije – to je bilo značilno za obdobje pred letom 1992, ko smo v Keniji dobili večstrankarski politični sistem. Opozicija ni bila dovoljena, nadzora je bilo veliko.”
– Alex Mugabe

V Ljubljano je prišel po vabilu Erasmusovih študentov iz Slovenije, ki jih je spoznal med študijem pedagoške znanosti v italijanskem mestu Foggia, kjer je tudi že diplomiral. Pri nas je aktivno sodeloval na razpravah pri vprašanjih migracij, ki so še posebej pomembne v času trajajoče begunske krize. “Pomembna je integracija. A bila bi učinkovitejša, če ljudi ne bi le sprejemali, ampak jih zares vključevali v družbo. Vsak priseljenec bi moral igrati vlogo v slovenski družbi. Dajte ljudem kaj početi, dajte jim službe, vprašajte jih, v čem so najboljši, kaj znajo. Morda so dobri kirurgi, zdravniki, inženirji, lahko da je kateri dober nogometaš. Postavite te ljudi tja, kamor sodijo, dajte jim priložnost. Ne ostanimo le pri teoriji, premaknimo se v prakso,” pravi Alex.

“Ljubljana je precej drugačna glede kulture in integracije. V Italiji, Torinu ali drugod, kolikor vem, je recimo veliko več rasizma.”
– Alex Mugabe

A študij pedagogike ga ni zmeraj zanimal: “Ko sem odraščal, sem hotel biti dober športnik, treniral sem borilne veščine. Vedno sem bil najboljši v taekwandoju. A v klubu, v katerem sem treniral, je bilo veliko korupcije. Tudi nogomet je v Keniji precej priljubljen, še bolj pa tek – v tem je velika konkurenca, moraš biti najboljši, saj Kenijci res znamo teči. Tudi sam sem tekel, a nisem bil med najhitrejšimi.” Zato se je odločil za akademske vode. “V Italiji sem najlaže dobil vizum za bivanje. Hotel sem sicer študirati v Ameriki ali Kanadi, ampak dobiti vizum tam je skoraj nemogoče, schengenski vizum je veliko laže dobiti. Poleg tega je v Italiji živel moj bratranec z družino, ženo Italijanko in tremi otroki, tudi zato je šlo laže. No, bratranec je zdaj žal že umrl.” Po magisteriju pa se namerava preseliti nazaj v Kenijo in tam odpreti šolo.

“Ni pomembno, kje, v mestu ali na vasi, samo da je v Keniji – raje sicer v vasi. Toliko energije sem vložil v študij, da moram zdaj nekaj dati skupnosti, ki ji pripadam. Otroci so naša prihodnost.”
– Alex Mugabe