Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sinthujan Varathara je 30-letni Šrilanec iz organizacije Refugees welcome v Berlinu. Kot otrok beguncev s Šrilanke je pet let preživel v begunskih namestitvenih centrih v Nemčiji, nemško državljanstvo pa pridobil šele pri desetih letih. Danes Sinthujan piše doktorat v Londonu o dolgi zgodovini nemških koncentracijskih taborišč in begunskih centrov.
30-letnik se je rodil v Nemčiji, kamor so starši s Šrilanke pribežali nekaj mesecev pred njegovim rojstvom
Sinthujan Varathara je eden tistih v množici več stotisočih ali pa že kar milijonov, ki je v enem izmed begunskih valov v preteklosti našel svojo prihodnost v Nemčiji. Trenutno je eden od zaposlenih pri organizaciji Refugees Welcome.
“Rodil sem se v kampu v Nemčiji. Prvih pet let življenja sem preživel v begunskem središču, državljanstvo v Nemčiji sem dobil šele pri desetih letih. Hodil sem v nemške šole, izkusil nemški izobraževalni sistem. Toda takoj, ko sem končal srednjo šolo, sem se preselil v London, kjer sem končal študij, trenutno pa delam doktorat.”
Nemčija že leta in leta sprejema begunce iz različnih držav, kar je privedlo do tega, da ima najmanj 15 odstotkov današnjih prebivalcev Nemčije v sorodu kakšnega migranta, poudarja.
“Sam menim, da je ta številka še večja. V primerjavi s tem, kakšna je bila Nemčija pred 30. leti, je danes slika povsem drugačna. Z novimi begunci bo v državi več raznolikosti, kulturnih ozadij, a mislim, da to ne bo občutno vplivalo na tkanino nemške družbe. Ne pozabimo, da v Nemčiji že zdaj živi več deset tisoč Sircev. Mislim da lahko s pojavom novega begunskega vala govorimo predvsem o širitvi določenih etničnih skupnosti v Nemčiji.”
Iz lastnih izkušenj pravi, da so kampi, v katerih bivajo begunci, zelo žalostni kraji. Ljudje živijo v izolaciji, v sebi pogrevajo veliko melanholije in žalosti. “A za otroka je lahko še tako žalosten kraj prostor za igro, sploh če je med vrstniki. Če greste v begunske centre, lahko na eni strani vidite obupane starše in na drugi strani otroke, ki sicer razumejo globino tega, kar se dogaja okrog njih, še vedno pa vse skupaj spreminjajo v igro. In takšno je bilo tudi moje otroštvo v begunskih centrih.”
Trenutno dela za organizacijo Refugees Welcome, ki je v Nemčiji začela povezovanje beguncev in zasebnih ponudnikov sob. S tem želijo vsaj za nekatere begunce spremeniti življenje v Evropi v človeka vredno izkušnjo in karseda skrajšati bivanje v begunskih centrih.
“Z našo pobudo in akcijo jih želimo iztrgati od tam, jih postaviti v sredo družbe, naravnost v stanovanja ljudi, jim sporočiti, da obstaja drugačna pot, da so priložnosti, ki jih lahko dosežeš. Država sama je sicer do tega brezbrižna, a po drugi strani obstaja veliko civilnega angažiranja v prid temu.”
Po najnovejših podatkih je trenutno v stanovanja po Nemčiji nameščenih več kot 200 beguncev, v Avstriji so domovanje uredili več kot 120 beguncem.
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Sinthujan Varathara je 30-letni Šrilanec iz organizacije Refugees welcome v Berlinu. Kot otrok beguncev s Šrilanke je pet let preživel v begunskih namestitvenih centrih v Nemčiji, nemško državljanstvo pa pridobil šele pri desetih letih. Danes Sinthujan piše doktorat v Londonu o dolgi zgodovini nemških koncentracijskih taborišč in begunskih centrov.
30-letnik se je rodil v Nemčiji, kamor so starši s Šrilanke pribežali nekaj mesecev pred njegovim rojstvom
Sinthujan Varathara je eden tistih v množici več stotisočih ali pa že kar milijonov, ki je v enem izmed begunskih valov v preteklosti našel svojo prihodnost v Nemčiji. Trenutno je eden od zaposlenih pri organizaciji Refugees Welcome.
“Rodil sem se v kampu v Nemčiji. Prvih pet let življenja sem preživel v begunskem središču, državljanstvo v Nemčiji sem dobil šele pri desetih letih. Hodil sem v nemške šole, izkusil nemški izobraževalni sistem. Toda takoj, ko sem končal srednjo šolo, sem se preselil v London, kjer sem končal študij, trenutno pa delam doktorat.”
Nemčija že leta in leta sprejema begunce iz različnih držav, kar je privedlo do tega, da ima najmanj 15 odstotkov današnjih prebivalcev Nemčije v sorodu kakšnega migranta, poudarja.
“Sam menim, da je ta številka še večja. V primerjavi s tem, kakšna je bila Nemčija pred 30. leti, je danes slika povsem drugačna. Z novimi begunci bo v državi več raznolikosti, kulturnih ozadij, a mislim, da to ne bo občutno vplivalo na tkanino nemške družbe. Ne pozabimo, da v Nemčiji že zdaj živi več deset tisoč Sircev. Mislim da lahko s pojavom novega begunskega vala govorimo predvsem o širitvi določenih etničnih skupnosti v Nemčiji.”
Iz lastnih izkušenj pravi, da so kampi, v katerih bivajo begunci, zelo žalostni kraji. Ljudje živijo v izolaciji, v sebi pogrevajo veliko melanholije in žalosti. “A za otroka je lahko še tako žalosten kraj prostor za igro, sploh če je med vrstniki. Če greste v begunske centre, lahko na eni strani vidite obupane starše in na drugi strani otroke, ki sicer razumejo globino tega, kar se dogaja okrog njih, še vedno pa vse skupaj spreminjajo v igro. In takšno je bilo tudi moje otroštvo v begunskih centrih.”
Trenutno dela za organizacijo Refugees Welcome, ki je v Nemčiji začela povezovanje beguncev in zasebnih ponudnikov sob. S tem želijo vsaj za nekatere begunce spremeniti življenje v Evropi v človeka vredno izkušnjo in karseda skrajšati bivanje v begunskih centrih.
“Z našo pobudo in akcijo jih želimo iztrgati od tam, jih postaviti v sredo družbe, naravnost v stanovanja ljudi, jim sporočiti, da obstaja drugačna pot, da so priložnosti, ki jih lahko dosežeš. Država sama je sicer do tega brezbrižna, a po drugi strani obstaja veliko civilnega angažiranja v prid temu.”
Po najnovejših podatkih je trenutno v stanovanja po Nemčiji nameščenih več kot 200 beguncev, v Avstriji so domovanje uredili več kot 120 beguncem.
Rafal Zaborowski je predavatelj na londonski šoli za ekonomijo in politične vede in o sebi pravi, da je migrant. Poljak v Londonu, strokovnjak za medijske komunikacije, ki ga navdušuje japonska popularna kultura, bo spregovoril tako o hologramih, ki pojejo pred več desettisočglavimi množicami, kot o množicah beguncev, ki jim evropski mediji jemljejo imena.
Prihaja iz manjšega mesta s približno 7000 prebivalci. Od tam je bila tudi Astrid Lindgren, ki je napisala Piko Nogavičko. Samuel Gustavsson pravi, da je v tem kraju res veliko rdečih hiš, ki se pojavijo tudi v pisateljičinih knjigah. A kljub prijetnem mestu je mrzlo Švedsko zamenjal za nekoliko toplejšo Slovenijo, s seboj pa prinesel glasbo.
Z očetom in sestro se je Sanskriti še kot otrok preselila v Maribor, pri nas je zdaj že dobro desetletje. Pravi, da ima izjemno srečo, da je tukaj, ker je s tem v življenju dobila priložnosti, ki jih v Indiji gotovo ne bi. Čeprav je bilo sprva v popolnoma neznani deželi izjemno težko. In čeprav v Sloveniji še vedno doživi kak nadrealističen trenutek, posebej po izbruhu begunske krize, ko ji kdo pove, naj s svojo rahlo temnejšo poltjo ne meša slovenskih genov.
Hasan in Šaraf sta že šest let v Evropi. Živita v azilnem domu v Ljubljani. Najboljša prijatelja. Kot brata, pravi Hasan, ki je iz iraškega Kurdistana, Šaraf pa je k nam prišel iz Afganistana. Kdo sta, kaj sta? Begunca, migranta, prosilca za azil? Fanta, ki sanjata o lepšem življenju? Kako neosebna je lahko Evropa? V Evropi osebno!
V Evropi osebno predstavimo kontraverzno hrvaško političarko Ružo Tomašič, ki ji HDZ ni dovolj konzervativen in poslanko, ki jo je v Evropskem parlamentu zaradi njenih 180 cm ter ostre retorike težko prezreti.
Lamija Adži Bašar je več kot dve leti trpela v ujetništvu Islamske države. Avgusta leta 2014 so bojevniki te skrajne skupine v njeni vasi Kočo pobili moške, ženske pa ugrabili. Lamija je bila tedaj stara 15 let. Letos aprila ji je uspelo pobegniti, med begom je bila huje poškodovana v eksploziji mine. Ko pripoveduje svojo zgodbo, težko najde besede. Toda svojo pretresljivo usodo deli s svetovno javnostjo zato, da bi pomagala okoli 3.000 ženskam, ki so tako kot ona pripadnice jazidske manjšine in ki jih borci Islamske države še vedno zlorabljajo. Pred dnevi je za svoja prizadevanja prejela Saharovovo nagrado za svobodo misli in bila tudi gostja Vala 202.
Vedno je bil bitke – z institucijami, profesorji, družino. Morda tudi zato najpogosteje piše o vojnah – dejanskih, duševnih in družinskih. Pravi, da književnost izgublja pomen kulturnega povezovalca, namesto nje se zdaj pojavljajo novi glasniki kulture – kuharji. A Antonio Scurati vztraja, je zelo ploden pisatelj, v dvanajstih letih je napisal dvanajst knjig, leta 2005 je prejel nagrado campiello za najboljši roman, med drugim sta to nagrado dobila še dva ugledna italijanska pisatelja Primo Levi in Alberto Bevilacqua. Dvakrat je za las zgrešil nagrado strega, ki velja za največje italijansko književno priznanje, a pravi, da mu je drugo mesto prineslo še večjo slavo in naklado. Antonio Scurati je v Sloveniji predstavil svoje predzadnje delo, ki je zdaj tudi prevedeno v slovenščino – knjigo Nezvesti oče.
Rodila se je v gospodarsko cvetoči Venezueli, kamor so njeni starši s trebuhom za kruhom odšli v 50-ih. V državi na severu Južne Amerike živi več kot tisoč Slovencev in njihovih potomcev, a zanje redko slišimo, saj skupnost ni tako močno povezana kot denimo tista v Argentini ali ZDA. No, družina Danie Frank se je odločila, da se leta 91 preseli nazaj v Slovenijo, tukaj so si ustvarili nov dom, na prejšnjo domovino pa našo gostjo danes spominjajo predvsem novice o razpadanju države.
Vojislav Pejović je odraščal v Črni gori, koketiral z umetnostjo in režijo, naposled pa kot eden od najboljših študentov v letniku končal v biokemiji. Ko se je na Balkanu razbesnela vojna, je razvijal doktorat v Nemčiji, nato pa migriral v Združene države. Ob tem, da se na drugi strani Atlantika ukvarja s komuniciranjem medicine, tudi piše. Od nedavnega je na slovenskih knjižnih policah njegova zadnja knjiga Ameriški sfumato, v kateri pronicljivo razčleni spominjanje. V kaj se prelevi spomin, če ga že samo spominjanje popači?
Afganistanski računalniški strokovnjak, ki je moral pobegniti iz domovine, ker je več let delal v podjetju, ki je sodelovalo z Američani. Pravi, da želi s smehom spreminjati življenje. Tega si zdaj ureja v Sloveniji. Foto: Združenje manager
Davor Vugrinec, nestereotipni nogometaš. Skoraj 10 let je bil hrvaški nogometni reprezentant, še vedno je najboljši strelec hrvaške lige vseh časov. Znan je tudi po tem, je prosti čas med tekmami in treningi namenjal branju in učenju o umetnosti. Skoraj hkrati z začetkom nogometne kariere je začel ustvarjati svojo umetniško zbirko, ki jo je lani predstavil v zagrebškem umetniškem paviljonu, po količini in kakovosti pa presega celo mnoge muzejske zbirke.
Sin, žena, psička in japonska rezila so najpomembnejše stvari v življenju togishija oziroma mojstra poliranja japonskih rezil Massima Rossija. In ne nujno v tem vrstnem redu, hudomušno pove. Italijan, ki ima rad sproščenost in bello vito, se je hkrati pripravljen podrediti strogim pravilom japonske kulture in mentalitete. Ponižnost, poštenost in iskrenost. To ceni pri Japoncih in pogreša pri Italijanih. Zna pa vseeno v sebi združiti dve tako različni, a hkrati tako podobni si kulturi. In to na tak iskren, skoraj naiven način. O svoji zgodbi, povezanosti z Japonsko in tudi o tem, da je pred kratkim preživel potres v italijanskem Amatriceju, je govoril v Evropi osebno!
Muriel Barbery je francoska pisateljica, ki je Slovenijo pred nekaj leti očarala s svojim romanom Eleganca ježa. Je profesorica filozofije, nikakor pa ne filozofinja, pravi, po treh romanih zdaj zase že lahko reče, da je tudi pisateljica. Razpeta med Japonsko in Francijo v današnjem bučečem svetu išče predvsem tišino in čisto poezijo.
Na pozno praznično ponedeljkovo popoldne bomo utišali ropot sveta okrog nas ter v robatosti in neprivlačnosti »ježa« poskusili najti njegovo »eleganco«. Besedi, ki ju poudarjamo, sta iz naslova romana francoske avtorice Muriel Barbery. Z Eleganco ježa je zelo navdušila Slovence, pred kratkim pa je našo državo obiskala ob izidu svojega novega romana »Skrivno življenje vilinov«. Je profesorica filozofije, navdušena nad Baruchom Spinozo, razpeta med Japonsko in Francijo ter iskalka lepote, ki ji je všeč zven slovenščine.
V Parizu, kjer 29-letna pianistka zadnja leta živi, ji pravijo kar Beyonce na klavirju. Ob prejemu prestižne nagrade Echo Klassik Award pred dobrim tednom dni jo je znani nemški TV voditelj Thomas Gottschalk napovedal kot ekstravagantno pianistko iz Gruzije, ki ne samo izvenserijsko dobro igra klavir, ampak je tudi izvenserijsko lepa.
Gilles Baroin je Francoz iz Toulousa, ki svoj življenjski optimizem spaja z matematiko. Že odkar ve zase, ga navdihuje abstraktni svet matematičnih pojmov, še posebej strastno se posveča njihovemu povezovanju z glasbo.
Julian Rachlin je vrhunski violinist, ljubitelj Mozarta in Bacha, nogometa, plavanja in tenisa. Dvesto petdeset dni na leto potuje in kot solist nastopa s svetovno znanimi orkestri. Poleti se je ustavil tudi pri nas in skupaj z Mladinskim orkestrom evropske unije zaigral v slovenski filharmoniji.
Neil Brand je človek z žametno globokim glasom, mogočno postavo in prefinjenim britanskim naglasom. A to ni to, kar naredi glavni vtis. Ulovi te, ko sede za klavir, brez not, in spesni, karkoli ti pade na pamet. Njegova posebnost so nemi filmi, v minulih treh desetletjih se je povzpel v enega izmed najboljših svetovnih pianistov za spremljanje nemih filmov. Nikoli ne igra po notah, je kot neke vrste gladiator, ki se podobno kot nevedni gledalec spusti v nepredvidljivo areno filma in se pusti presenetiti.
Njen zadnji roman (Žitkovske boginje) je na Češkem sprožil pravo evforijo, saj so ga prodali že v 140 tisoč izvodih, preveden pa je do danes v 15 jezikov. Kateřina je sicer večino svoje kratke kariere delala kot kustosinja, vmes pa napisala dva izjemno uspešna romana. Skupno jima je, da vrtata po tematikah, ki ljudi vznemirjajo, pa naj gre za lezbično junakinjo zelo katoliškega okolja ali pa za sudetske Nemce, ki Čehe še vedno razdvajajo skoraj tako, kot Slovence partizani in domobranci.
Adelmo “Sugar” Fornaciari. Ljubitelj bluesa, črnih mačk, takšnih in drugačnih, vinar in svetovljan. Od San Rema do New Orleansa, od Randya Jacksona do Marka Knopflerja. Od petka rezident arene v Veroni in kmalu na obisku v Ljubljani. Z zgodbami o Ameriki, izgubljenih ljubeznih, naključnih srečanjih in teranu. Osebno.
Neveljaven email naslov