Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sinthujan Varathara je 30-letni Šrilanec iz organizacije Refugees welcome v Berlinu. Kot otrok beguncev s Šrilanke je pet let preživel v begunskih namestitvenih centrih v Nemčiji, nemško državljanstvo pa pridobil šele pri desetih letih. Danes Sinthujan piše doktorat v Londonu o dolgi zgodovini nemških koncentracijskih taborišč in begunskih centrov.
30-letnik se je rodil v Nemčiji, kamor so starši s Šrilanke pribežali nekaj mesecev pred njegovim rojstvom
Sinthujan Varathara je eden tistih v množici več stotisočih ali pa že kar milijonov, ki je v enem izmed begunskih valov v preteklosti našel svojo prihodnost v Nemčiji. Trenutno je eden od zaposlenih pri organizaciji Refugees Welcome.
“Rodil sem se v kampu v Nemčiji. Prvih pet let življenja sem preživel v begunskem središču, državljanstvo v Nemčiji sem dobil šele pri desetih letih. Hodil sem v nemške šole, izkusil nemški izobraževalni sistem. Toda takoj, ko sem končal srednjo šolo, sem se preselil v London, kjer sem končal študij, trenutno pa delam doktorat.”
Nemčija že leta in leta sprejema begunce iz različnih držav, kar je privedlo do tega, da ima najmanj 15 odstotkov današnjih prebivalcev Nemčije v sorodu kakšnega migranta, poudarja.
“Sam menim, da je ta številka še večja. V primerjavi s tem, kakšna je bila Nemčija pred 30. leti, je danes slika povsem drugačna. Z novimi begunci bo v državi več raznolikosti, kulturnih ozadij, a mislim, da to ne bo občutno vplivalo na tkanino nemške družbe. Ne pozabimo, da v Nemčiji že zdaj živi več deset tisoč Sircev. Mislim da lahko s pojavom novega begunskega vala govorimo predvsem o širitvi določenih etničnih skupnosti v Nemčiji.”
Iz lastnih izkušenj pravi, da so kampi, v katerih bivajo begunci, zelo žalostni kraji. Ljudje živijo v izolaciji, v sebi pogrevajo veliko melanholije in žalosti. “A za otroka je lahko še tako žalosten kraj prostor za igro, sploh če je med vrstniki. Če greste v begunske centre, lahko na eni strani vidite obupane starše in na drugi strani otroke, ki sicer razumejo globino tega, kar se dogaja okrog njih, še vedno pa vse skupaj spreminjajo v igro. In takšno je bilo tudi moje otroštvo v begunskih centrih.”
Trenutno dela za organizacijo Refugees Welcome, ki je v Nemčiji začela povezovanje beguncev in zasebnih ponudnikov sob. S tem želijo vsaj za nekatere begunce spremeniti življenje v Evropi v človeka vredno izkušnjo in karseda skrajšati bivanje v begunskih centrih.
“Z našo pobudo in akcijo jih želimo iztrgati od tam, jih postaviti v sredo družbe, naravnost v stanovanja ljudi, jim sporočiti, da obstaja drugačna pot, da so priložnosti, ki jih lahko dosežeš. Država sama je sicer do tega brezbrižna, a po drugi strani obstaja veliko civilnega angažiranja v prid temu.”
Po najnovejših podatkih je trenutno v stanovanja po Nemčiji nameščenih več kot 200 beguncev, v Avstriji so domovanje uredili več kot 120 beguncem.
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Sinthujan Varathara je 30-letni Šrilanec iz organizacije Refugees welcome v Berlinu. Kot otrok beguncev s Šrilanke je pet let preživel v begunskih namestitvenih centrih v Nemčiji, nemško državljanstvo pa pridobil šele pri desetih letih. Danes Sinthujan piše doktorat v Londonu o dolgi zgodovini nemških koncentracijskih taborišč in begunskih centrov.
30-letnik se je rodil v Nemčiji, kamor so starši s Šrilanke pribežali nekaj mesecev pred njegovim rojstvom
Sinthujan Varathara je eden tistih v množici več stotisočih ali pa že kar milijonov, ki je v enem izmed begunskih valov v preteklosti našel svojo prihodnost v Nemčiji. Trenutno je eden od zaposlenih pri organizaciji Refugees Welcome.
“Rodil sem se v kampu v Nemčiji. Prvih pet let življenja sem preživel v begunskem središču, državljanstvo v Nemčiji sem dobil šele pri desetih letih. Hodil sem v nemške šole, izkusil nemški izobraževalni sistem. Toda takoj, ko sem končal srednjo šolo, sem se preselil v London, kjer sem končal študij, trenutno pa delam doktorat.”
Nemčija že leta in leta sprejema begunce iz različnih držav, kar je privedlo do tega, da ima najmanj 15 odstotkov današnjih prebivalcev Nemčije v sorodu kakšnega migranta, poudarja.
“Sam menim, da je ta številka še večja. V primerjavi s tem, kakšna je bila Nemčija pred 30. leti, je danes slika povsem drugačna. Z novimi begunci bo v državi več raznolikosti, kulturnih ozadij, a mislim, da to ne bo občutno vplivalo na tkanino nemške družbe. Ne pozabimo, da v Nemčiji že zdaj živi več deset tisoč Sircev. Mislim da lahko s pojavom novega begunskega vala govorimo predvsem o širitvi določenih etničnih skupnosti v Nemčiji.”
Iz lastnih izkušenj pravi, da so kampi, v katerih bivajo begunci, zelo žalostni kraji. Ljudje živijo v izolaciji, v sebi pogrevajo veliko melanholije in žalosti. “A za otroka je lahko še tako žalosten kraj prostor za igro, sploh če je med vrstniki. Če greste v begunske centre, lahko na eni strani vidite obupane starše in na drugi strani otroke, ki sicer razumejo globino tega, kar se dogaja okrog njih, še vedno pa vse skupaj spreminjajo v igro. In takšno je bilo tudi moje otroštvo v begunskih centrih.”
Trenutno dela za organizacijo Refugees Welcome, ki je v Nemčiji začela povezovanje beguncev in zasebnih ponudnikov sob. S tem želijo vsaj za nekatere begunce spremeniti življenje v Evropi v človeka vredno izkušnjo in karseda skrajšati bivanje v begunskih centrih.
“Z našo pobudo in akcijo jih želimo iztrgati od tam, jih postaviti v sredo družbe, naravnost v stanovanja ljudi, jim sporočiti, da obstaja drugačna pot, da so priložnosti, ki jih lahko dosežeš. Država sama je sicer do tega brezbrižna, a po drugi strani obstaja veliko civilnega angažiranja v prid temu.”
Po najnovejših podatkih je trenutno v stanovanja po Nemčiji nameščenih več kot 200 beguncev, v Avstriji so domovanje uredili več kot 120 beguncem.
Katherine Dunn je okoljska novinarka, trenutno urednica Oxfordove mreže za okoljsko novinarstvo, kjer se sprašujejo, kako poročati o okoljski krizi, kje iskati vire, in kakšna je povezava med pandemijo, vojno in okoljem.
Filip Mrvelj je svetovno znani ulični slikar iz Slavonskega Broda, ki se je pred leti vpisal tudi v Guinessovo knjigo rekordov.
Kate Wagner je ameriška novinarka in pisateljica, ki se je navdušila nad kolesarstvom in Slovenijo.
Med letoma 2003 in 2009 je bil Thierry Vissol svetovalec Evropske komisije o avdiovizualni politiki, kljub več kot 30-letni karieri svoje funkcije ni nikoli razumel strogo uradniško.
Sogovornik je v mladosti na srednjih valovih poslušal Radio Slovenija, ki se ga je slišalo tudi v Stuttgartu. Takrat se je odločil, da bo delal na radiu.
David Fricker je na ukrajinsko-madžarsko mejo pripeljal avtobus s tri tisoč plišastimi igračkami, ki jih na železniški postaji deli med ukrajinske otroke.
Klaus Unterberger v Avstriji, pa tudi širše, velja za velikana javnih medijev, saj praktično svojo celotno kariero dela na avstrijski javni radioteleviziji ORF.
Matthew Caruana Galizia je malteški novinar, sin umorjene Daphne Caruana Galzia.
"Želimo si ostati v svoji državi in govoriti svoj jezik kot del Evropske unije," pravi tolmačka in kulturnica Kateryna Rietz-Rakul.
Okoljevarstvenik, raziskovalec, aktivist, fotograf potuje po naši modri krogli in dokumentira posledice podnebnih sprememb, ki se po njegovem najbolj očitno kažejo na izginjajočih ledenikih.
Režiserka Eliza Kubarska je v enem svojih dokumentarnih filmov v ospredje postavila družino Šerpe Ngada in to, kako tam gledajo na ekstremne alpinistične odprave.
Islandski filmski in gledališki igralec Hilmir Snær Guðnason o tem, zakaj na Islandiji ni nujno, da imajo pravljice srečen konec, o podnebnih spremembah, in o filmu Jagnje.
Alpski smučar Aksel Lund Svindal, najstarejši smukaški zmagovalec v zgodovini olimpijskih iger, o uspešni karieri, številnih poškodbah, razlogih za upokojitev in športnih vrednotah, ki so pomembne za svet.
Avstralski umetnik Colin Black se je povsem posvetil zvoku. O Ljubljani pred Parizom, dojemanju njegovega dela in mednarodnih nagradah.
Deskar na snegu Jasey Jay Anderson: Ker si vedno praviš, da lahko nekaj dosežeš, a zato ni nobenega zagotovila, dokler ne poskusiš.
Ana Salazar Torrez je bolivijska umetnica, ki je skupaj z gledališko skupino Teatro Trono novembra obiskala Slovenijo v okviru šeste nacionalne konference globalnega učenja, ki je letos nosila pomenljiv naslov Onkraj mehurčka. Ana živi v mestu El Alto, ki leži v Andih na 4000 metrih nadmorske višine.
Gostja je Kolumbijka Giovanna Paola Severino Gutierrez, predsednica Društva Latinoameričanov v Sloveniji.
Natalie Kauther in Adrian Pollmann sta prva nemška veleposlanika, ki delo opravljata izmenično.
Neveljaven email naslov