Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Sinthujan Varathara je 30-letni Šrilanec iz organizacije Refugees welcome v Berlinu. Kot otrok beguncev s Šrilanke je pet let preživel v begunskih namestitvenih centrih v Nemčiji, nemško državljanstvo pa pridobil šele pri desetih letih. Danes Sinthujan piše doktorat v Londonu o dolgi zgodovini nemških koncentracijskih taborišč in begunskih centrov.
30-letnik se je rodil v Nemčiji, kamor so starši s Šrilanke pribežali nekaj mesecev pred njegovim rojstvom
Sinthujan Varathara je eden tistih v množici več stotisočih ali pa že kar milijonov, ki je v enem izmed begunskih valov v preteklosti našel svojo prihodnost v Nemčiji. Trenutno je eden od zaposlenih pri organizaciji Refugees Welcome.
“Rodil sem se v kampu v Nemčiji. Prvih pet let življenja sem preživel v begunskem središču, državljanstvo v Nemčiji sem dobil šele pri desetih letih. Hodil sem v nemške šole, izkusil nemški izobraževalni sistem. Toda takoj, ko sem končal srednjo šolo, sem se preselil v London, kjer sem končal študij, trenutno pa delam doktorat.”
Nemčija že leta in leta sprejema begunce iz različnih držav, kar je privedlo do tega, da ima najmanj 15 odstotkov današnjih prebivalcev Nemčije v sorodu kakšnega migranta, poudarja.
“Sam menim, da je ta številka še večja. V primerjavi s tem, kakšna je bila Nemčija pred 30. leti, je danes slika povsem drugačna. Z novimi begunci bo v državi več raznolikosti, kulturnih ozadij, a mislim, da to ne bo občutno vplivalo na tkanino nemške družbe. Ne pozabimo, da v Nemčiji že zdaj živi več deset tisoč Sircev. Mislim da lahko s pojavom novega begunskega vala govorimo predvsem o širitvi določenih etničnih skupnosti v Nemčiji.”
Iz lastnih izkušenj pravi, da so kampi, v katerih bivajo begunci, zelo žalostni kraji. Ljudje živijo v izolaciji, v sebi pogrevajo veliko melanholije in žalosti. “A za otroka je lahko še tako žalosten kraj prostor za igro, sploh če je med vrstniki. Če greste v begunske centre, lahko na eni strani vidite obupane starše in na drugi strani otroke, ki sicer razumejo globino tega, kar se dogaja okrog njih, še vedno pa vse skupaj spreminjajo v igro. In takšno je bilo tudi moje otroštvo v begunskih centrih.”
Trenutno dela za organizacijo Refugees Welcome, ki je v Nemčiji začela povezovanje beguncev in zasebnih ponudnikov sob. S tem želijo vsaj za nekatere begunce spremeniti življenje v Evropi v človeka vredno izkušnjo in karseda skrajšati bivanje v begunskih centrih.
“Z našo pobudo in akcijo jih želimo iztrgati od tam, jih postaviti v sredo družbe, naravnost v stanovanja ljudi, jim sporočiti, da obstaja drugačna pot, da so priložnosti, ki jih lahko dosežeš. Država sama je sicer do tega brezbrižna, a po drugi strani obstaja veliko civilnega angažiranja v prid temu.”
Po najnovejših podatkih je trenutno v stanovanja po Nemčiji nameščenih več kot 200 beguncev, v Avstriji so domovanje uredili več kot 120 beguncem.
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Sinthujan Varathara je 30-letni Šrilanec iz organizacije Refugees welcome v Berlinu. Kot otrok beguncev s Šrilanke je pet let preživel v begunskih namestitvenih centrih v Nemčiji, nemško državljanstvo pa pridobil šele pri desetih letih. Danes Sinthujan piše doktorat v Londonu o dolgi zgodovini nemških koncentracijskih taborišč in begunskih centrov.
30-letnik se je rodil v Nemčiji, kamor so starši s Šrilanke pribežali nekaj mesecev pred njegovim rojstvom
Sinthujan Varathara je eden tistih v množici več stotisočih ali pa že kar milijonov, ki je v enem izmed begunskih valov v preteklosti našel svojo prihodnost v Nemčiji. Trenutno je eden od zaposlenih pri organizaciji Refugees Welcome.
“Rodil sem se v kampu v Nemčiji. Prvih pet let življenja sem preživel v begunskem središču, državljanstvo v Nemčiji sem dobil šele pri desetih letih. Hodil sem v nemške šole, izkusil nemški izobraževalni sistem. Toda takoj, ko sem končal srednjo šolo, sem se preselil v London, kjer sem končal študij, trenutno pa delam doktorat.”
Nemčija že leta in leta sprejema begunce iz različnih držav, kar je privedlo do tega, da ima najmanj 15 odstotkov današnjih prebivalcev Nemčije v sorodu kakšnega migranta, poudarja.
“Sam menim, da je ta številka še večja. V primerjavi s tem, kakšna je bila Nemčija pred 30. leti, je danes slika povsem drugačna. Z novimi begunci bo v državi več raznolikosti, kulturnih ozadij, a mislim, da to ne bo občutno vplivalo na tkanino nemške družbe. Ne pozabimo, da v Nemčiji že zdaj živi več deset tisoč Sircev. Mislim da lahko s pojavom novega begunskega vala govorimo predvsem o širitvi določenih etničnih skupnosti v Nemčiji.”
Iz lastnih izkušenj pravi, da so kampi, v katerih bivajo begunci, zelo žalostni kraji. Ljudje živijo v izolaciji, v sebi pogrevajo veliko melanholije in žalosti. “A za otroka je lahko še tako žalosten kraj prostor za igro, sploh če je med vrstniki. Če greste v begunske centre, lahko na eni strani vidite obupane starše in na drugi strani otroke, ki sicer razumejo globino tega, kar se dogaja okrog njih, še vedno pa vse skupaj spreminjajo v igro. In takšno je bilo tudi moje otroštvo v begunskih centrih.”
Trenutno dela za organizacijo Refugees Welcome, ki je v Nemčiji začela povezovanje beguncev in zasebnih ponudnikov sob. S tem želijo vsaj za nekatere begunce spremeniti življenje v Evropi v človeka vredno izkušnjo in karseda skrajšati bivanje v begunskih centrih.
“Z našo pobudo in akcijo jih želimo iztrgati od tam, jih postaviti v sredo družbe, naravnost v stanovanja ljudi, jim sporočiti, da obstaja drugačna pot, da so priložnosti, ki jih lahko dosežeš. Država sama je sicer do tega brezbrižna, a po drugi strani obstaja veliko civilnega angažiranja v prid temu.”
Po najnovejših podatkih je trenutno v stanovanja po Nemčiji nameščenih več kot 200 beguncev, v Avstriji so domovanje uredili več kot 120 beguncem.
Gabriela-Mihaela Buzoianu je prišla v Ljubljano na trimesečno prakso, zdaj je tukaj že več kot 5 let. Nekdanja študentka novinarstva zdaj dela v logistiki, pri nas pa predvsem pogreša nekoliko romanskega temperamenta.
Annie Millan-Gračner je mlada Venezuelka, po izobrazbi zdravnica, ki se je pred dvema letoma in pol poročila s Slovencem in se preselila v Slovenijo.
Za Skandinavce in Nordijce velja, da so zadržani ljudje. Tudi redkobesedni, kar pa za našega gosta ne moremo trditi. Našega gosta je v Slovenijo pripeljalo trenersko delo.Finec Raimo Summanen je namreč trener hokejistov Olimpije.
Rosi Grillmair, mlada avstrijska umetnica, v odnosu med človekom in umetno inteligenco zaznava omejenost človeške domišljije.
Marina Martensson, simpatična pegasta kodrolaska, je v domovini svoje mame našla mir in vnovič glasbeno zaživela.
Ukaleq Slettemark je biatlonka, ki prihaja z Grenlandije. S tistimi, ki mislijo, da ljudje tam živijo v iglujih se rada pošali, da živi v dvonadstropnem igluju s centralnim ogrevanjem in garažo.
Mohamed al Burai je palestinski begunec. V Slovenijo je prišel pred dvema letoma, pred slabim letom mu je Slovenija podelila azil.
Stefan Gunnarsson je vodja trženja na islandski nogometni zvezi in tvorec islandskega nogometnega čudeža.
Jon Lee Anderson je v svoji bogati novinarski karieri kot dolgoletni dopisnik poročal s številnih vojnih območij na Bližnjem vzhodu in v Afriki, prav posebno ljubezen pa čuti do Latinske Amerike.
Jaume Subirana je pisatelj in profesor književnosti iz Barcelone, je strasten zagovornik katalonske kulture, neposreden kritik Španije, a hkrati samostojne države ne vidi kot edine možnosti.
Sašo Niskač se je večkrat selil med različnimi evropskimi mesti in državami ter v Sloveniji deluje kot svobodni umetnik. Producira in organizira festival evropskih kratkih filmov Europanorama.
Nekdanji marinec iz Puščavskega viharja Matt Hamlin že štiri leta živi v Ljubljani, kjer mesi tudi sladko pecivo po receptih svoje babice iz Arizone.
Katja Aleksandra Mežek je pravnica. Kalifornijo je pred nekaj meseci zamenjala za Kranj. Zakaj je navdušena nad življenjem v Sloveniji, kako svetuje podjetjem in kaj ji je najbolj všeč pri očetovi glasbi?
Gledališki in filmski igralec, režiser in producent Vasilis Kukalani se je rodil v Kölnu v Nemčiji, očetu iz Irana in materi iz Grčije. Pri ustvarjanju se napaja s humanizmom, ki je zanj nekaj najbolj osnovnega. Dejstvo.
V poslušanje ponovno ponujamo pogovor s Paymanom Qasimianom, ki je moral dvakrat pobegniti iz Irana. Prvič je zatočišče našel v Združenih državah Amerike, zdaj pa živi v Mariboru, kjer dela in se ukvarja z gledališčem.
Kanadčan Yves Langlois se je s kolesom odpravil okoli sveta, zdaj pa je “ujet” v Ljubljani .
Damir Imamović je bosansko-hercegovski pionir novega vala sevdaha. Doštudiral je filozofijo, a se posvetil glasbi. Prvo sevdalinko je odpel na zabavi, ko ga je nekdo izzval, rekoč: saj si vendar iz glasbene družine.
Od kuratorke v muzeju do Kickstarterjeve direktorice za področje dizajna in tehnologije.
Simon Chang je tajvansko-slovenski fotograf, ki ravno te dni razstavlja v ljubljanski Galeriji Fotografija, čeprav je beseda "razstavlja" v teh razmerah nekoliko nerodna. Je pa naš gost vajen izrednih razmer, kar ne nazadnje izpričuje prav omenjena fotografska razstava "Pastirji in klavnica", v kateri Simon predstavlja dve lokaciji, ki ju je obiskal v Kurdistanu v letih 2018 in 2019 – klavnico in psihiatrično bolničnico. Razstava je na nek način nadaljevanje njegovega spremljanja migrantskega vala skozi Slovenijo leta 2015, ko je bil na meji kot fotoreporter, pa tudi prostovoljec.
Johannes Tralla je novinar več kot 10 let. Vodi osrednja dnevna poročila, tedensko pripravlja zunanjepolitično oddajo ter pogovorno oddajo, v kateri gosti politike, gospodarstvenike. Šest let je bil bruseljski dopisnik.
Neveljaven email naslov