Pank je glasen in jasen. Takšna je tudi Helena Velena oziroma Strupena Helena, italijanska aktivistka in pevka. Zagovornica umetnosti, kritična do kapitalizma, brez dlake na jeziku govori o svoji ujetosti v moškem telesu, želji po tem, da bi postala ženska in končni odločitvi, da bo transspolna oseba. O svoji drugačnosti, panku, ki ji je dal smisel in motivacijo za življenje, in odnosu družine ter prijateljev do njene spolne identitete je pripovedovala v oddaji Evropa, osebno!

"Težava je, ker ne obstaja neka vzgoja, kjer bi posameznike učili, kako biti starši. Tudi v gejevskih družinah na primer odrastejo otroci, ki so heteroseksualno usmerjeni. Torej, nihče ne dela nič narobe."

Svoje drugačne – če lahko temu tako rečemo – spolne identitete se je začela zavedati že kot otrok. Čutila je, da ni enaka drugim. Ujeta v moškem telesu si je želela postati ženska. Strupena Helena oziroma Helena Velena, ki se je rodila kot Giampaolo Giorgetti, je italijanska transseksualka, aktivistka, pevka in pisateljica.

“Ko sem bila stara približno pet, šest let, se mi je zgodilo nekaj nenavadnega. S starši smo se odpravili na morje, v nekem lokalu smo se ustavili na pijači in tam je bilo neko dekle, ki je imelo srajčko zavezano pod prsmi in je kazalo popek. Ostala sem odprtih ust. Ko smo se vrnili v avtomobil, sem si želela majico zavezati kot dekle v lokalu, a nisem smela.”

Helena Velena se je začela razvijati s pojavom panka. Pravi, da ji je prav ta dal smisel in motivacijo, da se bojuje zase in za svoje pravice. Pankovska scena jo je naučila, da je zunanji videz nekakšna družbena osebna izkaznica. Oblačiš se na določen način in tvoja oblačila sporočajo, kdo si in kaj si misliš o svetu. Pank jo je sprejel takšno, kakršna je, kako pa so njeno spremembo sprejeli starši?

“Starši so se odzvali predvidljivo, tako kot številni drugi. Težava je, ker ne obstaja vzgoja, s katero bi posameznike učili, kako biti starši. Številni starši mislijo, da jim je spodletelo, ker je njihov otrok homoseksualec ali transseksualec. Ampak to ni res! V gejevskih družinah na primer odrastejo otroci, ki so heteroseksualno usmerjeni. Torej nihče ne dela nič narobe.”

Strupena Helena je ena ključnih soustvarjalk italijanskega panka. Torej enega brez drugega ne bi bilo. “Če ne bi bil pank, bi bilo pa nekaj drugega. S pankom smo zavrnili ime, ki so nam ga dali starši. Ustvarili smo si nova imena, ki so bila tipično negativna. Pomislite na skupino Sex Pistols: Johnny Rotten – Gnili Johnny ali Sid Vicious – Zlobni Sid. Bili smo mladi, jezni, zdolgočaseni, revni, vse se nam je gabilo. Pank je res nekaj zgodovinskega.”

Helena Velena je v Italiji pomemben člen aktivističnih gibanj, javnost ves čas ozavešča o pravicah skupnosti LGBT, pred kratkim pa je sodelovala tudi v posebnem projektu – pri snemanju dokumentarca o začetkih italijanske pornografske scene.

“Porn to be free želi mlajšim generacijam sporočiti, da je v preteklosti obstajalo obdobje, ko so tri besede – seks, droga in rokenrol – odmevale po vseh kotičkih države kot pobuda za ustvarjanje nove družbe. Dokumentarec govori o postopkih osvobajanja družbe v 70., 80. in 90. letih, tudi s pomočjo pornografije. To je prikaz življenja Riccarda Schicchija, znanega menedžerja pornodiv, ki je želel le preprosto zaslužiti veliko denarja.”

V času politične ali religiozne diktature je namreč vedno obstajal nekdo, ki se je uprl samo z uporabo umetnosti in želel živeti boljše življenje. Posameznik je v središču vsega – sto različnih ljudi, sto različnih želja, sto različnih načinov izražanja. In kot pogoj za boljšo družbo in polno življenje mora imeti vsak posameznik možnost, da lahko sam opredeli svojo spolnost – ta je namreč prva oblika družbene omejitve, ki jo doživimo v življenju, konča Strupena Helena.