Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pesnik, glasbenik, oblikovalec keramike in plesalec Guillermo Escalante, član mednarodnega kolektiva Articulación Artística Internacional, se je rodil v Buenos Airesu. Kar 13 let je potoval po svetu. Ko je na Prešernovem trgu v Ljubljani namesto pričakovanega kipa v spomin zavojevalcu ugledal Franceta Prešerna in njegovo muzo, se je odločil, da Slovenijo podrobneje razišče.
V Buenos Airesu rojeni Guillermo Escalante je umetnik samouk: glasbenik, oblikovalec keramike, slikar in plesalec, član mednarodnega kolektiva Articulacion Artistica Internacional. Pred skoraj dvajsetimi leti je odšel od doma. Preden se je ustavil v Sloveniji, je kar 13 let vztrajal na poti.
“Svoje mesto pod soncem sem začel iskati pri devetnajstih, dvajsetih letih. Buenos Aires je hladno, kruto mesto in zapustil sem ga, ker se z njegovimi vrednotami nisem mogel poistovetiti: ljudje so se mi zdeli brezosebni, povzpetniški, nezaupljivi, jaz pa sem bil občutljiv in sramežljiv.”
Namesto standardiziranega poučevanja in teorije si je želel življenjskih izkušenj, na pot je odšel po modrost.
“Vsake tri mesece v tistih trinajstih letih sem se odpravil v drug kraj, kar je v moje življenje vnašalo občutek nestalnosti in potrebo po nenehnem prilagajanju, obenem pa so prav ti premiki postali moja rutina; včasih sem se preselil le z enega na drugi konec mesta.”
Guillermo pravi, da popotnika raziskovanje nauči sprejemanja drugačnih, nenavezanosti in zaupanja, saj oprtan le z nahrbtnikom nikoli zares ne veš, koga boš srečal v sosednji ulici, kje si boš odrezal naslednji kos kruha in kdaj boš spet prespal pod zvezdami.
“Srečaš ogromno ljudi in na poti spoznavaš svetove, za katere poprej sploh nisi vedel, da obstajajo. Lahko se ti zgodi, da te okradejo, kar se na koncu pravzaprav izkaže za dobrodošlo spremembo – ko izgubiš ves denar in imetje, brez katerega bi bil še včeraj izgubljen, si namreč postavljen pred dejstvo: znajti se moraš. Potovanje me je naučilo, da je življenje nepredvidljivo, da v njem nič ni dokončno.”
Ko je prispel v Ljubljano, se je zavedel, da je po dolgoletnem vandranju že pošteno utrujen in da bi se vendarle rad nekje ustalil – mimogrede, beseda vandrati je ena prvih slovenskih, ki se jih je spomnil med najinim pogovorom.
“Skoraj povsod v Južni Ameriki ali Evropi sem na glavnem trgu glavnega mesta ugledal spomenik, ki so ga posvetili kakemu zavojevalcu na konju in z orožjem v rokah. V Sloveniji pa sem naletel na Prešerna in njegovo muzo! Prevzet sem bil že zato, ker tudi sam pišem pesmi. In prešinilo me je, da preprosto moram spoznati družbo, ki namesto morilca časti pesnika. To je bil glavni razlog, zakaj sem ostal, čeprav o Sloveniji nisem vedel ničesar.”
Guillermo poje in igra na flavto, kitaro in druge inštrumente v zasedbah Positive Illusion in Clear Vision. Čeprav občuduje virtuoze, v umetnosti ne išče popolnosti, zanj je najpomembnejša iskrenost. S kolegi glasbeniki ne vadijo pogosto, to počnejo predvsem zaradi druženja, o vsebini koncerta pa se dogovorijo tik pred nastopom in (občasno tudi z gledališkimi vložki) improvizirajo.
Zgodba o Guillermu Escalanteju se začne v Buenos Airesu, zato ne moremo mimo argentinskega tanga in vprašanja, ali tudi tu v Sloveniji zahaja na milonge.
“Ah, tango … Neki starejši učitelj me je učil tradicionalnega tanga iz tridesetih let, spet mlajši pa sodobnejših oblik tega plesa. Bolj kot za korake gre za občutek, kako se povezati s partnerjem – to je lahko zelo navdihujoče. Opazil sem, da tango zunaj Argentine, včasih tudi znotraj njenih meja, prevzema značilnosti show dancea. Podobno kot moja učitelja temu trendu tudi jaz nasprotujem, mene namreč ne zanima spektakel, ampak odnos med dvema človekoma. Ta odprtost, intima je za številne velik izziv. Nisem pa najbolj prepričan, ali vsi plesalci argentinskega tanga razumejo besedila, ta namreč govorijo o težkih preizkušnjah, opevajo občutek brezizhodnosti. Vesel sem torej, da vsi plešejo, a skladbe malokdo razume. Ampak to v resnici ni pomembno. Dovolj je že to, da ljudje plešejo. Dokler bomo plesali, bo še vse v redu.”
720 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Pesnik, glasbenik, oblikovalec keramike in plesalec Guillermo Escalante, član mednarodnega kolektiva Articulación Artística Internacional, se je rodil v Buenos Airesu. Kar 13 let je potoval po svetu. Ko je na Prešernovem trgu v Ljubljani namesto pričakovanega kipa v spomin zavojevalcu ugledal Franceta Prešerna in njegovo muzo, se je odločil, da Slovenijo podrobneje razišče.
V Buenos Airesu rojeni Guillermo Escalante je umetnik samouk: glasbenik, oblikovalec keramike, slikar in plesalec, član mednarodnega kolektiva Articulacion Artistica Internacional. Pred skoraj dvajsetimi leti je odšel od doma. Preden se je ustavil v Sloveniji, je kar 13 let vztrajal na poti.
“Svoje mesto pod soncem sem začel iskati pri devetnajstih, dvajsetih letih. Buenos Aires je hladno, kruto mesto in zapustil sem ga, ker se z njegovimi vrednotami nisem mogel poistovetiti: ljudje so se mi zdeli brezosebni, povzpetniški, nezaupljivi, jaz pa sem bil občutljiv in sramežljiv.”
Namesto standardiziranega poučevanja in teorije si je želel življenjskih izkušenj, na pot je odšel po modrost.
“Vsake tri mesece v tistih trinajstih letih sem se odpravil v drug kraj, kar je v moje življenje vnašalo občutek nestalnosti in potrebo po nenehnem prilagajanju, obenem pa so prav ti premiki postali moja rutina; včasih sem se preselil le z enega na drugi konec mesta.”
Guillermo pravi, da popotnika raziskovanje nauči sprejemanja drugačnih, nenavezanosti in zaupanja, saj oprtan le z nahrbtnikom nikoli zares ne veš, koga boš srečal v sosednji ulici, kje si boš odrezal naslednji kos kruha in kdaj boš spet prespal pod zvezdami.
“Srečaš ogromno ljudi in na poti spoznavaš svetove, za katere poprej sploh nisi vedel, da obstajajo. Lahko se ti zgodi, da te okradejo, kar se na koncu pravzaprav izkaže za dobrodošlo spremembo – ko izgubiš ves denar in imetje, brez katerega bi bil še včeraj izgubljen, si namreč postavljen pred dejstvo: znajti se moraš. Potovanje me je naučilo, da je življenje nepredvidljivo, da v njem nič ni dokončno.”
Ko je prispel v Ljubljano, se je zavedel, da je po dolgoletnem vandranju že pošteno utrujen in da bi se vendarle rad nekje ustalil – mimogrede, beseda vandrati je ena prvih slovenskih, ki se jih je spomnil med najinim pogovorom.
“Skoraj povsod v Južni Ameriki ali Evropi sem na glavnem trgu glavnega mesta ugledal spomenik, ki so ga posvetili kakemu zavojevalcu na konju in z orožjem v rokah. V Sloveniji pa sem naletel na Prešerna in njegovo muzo! Prevzet sem bil že zato, ker tudi sam pišem pesmi. In prešinilo me je, da preprosto moram spoznati družbo, ki namesto morilca časti pesnika. To je bil glavni razlog, zakaj sem ostal, čeprav o Sloveniji nisem vedel ničesar.”
Guillermo poje in igra na flavto, kitaro in druge inštrumente v zasedbah Positive Illusion in Clear Vision. Čeprav občuduje virtuoze, v umetnosti ne išče popolnosti, zanj je najpomembnejša iskrenost. S kolegi glasbeniki ne vadijo pogosto, to počnejo predvsem zaradi druženja, o vsebini koncerta pa se dogovorijo tik pred nastopom in (občasno tudi z gledališkimi vložki) improvizirajo.
Zgodba o Guillermu Escalanteju se začne v Buenos Airesu, zato ne moremo mimo argentinskega tanga in vprašanja, ali tudi tu v Sloveniji zahaja na milonge.
“Ah, tango … Neki starejši učitelj me je učil tradicionalnega tanga iz tridesetih let, spet mlajši pa sodobnejših oblik tega plesa. Bolj kot za korake gre za občutek, kako se povezati s partnerjem – to je lahko zelo navdihujoče. Opazil sem, da tango zunaj Argentine, včasih tudi znotraj njenih meja, prevzema značilnosti show dancea. Podobno kot moja učitelja temu trendu tudi jaz nasprotujem, mene namreč ne zanima spektakel, ampak odnos med dvema človekoma. Ta odprtost, intima je za številne velik izziv. Nisem pa najbolj prepričan, ali vsi plesalci argentinskega tanga razumejo besedila, ta namreč govorijo o težkih preizkušnjah, opevajo občutek brezizhodnosti. Vesel sem torej, da vsi plešejo, a skladbe malokdo razume. Ampak to v resnici ni pomembno. Dovolj je že to, da ljudje plešejo. Dokler bomo plesali, bo še vse v redu.”
Oče Stan in hči Gigi. Stanovi starši so v 50. letih emigrirali v ZDA in se tam ustalili. Družina se je iz New Yorka pred olimpijskimi igrami leta 2010 preselila v Whistler, Vancouver . Tudi zaradi športnih ambicij. Gigi je ena od najbolj perspektivnih smučark v Severni Ameriki, oče jo je, tudi zaradi svojih slovenskih korenin, ta konec tedna pripeljal v Slovenijo na Pokal Loka. Stan, v ostankih svoje slovenščine in Gigi, ki žal ne govori slovensko, se predstavita v tokratni Evropi, osebno!
Ande je potomec prvobitnega ljudstva Samijev na Norveškem. V Oslu poučuje ta jezik, ki so ga na skrajnem severu Evrope govorili že davno pred ustanovitvijo nacionalnih držav in ki ima – mimogrede – več kot 200 izrazov za sneg, je pa tudi član norveškega parlamentarnega odbora za pravice Samijev. Po njegovih besedah se sever Evrope zaradi podnebnih sprememb in vdiranja industrije v nekdaj kmetijska območja degradira tako rekoč pred njihovimi očmi, mednarodno opevani skandinavski zgled demokracije pa je že zdavnaj klecnil pod nacionalnimi pritiski. Kaj pri Samijih pomeni molk in zakaj ne marajo vztrajati na istem mestu, pa v nadaljevanju.
Prince Wale Soniyiki je prestolonaslednik iz Nigerije. Njegovo ime pomeni “krona vrni se domov”. Prince je moral zbežati iz svoje države zaradi skrajne skupine Boko Haram. Zdaj živi na Hrvaškem in bolj kot o tem, kako se vrniti na svoj prestol, razmišlja o tem, kako pomagati ljudem. Govori 21 jezikov, v enem od njih nam bo opisal, kako se je počutil, ko mu zaradi barve kože niso želeli postreči kave.
Rafal Zaborowski je predavatelj na londonski šoli za ekonomijo in politične vede in o sebi pravi, da je migrant. Poljak v Londonu, strokovnjak za medijske komunikacije, ki ga navdušuje japonska popularna kultura, bo spregovoril tako o hologramih, ki pojejo pred več desettisočglavimi množicami, kot o množicah beguncev, ki jim evropski mediji jemljejo imena.
Prihaja iz manjšega mesta s približno 7000 prebivalci. Od tam je bila tudi Astrid Lindgren, ki je napisala Piko Nogavičko. Samuel Gustavsson pravi, da je v tem kraju res veliko rdečih hiš, ki se pojavijo tudi v pisateljičinih knjigah. A kljub prijetnem mestu je mrzlo Švedsko zamenjal za nekoliko toplejšo Slovenijo, s seboj pa prinesel glasbo.
Z očetom in sestro se je Sanskriti še kot otrok preselila v Maribor, pri nas je zdaj že dobro desetletje. Pravi, da ima izjemno srečo, da je tukaj, ker je s tem v življenju dobila priložnosti, ki jih v Indiji gotovo ne bi. Čeprav je bilo sprva v popolnoma neznani deželi izjemno težko. In čeprav v Sloveniji še vedno doživi kak nadrealističen trenutek, posebej po izbruhu begunske krize, ko ji kdo pove, naj s svojo rahlo temnejšo poltjo ne meša slovenskih genov.
Hasan in Šaraf sta že šest let v Evropi. Živita v azilnem domu v Ljubljani. Najboljša prijatelja. Kot brata, pravi Hasan, ki je iz iraškega Kurdistana, Šaraf pa je k nam prišel iz Afganistana. Kdo sta, kaj sta? Begunca, migranta, prosilca za azil? Fanta, ki sanjata o lepšem življenju? Kako neosebna je lahko Evropa? V Evropi osebno!
V Evropi osebno predstavimo kontraverzno hrvaško političarko Ružo Tomašič, ki ji HDZ ni dovolj konzervativen in poslanko, ki jo je v Evropskem parlamentu zaradi njenih 180 cm ter ostre retorike težko prezreti.
Lamija Adži Bašar je več kot dve leti trpela v ujetništvu Islamske države. Avgusta leta 2014 so bojevniki te skrajne skupine v njeni vasi Kočo pobili moške, ženske pa ugrabili. Lamija je bila tedaj stara 15 let. Letos aprila ji je uspelo pobegniti, med begom je bila huje poškodovana v eksploziji mine. Ko pripoveduje svojo zgodbo, težko najde besede. Toda svojo pretresljivo usodo deli s svetovno javnostjo zato, da bi pomagala okoli 3.000 ženskam, ki so tako kot ona pripadnice jazidske manjšine in ki jih borci Islamske države še vedno zlorabljajo. Pred dnevi je za svoja prizadevanja prejela Saharovovo nagrado za svobodo misli in bila tudi gostja Vala 202.
Vedno je bil bitke – z institucijami, profesorji, družino. Morda tudi zato najpogosteje piše o vojnah – dejanskih, duševnih in družinskih. Pravi, da književnost izgublja pomen kulturnega povezovalca, namesto nje se zdaj pojavljajo novi glasniki kulture – kuharji. A Antonio Scurati vztraja, je zelo ploden pisatelj, v dvanajstih letih je napisal dvanajst knjig, leta 2005 je prejel nagrado campiello za najboljši roman, med drugim sta to nagrado dobila še dva ugledna italijanska pisatelja Primo Levi in Alberto Bevilacqua. Dvakrat je za las zgrešil nagrado strega, ki velja za največje italijansko književno priznanje, a pravi, da mu je drugo mesto prineslo še večjo slavo in naklado. Antonio Scurati je v Sloveniji predstavil svoje predzadnje delo, ki je zdaj tudi prevedeno v slovenščino – knjigo Nezvesti oče.
Rodila se je v gospodarsko cvetoči Venezueli, kamor so njeni starši s trebuhom za kruhom odšli v 50-ih. V državi na severu Južne Amerike živi več kot tisoč Slovencev in njihovih potomcev, a zanje redko slišimo, saj skupnost ni tako močno povezana kot denimo tista v Argentini ali ZDA. No, družina Danie Frank se je odločila, da se leta 91 preseli nazaj v Slovenijo, tukaj so si ustvarili nov dom, na prejšnjo domovino pa našo gostjo danes spominjajo predvsem novice o razpadanju države.
Vojislav Pejović je odraščal v Črni gori, koketiral z umetnostjo in režijo, naposled pa kot eden od najboljših študentov v letniku končal v biokemiji. Ko se je na Balkanu razbesnela vojna, je razvijal doktorat v Nemčiji, nato pa migriral v Združene države. Ob tem, da se na drugi strani Atlantika ukvarja s komuniciranjem medicine, tudi piše. Od nedavnega je na slovenskih knjižnih policah njegova zadnja knjiga Ameriški sfumato, v kateri pronicljivo razčleni spominjanje. V kaj se prelevi spomin, če ga že samo spominjanje popači?
Afganistanski računalniški strokovnjak, ki je moral pobegniti iz domovine, ker je več let delal v podjetju, ki je sodelovalo z Američani. Pravi, da želi s smehom spreminjati življenje. Tega si zdaj ureja v Sloveniji. Foto: Združenje manager
Davor Vugrinec, nestereotipni nogometaš. Skoraj 10 let je bil hrvaški nogometni reprezentant, še vedno je najboljši strelec hrvaške lige vseh časov. Znan je tudi po tem, je prosti čas med tekmami in treningi namenjal branju in učenju o umetnosti. Skoraj hkrati z začetkom nogometne kariere je začel ustvarjati svojo umetniško zbirko, ki jo je lani predstavil v zagrebškem umetniškem paviljonu, po količini in kakovosti pa presega celo mnoge muzejske zbirke.
Sin, žena, psička in japonska rezila so najpomembnejše stvari v življenju togishija oziroma mojstra poliranja japonskih rezil Massima Rossija. In ne nujno v tem vrstnem redu, hudomušno pove. Italijan, ki ima rad sproščenost in bello vito, se je hkrati pripravljen podrediti strogim pravilom japonske kulture in mentalitete. Ponižnost, poštenost in iskrenost. To ceni pri Japoncih in pogreša pri Italijanih. Zna pa vseeno v sebi združiti dve tako različni, a hkrati tako podobni si kulturi. In to na tak iskren, skoraj naiven način. O svoji zgodbi, povezanosti z Japonsko in tudi o tem, da je pred kratkim preživel potres v italijanskem Amatriceju, je govoril v Evropi osebno!
Muriel Barbery je francoska pisateljica, ki je Slovenijo pred nekaj leti očarala s svojim romanom Eleganca ježa. Je profesorica filozofije, nikakor pa ne filozofinja, pravi, po treh romanih zdaj zase že lahko reče, da je tudi pisateljica. Razpeta med Japonsko in Francijo v današnjem bučečem svetu išče predvsem tišino in čisto poezijo.
Na pozno praznično ponedeljkovo popoldne bomo utišali ropot sveta okrog nas ter v robatosti in neprivlačnosti »ježa« poskusili najti njegovo »eleganco«. Besedi, ki ju poudarjamo, sta iz naslova romana francoske avtorice Muriel Barbery. Z Eleganco ježa je zelo navdušila Slovence, pred kratkim pa je našo državo obiskala ob izidu svojega novega romana »Skrivno življenje vilinov«. Je profesorica filozofije, navdušena nad Baruchom Spinozo, razpeta med Japonsko in Francijo ter iskalka lepote, ki ji je všeč zven slovenščine.
V Parizu, kjer 29-letna pianistka zadnja leta živi, ji pravijo kar Beyonce na klavirju. Ob prejemu prestižne nagrade Echo Klassik Award pred dobrim tednom dni jo je znani nemški TV voditelj Thomas Gottschalk napovedal kot ekstravagantno pianistko iz Gruzije, ki ne samo izvenserijsko dobro igra klavir, ampak je tudi izvenserijsko lepa.
Gilles Baroin je Francoz iz Toulousa, ki svoj življenjski optimizem spaja z matematiko. Že odkar ve zase, ga navdihuje abstraktni svet matematičnih pojmov, še posebej strastno se posveča njihovemu povezovanju z glasbo.
Julian Rachlin je vrhunski violinist, ljubitelj Mozarta in Bacha, nogometa, plavanja in tenisa. Dvesto petdeset dni na leto potuje in kot solist nastopa s svetovno znanimi orkestri. Poleti se je ustavil tudi pri nas in skupaj z Mladinskim orkestrom evropske unije zaigral v slovenski filharmoniji.
Neveljaven email naslov