V tokratni Evropi, osebno! smo skozi pripoved 29-letne Catherine Nakato, ki se je zaradi ljubezni priselila v Slovenijo, spoznali njeno domovino, Ugando. Zakaj jo imenujemo Biser Afrike, zakaj boste tam težko prišli do poceni, a kvalitetne kave in ali drži, da v Ugandi zelo radi kolesarijo?

"Ženske v Ugandi se hitro emancipirajo in večina jih želi tekmovati z moškimi."

29-letna Catherine Nakato prihaja iz vasice Nkozi, 90 kilometrov od mesta Kampala, kjer se je rodila v veliko družino, ki je zdaj razpršena po vseh kotičkih sveta. Dva brata in ena sestra živita v Londonu, en brat živi v Južnoafriški republiki, Catherinina sestra dvojčica pa skupaj s še eno sestro živi v domači Ugandi. V Slovenijo, kjer zdaj živi že več kot eno leto, jo pripeljala ljubezen.

“Spoznala sva se pred tremi leti v Ugandi, on je tam dve leti deloval kot prostovoljec v organizaciji Edrisa, nato je ostal še nekaj časa in zatem sva se odločila, da se preseliva v Slovenijo.”

Ugando zaradi naravnih lepot imenujejo biser Afrike, država pa je tudi ena izmed največjih izvoznic kave arabica. A “če imaš omejena sredstva, si ne moreš privoščiti dobre kave ali čaja, dati boš moral veliko denarja ali pa piti instantno kavo.” Velik problem v Ugandi je alkohol, ljudje najraje posegajo po pivu in lokalni žgani pijači waragi.

Razbijanje stereotipov

“Ko rečem, da sem iz Ugande, večina ljudi pomisli na Idija Amina in film Zadnji škotski kralj. Takoj moram začeti pojasnjevati, da je šlo za film in da vse, kar je bilo prikazano, seveda ni res, da v Ugandi danes ni več tako, kot je bilo takrat. Uganda se je precej spremenila.

Nekateri ljudje res nimajo prave predstave o Afriki. Mislijo, da bodo obkroženi z živalmi, takoj ko bodo izstopili z letala. Naj vam povem, da sem le dvakrat v življenju videla kačo. Če me kdo vpraša, ali bo v Ugandi v nevarnosti zaradi kač, mu rečem, kako le, saj jih sploh ne boš videl! Potem ljudje mislijo tudi, da še zmeraj živimo na drevesih. Pa še kaj podobnega.

Afrika je torej precej drugačna od tiste, ki si jo predstavlja večina. In kot sama uživam v tem, da od ljudi izvem kaj novega, tako mi je tudi všeč, ko ljudje izvedo kaj od mene. Res rada govorim o Afriki, zato da ljudje dobijo drugačno sliko o njej, kot jo posredujejo mediji,” pove Catherine Nakato. Eden takih stereotipov je na primer, da je Uganda v celoti patriarhalno urejena. “Ženske v Ugandi se hitro emancipirajo in večina jih želi tekmovati z moškimi.”

“Na severu države je kultura precej drugačna – tam ženske gradijo hiše in delajo, moški pa ostajajo doma. Ženska ima torej roko nad celotnim gospodinjstvom.”

Končno razume turiste

Pred prihodom v Slovenijo je imela Catherine Nakato stalno zaposlitev, zdaj se uči slovensko in želi poskusiti srečo na področju tekstilne industrije oziroma oblikovanja. To jo je zanimalo že med študijem in temu je posvetila tudi enega družbenokoristnih projektov, ki jih je začela v svoji vasi. “Gre za skupino žensk, ki pletejo košare in preproge. Večinoma gre za tiste, ki niso imele priložnosti, da bi se izšolale. A samo zato, ker so ostale doma in morajo morda skrbeti za otroke, še ni vsega konec. Te ženske lahko s svojo dejavnostjo zaslužijo nekaj denarja, saj veste, na moške se ne gre vedno zanesti.”

Najbolj pogreša nekatere domače kulinarične specialitete, kot je matoke, vendar pa se je že privadila na slovensko hrano, obožuje čevapčiče in polnjene paprike. Zdaj, ko je izkusila že vse štiri letne čase, pa končno razume tudi turiste, ki odhajajo na oddih v Ugando, kjer je stalna temperatura med 25 in 30 stopinjami Celzija.

“Pozimi skoraj nisem šla ven. A po svoje mi je všeč, da se letni časi menjujejo, saj lahko tako po svoje ceniš vsakega.”