Poročen je s Slovenko, zato nekaj mesecev na letno preživi v Novi Gorici. Ostali del leta živi v Gani, kjer vodi nevladno organizacijo “Embracing hidden talents”, ki čim več ganskim otrokov poskuša omogočiti šolanje. Predvsem pa jih poskuša naučiti tudi tisto, kar so Ebenezerja naučili v panafriškem klubu – črna pamet je enako pametna kot bela pamet. Ljudi je le treba izobraziti, da se postavijo na svoje noge.

Poročen je s Slovenko, zato nekaj mesecev na letno preživi v Novi Gorici. Ostali del leta živi v Gani, kjer vodi nevladno organizacijo “Embracing hidden talents“, ki čim več ganskim otrokov poskuša omogočiti šolanje. Predvsem pa jih poskuša naučiti tudi tisto, kar so Ebenezerja naučili v panafriškem klubu – črna pamet je enako pametna kot bela pamet. Ljudi je le treba izobraziti, da se postavijo na svoje noge.

“Več kot 70 odstotkov ganskih otrok hodi v šolo. V zadnjih letih se je ta delež res zelo zvišal. Za to je zaslužnih več programov, najbolj od vseh projekt ganske vlade, ki otrokov zagotavlja brezplačno šolsko prehrano. Manj dobro je, da osnovna šola vseeno stane.”

Denar, ki prihaja iz Evrope in ZDA je seveda pomemben. Ampak zgolj kot zagonska pomoč, ne kot sredstva, ki bi morala prihajati stalno.

“To je težava razvitega sveta, ker pomaga na način, da pravzaprav ne pomaga. Ohranja status quo, iz nas pa dela lene ljudi, ki čakajo na mano iz nebes.”

V Afriki je največkrat tako, da so države še vedno dojete kot nekdanje kolonije, na njih pa zahod gleda pokroviteljsko.

“Amerika ima več problemov kot Afrika. In potem pridejo Američani ali Evropejci in se predstavljajo kot nekdo, ki je prišel iz nebes in nam pravijo, da so prišli reševat afriške probleme. Naši problemi izvirajo iz problemov razvitega sveta. Pomoč, ki jo dobimo, je v bistvu nadzor nad nami.”

To, da bi pomoč odšla na druge konce sveta, je seveda resna grožnja za Afriko. Ampak Ebenezer Parditey, naš gost v današnji Evropi, osebno! je vedel, da se bo to zgodilo.“Nihče ti ne pomaga zastonj. Ko zaslišim besedo pomoč, mi gredo kar kocine pokonci. Kakšna pomoč, kakšne donacije. Prideš sem, delaš posel, veliko zaslužiš, potem pa pošlješ nazaj drobtinice v obliki pomoči. Lepo prosim, to je moj denar, ki mi ga daješ nazaj kot pomoč. Zlato, boksit, nafta – vse te surovine gredo v razvite države, nekdo tam dobro zasluži. In potem samo nekaj drobiža pošlje nazaj in pravi, da je to pomoč. Kdo komu dela uslugo? Nihče nikomur.”