Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Poročen je s Slovenko, zato nekaj mesecev na letno preživi v Novi Gorici. Ostali del leta živi v Gani, kjer vodi nevladno organizacijo “Embracing hidden talents”, ki čim več ganskim otrokov poskuša omogočiti šolanje. Predvsem pa jih poskuša naučiti tudi tisto, kar so Ebenezerja naučili v panafriškem klubu – črna pamet je enako pametna kot bela pamet. Ljudi je le treba izobraziti, da se postavijo na svoje noge.
Poročen je s Slovenko, zato nekaj mesecev na letno preživi v Novi Gorici. Ostali del leta živi v Gani, kjer vodi nevladno organizacijo “Embracing hidden talents“, ki čim več ganskim otrokov poskuša omogočiti šolanje. Predvsem pa jih poskuša naučiti tudi tisto, kar so Ebenezerja naučili v panafriškem klubu – črna pamet je enako pametna kot bela pamet. Ljudi je le treba izobraziti, da se postavijo na svoje noge.
“Več kot 70 odstotkov ganskih otrok hodi v šolo. V zadnjih letih se je ta delež res zelo zvišal. Za to je zaslužnih več programov, najbolj od vseh projekt ganske vlade, ki otrokov zagotavlja brezplačno šolsko prehrano. Manj dobro je, da osnovna šola vseeno stane.”
Denar, ki prihaja iz Evrope in ZDA je seveda pomemben. Ampak zgolj kot zagonska pomoč, ne kot sredstva, ki bi morala prihajati stalno.
“To je težava razvitega sveta, ker pomaga na način, da pravzaprav ne pomaga. Ohranja status quo, iz nas pa dela lene ljudi, ki čakajo na mano iz nebes.”
V Afriki je največkrat tako, da so države še vedno dojete kot nekdanje kolonije, na njih pa zahod gleda pokroviteljsko.
“Amerika ima več problemov kot Afrika. In potem pridejo Američani ali Evropejci in se predstavljajo kot nekdo, ki je prišel iz nebes in nam pravijo, da so prišli reševat afriške probleme. Naši problemi izvirajo iz problemov razvitega sveta. Pomoč, ki jo dobimo, je v bistvu nadzor nad nami.”
To, da bi pomoč odšla na druge konce sveta, je seveda resna grožnja za Afriko. Ampak Ebenezer Parditey, naš gost v današnji Evropi, osebno! je vedel, da se bo to zgodilo.“Nihče ti ne pomaga zastonj. Ko zaslišim besedo pomoč, mi gredo kar kocine pokonci. Kakšna pomoč, kakšne donacije. Prideš sem, delaš posel, veliko zaslužiš, potem pa pošlješ nazaj drobtinice v obliki pomoči. Lepo prosim, to je moj denar, ki mi ga daješ nazaj kot pomoč. Zlato, boksit, nafta – vse te surovine gredo v razvite države, nekdo tam dobro zasluži. In potem samo nekaj drobiža pošlje nazaj in pravi, da je to pomoč. Kdo komu dela uslugo? Nihče nikomur.”
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Poročen je s Slovenko, zato nekaj mesecev na letno preživi v Novi Gorici. Ostali del leta živi v Gani, kjer vodi nevladno organizacijo “Embracing hidden talents”, ki čim več ganskim otrokov poskuša omogočiti šolanje. Predvsem pa jih poskuša naučiti tudi tisto, kar so Ebenezerja naučili v panafriškem klubu – črna pamet je enako pametna kot bela pamet. Ljudi je le treba izobraziti, da se postavijo na svoje noge.
Poročen je s Slovenko, zato nekaj mesecev na letno preživi v Novi Gorici. Ostali del leta živi v Gani, kjer vodi nevladno organizacijo “Embracing hidden talents“, ki čim več ganskim otrokov poskuša omogočiti šolanje. Predvsem pa jih poskuša naučiti tudi tisto, kar so Ebenezerja naučili v panafriškem klubu – črna pamet je enako pametna kot bela pamet. Ljudi je le treba izobraziti, da se postavijo na svoje noge.
“Več kot 70 odstotkov ganskih otrok hodi v šolo. V zadnjih letih se je ta delež res zelo zvišal. Za to je zaslužnih več programov, najbolj od vseh projekt ganske vlade, ki otrokov zagotavlja brezplačno šolsko prehrano. Manj dobro je, da osnovna šola vseeno stane.”
Denar, ki prihaja iz Evrope in ZDA je seveda pomemben. Ampak zgolj kot zagonska pomoč, ne kot sredstva, ki bi morala prihajati stalno.
“To je težava razvitega sveta, ker pomaga na način, da pravzaprav ne pomaga. Ohranja status quo, iz nas pa dela lene ljudi, ki čakajo na mano iz nebes.”
V Afriki je največkrat tako, da so države še vedno dojete kot nekdanje kolonije, na njih pa zahod gleda pokroviteljsko.
“Amerika ima več problemov kot Afrika. In potem pridejo Američani ali Evropejci in se predstavljajo kot nekdo, ki je prišel iz nebes in nam pravijo, da so prišli reševat afriške probleme. Naši problemi izvirajo iz problemov razvitega sveta. Pomoč, ki jo dobimo, je v bistvu nadzor nad nami.”
To, da bi pomoč odšla na druge konce sveta, je seveda resna grožnja za Afriko. Ampak Ebenezer Parditey, naš gost v današnji Evropi, osebno! je vedel, da se bo to zgodilo.“Nihče ti ne pomaga zastonj. Ko zaslišim besedo pomoč, mi gredo kar kocine pokonci. Kakšna pomoč, kakšne donacije. Prideš sem, delaš posel, veliko zaslužiš, potem pa pošlješ nazaj drobtinice v obliki pomoči. Lepo prosim, to je moj denar, ki mi ga daješ nazaj kot pomoč. Zlato, boksit, nafta – vse te surovine gredo v razvite države, nekdo tam dobro zasluži. In potem samo nekaj drobiža pošlje nazaj in pravi, da je to pomoč. Kdo komu dela uslugo? Nihče nikomur.”
Nemški stripar, risar in ilustrator Patrick Wirbeleit piše in ilustrira otroške knjige ter ustvarja stripe za otroke.
Današnja sogovornica je Tajka, ki obožuje slovensko naravo in kulinariko. Veliko potuje in trenutke lovi v fotografski objektiv.
Najuspešnejši nemški smučar Felix Neureuther je kar 13-krat stal na najvišji stopnički tekem svetovnega pokala, pohvali pa se lahko tudi s petimi odličji s svetovnih prvenstev. Kot zanimivost – svojo prvo tekmo svetovnega pokala je odsmučal prav pri nas v Kranjski Gori. V svojem domu nima osvojenih medalj in pokalov, saj pravi, da mu več pomenijo spomini s tekem in občutki, ki jih je doživljal ob zmagah in porazih.
Marie-Claire Pagano se predstavi kot pol Britanka in pol Italijanka. Čeprav ta hip opravlja doktorat v Združenem kraljestvu, zadnjih nekaj let pogosto obiskuje Slovenijo.
Čeprav Olga Chufistova prihaja iz mesta Ulan-Ude, glavnega mesta ruske republike Burjatije v vzhodni Sibiriji, se je kot srednješolka odločila, da bo raje pobliže spoznala Slovenijo in slovenski jezik.
Robert Swan je ambasador ohranjanja Antarktike kot zadnje nedotaknjene divjine. Čeprav sovraži mraz, pa tudi hojo, že več kot trideset let potuje na celino, veliko za dve Avstraliji in opozarja na njeno krhkost.
Novinarka Ana Lalić iz Novega Sada je bila zaradi svojega dela označena za izdajalko države in tujo plačanko. Prejela je več groženj s smrtjo, zato ima še vedno zasebno varovanje.
75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?
Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.
Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino.
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja.
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Neveljaven email naslov