V Slovenijo je prišel leta 1988. Takrat, pri osemnajstih letih, je sicer želel ostati v Siriji, kjer je preživel otroštvo, imel prijatelje, vendar družina ni imela izbire. V domovino se ni več vrnil. Bilo bi prenevarno. Danes se Váel Hanuna ukvarja s prevajalstvom in je pred meseci pomagal ob prihodu beguncev v Slovenijo. Med enim od obhodov po šotorih v Dobovi ga je presenetil ženski glas. “Obrnem se in reče – živijo, me ne poznaš? Pove svoje ime in ugotovim, da je moja sestrična. Neverjetno, kako in kje sva se srečala. 28 let se nisva videla!"

V Slovenijo je prišel leta 1988. Takrat, pri osemnajstih letih, je sicer želel ostati v Siriji, kjer je preživel otroštvo, imel prijatelje, vendar družina ni imela izbire. V domovino se ni več vrnil. Bilo bi prenevarno.

Danes se Váel Hanuna ukvarja s prevajalstvom in je pred meseci pomagal ob prihodu beguncev v Slovenijo. Med enim od obhodov po šotorih v Dobovi ga je presenetil ženski glas.

“Obrnem se in reče – živijo, me ne poznaš? Pove svoje ime in ugotovim, da je moja sestrična. Neverjetno, kako in kje sva se srečala. 28 let se nisva videla! Objela sva se. Kar kurjo polt sem dobil, obenem pa podoživel lastno zgodovino. Ko sem bil še v Siriji, sem rekel očetu in mami, da bi ostal … in po vsej verjetnosti bi zdaj doživljal to isto pot kot begunci.”

Štirim bratom je bila medkulturnost položena v zibko. Rojeni so bili v Damasku. Mama je bila Slovenka, oče Palestinec. Váel pa se je pred dvema letoma poročil s katehetinjo.

“Oba sva ugotovila, da se dopolnjujeva – versko, kulturno. Jaz sem musliman, ona kristjanka. Ona hodi v cerkev, moli, uči verouk in jaz jo pri tem podpiram. Dela tisto, kar je njej zelo všeč, kar jo bogati. Ona pa podpira mene. Ker imava midva v glavi pošlihtano. Težko bi živela eden brez drugega.”