Adelmo “Sugar” Fornaciari. Ljubitelj bluesa, črnih mačk, takšnih in drugačnih, vinar in svetovljan. Od San Rema do New Orleansa, od Randya Jacksona do Marka Knopflerja. Od petka rezident arene v Veroni in kmalu na obisku v Ljubljani. Z zgodbami o Ameriki, izgubljenih ljubeznih, naključnih srečanjih in teranu. Osebno.

Do sredine 80 let prejšnjega stoletja je bil Adelmo “Sugar” Fornaciari povsem neznan.

Glasbo je čutil, a dokler blizu doma, star komaj 12 let, ni spoznal temnopoltega prijatelja, ni vedel, kam ga bo vodila življenjska pot.

Začel je pisati pesmi, ne zase, saj nikoli ni imel želje, da bi postal izvajalec, je pa pisal “zelo italijanske” skladbe za druge, nekatere so bile sprejete in razmeroma uspešne tudi na sanremskem festivalu.

Corado Rustici in Randy Jackson sta osebi, ki sta ga izoblikovali kot glasbenika. Prav  onadva sta pripomogla k temu, da se je Zucchero kot izvajalec leta 1985 udeležil sanremskega festivala s skladbo Donne. Od naključja v Londonu do vabila Erica Claptona na skupno turnejo,  leto 1987 je bilo za italijanskega glasbenika prelomno. Do danes vzdržuje pristen odnos do italijanske pop kancone, a v resnici ga je avtorsko in kot človeka vleklo v Združene države Amerike.

V diskografiji Adelma Fornaciarija Zucchera je 13 samostojnih studijskih albumov, 7 zbirk, sestavljenih iz največjih uspešnic ali izdanih za določene trge, in  3 koncertni albumi in devedeji. To nas pripelje do prejšnjega petka, ko je Zucchero začel dvotedensko gostovanje v veronski areni.