Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Njegove otroške knjige so prevedene v 28 jezikov, sam jih tudi ilustrira. Pravzaprav je bil najprej ilustrator, potem je po spletu okoliščin – ker se je nekemu tajskemu založniku zlagal, da tudi piše – začel svoje ilustracije zares opremljati še z zgodbami. No, še prej je hodil v šolo za mlade nadarjene glasbenike, ker se je mami zdelo, da bi lahko bil tudi njen sin Robertino Loretti. Danes je 62 letni izjemno prijeten gospod odličen ambasador Litve in njene kulture, ki rad pove, da kakšne sovjeto-nostalgije nima. Prej sovjeto-alergijo. Tudi zato, ker je njegov študij na likovni akademiji v Vilni trajal več desetletij, končal pa ga je šele, ko se je v Litvi končala sovjetska doba. Med študijem so ga namreč zaradi “slabih ocen” (kot so ubesedili njegovo simpatiziranje s hipijevsko kulturo), izključili iz akademije.
Če nisi ustvarjalen, si dolgočasen najprej sebi, potem pa še drugim
Kęstutis Kasparavičius je litovski ilustrator, slikar in otroški pisatelj. Njegove otroške knjige so prevedene v 28 jezikov, sam jih tudi ilustrira.
“Povem pa lahko zanimiv in poveden primer: pred kakšnim letom je v Združenem kraljestvu število prodanih vinilnih plošč prvič preseglo število prodanih zgoščenk. Verjetno podobno velja tudi za literaturo. En del bralcev bo seveda ostal na elektronskih knjigah, prihodnost tiskane knjige pa se mi tudi zdi svetla in stabilna.”
Pred nekaj leti se je morda zdelo, da bodo elektronske knjige povozile običajne, tiskane; zdaj se je to razmerje ustalilo.
Sam je sicer kar intenziven uporabnik spleta in družabnih omrežij, že pred leti je v digitalni obliki izšla tudi njegova prva slikanica Jagodni dan. “Jagodni dan je izšel ravno v času, ko smo bili sredi tega porasta digitalnih knjig. Projekt pa nekako ni uspel. Verjetno tudi zaradi manjšega trga, ker je bila knjižica izdana v litovščini.”
Litovski knjižni in jezikovni trg sta le za malenkost večja od slovenskega. Pravi pa naš sogovornik, da Litovci berejo veliko več, kot beremo tukaj. V nekem intervjuju na Hrvaškem je tako v šali povedal, da bi nam morali v tem delu Evrope “pokvariti vreme”, da bi brali več.
Recepta, kako dobiti pozornost otrok, nima. “Različni načini so, sam se vedno izogibam moraliziranju in preveč direktnemu nagovarjanju. Sporočila, ki jih hočem posredovati otrokom, napišem tako, da tega niti ne zaznajo kot sporočilo.” Otrokom skuša prenesti predvsem željo po ustvarjalnosti in razvijanju domišljije.
724 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Njegove otroške knjige so prevedene v 28 jezikov, sam jih tudi ilustrira. Pravzaprav je bil najprej ilustrator, potem je po spletu okoliščin – ker se je nekemu tajskemu založniku zlagal, da tudi piše – začel svoje ilustracije zares opremljati še z zgodbami. No, še prej je hodil v šolo za mlade nadarjene glasbenike, ker se je mami zdelo, da bi lahko bil tudi njen sin Robertino Loretti. Danes je 62 letni izjemno prijeten gospod odličen ambasador Litve in njene kulture, ki rad pove, da kakšne sovjeto-nostalgije nima. Prej sovjeto-alergijo. Tudi zato, ker je njegov študij na likovni akademiji v Vilni trajal več desetletij, končal pa ga je šele, ko se je v Litvi končala sovjetska doba. Med študijem so ga namreč zaradi “slabih ocen” (kot so ubesedili njegovo simpatiziranje s hipijevsko kulturo), izključili iz akademije.
Če nisi ustvarjalen, si dolgočasen najprej sebi, potem pa še drugim
Kęstutis Kasparavičius je litovski ilustrator, slikar in otroški pisatelj. Njegove otroške knjige so prevedene v 28 jezikov, sam jih tudi ilustrira.
“Povem pa lahko zanimiv in poveden primer: pred kakšnim letom je v Združenem kraljestvu število prodanih vinilnih plošč prvič preseglo število prodanih zgoščenk. Verjetno podobno velja tudi za literaturo. En del bralcev bo seveda ostal na elektronskih knjigah, prihodnost tiskane knjige pa se mi tudi zdi svetla in stabilna.”
Pred nekaj leti se je morda zdelo, da bodo elektronske knjige povozile običajne, tiskane; zdaj se je to razmerje ustalilo.
Sam je sicer kar intenziven uporabnik spleta in družabnih omrežij, že pred leti je v digitalni obliki izšla tudi njegova prva slikanica Jagodni dan. “Jagodni dan je izšel ravno v času, ko smo bili sredi tega porasta digitalnih knjig. Projekt pa nekako ni uspel. Verjetno tudi zaradi manjšega trga, ker je bila knjižica izdana v litovščini.”
Litovski knjižni in jezikovni trg sta le za malenkost večja od slovenskega. Pravi pa naš sogovornik, da Litovci berejo veliko več, kot beremo tukaj. V nekem intervjuju na Hrvaškem je tako v šali povedal, da bi nam morali v tem delu Evrope “pokvariti vreme”, da bi brali več.
Recepta, kako dobiti pozornost otrok, nima. “Različni načini so, sam se vedno izogibam moraliziranju in preveč direktnemu nagovarjanju. Sporočila, ki jih hočem posredovati otrokom, napišem tako, da tega niti ne zaznajo kot sporočilo.” Otrokom skuša prenesti predvsem željo po ustvarjalnosti in razvijanju domišljije.
Samah Jamous in Somia Gamous sta sestri, stari 24 in 34 let. Pred slabim mesecem dni sta se videli prvič po letu 2005, ko je starejša Somia z možem in otrokom uspela prek pol Afrike prebegniti v London. Samah je ostala v Kartumu (Sudan). V Ljubljani sta se srečali zato, ker je Samah izjemoma dobila vizum za Evropo; dobila ga je zgolj zato, ker je v Ljubljanskem kliničnem centru umiral njun oče. Njega sta sestri zadnjič videli pred 11 leti, ker (kot posrednik med uporniškimi skupinami) od takrat ne sme več v svojo državo. Pozabljeni Darfur, ker, kot pravi Somia, je na svetu vedno kakšna novica pomembnejša od genocida nad pol milijona ljudmi, skozi zgodbo dveh mladih sester v Evropi, osebno.
V tokratni Evropi osebno smo se pogovarjali z Johnom Mayem, podpredsednikom Svetovne skavtske organizacije in generalnim sekretarjem mednarodne nagrade vojvode Edinburškega.
Evropa, osebno tokrat gosti mladega Brazilca Atilo Iamarina, avtorja izjemno uspešne znanstvene serije na Youtubu, Nerdologia. Atila Iamarino je postdoktorski študent biologije, ki trenutno deluje na ameriških tleh, in je – kot pravi – tipičen predstavnik mlajše generacije Brazilcev, ki je v samem svetovnem vrhu po dejavni vpetosti s svetovnim spletom.
Heidi Dahlsveen je pripovedovalka zgodb na Univerzi v Oslu, edini fakulteti, ki ponuja študij pripovedovanja zgodb.
Ali Ben Saiddan, libijski pilot na vlaku Casablanca-Marrakesh o življenju v Libiji po Gadafiju, študiju v Veliki Britaniji, neuvrščenem sodelovanju s slovensko letalsko družbo, dolgoletnem prijateljevanju z našim pilotom Borisom. Pa o libijski realnosti, poglabljajoči se krizi v državi in o tem, zakaj je orožje v Tripolisu skorajda obvezna oprema … Libijska zgodba z maroškim pridihom. Osebno.
Tadej Košmrlj se je pogovarjal z nekdanjim teniškim asom, zdaj pa uspešnim poslovnežem Borisom Beckerjem.
Nikolaj Lilin je psevdonim ruskega pisatelja Nikolaja Veržbickega, rojenega v nekdanji Sovjetski zvezi, danes pa je naturalizirani Italijan. Uradno je njegov rojstni kraj v Republiki Moldaviji, dejansko pa v Pridnestrski republiki, ki sicer ni mednarodno nikjer priznana država. Čeprav nima dobrega mnenja o zdajšnjih ruskih oblasteh in Putinu, obsoja ukrajinske oblasti zaradi državljanske vojne, ki so jo po njegovem ukrajinski nacionalisti zakuhali čisto po nepotrebnem. Od mladosti zaznamovane s kriminalom prek zaporov in petih vojn do petih romanov, po prvencu so posneli celo film z Johnom Malkovichem v glavni vlogi – v Evropi Osebno z Nikolajem Lilinom, ki ima v slovenščino prevedeni dve knjigi – Sibirska vzgoja in Prosti pad.
Otto Lechner je glasbenik in skladatelj, star je 50 let. Rodil se je z močno poškodbo vida in do 15. leta popolnoma oslepel. Kljub temu je končal šolo, poskusil študirati, a pravi, da se je bolj našel v glasbi. Danes je svetovno priznan harmonikar, vodja mnogih mednarodnih harmonikarskih projektov, med drugim tudi Dunajskih filharmonikarjev.
Norbert Gerold je Avstrijec, ki je pred slabimi štirimi desetletji postal še Avstralec. Tja dol je odšel kot smučarski inštruktor, delal na vseh večjih avstralskih smučiščih, ki jih po njegovih besedah ni malo, kariero pa je zaključil kot nepremičninski agent. Svoje podjetje je pred kratkim prodal, postal milijonar in zdaj uživa življenje, pravi. Tako je Norbert skoraj ves letošnji avgust preživel v Sloveniji, kjer se je pripravljal na svetovno prvenstvo kolesarjev amaterjev. Ženo je medtem poslal na romanje v Španijo. Spoznajte avstralskega prvaka v kronometru do 60 let, gospoda v havajskih oblačilih in z nešteto zgodbicami na zalogi.
Gost današnje Evrope osebno pravi, da je zelo žalostno, da Evropejci, ki so stoletja kolonizirali in ropali številne predele sveta, s tem početjem še vedno nadaljujejo, a so hkrati postavili zelo močne in nasilne meje, s katerimi preprečujejo drugim priti v Evropo. Trenutno je še vedno pod globokim vtisom razmer, ki jih je objektiv njegove kamere ujel na afriško-evropski meji v Maroku.
Gost današnje Evrope osebno pravi, da je zelo žalostno, da Evropejci, ki so stoletja kolonizirali in ropali številne predele sveta, s tem početjem še vedno nadaljujejo, a so hkrati postavili zelo močne in nasilne meje, s katerimi preprečujejo drugim priti v Evropo. Trenutno je še vedno pod globokim vtisom razmer, ki jih je objektiv njegove kamere ujel na afriško-evropski meji v Maroku.
Lahko je priti, a težko oditi je na svojem FB profilu zapisal mladi Ugandec Laban Ahimbisibwe iz vasi Bufuka, iz osrčja Afrike ob jezeru Bunyonyi na jugozahodu Ugande, preden se je z nepozabnega dopusta odpravil domov.
Ljubljana je prva evropska izkušnja Rutike Bhandari, mlade indijske oblikovalke iz okolice Mumbaja. Prek izmenjave je našo prestolnico izbrala predvsem zato, ker je bila v ponudbi mest najbližje Milanu, pove z nasmeškom na ustih. V pogovoru, ki je nastal v značilnem okolju ljubljanske mestne kulture, kot temu pravi Rutika (torej ob Ljubljanici na kavi), sta s Tadejem poleg življenja mladih Indijcev obdelala tudi bolj filozofske teme – kaj je zanjo “zahod”, na kaj pomisli ob besedi Evropa, pa tudi o nedavnih indijskih volitvah je tekla beseda.
Z bonsaji se je začel ukvarjati naključno, pred desetletjem je v neki reviji naletel na članek o tej japonski umetnosti. Da, umetnosti, ki je še najbližje kiparstvu, pravi. Umetnine, ki nastajajo več desetletij, običajno rastejo na vrtu, odlično pa so videti tudi v galerijah. In seveda – ker so umetnine, lahko stanejo več tisoč evrov.
V Evropi, osebno predstavljamo Amelie Bentsdatter Andresen, korespondentko danskega parlamenta, ki je željo po potovanjih in odkrivanju novih krajev uspešno združila s svojim poklicnim življenjem.
Ronnie je učitelj matematike, ki je zrasel v Raanani pri Tel Avivu. Trdi, da je v svoji državi privilegiran, ker je Jud, zato je zadnjih deset let tudi intenziven aktivist.
Pred dobrega pol leta se je namreč odločila, da bo pustila službo in odšla okrog sveta. Vsaj za eno leto. S seboj je vzela nahrbtnik z nekaj oblekami ter potni list in 1000 dolarjev. S slabim znanjem angleščine in samo enim ciljem – spoznati svet.
Katariina Vuorinen je finska pesnica, ki je zavetje odkrila v knjigah in gozdovih. Med platnicami in pod krošnjami dreves si je ustvarjala svoj svet, ki ni bil pogojen s pričakovanji, predpisi in vlogami. Danes se v njenih pesmih, ki so bile prevedene v 11 jezikov, prepletajo ženskost, spolne vloge, nasilje, otroštvo in globoka povezanost z naravo in nagonom.
Pablo Garcia je arhitekt, umetnik in medijski arheolog, ki zase pravi, da je Američan samo takrat, ko je treba na meji pokazati potni list. Sicer je raje Newyorčan, ker to veliko več pove o njem in njegovem pogledu na svet.
Neveljaven email naslov