Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dobrica Veselinović je nekdanji panker, eden izmed vodij množičnih protestov v Beogradu in pobudnik iniciative, ki je nastala zaradi megalomanskega projekta Beograd na vodi. Dobrica Veselinović kritizira skoraj absolutistično oblast premiera-predsednika Aleksandra Vučića, družbene in medijske razmere v Srbiji, cinično zavrača kritike, da proteste financirajo zahodne sile in napoveduje angažma "patke" (simbol protestov je namreč rumena račka) na lokalnih volitvah.
Rumena račka bi lahko prevzela oblast
Beograd, zadnji torek v aprilu. Mimo železniške postaje se je proti poslopju srbske vlade vila množica 10 tisoč jeznih ljudi. Na čelu glasne kolone je bil eden izmed vodij protestov Dobrica Veselinović iz pobude na Ne da(vi)mo Beograd. Nekaj minut pozneje, ko je množica prišla pred vlado Aleksandra Vučića, je Dobrica skupaj s somišljeniki v poslopje vlade simbolično metal toaletni papir …
Z Dobrico sva se srečala dan pred napovedanim protestom ob obletnici rušenja Save male. Dobila sva se na začetku Terazij pred hotelom Moskva. Prvi vtis je bil vse prej kot protestniški, lepo urejen mlad moški z modnim svetlo rjavim plaščem. Usedla sva se v bližnji atrij v rahlo hipsterski lokal.
Nekdanji panker je kritiziral skoraj absolutistično oblast premiera predsednika Aleksandra Vučića, družbene in medijske razmere v Srbiji, cinično zavračal kritike, da proteste financirajo zahodne sile, in napovedal angažma “patke” (simbol protestov je namreč rumena račka) na lokalnih volitvah.
“Da, zelo nas je prizadela nedavna Rockefellerjeva smrt, ne vemo, kako bo zato jutri s protesti … Šalim se, seveda! Mi se proti tem očitkom borimo s popolno transparentnostjo, na svoji spletni strani smo objavili dobesedno vsako donacijo, ki smo jo dobili, in tudi to, za kaj smo jo porabili. Te obtožbe so le del stare mantre o tem, da smo tuji plačanci in vohuni.”
Brez večjega pretiravanja bi lahko ugotovili, da gre Aleksandar Vučić po poti Vladimirja Putina, ruskega predsednika, vmes tudi premiera, vsekakor pa absolutnega vladarja.
“V politiki je vse svoje življenje, preživel je vrsto režimov in se iz njih učil, kar mu daje lepo primerjalno prednost: politiko pozna od znotraj, ima veliko podatkov. Obvladuje pa tudi uporabo policijskega in celotnega državnega aparata v korist svoje stranke ter ekstenzivno uporabo zasebnih medijev in politični pritisk na javne medije, s čimer si zagotavlja oblikovanje javnega mnenja. Če k temu prištejemo še dejstvo, da v državi ni verodostojne in enotne opozicije, je jasno, da Vučićeva mašinerija v celoti zmaguje.”
Protesti, ki zdaj trajajo že več kot en mesec, morda res nimajo rušilnega naboja, pride tudi kakšen dan, ko se na pohod po Beogradu odpravi le nekaj sto ljudi, a dejstvo je, da protestirajo nove generacije, rojene po razpadu Jugoslavije, ki nočejo povezav s politiko. Na protestih namreč kot govorci niso dobrodošli niti opozicijski politiki.
“Čez pet let vidim v Srbiji številna ‘osvobojena ozemlja’, ki bi pomenila začetek resnejše mobilizacije in artikulacije na državni ravni, čez deset let pa jo, če sem optimističen, vidim pod vodstvom naprednih novih sil, ki so širše, kot si jih zdaj lahko predstavljamo.”
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Dobrica Veselinović je nekdanji panker, eden izmed vodij množičnih protestov v Beogradu in pobudnik iniciative, ki je nastala zaradi megalomanskega projekta Beograd na vodi. Dobrica Veselinović kritizira skoraj absolutistično oblast premiera-predsednika Aleksandra Vučića, družbene in medijske razmere v Srbiji, cinično zavrača kritike, da proteste financirajo zahodne sile in napoveduje angažma "patke" (simbol protestov je namreč rumena račka) na lokalnih volitvah.
Rumena račka bi lahko prevzela oblast
Beograd, zadnji torek v aprilu. Mimo železniške postaje se je proti poslopju srbske vlade vila množica 10 tisoč jeznih ljudi. Na čelu glasne kolone je bil eden izmed vodij protestov Dobrica Veselinović iz pobude na Ne da(vi)mo Beograd. Nekaj minut pozneje, ko je množica prišla pred vlado Aleksandra Vučića, je Dobrica skupaj s somišljeniki v poslopje vlade simbolično metal toaletni papir …
Z Dobrico sva se srečala dan pred napovedanim protestom ob obletnici rušenja Save male. Dobila sva se na začetku Terazij pred hotelom Moskva. Prvi vtis je bil vse prej kot protestniški, lepo urejen mlad moški z modnim svetlo rjavim plaščem. Usedla sva se v bližnji atrij v rahlo hipsterski lokal.
Nekdanji panker je kritiziral skoraj absolutistično oblast premiera predsednika Aleksandra Vučića, družbene in medijske razmere v Srbiji, cinično zavračal kritike, da proteste financirajo zahodne sile, in napovedal angažma “patke” (simbol protestov je namreč rumena račka) na lokalnih volitvah.
“Da, zelo nas je prizadela nedavna Rockefellerjeva smrt, ne vemo, kako bo zato jutri s protesti … Šalim se, seveda! Mi se proti tem očitkom borimo s popolno transparentnostjo, na svoji spletni strani smo objavili dobesedno vsako donacijo, ki smo jo dobili, in tudi to, za kaj smo jo porabili. Te obtožbe so le del stare mantre o tem, da smo tuji plačanci in vohuni.”
Brez večjega pretiravanja bi lahko ugotovili, da gre Aleksandar Vučić po poti Vladimirja Putina, ruskega predsednika, vmes tudi premiera, vsekakor pa absolutnega vladarja.
“V politiki je vse svoje življenje, preživel je vrsto režimov in se iz njih učil, kar mu daje lepo primerjalno prednost: politiko pozna od znotraj, ima veliko podatkov. Obvladuje pa tudi uporabo policijskega in celotnega državnega aparata v korist svoje stranke ter ekstenzivno uporabo zasebnih medijev in politični pritisk na javne medije, s čimer si zagotavlja oblikovanje javnega mnenja. Če k temu prištejemo še dejstvo, da v državi ni verodostojne in enotne opozicije, je jasno, da Vučićeva mašinerija v celoti zmaguje.”
Protesti, ki zdaj trajajo že več kot en mesec, morda res nimajo rušilnega naboja, pride tudi kakšen dan, ko se na pohod po Beogradu odpravi le nekaj sto ljudi, a dejstvo je, da protestirajo nove generacije, rojene po razpadu Jugoslavije, ki nočejo povezav s politiko. Na protestih namreč kot govorci niso dobrodošli niti opozicijski politiki.
“Čez pet let vidim v Srbiji številna ‘osvobojena ozemlja’, ki bi pomenila začetek resnejše mobilizacije in artikulacije na državni ravni, čez deset let pa jo, če sem optimističen, vidim pod vodstvom naprednih novih sil, ki so širše, kot si jih zdaj lahko predstavljamo.”
Fizičarka Labrini Athanasopoulou in glasbenik Konstantinos Sachos sta par iz Grčije, ki je v Ljubljani odprl restavracijo s tradicionalno grško hrano. Eden je prišel v Slovenijo zaradi službe, drugi zaradi ljubezni. Vse se je začelo pri njiju doma s kuhanjem za prijatelje, ki so ju kmalu zatem začeli spraševati: »Zakaj ne odpreta restavracije?«
"Lepa glasba je tista, ki dviguje človekovo zavest," je prepričan nigerijski saksofonist in pevec Seun Kuti, ki se pogosto sprašuje o družbeno perečih in relevantnih tematikah. Pravi tudi, da bi morali prebrati ter slediti knjigi Krasni novi svet Aldousa Huxleyja in ignorirati take toksične posameznike. Pripoveduje o odraščanju v komuni, življenju mladih Afričanov in tudi o nadaljevanju očetove glasbene zapuščine.
Tiago Ferraro prihaja iz Sao Paola v Braziliji, že skoraj deset let pa je digitalni nomad. Ima stalni naslov, na katerem sicer ne prebiva, nanj prejema le pošto. Ob vprašanju, ali bi se kdaj ustalil, pravi, da ne, ker ga je strah “normalnega” življenja. Živi od pustolovščine do pustolovščine, obiskal je že več kot 60 držav, leta 2017 tudi Slovenijo, ki jo je prekolesaril.
Cristian Macedonschi je podjetnik, gostinec in lokalni politik, ki pooseblja evro navdušenje v Romuniji. Je tudi del saksonske, nemško govoreče manjšine v Transilvaniji, katerega predniki so prišli tja pred 800 leti. Kot 16 letni dijak je po revoluciji zapustil svoj matično državo in se po 16 letih življenja v Nemčiji, tik preden se je Romunija pridružila EU vrnil domov. O saksoncih, Drakuli, Kralju Karlu, turizmu in še marsičem drugem se je z njim na Dan Evrope pogovarjal Miha Švalj.
Lacek Laci Takacs se je rodil kmalu po padcu železne zavese v bližini takrat po novem madžarsko-hrvaške meje. Pošali se, da so Rusi takoj dvignili roke nad Madžarsko, ko je prišel na svet. Po študiju je ostal v Budimpešti, kjer deluje kot plesalec in ulični gledališčnik. Sodeluje tudi s cirkusom in po mestu hodi kot klovn. Kako je skozi umetniške oči videti Madžarska in kako Evropa?
Alessia, Michela in Sofia so študentke v Brescii. Pravijo, da je mesto prijazno in ustvarjeno po meri človeka, a je vse teže najti primerno zaposlitev in stanovanje. Študirajo, da bi si zagotovile boljše življenje, a zdi se jim, da je to vse teže dosegljivo zaradi (pre)nizkih plač in visokih stroškov bivanja. Všeč sta jim italijanska kultura in sproščenost, včasih pa bi si želele več odločnosti mladih, da bi si izborili boljše izhodišče za življenje na svojem.
Thomas Gruber je odraščal na kmetiji, a raje izbral karierno pot v turizmu. Obožuje gore in pohodništvo. Pri 26 letih ima že zelo zahtevno službo, koordinira in vodi pisarno turizma na enem najbolj znanih avstrijskih smučišč. Kot pravi se njegova ljubezen do organizacije čuti tudi pri načrtovanju dopusta.
Lili Simon je 19-letna violinistka iz Budimpešte. Madžarsko ima rada, a ni preveč zadovoljna z vzdušjem v državi. Želi si sprememb, odpravlja se na študij v tujino, a bi se rada vrnila v domovino in kaj konkretnega spremenila. Na evropskih volitvah bo sploh prvič imela volilno pravico. Verjame v aktivno državljanstvo.
Balint Juhasz je 30-letni novinar in tržnik z Madžarske. Kot najstnik je bil ustanovitelj piratskega radia, se v študentskih letih zaposlil na javnem in po odpustitvi začel ustvarjati skupnostni radio. Pravi, da je biti neodvisni novinar na Madžarskem v tem trenutku težko, saj se politika zažira v vse pore medijskega sveta. Opozarja na dejstvo, da se mnogo mladih Madžarov izseljuje, da so najemnine na Madžarskem najvišje v Evropi v primerjavi z zaslužkom in izpostavlja nekaj, kar pri njih resnično dobro deluje - javni prevoz.
Martin Ladika je kantavtor, ki nastopa od zapora do kavča. Živi na hrvaški strani obmejne reke Kolpe. Razmišlja o žicah, mejah, Evropi, naravi … V preddverju zagrebškega džezovskega kluba pripoveduje in prepeva nekoliko drugačno zgodbo, ki je realistična in optimistična hkrati, pa tudi šaljiva in hipijevska.
Jesus Yus Diez je 30-letni doktor fizike iz Zaragoze. Dela v Centru za raziskave atmosfere Univerze v Novi Gorici. Raziskuje aerosole in vpliv majhnih trdnih delcev v ozračju na zdravje in podnebne spremembe. Primerja znanstveno-raziskovalni okolji v Sloveniji in Španiji, osmišlja pomen evropskega povezovanja, govori o aktivnem državljanstvu in na podlagi raziskav poudarja pomembnost čistega zraka.
Pred evropskimi volitvami, ki bodo 9. junija, bomo v prihodnjih dveh mesecih oddajo Evropa osebno namenili osvetlitvi težav in pričakovanj mladih prebivalcev evropskih držav. Obiskali smo Madžarsko, Avstrijo, Hrvaško in Italijo in tam mlade spraševali predvsem to, kako živijo, kakšne so njihove možnosti izobraževanja in posledično zaposlitve, kako je s stanovanjsko problematiko, kako doživljajo okoljsko krizo, kakšen je njihov pogled na življenje v državi rojstva in kaj bi radi sporočili politikom. Serijo oddaj začenja Maja Stepančič, ki se je februarja mudila v italijanski Brescii in na tamkajšnji železniški postaji nagovorila 30-letnega Antonia.
Elinda Labropoulou je izkušena grška novinarka, ki dela za največje svetovne medijske hiše. Pokrivala je grško dolžniško krizo, begunsko krizo, poročala je tudi s Kosova, Kitajske, iz Irana, v prostem času pa vodi idiličen hotel ob Jonskem morju. O novinarstvu včasih in danes ter tudi o tem, kako se je končalo snemanje vudu obreda na Haitiju, Elinda pove več v oddaji.
Perujec Luigi Mendez, ulični glasbenik, se je v Slovenijo preselil zaradi ljubezni. V življenju je spremenil in obogatil zvočno mestno kuliso v več kot 20-ih državah. Glasbeni samouk je kitaro zamenjal za manjše brenkalo ukulele, ker je priročnejše za potovanje. V pogovoru z Luigijem tudi o življenju v Sloveniji in Peruju, pravilih uličnega nastopanja in praznovanjih.
Kot študentka prevajalstva se je Beograjčanka Una Marković v Slovenijo preselila pred dobrim letom in pol. Že pred prihodom se je učila slovenščine, a pravi, da ji znanje iz učbenikov pri stiku z vsemi slovenskimi narečji ni prav veliko pomagalo. Zato je odkar živi v Ljubljani postala ena izmed najbolj predanih obiskovalk spletnega portala Fran. V pogovoru z Uno tudi o kvaliteti slovenskega bureka, živosti življenja v naši prestolnici in zborovskem petju v Akademskem pevskem zboru Tone Tomšič Univerze v Ljubljani, zaradi katerega je tukaj našla svojo skupnost.
Finka Selma Vilhunen je med drugim režiserka filma Štirje mali odrasli, ki na duhovit način preizprašuje nekatere družbeno pogojene predpostavke ljubezni. Govori o poliamoriji. Režiserka, ki je bila leta 2012 nominirana tudi za Oskarja v kategoriji kratkih filmov, je z zadnjim filmom hkrati želela narediti lep in radikalen film, opozoriti pa je želela tudi na dvojna merila v družbi.
Paolo Cossi je stripar, ki se je s to strastjo srečal že zelo zgodaj. “V otroštvu sem bil precej bolan, doma pa nismo imeli televizije. In ker moraš malega otroka z nečim zaposliti, mi je oče prinašal stripe in papir, da bi risal.” Tako se je iz hobija rodila želja po poklicu striparja. Študiral je v Milanu, pogosto je v svojih stripih obdeloval tragične dogodke iz človeške zgodovine. “Morda je ena najpomembnejših knjig, ki sem jih ustvaril, tista o armenskem genocidu.” Pri takšnem ustvarjanju moraš imeti veliko zgodovinskega znanja, pravi Paolo Cossi in dodaja, da mu je zadnja leta sicer ljubše ustvarjati za otroke. V Evropi osebno govori o svojih delih in o tem, kako prepleta dve strasti - zeliščarstvo in risanje. Fotografija: spletna stran avtorja
Urugvajec Eduardo Strauch je eden od preživelih letalske nesreče v gorovju Andi pred 53. leti. Zgodbo o ragbi ekipi iz Urugvaja, ki se je 14. oktobra leta 1972 odpravljala na prijateljsko tekmo v Čile, letalo pa je strmoglavilo, pozna ves svet. Po njej je nastala knjiga - roman Živi, že pred leti je bil po njem posnet istoimenski film, decembra lani pa tudi novi film Sociedad de la nieve - The community of the snow. Tako knjiga kot prvi film sta se dotaknila milijonov ljudi, saj govorita o pogumu, prijateljstvu in odpuščanju. Od 45 ljudi, ki so bili na krovu, jih je 72 dni v izjemnih razmerah na gori preživelo le 16 . Eden od njih je Eduardo Strauch, ki je lani obiskal Slovenijo in po 30 letih, ko o nesreči ni govoril, o njej zdaj zopet spregovoril.
Med najbolj zaposlenimi z obujanjem spominov na olimpijske igre v Sarajevu je v teh dneh gotovo Bibija Biba Kerla, ki je na domačih igrah nastopala v hitrostnem drsanju. Na drsalkah je sicer prvič stala šele slaba tri leta pred olimpijskim nastopom, vseeno pa je vztrajni Bosanki, ki se je istočasno ukvarjala s štirimi športi, uspelo potem nastopiti tudi na olimpijskih igrah v Calgaryju. V novem tisočletju se je preizkusila še v politiki, bila je poslanka v skupščini Kantona Sarajevo, danes pa se ukvarja s turizmom.
“Hočemo funk” še danes odmeva med občinstvom na koncertih ameriškega pozavnista Freda Wesleyja. Gost Evrope osebno se lahko pohvali z dolgim seznamom sodelovanj z največjimi glasbenimi imeni, in to vse od šestdesetih let prejšnjega stoletja do danes. Med drugim je bil vodja zasedbe Jamesa Browna, igral z Maceom Parkerjem in Georgeem Clintonom.
Neveljaven email naslov