Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dobrica Veselinović je nekdanji panker, eden izmed vodij množičnih protestov v Beogradu in pobudnik iniciative, ki je nastala zaradi megalomanskega projekta Beograd na vodi. Dobrica Veselinović kritizira skoraj absolutistično oblast premiera-predsednika Aleksandra Vučića, družbene in medijske razmere v Srbiji, cinično zavrača kritike, da proteste financirajo zahodne sile in napoveduje angažma "patke" (simbol protestov je namreč rumena račka) na lokalnih volitvah.
Rumena račka bi lahko prevzela oblast
Beograd, zadnji torek v aprilu. Mimo železniške postaje se je proti poslopju srbske vlade vila množica 10 tisoč jeznih ljudi. Na čelu glasne kolone je bil eden izmed vodij protestov Dobrica Veselinović iz pobude na Ne da(vi)mo Beograd. Nekaj minut pozneje, ko je množica prišla pred vlado Aleksandra Vučića, je Dobrica skupaj s somišljeniki v poslopje vlade simbolično metal toaletni papir …
Z Dobrico sva se srečala dan pred napovedanim protestom ob obletnici rušenja Save male. Dobila sva se na začetku Terazij pred hotelom Moskva. Prvi vtis je bil vse prej kot protestniški, lepo urejen mlad moški z modnim svetlo rjavim plaščem. Usedla sva se v bližnji atrij v rahlo hipsterski lokal.
Nekdanji panker je kritiziral skoraj absolutistično oblast premiera predsednika Aleksandra Vučića, družbene in medijske razmere v Srbiji, cinično zavračal kritike, da proteste financirajo zahodne sile, in napovedal angažma “patke” (simbol protestov je namreč rumena račka) na lokalnih volitvah.
“Da, zelo nas je prizadela nedavna Rockefellerjeva smrt, ne vemo, kako bo zato jutri s protesti … Šalim se, seveda! Mi se proti tem očitkom borimo s popolno transparentnostjo, na svoji spletni strani smo objavili dobesedno vsako donacijo, ki smo jo dobili, in tudi to, za kaj smo jo porabili. Te obtožbe so le del stare mantre o tem, da smo tuji plačanci in vohuni.”
Brez večjega pretiravanja bi lahko ugotovili, da gre Aleksandar Vučić po poti Vladimirja Putina, ruskega predsednika, vmes tudi premiera, vsekakor pa absolutnega vladarja.
“V politiki je vse svoje življenje, preživel je vrsto režimov in se iz njih učil, kar mu daje lepo primerjalno prednost: politiko pozna od znotraj, ima veliko podatkov. Obvladuje pa tudi uporabo policijskega in celotnega državnega aparata v korist svoje stranke ter ekstenzivno uporabo zasebnih medijev in politični pritisk na javne medije, s čimer si zagotavlja oblikovanje javnega mnenja. Če k temu prištejemo še dejstvo, da v državi ni verodostojne in enotne opozicije, je jasno, da Vučićeva mašinerija v celoti zmaguje.”
Protesti, ki zdaj trajajo že več kot en mesec, morda res nimajo rušilnega naboja, pride tudi kakšen dan, ko se na pohod po Beogradu odpravi le nekaj sto ljudi, a dejstvo je, da protestirajo nove generacije, rojene po razpadu Jugoslavije, ki nočejo povezav s politiko. Na protestih namreč kot govorci niso dobrodošli niti opozicijski politiki.
“Čez pet let vidim v Srbiji številna ‘osvobojena ozemlja’, ki bi pomenila začetek resnejše mobilizacije in artikulacije na državni ravni, čez deset let pa jo, če sem optimističen, vidim pod vodstvom naprednih novih sil, ki so širše, kot si jih zdaj lahko predstavljamo.”
721 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Dobrica Veselinović je nekdanji panker, eden izmed vodij množičnih protestov v Beogradu in pobudnik iniciative, ki je nastala zaradi megalomanskega projekta Beograd na vodi. Dobrica Veselinović kritizira skoraj absolutistično oblast premiera-predsednika Aleksandra Vučića, družbene in medijske razmere v Srbiji, cinično zavrača kritike, da proteste financirajo zahodne sile in napoveduje angažma "patke" (simbol protestov je namreč rumena račka) na lokalnih volitvah.
Rumena račka bi lahko prevzela oblast
Beograd, zadnji torek v aprilu. Mimo železniške postaje se je proti poslopju srbske vlade vila množica 10 tisoč jeznih ljudi. Na čelu glasne kolone je bil eden izmed vodij protestov Dobrica Veselinović iz pobude na Ne da(vi)mo Beograd. Nekaj minut pozneje, ko je množica prišla pred vlado Aleksandra Vučića, je Dobrica skupaj s somišljeniki v poslopje vlade simbolično metal toaletni papir …
Z Dobrico sva se srečala dan pred napovedanim protestom ob obletnici rušenja Save male. Dobila sva se na začetku Terazij pred hotelom Moskva. Prvi vtis je bil vse prej kot protestniški, lepo urejen mlad moški z modnim svetlo rjavim plaščem. Usedla sva se v bližnji atrij v rahlo hipsterski lokal.
Nekdanji panker je kritiziral skoraj absolutistično oblast premiera predsednika Aleksandra Vučića, družbene in medijske razmere v Srbiji, cinično zavračal kritike, da proteste financirajo zahodne sile, in napovedal angažma “patke” (simbol protestov je namreč rumena račka) na lokalnih volitvah.
“Da, zelo nas je prizadela nedavna Rockefellerjeva smrt, ne vemo, kako bo zato jutri s protesti … Šalim se, seveda! Mi se proti tem očitkom borimo s popolno transparentnostjo, na svoji spletni strani smo objavili dobesedno vsako donacijo, ki smo jo dobili, in tudi to, za kaj smo jo porabili. Te obtožbe so le del stare mantre o tem, da smo tuji plačanci in vohuni.”
Brez večjega pretiravanja bi lahko ugotovili, da gre Aleksandar Vučić po poti Vladimirja Putina, ruskega predsednika, vmes tudi premiera, vsekakor pa absolutnega vladarja.
“V politiki je vse svoje življenje, preživel je vrsto režimov in se iz njih učil, kar mu daje lepo primerjalno prednost: politiko pozna od znotraj, ima veliko podatkov. Obvladuje pa tudi uporabo policijskega in celotnega državnega aparata v korist svoje stranke ter ekstenzivno uporabo zasebnih medijev in politični pritisk na javne medije, s čimer si zagotavlja oblikovanje javnega mnenja. Če k temu prištejemo še dejstvo, da v državi ni verodostojne in enotne opozicije, je jasno, da Vučićeva mašinerija v celoti zmaguje.”
Protesti, ki zdaj trajajo že več kot en mesec, morda res nimajo rušilnega naboja, pride tudi kakšen dan, ko se na pohod po Beogradu odpravi le nekaj sto ljudi, a dejstvo je, da protestirajo nove generacije, rojene po razpadu Jugoslavije, ki nočejo povezav s politiko. Na protestih namreč kot govorci niso dobrodošli niti opozicijski politiki.
“Čez pet let vidim v Srbiji številna ‘osvobojena ozemlja’, ki bi pomenila začetek resnejše mobilizacije in artikulacije na državni ravni, čez deset let pa jo, če sem optimističen, vidim pod vodstvom naprednih novih sil, ki so širše, kot si jih zdaj lahko predstavljamo.”
29-letna češka filmarka se je rodila v Brnu, zdaj pa živi v Pragi. Tam je ostala po študiju na znamenitem FAMU in rojstvu dveh otrok. Snema predvsem dokumentarne in angažirane filme o perečih družbenih tematikah, hkrati pa kot novinarka in kolumnistka piše za različne spletne portale in uveljavljene češke medije.
Hande Senguler je bila rojena v Turčiji, nekaj let je živela v Združenih državah Amerike, njen trenutni dom pa je Strasbourg, kjer zadnji dve leti študira sociologijo. Je kritična opazovalka tako francoske kot turške družbe, v obe se tudi aktivno politično vključuje vendar pravi, da v Franciji svoj aktivizem izraža veliko lažje kot v svoji domovini. Kako s svojim kolesom ozavešča mlade o politični participaciji po Strasbourgu, je Gašperju Andrineku povedala v oddaji Evropa posebno.
Ladislav Karda je mladi češki improvizator, ki se v svojih predstavah ukvarja z vprašanjem lastne in nacionalne identitete. Gledališčnik pripoveduje, kako je na sprejemnih izpitih skoraj skočil skozi okno, o češkem lutkarstvu in popivanju, pa tudi o vlogi Evropske unije pri podpiranju umetnosti.
Réka Bucsi je vzhajajoča zvezda mednarodnih festivalov animiranega filma – od Berlinala do Sundancea in Annecyja. Na njih je pobrala več kot 50 mednarodnih nagrad, s svojim diplomskim filmom Symphony no. 42 pa je leta 2014 prišla celo v ožji izbor za oskarja. 30 letna Madžarska umetnica, ki se je rodila v Nemčiji in prvih 8 let zaradi službe staršev živela v Avstriji, danes ustvarja v Budimpešti. Madžarsko ima rada, malo manj pa ima rada danes neprestano in vseprisotno poudarjanje madžarskosti. Z njo se je pogovarjal Gašper Andrinek. Foto: Andrej Firm
Ludemila Silva z Zelenortskih otokov že šest let živi v Sloveniji, kjer študira medicino. Njen materni jezik je portugalščina, govori tudi angleško, francosko in špansko, obvlada kreolski jezik, hkrati pa je prava mojstrica slovenščine, ki obožuje slovensko kulinariko - predvsem golaž.
Raphaël Héliot je francoski študent evropskih študij v Bruslju. Zanj predstavlja Evropska unija čudovit projekt, ki se zavzema za vrednote, kot so izobrazba, mir, človekove pravice. Unijo označi za nenavadno sestavljanko, ki jo ustvarjajo različne kulture, povezane v eno skupnost. Ali verjame, da bomo v prihodnje pozabili na nacionalno identiteto in se predstavljali kot Evropejci?
Andrej Novakov je v poslanske klopi Evropskega parlamenta sedel konec leta 2014 in pri takrat 26 letih postal najmlajši evroposlanec v tem sklicu in eden najmlajših v zgodovini. Svojo mladost vidi kot prednost, saj delo v parlamentu zahteva ogromno časa in energije. Uveljavil se je že v študentski politiki, bil dvakrat podpredsednik največjega evropskega študentskega združenja Evropskih demokratov, leta 2016 pa ga je revija Forbes uvrstila na listo '30 under 30' najbolj uspešnih mladih politikov na svetu, mlajših od 30 let.
Ester Ledecká je 23-letna Čehinja, ki je februarja osvojila naslova olimpijske prvakinje v alpskem smučanju in deskanju.
Sarah Schug je mlada Nemka, ki živi in dela v Bruslju. Nič posebnega, vendar Sarah ni evropska uslužbenka. Je ustvarjalka zanimivega bloga o kulturnem in umetniškem utripu Bruslja. Razloži, da je belgijska prestolnica zaradi nižjih najemnin privlačna tudi za umetnike iz Pariza, Londona in Berlina, pojasni, kako je z integracijo manjšin slaba tri leta po terorističnem napadu in kakšna sta Evropa in njena metropola z nebirokratskega zornega kota. Bruselj niso samo pivo, krompirček, vaflji in evrokrati.
Lina Vasquez je mlada, 22-letna latvijska poliglotka, ki je del svojega življenja preživela v Avstraliji. Pred tremi leti je v Berlinu odprla podjetje, preživlja pa se s tistim, v čemer je najboljša – z jeziki. Govori jih osem, šest na stopnji materne govorke. Zadnje leto postaja tudi čedalje bolj vplivna youtube osebnost, veseli pa jo, da živi v času, ko je svoje ideje in znanje s pomočjo spleta tako lahko predstaviti. Z njo se je pogovarjal Tadej Košmrlj.
Nikolaj Efendi je glasbenik, ki se je pred dvanajstimi leti iz Celovca preselil na Dunaj. Koroški Slovenec opozarja, da EU ni tako samoumevna kot se nam zdi. Razložil bo, zakaj ne ustvarja v nemščini in kaj spoznava na svojih številnih koncertih.
Luka Dremelj je star 27 let in je direktor podjetja Erento. Študiral je v Sloveniji in Kanadi, živi v Nemčiji. Ko ne dela, dirka z avtomobili. Luka Dremelj o razmerju med delom in prostim časom, motivaciji zaposlenih, mladih talentih in Berlinu! Tam ga je obiskala Anja Hlača Ferjančič.
Maria Belen Poncio, 26-letna Argentinka, je pred dvema letoma začela odkrivati Evropo. Naprej na študentski izmenjavi v Madridu, nato kot diplomantka filmske režije v Berlinu in Münchnu. Kako je doživela Evropo kot mlada študentka in kako jo vidi danes kot režiserka? "Tisti, ki so bili v Evropi pred menoj, so jo vsi po vrsti idealizirali, da je v Evropi več možnosti za študij in delo. Kmalu sem spoznala, da ni tako …" V Benetkah se je z njo pogovarjala Nina Zagoričnik.
Filip Horky je eden izmed redkih mladih čeških novinarjev, ki dobesedno živi svoje sanje. Kot novinar je začel delati že pri 16 letih, zdaj je pri svojih 27 postal urednik zunanje politične redakcije pri češkem spletnem mediju Seznam Zprávy. V svoji karieri se je preizkusil že v vseh medijih in pokrival številne teme in področja tako na Češkem kot v tujini. Zase pravi, da je najprej Evropejec, nato Pražan, šele potem Čeh. Z njim se je v Pragi pogovarjal Gašper Andrinek.
Več sto ameriških univerz uporablja za svoje gradivo učbenik, ki ga je napisala ameriška Slovenka Lydia Mihelič Pusipher. To, da je bil njen oče Slovenec, je opaziti tudi po – z našo velikostjo – nesorazmernem številu omemb Slovenije v učbeniku, ki sicer spada med tri najbolj uporabljane geografske učbenike v ZDA. Lydia se je rodila v ZDA, kamor se je njen oče preselil iz okolice Ribnice. Danes živi v Knoxvillu, v zvezni državi Tennessee in je tam predavateljica geografije na univerzi, hkrati pa tudi častna konzulka Republike Slovenije.
Tolmaču Christopherju Thieryju težko pripišemo narodnost, saj je popolnoma dvojezičen in v ljubezni med angleščino in francoščino ločuje podobno kot mati med svojima dvema otroka. Nekdaj osebni tolmač več francoskih predsednikov, od Mitterranda do Chiraca, je vrsto let spremljal drobovje delovanja svetovne politike.
Dr. Gáspár Miklós Tamás je brezposeln, torej brez rednega dohodka. Ima štiri otroke. Čeprav pravi, da je njegovo finančno stanje zadovoljivo, nikoli ne ve, koliko denarja bo imel naslednji mesec. Odvisen je od pisanja časopisnih člankov, zato se ne more povsem svobodno posvetiti svojemu delu.
Italee Watson je aktivistka in bojevnica ljubezni. Vzgajali so jo v rastafarijanskem duhu, v Kingstonu je otroštvo preživela v duhovni skupnosti z drugimi družinami. Je glasbenica nove generacije reggaeja, podpisana je pod naslovi skladb z velikimi glasbenimi imeni. Med drugim je nastopala z jamajškim zvezdnikom Shaggyjem.
Raziskovalni novinarji v Mehiki ne končajo v zaporu, ampak v grobu,” je močna fraza, ki jo je v pogovoru z nami pred časom izrekla prva ženska predsednica mednarodnega Pena Jennifer Clement. O Mehiki ve veliko, saj je bila prej tudi predsednica mehiškega Pena, je pa tudi pisateljica, v okviru organizacije, ki ji predseduje, pa se zavzema za svobodo medijev. In te, kot sama pravi, še ni na vidiku – zadnja leta se namreč pri Penu ukvarjajo z umori svobodomiselnih blogerjev in pisateljev v Bangladešu, Mehiki, Etiopiji, Egiptu, pa tudi v Evropi smo priča sovraštvu do tistih novinarjev, ki opravljajo delo države, policije. Pišejo o mafiji, trgovini z orožjem in drogami ter tudi o skorumpiranih politikih. Spomnimo se malteške preiskovalne novinarke Daphne Caruana Galizia, pa slovaškega preiskovalnega novinarja Jána Kuciaka – oba sta razkrivanje umazanih političnih podrobnosti plačala s svojim življenjem. Z Jennifer Clement bomo tako ugotavljali, ali je moč peresa še silnejša od meča, povedala bo tudi, kako jo je zaznamovalo prijateljstvo z našim pesnikom Tomažem Šalamunom ter zakaj mehiške deklice oblačijo v fantovska oblačila in jih skrivajo v jamah.
Njegove metode raziskovanja in pridobivanja informacij so nekonvencionalne, a pri svojem delo ima vedno le en cilj: prikazovanje resnice. Avdo Avdić je eden najbolj prepoznavnih novinarjev v medijskem prostoru Bosne in Hercegovine, z odkrivanjem skrivališč vojnih zločincev, razkrivanjem gospodarskega kriminala in pranja denarja ter stisk sodržavljanov je oblasti večkrat postavil na laž, hkrati pa izpostavil sistemske težave povojne ureditve Bosne in Hercegovine. Lani je objavil dokumentarec o izginjanju tujih donacij, namenjenih povojni obnovi Srebrenice, v katerem natančno prikaže bogatenje peščice in bedo večine prebivalcev mesta, a si ga v Bosni in Hercegovini ni drznila predvajati nobena televizija.
Neveljaven email naslov