Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dobrica Veselinović je nekdanji panker, eden izmed vodij množičnih protestov v Beogradu in pobudnik iniciative, ki je nastala zaradi megalomanskega projekta Beograd na vodi. Dobrica Veselinović kritizira skoraj absolutistično oblast premiera-predsednika Aleksandra Vučića, družbene in medijske razmere v Srbiji, cinično zavrača kritike, da proteste financirajo zahodne sile in napoveduje angažma "patke" (simbol protestov je namreč rumena račka) na lokalnih volitvah.
Rumena račka bi lahko prevzela oblast
Beograd, zadnji torek v aprilu. Mimo železniške postaje se je proti poslopju srbske vlade vila množica 10 tisoč jeznih ljudi. Na čelu glasne kolone je bil eden izmed vodij protestov Dobrica Veselinović iz pobude na Ne da(vi)mo Beograd. Nekaj minut pozneje, ko je množica prišla pred vlado Aleksandra Vučića, je Dobrica skupaj s somišljeniki v poslopje vlade simbolično metal toaletni papir …
Z Dobrico sva se srečala dan pred napovedanim protestom ob obletnici rušenja Save male. Dobila sva se na začetku Terazij pred hotelom Moskva. Prvi vtis je bil vse prej kot protestniški, lepo urejen mlad moški z modnim svetlo rjavim plaščem. Usedla sva se v bližnji atrij v rahlo hipsterski lokal.
Nekdanji panker je kritiziral skoraj absolutistično oblast premiera predsednika Aleksandra Vučića, družbene in medijske razmere v Srbiji, cinično zavračal kritike, da proteste financirajo zahodne sile, in napovedal angažma “patke” (simbol protestov je namreč rumena račka) na lokalnih volitvah.
“Da, zelo nas je prizadela nedavna Rockefellerjeva smrt, ne vemo, kako bo zato jutri s protesti … Šalim se, seveda! Mi se proti tem očitkom borimo s popolno transparentnostjo, na svoji spletni strani smo objavili dobesedno vsako donacijo, ki smo jo dobili, in tudi to, za kaj smo jo porabili. Te obtožbe so le del stare mantre o tem, da smo tuji plačanci in vohuni.”
Brez večjega pretiravanja bi lahko ugotovili, da gre Aleksandar Vučić po poti Vladimirja Putina, ruskega predsednika, vmes tudi premiera, vsekakor pa absolutnega vladarja.
“V politiki je vse svoje življenje, preživel je vrsto režimov in se iz njih učil, kar mu daje lepo primerjalno prednost: politiko pozna od znotraj, ima veliko podatkov. Obvladuje pa tudi uporabo policijskega in celotnega državnega aparata v korist svoje stranke ter ekstenzivno uporabo zasebnih medijev in politični pritisk na javne medije, s čimer si zagotavlja oblikovanje javnega mnenja. Če k temu prištejemo še dejstvo, da v državi ni verodostojne in enotne opozicije, je jasno, da Vučićeva mašinerija v celoti zmaguje.”
Protesti, ki zdaj trajajo že več kot en mesec, morda res nimajo rušilnega naboja, pride tudi kakšen dan, ko se na pohod po Beogradu odpravi le nekaj sto ljudi, a dejstvo je, da protestirajo nove generacije, rojene po razpadu Jugoslavije, ki nočejo povezav s politiko. Na protestih namreč kot govorci niso dobrodošli niti opozicijski politiki.
“Čez pet let vidim v Srbiji številna ‘osvobojena ozemlja’, ki bi pomenila začetek resnejše mobilizacije in artikulacije na državni ravni, čez deset let pa jo, če sem optimističen, vidim pod vodstvom naprednih novih sil, ki so širše, kot si jih zdaj lahko predstavljamo.”
721 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Dobrica Veselinović je nekdanji panker, eden izmed vodij množičnih protestov v Beogradu in pobudnik iniciative, ki je nastala zaradi megalomanskega projekta Beograd na vodi. Dobrica Veselinović kritizira skoraj absolutistično oblast premiera-predsednika Aleksandra Vučića, družbene in medijske razmere v Srbiji, cinično zavrača kritike, da proteste financirajo zahodne sile in napoveduje angažma "patke" (simbol protestov je namreč rumena račka) na lokalnih volitvah.
Rumena račka bi lahko prevzela oblast
Beograd, zadnji torek v aprilu. Mimo železniške postaje se je proti poslopju srbske vlade vila množica 10 tisoč jeznih ljudi. Na čelu glasne kolone je bil eden izmed vodij protestov Dobrica Veselinović iz pobude na Ne da(vi)mo Beograd. Nekaj minut pozneje, ko je množica prišla pred vlado Aleksandra Vučića, je Dobrica skupaj s somišljeniki v poslopje vlade simbolično metal toaletni papir …
Z Dobrico sva se srečala dan pred napovedanim protestom ob obletnici rušenja Save male. Dobila sva se na začetku Terazij pred hotelom Moskva. Prvi vtis je bil vse prej kot protestniški, lepo urejen mlad moški z modnim svetlo rjavim plaščem. Usedla sva se v bližnji atrij v rahlo hipsterski lokal.
Nekdanji panker je kritiziral skoraj absolutistično oblast premiera predsednika Aleksandra Vučića, družbene in medijske razmere v Srbiji, cinično zavračal kritike, da proteste financirajo zahodne sile, in napovedal angažma “patke” (simbol protestov je namreč rumena račka) na lokalnih volitvah.
“Da, zelo nas je prizadela nedavna Rockefellerjeva smrt, ne vemo, kako bo zato jutri s protesti … Šalim se, seveda! Mi se proti tem očitkom borimo s popolno transparentnostjo, na svoji spletni strani smo objavili dobesedno vsako donacijo, ki smo jo dobili, in tudi to, za kaj smo jo porabili. Te obtožbe so le del stare mantre o tem, da smo tuji plačanci in vohuni.”
Brez večjega pretiravanja bi lahko ugotovili, da gre Aleksandar Vučić po poti Vladimirja Putina, ruskega predsednika, vmes tudi premiera, vsekakor pa absolutnega vladarja.
“V politiki je vse svoje življenje, preživel je vrsto režimov in se iz njih učil, kar mu daje lepo primerjalno prednost: politiko pozna od znotraj, ima veliko podatkov. Obvladuje pa tudi uporabo policijskega in celotnega državnega aparata v korist svoje stranke ter ekstenzivno uporabo zasebnih medijev in politični pritisk na javne medije, s čimer si zagotavlja oblikovanje javnega mnenja. Če k temu prištejemo še dejstvo, da v državi ni verodostojne in enotne opozicije, je jasno, da Vučićeva mašinerija v celoti zmaguje.”
Protesti, ki zdaj trajajo že več kot en mesec, morda res nimajo rušilnega naboja, pride tudi kakšen dan, ko se na pohod po Beogradu odpravi le nekaj sto ljudi, a dejstvo je, da protestirajo nove generacije, rojene po razpadu Jugoslavije, ki nočejo povezav s politiko. Na protestih namreč kot govorci niso dobrodošli niti opozicijski politiki.
“Čez pet let vidim v Srbiji številna ‘osvobojena ozemlja’, ki bi pomenila začetek resnejše mobilizacije in artikulacije na državni ravni, čez deset let pa jo, če sem optimističen, vidim pod vodstvom naprednih novih sil, ki so širše, kot si jih zdaj lahko predstavljamo.”
Je pustolovec, ki ima rad zimo in mraz, ter tudi nekajkratni svetovni rekorder. Kar nekaj njegovih rekordov je namreč povezanih s prvim vzponom na še nepreplezane gore v Mongoliji, Tibetu in Nepalu.
Čeprav prihaja iz države, ki ni znana po smučanju, je življenje Đorđa Srdića že vse od takrat, ko ga je oče na Jahorini naučil smučati, povezano s tem športom. Ko je bil mlajši, si je želel postati smučarski fizioterapevt ali pa trener smučanja, to pa za nekoga brez smučarske zgodovine ni lahko, zato se je odločil, da bo serviser.
Doma je v Belgiji in po čudnem naključju tudi v Sloveniji. Ker se zaveda, da je njegov priimek precej zapleten in da ga tako rekoč nihče ne izgovori pravilno, je čisto zadovoljen s tem, da mu rečemo Chris, njegovo umetniško ime pa je Mr. Chris.
Konec januarja je košarkarski klub Cedevita Olimpija pod strop dvorane v Stožicah upokojil dres s številko 10, ki ga je nosil legendarni Dušan Hauptman. Duleta so prišli počastit številni navijači ter nekdanji soigralci. Med prepoznavnimi imeni slovenske košarkarske zgodovine, kot so Peter Vilfan, Slavko Kotnik, Roman Horvat, Zmago Sagadin, se je mudil tudi v zeleno, ekstravagantno obleko oblečen visok, na prvi pogled neznan obraz.
Toni Capuozzo je pri zahodnih sosedih sinonim za dopisnika z vojnih področjih. Novinarsko kariero je začel v Nikaragvi in Salvadorju, tam je prvič videl umirati novinarske kolege. In potem je bil v začetku devetdesetih poslan čez Slovenijo v Zagreb in naprej ... Na ozemlje, ki je nekoliko dišalo po spominih iz otroštva. Na Balkan se je lani vrnil in izdal knjigo Balcania s podnaslovom: zadnja vojna v Evropi. V Izoli je bil gost Društva novinarjev. Z njim sta se pogovarjali Claudia Raspolič in Tjaša Škamperle iz RTV centra v Kopru.
Predstavljajte si, da na ulici po dolgem času srečate osebo, do katere ste vedno gojili posebno spoštovanje. Predvsem zaradi sočutne pripravljenosti za pogovor, poslušanje in misli, ki ti lahko spremenijo življenje.
Javier Sainz de los Terreros je vodja upravljanja digitalnih komunikacij in družbenih medijev v enem najpomembnejših in najbolj obiskanih muzejev na svetu, v muzeju Prado v Madridu. Odgovoren je za ustvarjanje videoposnetkov na različnih socialnih omrežjih. Kar je bilo sprva zamišljeno kot intimni sprehod po galeriji brez obiskovalcev, je postalo digitalna strategija, ki je muzeju prinesla tudi nagrado Webby, ki slavi odličnost na svetovnem spletu in je nekakšen oskar za internetne dosežke.
Na svetovnem rokometnem prvenstvu na Poljskem in Švedskem, ki se bo končalo konec tedna je tudi nekaj eksotov. Rokomet, šport kontinentalnih Evropejcev, tudi Slovencev, širi svoje meje, najpočasneje v angleško govorečih državah sveta.
Esejist, publicist, pisatelj, prevajalec Nikodem Szcyglowski je delal tudi v turizmu – na Baltiku, v Ukrajini in v Sloveniji. Ne prvič v etru Vala 202, gostili smo ga ob začetku vojne v Ukrajini, ko je kot prostovoljec in prevajalec delal na poljsko-ukrajinski meji ter pomagal pri sprejemu beguncev. Trenutno je na pisateljski rezidenci v Ljubljani.
Je Perujka, hkrati je Japonka – četrta generacija japonskih emigrantov iz Okinawe. Pred nekaj leti je službeno iz Lime prišla na Hrvaško, v Pulo. No, službeno se ni izšlo optimalno, se je pa bolje končalo osebno. Na Hrvaškem je spoznala svojega bodočega moža, Slovenca, in danes živi v Ljubljani. Eriko Oyakawa je gostja tokratne Evrope, osebno!
Vedno je želel dokazati, da ni žalosten človek, čeprav ga je prav njegov žalosten pogled s prisilnim nasmeškom ponesel v svet interneta in slave. Hide The Pain Harold oziroma Skrij bolečino, Harold je ravno zaradi svojega smehljaja, ki se mu riše na obrazu kljub bolečini, postal slaven meme, ki ga poznajo ljudje po vsem svetu. Pravi, da mu na začetku ni bilo všeč, da je predmet (po)smeha, a potem je svojo vlogo zabavnika sprejel. Delno tudi zato, ker mu ob pokojnini prinaša še dodaten zaslužek, ki v teh časih ni zanemarljiv. Pa všeč mu je tudi prepoznavnost, kar je za nekdaj introvertiranega inženirja elektrotehnike povsem nepričakovano. Kako pa se je Madžar András Arató sploh znašel na internetu, kako je sprejel dejstvo, da je postal meme oziroma osebnost, ki ga dejansko ustvari internetna skupnost, in kdo je po njegovem mnenju bolj slaven Madžar - on ali premier Viktor Orban? Prisluhni mu!
Ksenia Smirnova je ukrajinska novinarka, ki je z ostalimi novinarji iz vse Evrope spremljala novembrsko zasedanje Evropskega parlamenta v Strasburgu. To je bila njena prva pot v tujino, ne le od začetka vojne v Ukrajini, ampak od začetka pandemije kovida. Svojo poklicno pot je začela kot radijska napovedovalka in novinarka. V nekih drugih časih se je ukvarjala s kulturo in spremljala Evrosong, enkrat vmes je radio zamenjala za televizijo, po za Ukrajino prelomnem letu 2014 pa kulturo za politiko. Danes dela za ukrajinsko televizijo Freedom, prostovoljno pa pomaga tujim novinarjem, ki poročajo o vojni v Ukrajini pridobivati akreditacije, dovoljenja, prevoze in kontakte. O tem, kako jo je sredi noči presenetila vojna in kako se je razjokala, ko se je spet znašla v normalnosti predbožičnega vzdušja v Franciji več v oddaji Evropa Osebno!
Tako kot je za dom Brazilijo zamenjal za Anglijo, je tudi delo spletnega oblikovanja zamenjal za ilustriranje in pisanje otroške literature. V njegovi lopi na vrtu hiše v Londonu podobe dobivajo titani, bogovi in druga mitološka bitja, pa tudi raziskovalci, cesarji in gusarji. Njegov Atlas mitov je preveden v 21 jezikov, Atlas zgodovine v 14. Pri nas sta obe knjigi, ki sta prejeli priznanje zlata hruška, izšli pri založbi Morfem, ki je Thiaga de Moraesa gostila na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu. Kot pravi, so si ljudje veliko prej pripovedovali zgodbe o sebi, kot pa risali na stene votlin in zapisali prvo besedo.
Anna Dragoš je Poljakinja, ki je doktorirala na Univerzi v Ljubljani, po večletnem dodatnem usposabljanju v tujini pa se je odločila, da kariero na področju mikrobiologije nadaljuje v Sloveniji. Rada ima Belo krajino, ljubljanski Biotehniški fakulteti pa je prinesla prvi projekt Evropskega raziskovalnega sveta.
Carol Valade je neodvisni multimedijski novinar, ki iz Afrike poroča že deset let. Potoval je po njenem zahodnem delu ter poročal o politični krizi v Gvineji in epidemiji ebole. Dokumentiral je, kako se ljudje prilagajajo podnebnim spremembam in kako izumirajo sloni. Nato se je ustalil v Srednjeafriški republiki, kjer je poročal o posledicah državljanske vojne in ruskem vplivu, o katerem govori tudi dokumentarni film Srednjeafriška republika pod ruskim vplivom. Nedavno je bil z njegovim soavtorjem Clementom Di Romo v Evropskem parlamentu zanj tudi nagrajen.
Gostja Evrope osebno je 90-letna Šinka Pirija iz Jezer na otoku Murter. Pri 17. letih se je zaposlila v tamkajšnji tovarni, kjer so predelovali ribe. Ta predelovalni obrat je otočankam dajal sploh prvo pravo možnost zaposlitve, zato ne preseneča, da gospa Šinka in preostalih 5 žensk še danes navdihuje mlajše generacije. Čeprav otoka razen nekaj obiskov Šibenika praktično ni nikoli zapustila, je pri svojih 90. letih zadovoljna gospa, ki uživa v življenju.
Fernando Almeyda je trideset let star odvetnik in aktivist za človekove pravice s Kube, ki je pred režimom pobegnil v Srbijo. V Evropi osebno spregovori o otroštvu na Kubi, dolgih Castrovih govorih, lakoti, ki uradno nikoli ni obstajala, protestih, tajni policiji, pa tudi naravi in borilnih veščinah.
Eden najuspešnejših srbskih režiserjev ne skriva, da je jugonostalgik. Vseeno poudarja, da je bila nekdanja država verjetno samo iluzija. Na težave prejšnjega sistema je sam najbolje opozarjal s filmi. In to še vedno počne, ne glede na to, da želi trenutna srbska oblast z njim brutalno obračunati. Z Goranom Markovićem, režiserjem filmov Nacionalna klasa, Variola vera, Majstori majstori, Turneja, Tito in jaz, ... se je pogovarjal Gašper Andrinek.
Mark Webber je v svoji bogati karieri v kraljevem razredu dirkaškega športa dosegel devet zmag, od tega dve na prestižni Veliki nagradi Monaka. Po koncu dirkaške kariere je ostal aktiven na številnih področjih, med drugim je ambasador znamk kot so Porsche, Red Bull in Rolex.
Gost Evrope osebno je 54-letni Berlinčan Michael Knodt. Oče štirih otrok, neodvisni novinar in konopljin pacient, ki vsak mesec v lekarni brezplačno dobi 90 gramov konopljinih cvetov. Je vplivnež, kritičen do vplivnežev. Tudi o nemški napovedi polne legalizacije konoplje.
Neveljaven email naslov