Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Pred 26-imi leti sta z možem Dimitrijem, cenjenim plavalnim strokovnjakom, v Lado Samaro stlačila najbolj potrebne stvari za življenje, na zadnja sedeža posadila majhna sinova in se iz glavnega mesta Belorusije odpeljala v Maribor. Ampak samo za eno leto, je mislila Olga Mancevič, nekdanja svetovna prvakinja v ritmični gimnastiki. To eno leto še vedno traja in družina je v Sloveniji zdaj doma.
Olga Mancevič je nekdanja svetovna prvakinja v ritmični gimnastiki, ki je z družino leta 1991 prišla iz Belorusije v Slovenijo
Če bi bile razmere v domovini Olge Mancevič takrat drugačne, se za ta velik korak z možem Dimitrijem, cenjenim plavalnim strokovnjakom, dolgoletnim trenerjem Petra Mankoča, seveda ne bi odločila. Najprej je živela v Mariboru, potem se je družina preselila v Ljubljano, Olga pa je tudi pri nas nadaljevala trenersko delo in še vedno svoje bogato znanje prenaša na nove generacije telovadk.
V času Sovjetske zveze je bila Olga med najboljšimi tekmovalkami v ritmični gimnastiki, pri 14 letih se je prebila v mladinsko reprezentanco, potem pa uspešno preskočila še v člansko vrsto. Leta 1977 je z ekipo postala svetovna prvakinja. Takrat, ko je bilo v Sovjetski zvezi približno 300 milijonov ljudi, je bil velik uspeh že to, da je telovadka postala reprezentantka.
“Tekmovalke so takrat trenirale zelo veliko. Še vedno veliko trenirajo. A zgodbe, da so jih vzeli staršem, so prenapihnjene.”
Po uspešni športni poti, ob kateri je pridno obiskovala tudi šole, je Olga dobila službo trenerke v Minsku, mož Dimitrij je bil v vrhu plavalne stroke in deloval pretežno v Moskvi, družina je živela srečno življenje. A Dimitrij je vedel nekaj več, čeprav tega ni delil z Olgo, razlog, zakaj naj bi se družina preselila v Jugoslavijo, je zavil v zgodbo o novih izzivih in pomoči plavanju v drugem slovanskem okolju.
Šele pet let po selitvi, leta 1996, je Olgin mož povedal pravi razlog za selitev. Izvedel je namreč za grozljive podatke o še vedno škodljivih posledicah katastrofe v Černobilu, ki so vplivale tudi na prebivalce Belorusije, in družino je pred temi vplivi želel obvarovati.
Meni, da smo si ljudje v obeh državah, v katerih je živela, precej podobni. “Belorusi in Slovenci smo si podobni po veliki količini potrpljenja, ki ga imamo. Ko prvič srečamo človeka, nismo nezaupljivi, sprejmemo ga odprtih rok.“
719 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Pred 26-imi leti sta z možem Dimitrijem, cenjenim plavalnim strokovnjakom, v Lado Samaro stlačila najbolj potrebne stvari za življenje, na zadnja sedeža posadila majhna sinova in se iz glavnega mesta Belorusije odpeljala v Maribor. Ampak samo za eno leto, je mislila Olga Mancevič, nekdanja svetovna prvakinja v ritmični gimnastiki. To eno leto še vedno traja in družina je v Sloveniji zdaj doma.
Olga Mancevič je nekdanja svetovna prvakinja v ritmični gimnastiki, ki je z družino leta 1991 prišla iz Belorusije v Slovenijo
Če bi bile razmere v domovini Olge Mancevič takrat drugačne, se za ta velik korak z možem Dimitrijem, cenjenim plavalnim strokovnjakom, dolgoletnim trenerjem Petra Mankoča, seveda ne bi odločila. Najprej je živela v Mariboru, potem se je družina preselila v Ljubljano, Olga pa je tudi pri nas nadaljevala trenersko delo in še vedno svoje bogato znanje prenaša na nove generacije telovadk.
V času Sovjetske zveze je bila Olga med najboljšimi tekmovalkami v ritmični gimnastiki, pri 14 letih se je prebila v mladinsko reprezentanco, potem pa uspešno preskočila še v člansko vrsto. Leta 1977 je z ekipo postala svetovna prvakinja. Takrat, ko je bilo v Sovjetski zvezi približno 300 milijonov ljudi, je bil velik uspeh že to, da je telovadka postala reprezentantka.
“Tekmovalke so takrat trenirale zelo veliko. Še vedno veliko trenirajo. A zgodbe, da so jih vzeli staršem, so prenapihnjene.”
Po uspešni športni poti, ob kateri je pridno obiskovala tudi šole, je Olga dobila službo trenerke v Minsku, mož Dimitrij je bil v vrhu plavalne stroke in deloval pretežno v Moskvi, družina je živela srečno življenje. A Dimitrij je vedel nekaj več, čeprav tega ni delil z Olgo, razlog, zakaj naj bi se družina preselila v Jugoslavijo, je zavil v zgodbo o novih izzivih in pomoči plavanju v drugem slovanskem okolju.
Šele pet let po selitvi, leta 1996, je Olgin mož povedal pravi razlog za selitev. Izvedel je namreč za grozljive podatke o še vedno škodljivih posledicah katastrofe v Černobilu, ki so vplivale tudi na prebivalce Belorusije, in družino je pred temi vplivi želel obvarovati.
Meni, da smo si ljudje v obeh državah, v katerih je živela, precej podobni. “Belorusi in Slovenci smo si podobni po veliki količini potrpljenja, ki ga imamo. Ko prvič srečamo človeka, nismo nezaupljivi, sprejmemo ga odprtih rok.“
Gostja je Kolumbijka Giovanna Paola Severino Gutierrez, predsednica Društva Latinoameričanov v Sloveniji.
Natalie Kauther in Adrian Pollmann sta prva nemška veleposlanika, ki delo opravljata izmenično.
Nemški stripar, risar in ilustrator Patrick Wirbeleit piše in ilustrira otroške knjige ter ustvarja stripe za otroke.
Današnja sogovornica je Tajka, ki obožuje slovensko naravo in kulinariko. Veliko potuje in trenutke lovi v fotografski objektiv.
Najuspešnejši nemški smučar Felix Neureuther je kar 13-krat stal na najvišji stopnički tekem svetovnega pokala, pohvali pa se lahko tudi s petimi odličji s svetovnih prvenstev. Kot zanimivost – svojo prvo tekmo svetovnega pokala je odsmučal prav pri nas v Kranjski Gori. V svojem domu nima osvojenih medalj in pokalov, saj pravi, da mu več pomenijo spomini s tekem in občutki, ki jih je doživljal ob zmagah in porazih.
Marie-Claire Pagano se predstavi kot pol Britanka in pol Italijanka. Čeprav ta hip opravlja doktorat v Združenem kraljestvu, zadnjih nekaj let pogosto obiskuje Slovenijo.
Čeprav Olga Chufistova prihaja iz mesta Ulan-Ude, glavnega mesta ruske republike Burjatije v vzhodni Sibiriji, se je kot srednješolka odločila, da bo raje pobliže spoznala Slovenijo in slovenski jezik.
Robert Swan je ambasador ohranjanja Antarktike kot zadnje nedotaknjene divjine. Čeprav sovraži mraz, pa tudi hojo, že več kot trideset let potuje na celino, veliko za dve Avstraliji in opozarja na njeno krhkost.
Novinarka Ana Lalić iz Novega Sada je bila zaradi svojega dela označena za izdajalko države in tujo plačanko. Prejela je več groženj s smrtjo, zato ima še vedno zasebno varovanje.
75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?
Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.
Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino.
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja.
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Neveljaven email naslov