Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Dr. Joep Leerssen, nizozemski imagolog in raziskovalec nacionalizmov, z akademskimi argumenti nasprotuje čedalje pogostejšemu preštevanju nacionalnih krvničk
Dr. Joep Leerssen, nizozemski imagolog in raziskovalec nacionalizmov, z akademskimi argumenti nasprotuje čedalje pogostejšemu preštevanju nacionalnih krvničk
Od nizozemskega profesorja ne boste nikoli slišali, da je Nizozemec; prej, da je akademik, predstavnik države književnikov, da ima številko noge 42 ali da ima 62 let in da je zaljubljen v Irsko, ki je odličen študijski primer dveh identitet znotraj ene države. Je pa vseeno vesel, da ima nizozemski potni list. Eno njegovih raziskovalnih področij je nacionalizem. Romantični nacionalizem iz druge polovice 19. stoletja je, pravi, zamenjala neka njegova moderna mutacija, ki sicer še vedno uporablja isto ime, nikakor pa ni več romantična, ampak nevarna.
“Če bi imela status na Facebooku, bi pisalo »It’s complicated«. Mislim, da je to tudi definicija Evrope. Zapleteno. Gre za zmožnost živeti v kompleksnih, nerešenih okoliščinah. Nočemo poenostavljati reči, živeti hočemo z mešanimi občutki, s krivdo, ponosom, ljubeznijo in sovraštvom. Z vprašanji. Biti Evropejec zame pomeni prav to, da lahko obvladaš vse te komplikacije, mešane občutke in nasprotja.”
– Joep Leerssen o tem, kaj sploh je evropska identiteta
Kot raziskovalec nacionalizmov in imagolog je ideje in stereotipe o nacijah iskal tudi v literaturi. Seveda je bilo tega v preteklosti ogromno, sodobna književnost pa se bolj osredotoča na to, kaj nas dela človeške. V literaturi je zaznal tudi konec ironije. Ni več navednic, ko nekaj poveš, a hkrati nakažeš, da ne misliš čisto resno. Danes se misli zares. Lahko bi rekli, da smo postironični, lahko pa tudi, da smo cinični: “Mislim, da obstaja ta novi cinizem, predvsem na politični desnici. Nešteto je primerov, od ameriškega predsednika do madžarskega premiera, ko izrečeta zares cinične misli. Levica se odzove z nekimi puhlicami v obliki moralnih naukov. V smislu »to je bilo pa neprimerno, to je bilo pa rasistično, gospod predsednik«. Ampak predsednik bo seveda nadaljeval. Zgodila se je ta nesimetričnost in potreben bo čas, da se svet spravi v ravnovesje. Stare levice ni več, drži. Je pa še kako prisotna stara desnica.”
719 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Dr. Joep Leerssen, nizozemski imagolog in raziskovalec nacionalizmov, z akademskimi argumenti nasprotuje čedalje pogostejšemu preštevanju nacionalnih krvničk
Dr. Joep Leerssen, nizozemski imagolog in raziskovalec nacionalizmov, z akademskimi argumenti nasprotuje čedalje pogostejšemu preštevanju nacionalnih krvničk
Od nizozemskega profesorja ne boste nikoli slišali, da je Nizozemec; prej, da je akademik, predstavnik države književnikov, da ima številko noge 42 ali da ima 62 let in da je zaljubljen v Irsko, ki je odličen študijski primer dveh identitet znotraj ene države. Je pa vseeno vesel, da ima nizozemski potni list. Eno njegovih raziskovalnih področij je nacionalizem. Romantični nacionalizem iz druge polovice 19. stoletja je, pravi, zamenjala neka njegova moderna mutacija, ki sicer še vedno uporablja isto ime, nikakor pa ni več romantična, ampak nevarna.
“Če bi imela status na Facebooku, bi pisalo »It’s complicated«. Mislim, da je to tudi definicija Evrope. Zapleteno. Gre za zmožnost živeti v kompleksnih, nerešenih okoliščinah. Nočemo poenostavljati reči, živeti hočemo z mešanimi občutki, s krivdo, ponosom, ljubeznijo in sovraštvom. Z vprašanji. Biti Evropejec zame pomeni prav to, da lahko obvladaš vse te komplikacije, mešane občutke in nasprotja.”
– Joep Leerssen o tem, kaj sploh je evropska identiteta
Kot raziskovalec nacionalizmov in imagolog je ideje in stereotipe o nacijah iskal tudi v literaturi. Seveda je bilo tega v preteklosti ogromno, sodobna književnost pa se bolj osredotoča na to, kaj nas dela človeške. V literaturi je zaznal tudi konec ironije. Ni več navednic, ko nekaj poveš, a hkrati nakažeš, da ne misliš čisto resno. Danes se misli zares. Lahko bi rekli, da smo postironični, lahko pa tudi, da smo cinični: “Mislim, da obstaja ta novi cinizem, predvsem na politični desnici. Nešteto je primerov, od ameriškega predsednika do madžarskega premiera, ko izrečeta zares cinične misli. Levica se odzove z nekimi puhlicami v obliki moralnih naukov. V smislu »to je bilo pa neprimerno, to je bilo pa rasistično, gospod predsednik«. Ampak predsednik bo seveda nadaljeval. Zgodila se je ta nesimetričnost in potreben bo čas, da se svet spravi v ravnovesje. Stare levice ni več, drži. Je pa še kako prisotna stara desnica.”
Gostja je Kolumbijka Giovanna Paola Severino Gutierrez, predsednica Društva Latinoameričanov v Sloveniji.
Natalie Kauther in Adrian Pollmann sta prva nemška veleposlanika, ki delo opravljata izmenično.
Nemški stripar, risar in ilustrator Patrick Wirbeleit piše in ilustrira otroške knjige ter ustvarja stripe za otroke.
Današnja sogovornica je Tajka, ki obožuje slovensko naravo in kulinariko. Veliko potuje in trenutke lovi v fotografski objektiv.
Najuspešnejši nemški smučar Felix Neureuther je kar 13-krat stal na najvišji stopnički tekem svetovnega pokala, pohvali pa se lahko tudi s petimi odličji s svetovnih prvenstev. Kot zanimivost – svojo prvo tekmo svetovnega pokala je odsmučal prav pri nas v Kranjski Gori. V svojem domu nima osvojenih medalj in pokalov, saj pravi, da mu več pomenijo spomini s tekem in občutki, ki jih je doživljal ob zmagah in porazih.
Marie-Claire Pagano se predstavi kot pol Britanka in pol Italijanka. Čeprav ta hip opravlja doktorat v Združenem kraljestvu, zadnjih nekaj let pogosto obiskuje Slovenijo.
Čeprav Olga Chufistova prihaja iz mesta Ulan-Ude, glavnega mesta ruske republike Burjatije v vzhodni Sibiriji, se je kot srednješolka odločila, da bo raje pobliže spoznala Slovenijo in slovenski jezik.
Robert Swan je ambasador ohranjanja Antarktike kot zadnje nedotaknjene divjine. Čeprav sovraži mraz, pa tudi hojo, že več kot trideset let potuje na celino, veliko za dve Avstraliji in opozarja na njeno krhkost.
Novinarka Ana Lalić iz Novega Sada je bila zaradi svojega dela označena za izdajalko države in tujo plačanko. Prejela je več groženj s smrtjo, zato ima še vedno zasebno varovanje.
75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?
Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.
Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino.
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja.
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Neveljaven email naslov