Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ryan Atkin je nogometni sodnik in aktivist. Lani je kot prvi angleški sodnik v nogometu, kjer je istospolna usmerjenost še vedno tabu, razkril, da je gej. Zdaj se bori za enakost v športu in nogometu. Po razkritju je prejel veliko podporo angleške nogometne zveze in sodniške organizacije, zdaj pa želi s svojo zgodbo pomagati drugim.
Ryan Atkin, istospolno usmerjen nogometni sodnik
Ryan Atkin je nogometni sodnik in aktivist. Lani je kot prvi angleški sodnik v nogometu, kjer je istospolna usmerjenost še vedno tabu, razkril, da je gej. Zdaj se bori za enakost v športu in nogometu. Po razkritju je prejel veliko podporo angleške nogometne zveze in sodniške organizacije, zdaj pa želi s svojo zgodbo pomagati drugim.
“Moje življenje se ni posebej spremenilo. Razlika je morda, da zdaj dobivam precej vabil, da bi spregovoril o svojih izkušnjah. To zanima veliko ljudi iz dveh razlogov. Prvič, ker sem sodnik, kar je zelo zanimiv poklic, in drugič, ker sem gej, v profesionalnem nogometu pa isto-spolno usmerjenih igralcev pravzaprav ni. Mislim, da ljudje želijo nekoga, da pokaže, da je v nogometu dobrodošel vsakdo. Mnogi niso prepričani, ali bi se odločili, da to razkrijejo svetu, in ne vedo, kako to storiti. Upam, da lahko moj primer in izkušnje pomagajo drugim, če se odločijo za to.”
Nogometaši se še vedno ne odločajo, da bi razkrili istospolno usmerjenost. Med igralsko kariero skoraj nihče, po njej pa tudi zelo redki. Najbolj znan je primer nekdanjega nemškega reprezentanta Thomasa Hitzlspergerja. Ta je pred nekaj leti dejal, da je želel razkriti, da je gej že tekom igralske kariere, a so mu takrat to odsvetovali.
“Mislim, da je nogomet zdaj bolj inkluziven v svojem pristopu, toda še vedno se ljudje skoraj nikoli ne odločijo, da bi razkrili istospolno usmerjenost. Starši običajno vedo takšne stvari o svojih otrocih, ki pa v družbi ne morejo biti to, kar so. To je zelo žalostno, saj imamo le eno življenje, hkrati pa tudi ni dobro za mentalno zdravlje človeka. Živeti v laži je zelo težko, saj moraš vseskozi paziti, kaj si komu povedal. Pri nogometaših je tu še veliko pozornosti medijev, potem pa je tu še velika družbena odgovornost, saj se ukvarjaš z otroci, si njihov zgled. To predstavlja dodaten pritisk in bojiš se, da boš izgubil spoštovanje ljudi, če razkriješ, da si istospolno usmerjen.”
So I am honoured to be nominated for the Diversity in Media Hero of the Year Award 2018….. ????
BUT I now need your votes to help me get shortlisted. Number 3 or 4.It closes 29th March!!!
Visit https://t.co/w73n0VjR48#DIMA18 ⚽️?️? pic.twitter.com/xAOPopbD1M
— Ryan Atkin (@ryantatkin) February 19, 2018
“Mislim, da je to tudi generacijska stvar. Ko sem odraščal, v šoli nisem poznal nikogar, ki bi bil LGBT. Zdaj pa imam dva nečaka, ki bosta v šoli v naslednjih letih spoznala ljudi različnih ras in veroizpovedi, ki imajo različne poglede na stvari. Pomembno je le, da drug z drugim ravnamo človeško.“
721 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Ryan Atkin je nogometni sodnik in aktivist. Lani je kot prvi angleški sodnik v nogometu, kjer je istospolna usmerjenost še vedno tabu, razkril, da je gej. Zdaj se bori za enakost v športu in nogometu. Po razkritju je prejel veliko podporo angleške nogometne zveze in sodniške organizacije, zdaj pa želi s svojo zgodbo pomagati drugim.
Ryan Atkin, istospolno usmerjen nogometni sodnik
Ryan Atkin je nogometni sodnik in aktivist. Lani je kot prvi angleški sodnik v nogometu, kjer je istospolna usmerjenost še vedno tabu, razkril, da je gej. Zdaj se bori za enakost v športu in nogometu. Po razkritju je prejel veliko podporo angleške nogometne zveze in sodniške organizacije, zdaj pa želi s svojo zgodbo pomagati drugim.
“Moje življenje se ni posebej spremenilo. Razlika je morda, da zdaj dobivam precej vabil, da bi spregovoril o svojih izkušnjah. To zanima veliko ljudi iz dveh razlogov. Prvič, ker sem sodnik, kar je zelo zanimiv poklic, in drugič, ker sem gej, v profesionalnem nogometu pa isto-spolno usmerjenih igralcev pravzaprav ni. Mislim, da ljudje želijo nekoga, da pokaže, da je v nogometu dobrodošel vsakdo. Mnogi niso prepričani, ali bi se odločili, da to razkrijejo svetu, in ne vedo, kako to storiti. Upam, da lahko moj primer in izkušnje pomagajo drugim, če se odločijo za to.”
Nogometaši se še vedno ne odločajo, da bi razkrili istospolno usmerjenost. Med igralsko kariero skoraj nihče, po njej pa tudi zelo redki. Najbolj znan je primer nekdanjega nemškega reprezentanta Thomasa Hitzlspergerja. Ta je pred nekaj leti dejal, da je želel razkriti, da je gej že tekom igralske kariere, a so mu takrat to odsvetovali.
“Mislim, da je nogomet zdaj bolj inkluziven v svojem pristopu, toda še vedno se ljudje skoraj nikoli ne odločijo, da bi razkrili istospolno usmerjenost. Starši običajno vedo takšne stvari o svojih otrocih, ki pa v družbi ne morejo biti to, kar so. To je zelo žalostno, saj imamo le eno življenje, hkrati pa tudi ni dobro za mentalno zdravlje človeka. Živeti v laži je zelo težko, saj moraš vseskozi paziti, kaj si komu povedal. Pri nogometaših je tu še veliko pozornosti medijev, potem pa je tu še velika družbena odgovornost, saj se ukvarjaš z otroci, si njihov zgled. To predstavlja dodaten pritisk in bojiš se, da boš izgubil spoštovanje ljudi, če razkriješ, da si istospolno usmerjen.”
So I am honoured to be nominated for the Diversity in Media Hero of the Year Award 2018….. ????
BUT I now need your votes to help me get shortlisted. Number 3 or 4.It closes 29th March!!!
Visit https://t.co/w73n0VjR48#DIMA18 ⚽️?️? pic.twitter.com/xAOPopbD1M
— Ryan Atkin (@ryantatkin) February 19, 2018
“Mislim, da je to tudi generacijska stvar. Ko sem odraščal, v šoli nisem poznal nikogar, ki bi bil LGBT. Zdaj pa imam dva nečaka, ki bosta v šoli v naslednjih letih spoznala ljudi različnih ras in veroizpovedi, ki imajo različne poglede na stvari. Pomembno je le, da drug z drugim ravnamo človeško.“
Edis Jasarević je bil eden izmed redkih, ki je med nemiri v Bosni in Hercegovini, na začetku februarja, poročal o dogajanju neposredno s prizorišča protestov, prek tviterja. Nekdanji komentator formule ena je odraščal v Tuzli, zdaj živi pa v Sarajevu, za katerega pravi, da je pravzaprav država v državi.
Evropa osebno predstavlja Američana, katerega vsakdan predstavljajo podatki. Jeff Jonas je vodilni IBM-ov znanstvenik za analitiko.
Palestinec, ki je pri komaj 23 letih pomagal ustanoviti že več velikih humanitarnih organizacij, ki delujejo tudi čez mejo v Jordaniji. Svojo srečo zadnjih sedem let išče v tujini – najprej se je šolal v ZDA, trenutno pa študira medicino v Jemnu, kjer ga je presenetila in zaznamovala arabska pomlad. Njegova zgodba je splet nesrečnih okoliščin in ujetosti v birokratske aparate, ki ga premetavajo naokoli in diktirajo tok njegovega življenja. Brez dlake na jeziku razloži, s kakšnimi težavami se Palestinci srečujejo vsak dan. A vseeno pravi, da je ekstremno optimističen in verjame, da bodo otroci današnjega dne prinesli boljši jutri.
Afriška diva, živa legenda afriške glasbe, ena največjih ikon afriške glasbe, po novem celo »nova mama Afrika«. Vse to so vzdevki, ki so jih mediji nadeli beninski pevki Angelique Kidjo, ki je svojo domovino v begu pred komunisti zamenjala za Pariz, zdaj pa že nekaj let živi v New Yorku. Omenjeni vzdevki ji niso všeč, ker je Afrika veliko več, kot si pod to besedo predstavljamo zahodnjaki. Umetnica, ki tradicijo meša z modernim, je hkrati zelo aktivna borka za pravice žensk in otrok. Med njene uradne nazive spadajo »ambasadorka Unicefa«, »ustanoviteljica Fundacije Batonga«, ki mladim dekletom omogoča šolanje in mnogi drugi. Skratka – Angelique je ženska z velikim Ž in pevka, ki noče peti zidu (v studiu), ampak hoče peti ljudem.
V tednu, ko poteka že osmi festival gorniškega filma Domžale, nam bo svojo osebno pokazal Roman Benet. Čeprav je ta italijanska, pa je Roman sicer zamejski, a še vedno Slovenec, ki že tri desetletja svoj prosti čas namenja alpinizmu in tudi Slovenec z do zdaj največ preplezanimi osemtisočaki. Nanje se je povzpel skupaj z ženo, Italijanko Nives Meroi, s katero sta se spoznala prav v gorah, usodni pa je bil, kot rada pove Nives, poseben plezalni vozel. Zadnja leta je njuna potovanja v Himalajo zapletla Romanova huda bolezen in tudi to sta premagala skupaj z Nives in to pot poimenovala vzpon na petnajsti osemtisočak. Tisti pravi – gorati - pa na njun dotik čakajo le še trije.
Ljudje jo tudi po 30-ih letih prepoznajo kot znan televizijski obraz, kar ji gre neizmerno na živce. Sama pravi, da nikoli ni bila novinarka, le delala je na televiziji, pa še to zgolj zato, ker ni dobila druge službe. Televizijo danes gleda občasno, saj hoče ostati v stiku z realnostjo. Druženje s pisatelji in umetniki te včasih preveč odpelje, pravi. Angeles Caso je zadnja leta predvsem pisateljica, zelo uspešna pisateljica. Med drugimi pomembnimi nagradami je prejela tudi Premio Planeta, drugo najpomembnejšo literarno nagrado na svetu. Poleg časti je nezanemarljiv tudi denarni del te nagrade - 600 tisoč evrov.
Paolo Cirio s svojimi projekti ob živce spravlja Nato, Google in v zadnjem času tudi davčne oaze - torej tiste, ki jih načeloma ni dobro spravljati ob živce.
Zakaj se je Natalia iz Lublina za nekaj časa preselila ravno v Ljubljano? Zato, ker je iskala poletno prakso v enem od evropskih muzejev za arhitekturo in prvi so se ji oglasili iz Ljubljanskega Muzeja za arhitekturo in oblikovanje.
Tokrat smo izpostavili eksponat muzejske razstave ‘Vitez, dama in zmaj – dediščina srednjeveških bojevnikov’. Meču iz zgodnjega 15. stoletja, našli so ga na dnu Ljubljanice, izjemnemu primerku srednjeveške obrti in duhovnosti, je kovač mečev Peter Johnsson vdihnil novo življenje. Do potankosti ga je namreč preučil, strokovno obdelal in izrisal, po njegovih načrtih pa so naredili tudi novega, izjemno natančno repliko izvirnika, z vsemi lastnostmi, ki jih dober meč mora imeti. Tako izvirnik kot bleščeč, nov meč sta na ogled na razstavi Narodnega muzeja Slovenije.
Stara je 21 let, je poročena, ima leto in pol staro punčko. Afganistanskim staršem, beguncem, se je rodila v Iranu, kamor so prebežali med sovjetsko-afganistansko vojno. Njeno življenje ni bilo lahko, saj je začela delati že, ko je bila stara 5 let, naučili so jo plesti perzijske preproge, kar je delala več kot 10 let. Ko je spoznala svojega današnjega moža, sta se skupaj odločila, da se vrneta v domovino svojih staršev, Afganistan. On, star 23 let, zdaj študira arhitekturo, Zahra bo študirati začela prihodnje leto. Rada bi pomagala svoji državi na noge in si ne želita v tujino. Pravita, da je bilo biti enkrat begunec dovolj za vse življenje.
Častni gost letošnjega knjižnjega sejma je bil Patrick Ness, ameriški pisatelj, ki živi in dela v Angliji. V slovenščini lahko prebiramo njegovo večkrat nagrajeno trilogijo Hrup in kaos. Pa tudi izjemen ilustrirani roman Sedem minut čez polnoč. Je aktivist in podpornik šolskih in lokalnih knjižnic, ki jih v Angliji vztrajno ukinjajo, veliko predava o predsodkih v literaturi in “primernosti” kake literature za mlade, učil pa je tudi kreativno pisanje na univerzi v Oxfordu.
Mehtab Singh pravi, da živi v najboljši državi na svetu, ko govori o Slovencih, pa govori o "nas" in ne več o "vas". 28-letni Sikh živi v Kranju, kjer posluje s čaji.
Nicholas Tsimpidas o tem, zakaj se je pomembno bojevati za prihodnost javnega servisa.
Hoerdur Torfason je eden najvidnejših aktivistov našega časa, je človek, ki je oktobra 2008 sprožil proteste na Islandiji. Torfasonu pripisujejo skorajda vse zasluge za uspeh islandske revolucije, potem ko je ta miniaturna skandinavska država doživela finančni kolaps. “Potrebna sta čas in potrpljenje, vsekakor pa je nujna ustanovitev politične stranke,” slovenskim protestnikom svetuje Torfason, tudi priznani umetnik in aktivist za pravice istospolno usmerjenih.
Haris Pašović je že dve desetletji eden vodilnih gledaliških režiserjev v jugovzhodni Evropi. Njegovi predstavi Pomladno prebujenje in Klicanje ptic veljata za mejnika v gledališču nekdanje Jugoslavije. Med obleganjem Sarajeva je v sodelovanju s Susan Sontag v mestu organiziral prvi filmski festival Onkraj konca sveta. Danes je umetniški direktor East West Centra v Sarajevu, profesor gledališke in filmske režije na tamkajšnji akademiji in tudi profesor na IECD – poslovni šoli Bled, na kateri bodočim menedžerjem predava o interakciji med umetnostjo in voditeljstvom. Predvsem pa je Haris Pašović umetnik. S svojimi deli trka na našo vest in dreza v našo brezbrižnost. Slovenijo vidi kot (tudi) svojo domovino. In čeprav bi lahko živel kjer koli na svetu, ostaja Sarajlija.
Včasih je skakal s palico. Zdaj počne vse! Sergej Bubka teče, smuča, kolesari, hodi v fitnes. Šport je del njegovega življenja, tako kot 35 svetovnih rekordov in skoraj toliko športno–političnih funkcij. Kot pravi ima kaotično življenje, ki ga obvladuje s samodisciplino. Od dvanajstega leta skrbno pazi na prehrano, mladim športnikom pa skuša dopovedati, da samo zabava ne prinese vrhunskih rezultatov.
Bistvo tanga je srečanje. Dva posameznika ob spremljavi glasbe komunicirata s telesi namesto z besedami, pravi Ariadna Naveira, ena najbolj znanih mladih plesalk argentinskega tanga na svetu. Plesanje tanga ji je bilo položeno v zibko, oba njena starša sta bila plesalca, očetu pravijo kar “učitelj učiteljev tanga,” saj je v 80-ih iz tanga razvil “novi tango” in nekoliko zaprašen tradicionalen argentinski ples ponovno naredil popularen. Ariadna je danes profesionalka.
Mohammad Ali Soroosh je doštudiral mednarodno pravo v Indiji, zdaj pa v Heratu vodi oddelek nemške humanitarne organizacije HELP. Ukvarja se predvsem reintegracijo afganistanskih povratnikov iz Irana in usposabljanjem javnih uslužbencev v Heratu. Je tudi predavatelj na tamkajšnji univerzi. Na svoji prvi (tudi) službeni poti po Evropi je najprej obiskal Slovenijo, odpravlja se še v Nemčijo. Razgovoril se je tudi o izkušnji življenja pod Talibani.
Neveljaven email naslov