Švicarskega pisatelja Lukasa Bärfussa je o življenju učila ulica, njegova fakulteta pa je bila knjižnica. “Na knjižnice zato ne gledam samo kot na prostor, kjer lahko bereš, ampak je to tudi prostor, v katerem je toplo in prijetno. Ta izkušnja me je nekako oblikovala. Drugače gledam na družbo in hitro opazim, kako se ta vede do najbolj ranljivih v njej.” Zatirani, nesrečni, potisnjeni na rob … to so njegove muze. Kot recimo dekle z motnjami v duševnem razvoju Dora, ki si želi le ljubezni. “Ljubezen lahko zelo škodi, strast je lahko zelo boleča, a brez nje nismo nič. Odtis, ki ga v življenju pusti ljubezen, je ogromen. Dora vztraja pri tem, hoče ljubezen, kakršna že to je. Svojemu prijatelju ne boste nikoli dejali, naj se ne zaljubi, ker bo zaradi tega trpel, a to vsi pravijo Dori, ki pa je že na robu družbe.” Kako so njegovi starši dopustili, da se je tudi sam v preteklosti znašel na robu družbe, zakaj daje glas zatiranim in neslišanim in ali se je z izdajo romana o samomoru brata pomiril z njegovo smrtjo, je povedal v oddaji Evropa osebno.

Švicarskega pisatelja Lukasa Bärfussa je o življenju učila ulica, saj je na njej pristal še kot otrok, njegova fakulteta pa je bila knjižnica

Švicarskega pisatelja Lukasa Bärfussa je o življenju učila ulica, njegova fakulteta pa je bila knjižnica. “Na knjižnice zato ne gledam samo kot na prostor, kjer lahko bereš, ampak je to tudi prostor, v katerem je toplo in prijetno. Ta izkušnja me je nekako oblikovala. Drugače gledam na družbo in hitro opazim, kako se ta vede do najbolj ranljivih v njej.”

“V literaturi vedno obstaja zmožnost metamorfoze, to, da nekaj groznega, škodljivega spremenimo v nekaj čudovitega. Ni drugih večjih in bolj žalostnih dogodkov, ki so se mi zgodili v življenju, kot je bil samomor mojega polbrata. Spremeniti tole žalost v nekaj, kar ima pomen, to mi pomaga.”

Lukas Barfuss nima tipke vključi/izključi, ampak je vedno vklopljen. Piše v vsakem trenutku, saj je to zanj način razmišljanja, način življenja, ki ga ne prekinja. Pravi, da nikoli ne dela, ampak bere, razmišlja, uživa.

“Obseden sem z branjem. Berem ves čas, vedno oblikujem neke nove stavke, obseden sem z besedami, preberem vse, celo embalažo od mleka zjutraj pri zajtrku. Seveda že stotič. Obožujem besede in jezike, kot bi staknil virus iz nekega vzporednega vesolja. In jaz sem zelo bolan, ta virus me je popolnoma pokončal.”

Zatirani, nesrečni, potisnjeni na rob … to so njegove muze. Kot recimo dekle z motnjami v duševnem razvoju Dora, ki si želi le ljubezni. “Ljubezen lahko zelo škodi, strast je lahko zelo boleča, a brez nje nismo nič. Odtis, ki ga v življenju pusti ljubezen, je ogromen. Dora vztraja pri tem, hoče ljubezen, kakršna že to je. Svojemu prijatelju ne boste nikoli dejali, naj se ne zaljubi, ker bo zaradi tega trpel, a to vsi pravijo Dori, ki pa je že na robu družbe.”