Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Terry Eagleton je eden najbolj znanih in vplivnih britanskih intelektualcev, literarni in tudi družbeni kritik, ki predava na najuglednejših svetovnih univerzah. Njegova dela so prevedena v številne svetovne jezike in prodana v več milijonih izvodov. Kar nekaj njegovih del je izšlo tudi v slovenščini, nazadnje Upanje brez optimizma, ki ga je predstavil na letošnjem literarnem festivalu Fabula.
Terry Eagleton, eden najbolj znanih britanskih intelektualcev, literarni in tudi družbeni kritik
Terry Eagleton je bil pri nas konec februarja, ko je predaval na literarnem festivalu Fabula. A to ni bil njegov prvi obisk Slovenije. Prvič je bil pri nas kmalu po razpadu Jugoslavije, dobro pa pozna tudi našega filozofa Slavoja Žižka, s katerim sta že večkrat sodelovala in ki ga sam označuje za enega najpomembnejših javnih intelektualcev na svetu. Čeprav se zdi, da imajo veliko večji vpliv na družbo športniki kot pa intelektualci.
V tudi v slovenščino prevedenem delu Smisel življenja: zelo kratek uvod, je Eagleton poudaril, da je šport ena najpopularnejših in najvplivnejših vej današnje kulturne industrije, še več: “Šport, in ne religija, je danes opij ljudstva.”
“To, da je šport opij za ljudi, lahko še posebej vidite v ZDA. Amerika je dobesedno obsedena s športom. Komaj lahko izdavijo kak stavek brez športne metafore. Sicer pa gre za staro zgodbo kruha in iger in za preusmeritev pozornosti. Do športa sem kritičen deloma, ker se mi zdi – pa nočem zveneti preveč zarotniški – da nas odločevalci želijo odvrniti in preusmeriti našo pozornost od nekaterih bolj pokvarjenih in zapletenih stvari, ki se dogajajo. In medtem ko nam za hrbtom to počnejo, smo mi osredotočeni na neškodljive dejavnosti, šport je gotovo ena od njih.”
Resnici na ljubo pa bi lahko rekli, da se tudi politika danes na neki način približuje športu …
“Gre za del postmoderne kulture, v kateri je politika postala zabava, zabavljaštvo. Primer tega je recimo ameriški predsednik. In to je eden od razlogov za to, da se ljudje odvračajo od politike in da so politiki tako nepriljubljeni po vsem svetu. Po drugi strani pa je danes politika dojeta le še kot vprašanje upravljanja, administracije. Ko se to zgodi politiki, so vsa za ljudi pomembna vprašanja naslovljena zunaj politike. To pa je eden od razlogov za vzpon populizma; populizma v obliki politike, ki pravzaprav prezira in ne mara same politike.”
Terrry Eagleton je odraščal v irski delavski družini na severozahodu Anglije. Čeprav deklariran marksist in socialist, nikakor ne skriva (niti ne opušča) svojih krščanskih korenin. Prepričan je, da Karl Marx še vedno lahko ponudi odgovore na zagate kapitalizma in sodobnih družbenih antagonizmov, kljub moreči dediščini komunističnih idej v Sovjetski zvezi pa tudi pri nas.
“Fašizem je zlo sam po sebi, Marxovi pogledi pa sami zase niso zlo. A če jih uporabite v napačnih materialnih pogojih: ko imate zelo malo civilnodružbene organiziranosti in demokratičnosti kot je bilo v sovjetski družbi tistega časa, potem boste iz tega neizogibno dobili stalinizem. In ta bo izvožen tudi v druge države kot je recimo Jugoslavija. Pristen socializem je možen le če obstaja tradicija akumulacije kapitala, določena mera zadovoljstva in varnosti v družbi; demokratičnih in sindikalnih institucije. Marx niti za trenutek ni mislil, da lahko družba iz zaostalega stanja skoči v socializem. Ob tem, se namreč zgodi točno to, kar se je zgodilo v zgodovini.”
Zakaj je imel Marx prav je Eagletonovo delo, ki je leta 2013 izšlo tudi pri nas. V slovenščini imamo prevedeno tudi delo Smisel življenja – zelo kratek uvod.
“Knjiga, seveda, ne ponudi konkretnega odgovora. Pravzaprav je pisanje knjige o smislu življenja neke vrste šala. Ko je moj sin, danes je že študent, pri 11ih letih izvedel, da pišem knjigo o smislu življenja, ga je bilo kar sram. Že pri 11ih je vedel, da je to lahko samo slaba šala. Gre pa v bistvu za sámo zastavljanje določenih vprašanj povezanih z namenom, vrednostjo in pomenom življenja. Saj veste, filozofi imajo to zoprno navado, da ne odgovarjajo na vprašanja, ampak jih analizirajo. Tako, da je pomemben del te knjige tudi vprašanje, ali je vprašanje po smislu življenja sploh pravo, upravičeno ali le lažno vprašanje.”
Terry Eagleton je doktoriral na Cambridgu, več kot 20 let poučeval na Oxfordu. V svojem življenju je sodeloval v različnih vrstah politične dejavnosti; že kot petnajstletnik se je včlanil v Laburistično stranko, bil je tudi del levo usmerjenega katoliškega gibanja.
“Živim precej preprosto življenje. Nimam velikega dragega avtomobila ali hiše, ne zapravim veliko denarja zase, za obleke, plošče … Imam manj knjig kot marsikateri drug akademik, pa še večino tistih, ki jih imam, sem sam napisal. Torej, upira se mi ideja, kot rečejo pri nas, šampanjec socialistov. Socializem je zame več kot ideja, je praksa. Ampak, na tak način razmišljam tudi kot kristjan. Donald Trump si reče, da je kristjan, vendar Donald Trump tudi slučajno ne more biti kristjan. Če želite vedeti, v kaj nekdo zares verjame, morate samo pogledati kaj počne. Katera so implicitna prepričanja v njegovem obnašanju, ne pa kaj govori. Vsak lahko reče kar koli hoče! Ni šans, da bi Donald Trump imel krščansko vero! Podobno je socializem predvsem stvar prakse. Vsak pač pripomore k socialističnemu gibanju svoj delež; jaz sem prispeval k oblikovanju idej, ker to najbolje počnem.”
721 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Terry Eagleton je eden najbolj znanih in vplivnih britanskih intelektualcev, literarni in tudi družbeni kritik, ki predava na najuglednejših svetovnih univerzah. Njegova dela so prevedena v številne svetovne jezike in prodana v več milijonih izvodov. Kar nekaj njegovih del je izšlo tudi v slovenščini, nazadnje Upanje brez optimizma, ki ga je predstavil na letošnjem literarnem festivalu Fabula.
Terry Eagleton, eden najbolj znanih britanskih intelektualcev, literarni in tudi družbeni kritik
Terry Eagleton je bil pri nas konec februarja, ko je predaval na literarnem festivalu Fabula. A to ni bil njegov prvi obisk Slovenije. Prvič je bil pri nas kmalu po razpadu Jugoslavije, dobro pa pozna tudi našega filozofa Slavoja Žižka, s katerim sta že večkrat sodelovala in ki ga sam označuje za enega najpomembnejših javnih intelektualcev na svetu. Čeprav se zdi, da imajo veliko večji vpliv na družbo športniki kot pa intelektualci.
V tudi v slovenščino prevedenem delu Smisel življenja: zelo kratek uvod, je Eagleton poudaril, da je šport ena najpopularnejših in najvplivnejših vej današnje kulturne industrije, še več: “Šport, in ne religija, je danes opij ljudstva.”
“To, da je šport opij za ljudi, lahko še posebej vidite v ZDA. Amerika je dobesedno obsedena s športom. Komaj lahko izdavijo kak stavek brez športne metafore. Sicer pa gre za staro zgodbo kruha in iger in za preusmeritev pozornosti. Do športa sem kritičen deloma, ker se mi zdi – pa nočem zveneti preveč zarotniški – da nas odločevalci želijo odvrniti in preusmeriti našo pozornost od nekaterih bolj pokvarjenih in zapletenih stvari, ki se dogajajo. In medtem ko nam za hrbtom to počnejo, smo mi osredotočeni na neškodljive dejavnosti, šport je gotovo ena od njih.”
Resnici na ljubo pa bi lahko rekli, da se tudi politika danes na neki način približuje športu …
“Gre za del postmoderne kulture, v kateri je politika postala zabava, zabavljaštvo. Primer tega je recimo ameriški predsednik. In to je eden od razlogov za to, da se ljudje odvračajo od politike in da so politiki tako nepriljubljeni po vsem svetu. Po drugi strani pa je danes politika dojeta le še kot vprašanje upravljanja, administracije. Ko se to zgodi politiki, so vsa za ljudi pomembna vprašanja naslovljena zunaj politike. To pa je eden od razlogov za vzpon populizma; populizma v obliki politike, ki pravzaprav prezira in ne mara same politike.”
Terrry Eagleton je odraščal v irski delavski družini na severozahodu Anglije. Čeprav deklariran marksist in socialist, nikakor ne skriva (niti ne opušča) svojih krščanskih korenin. Prepričan je, da Karl Marx še vedno lahko ponudi odgovore na zagate kapitalizma in sodobnih družbenih antagonizmov, kljub moreči dediščini komunističnih idej v Sovjetski zvezi pa tudi pri nas.
“Fašizem je zlo sam po sebi, Marxovi pogledi pa sami zase niso zlo. A če jih uporabite v napačnih materialnih pogojih: ko imate zelo malo civilnodružbene organiziranosti in demokratičnosti kot je bilo v sovjetski družbi tistega časa, potem boste iz tega neizogibno dobili stalinizem. In ta bo izvožen tudi v druge države kot je recimo Jugoslavija. Pristen socializem je možen le če obstaja tradicija akumulacije kapitala, določena mera zadovoljstva in varnosti v družbi; demokratičnih in sindikalnih institucije. Marx niti za trenutek ni mislil, da lahko družba iz zaostalega stanja skoči v socializem. Ob tem, se namreč zgodi točno to, kar se je zgodilo v zgodovini.”
Zakaj je imel Marx prav je Eagletonovo delo, ki je leta 2013 izšlo tudi pri nas. V slovenščini imamo prevedeno tudi delo Smisel življenja – zelo kratek uvod.
“Knjiga, seveda, ne ponudi konkretnega odgovora. Pravzaprav je pisanje knjige o smislu življenja neke vrste šala. Ko je moj sin, danes je že študent, pri 11ih letih izvedel, da pišem knjigo o smislu življenja, ga je bilo kar sram. Že pri 11ih je vedel, da je to lahko samo slaba šala. Gre pa v bistvu za sámo zastavljanje določenih vprašanj povezanih z namenom, vrednostjo in pomenom življenja. Saj veste, filozofi imajo to zoprno navado, da ne odgovarjajo na vprašanja, ampak jih analizirajo. Tako, da je pomemben del te knjige tudi vprašanje, ali je vprašanje po smislu življenja sploh pravo, upravičeno ali le lažno vprašanje.”
Terry Eagleton je doktoriral na Cambridgu, več kot 20 let poučeval na Oxfordu. V svojem življenju je sodeloval v različnih vrstah politične dejavnosti; že kot petnajstletnik se je včlanil v Laburistično stranko, bil je tudi del levo usmerjenega katoliškega gibanja.
“Živim precej preprosto življenje. Nimam velikega dragega avtomobila ali hiše, ne zapravim veliko denarja zase, za obleke, plošče … Imam manj knjig kot marsikateri drug akademik, pa še večino tistih, ki jih imam, sem sam napisal. Torej, upira se mi ideja, kot rečejo pri nas, šampanjec socialistov. Socializem je zame več kot ideja, je praksa. Ampak, na tak način razmišljam tudi kot kristjan. Donald Trump si reče, da je kristjan, vendar Donald Trump tudi slučajno ne more biti kristjan. Če želite vedeti, v kaj nekdo zares verjame, morate samo pogledati kaj počne. Katera so implicitna prepričanja v njegovem obnašanju, ne pa kaj govori. Vsak lahko reče kar koli hoče! Ni šans, da bi Donald Trump imel krščansko vero! Podobno je socializem predvsem stvar prakse. Vsak pač pripomore k socialističnemu gibanju svoj delež; jaz sem prispeval k oblikovanju idej, ker to najbolje počnem.”
Heidi Dahlsveen je pripovedovalka zgodb na Univerzi v Oslu, edini fakulteti, ki ponuja študij pripovedovanja zgodb.
Ali Ben Saiddan, libijski pilot na vlaku Casablanca-Marrakesh o življenju v Libiji po Gadafiju, študiju v Veliki Britaniji, neuvrščenem sodelovanju s slovensko letalsko družbo, dolgoletnem prijateljevanju z našim pilotom Borisom. Pa o libijski realnosti, poglabljajoči se krizi v državi in o tem, zakaj je orožje v Tripolisu skorajda obvezna oprema … Libijska zgodba z maroškim pridihom. Osebno.
Tadej Košmrlj se je pogovarjal z nekdanjim teniškim asom, zdaj pa uspešnim poslovnežem Borisom Beckerjem.
Nikolaj Lilin je psevdonim ruskega pisatelja Nikolaja Veržbickega, rojenega v nekdanji Sovjetski zvezi, danes pa je naturalizirani Italijan. Uradno je njegov rojstni kraj v Republiki Moldaviji, dejansko pa v Pridnestrski republiki, ki sicer ni mednarodno nikjer priznana država. Čeprav nima dobrega mnenja o zdajšnjih ruskih oblasteh in Putinu, obsoja ukrajinske oblasti zaradi državljanske vojne, ki so jo po njegovem ukrajinski nacionalisti zakuhali čisto po nepotrebnem. Od mladosti zaznamovane s kriminalom prek zaporov in petih vojn do petih romanov, po prvencu so posneli celo film z Johnom Malkovichem v glavni vlogi – v Evropi Osebno z Nikolajem Lilinom, ki ima v slovenščino prevedeni dve knjigi – Sibirska vzgoja in Prosti pad.
Otto Lechner je glasbenik in skladatelj, star je 50 let. Rodil se je z močno poškodbo vida in do 15. leta popolnoma oslepel. Kljub temu je končal šolo, poskusil študirati, a pravi, da se je bolj našel v glasbi. Danes je svetovno priznan harmonikar, vodja mnogih mednarodnih harmonikarskih projektov, med drugim tudi Dunajskih filharmonikarjev.
Norbert Gerold je Avstrijec, ki je pred slabimi štirimi desetletji postal še Avstralec. Tja dol je odšel kot smučarski inštruktor, delal na vseh večjih avstralskih smučiščih, ki jih po njegovih besedah ni malo, kariero pa je zaključil kot nepremičninski agent. Svoje podjetje je pred kratkim prodal, postal milijonar in zdaj uživa življenje, pravi. Tako je Norbert skoraj ves letošnji avgust preživel v Sloveniji, kjer se je pripravljal na svetovno prvenstvo kolesarjev amaterjev. Ženo je medtem poslal na romanje v Španijo. Spoznajte avstralskega prvaka v kronometru do 60 let, gospoda v havajskih oblačilih in z nešteto zgodbicami na zalogi.
Gost današnje Evrope osebno pravi, da je zelo žalostno, da Evropejci, ki so stoletja kolonizirali in ropali številne predele sveta, s tem početjem še vedno nadaljujejo, a so hkrati postavili zelo močne in nasilne meje, s katerimi preprečujejo drugim priti v Evropo. Trenutno je še vedno pod globokim vtisom razmer, ki jih je objektiv njegove kamere ujel na afriško-evropski meji v Maroku.
Gost današnje Evrope osebno pravi, da je zelo žalostno, da Evropejci, ki so stoletja kolonizirali in ropali številne predele sveta, s tem početjem še vedno nadaljujejo, a so hkrati postavili zelo močne in nasilne meje, s katerimi preprečujejo drugim priti v Evropo. Trenutno je še vedno pod globokim vtisom razmer, ki jih je objektiv njegove kamere ujel na afriško-evropski meji v Maroku.
Lahko je priti, a težko oditi je na svojem FB profilu zapisal mladi Ugandec Laban Ahimbisibwe iz vasi Bufuka, iz osrčja Afrike ob jezeru Bunyonyi na jugozahodu Ugande, preden se je z nepozabnega dopusta odpravil domov.
Ljubljana je prva evropska izkušnja Rutike Bhandari, mlade indijske oblikovalke iz okolice Mumbaja. Prek izmenjave je našo prestolnico izbrala predvsem zato, ker je bila v ponudbi mest najbližje Milanu, pove z nasmeškom na ustih. V pogovoru, ki je nastal v značilnem okolju ljubljanske mestne kulture, kot temu pravi Rutika (torej ob Ljubljanici na kavi), sta s Tadejem poleg življenja mladih Indijcev obdelala tudi bolj filozofske teme – kaj je zanjo “zahod”, na kaj pomisli ob besedi Evropa, pa tudi o nedavnih indijskih volitvah je tekla beseda.
Z bonsaji se je začel ukvarjati naključno, pred desetletjem je v neki reviji naletel na članek o tej japonski umetnosti. Da, umetnosti, ki je še najbližje kiparstvu, pravi. Umetnine, ki nastajajo več desetletij, običajno rastejo na vrtu, odlično pa so videti tudi v galerijah. In seveda – ker so umetnine, lahko stanejo več tisoč evrov.
V Evropi, osebno predstavljamo Amelie Bentsdatter Andresen, korespondentko danskega parlamenta, ki je željo po potovanjih in odkrivanju novih krajev uspešno združila s svojim poklicnim življenjem.
Ronnie je učitelj matematike, ki je zrasel v Raanani pri Tel Avivu. Trdi, da je v svoji državi privilegiran, ker je Jud, zato je zadnjih deset let tudi intenziven aktivist.
Pred dobrega pol leta se je namreč odločila, da bo pustila službo in odšla okrog sveta. Vsaj za eno leto. S seboj je vzela nahrbtnik z nekaj oblekami ter potni list in 1000 dolarjev. S slabim znanjem angleščine in samo enim ciljem – spoznati svet.
Katariina Vuorinen je finska pesnica, ki je zavetje odkrila v knjigah in gozdovih. Med platnicami in pod krošnjami dreves si je ustvarjala svoj svet, ki ni bil pogojen s pričakovanji, predpisi in vlogami. Danes se v njenih pesmih, ki so bile prevedene v 11 jezikov, prepletajo ženskost, spolne vloge, nasilje, otroštvo in globoka povezanost z naravo in nagonom.
Pablo Garcia je arhitekt, umetnik in medijski arheolog, ki zase pravi, da je Američan samo takrat, ko je treba na meji pokazati potni list. Sicer je raje Newyorčan, ker to veliko več pove o njem in njegovem pogledu na svet.
Girma T. Fantaye je doma iz Etiopije, ene najbolj revnih držav na svetu. Najprej ga je zanimal samo nogomet, ko pa je postal aktiven državljan so se začele težave. Kot kritičen pesnik in novinar je moral pobegniti iz domovine, najprej v Ugando, zdaj je začasno zatočišče našel v Sloveniji.
Kusha Bahrami je, kot pravi, v prvi vrsti človek, čeprav so v zaporih in centrih za tujce, kjer je preživel pretekla leta, na to večkrat pozabili. Je pa tudi neodvisen filmski ustvarjalec in fotograf, oporečnik vesti, begunec in aktivist za človekove pravice.
Marko Pogačar, tridesetletni hrvaški pesnik in intelektualec, katerega korenine so po očetovi strani tudi slovenske. S svojo poezijo in kritičnimi besedili ni vzbudil zgolj pozornosti držav, s katerima je povezan skozi družinsko deblo, temveč tudi celotnega področja nekdanje Jugoslavije, Nemčije, Avstrije, Francije itd.
Neveljaven email naslov