29-letna češka filmarka se je rodila v Brnu, zdaj pa živi v Pragi. Tam je ostala po študiju na znamenitem FAMU in rojstvu dveh otrok. Snema predvsem dokumentarne in angažirane filme o perečih družbenih tematikah, hkrati pa kot novinarka in kolumnistka piše za različne spletne portale in uveljavljene češke medije.

Apolena Rychlíková se je rodila v Brnu leta 1989, ki je na Češko prineslo veliko sprememb. Spregovorila je o študiju filmske režije, njenih zanimanjih in tudi o tem, ali se počuti Evropejka

29-letna češka filmarka se je rodila v Brnu, zdaj pa živi v Pragi. Tam je ostala po študiju na znamenitem FAMU in rojstvu dveh otrok. Snema predvsem dokumentarne in angažirane filme o perečih družbenih tematikah, hkrati pa kot novinarka in kolumnistka piše za različne spletne portale in uveljavljene češke medije.

“Najbolj me zanimajo zgodbe ljudi, ki ne morejo živeti normalnega življenja v svetu, ki vse bolj pritiska na nas. Nimamo prostora zase, za svoje ideje ali premike, ki bi spremenili našo resničnost, tako da bi vsem prinesla več udobja in enakosti. Še vedno pa sem v nekakšnem procesu odkrivanja svojega izraza v filmu in pisanju. Nekakšna rdeča nit mojega dela bi bila, da skušam videti ljudi, ki ves čas izgubljajo. Svet torej skušam pogledati drugače, ne skozi oči zmagovalcev, ampak skozi oči vseh ostalih.”

Želi si, da bi vsi skupaj manj iskali razlike med ljudmi in se bolj posvečali reševanju problemov, ki jih imajo posamezne družbene skupine. V takem kontekstu vidi tudi Evropsko unijo – kot prostor, ki ne ponuja vsem enakih možnosti, pričakuje pa enake odzive svojih prebivalcev. Se sama počuti kot Evropejka?

“Jaz se počutim kot Evropejka, ampak to je predvsem zato, ker imam dovolj denarja, da lahko potujem, v tujini imam veliko prijateljev, govorim tudi tuje jezike. Zame je torej združena Evropa dobra. A mnogo jeze in gneva se tudi na Češkem uperja proti Evropski uniji. Revnejši ljudje ne morejo potovati, nimajo izkušenj z multikulturalizmom, ker ne znajo jezikov, tudi ne morejo spremljati tujih resnih medijev. Zame je ravno to bistvo evropskega državljanstva, taki privilegiji, zato mi je tudi jasno, da se nekateri počutijo odrinjene.”