Laura Martinez Vega je 26-letna arhitektka, ki je s Slovenijo v razmerju drugič. Prvič je v Mariboru prek Erasmusa študirala, zdaj se je po petih letih vrnila k nam in si poiskala delo v ljubljanskem arhitekturnem biroju. Slovenijo je za Gran Canario zamenjala zaradi kakovosti življenja, opaža pa, da beseda ‘združevanje’ niti v Španiji niti v Sloveniji ni več tako popularna, kot je bila še med njenim študijem v Mariboru.

26-letna španska arhitektka Laura Martinez Vega dela v ljubljanskem arhitekturnem biroju. Pravi, da smo si Španci in Slovenci podobni, v Sloveniji pa ji je najbolj všeč tradicionalna arhitektura

Laura Martinez Vega je 26-letna arhitektka, ki je s Slovenijo v razmerju drugič. Prvič je v Mariboru prek Erasmusa študirala, zdaj se je po petih letih vrnila k nam in si poiskala delo v ljubljanskem arhitekturnem biroju. Slovenijo je za Gran Canario zamenjala zaradi kakovosti življenja, opaža pa, da beseda ‘združevanje’ niti v Španiji niti v Sloveniji ni več tako popularna, kot je bila še med njenim študijem v Mariboru. O spremembah, ki se nam dogajajo, debatira s kolegi v biroju, pa s sostanovalci, ki prihajajo z različnih delov Evrope. Pravi, da jo zanimajo vsa mnenja, ker si tako lažje ustvari tudi svoje.

“Rekla bi, da so ljudje tukaj res prijazni. S tem ne mislim, da v Španiji niso, seveda smo. Ampak tukaj ste prijazni na drugačen način, veliko bolj vljudni ste. In niste tako glasni, kar mi je tudi všeč. Nasploh pa se mi zdi, da smo si kar podobni. Običajno, ko greš v tujino, sploih na sever in vzhod, pričakuješ, da bodo ljudje hladni. Tukaj pa sploh nisem imela težav z navezovanjem stikov. Čisto lahko je bilo najti prijatelje Slovence, ne zgolj tujcev, ki živijo v Sloveniji. Rekla bi, da smo si kar podobni.”

Mlada arhitekta s Kanarskih otokov – Laura Martinez Vega –  pa seveda ne opazuje zgolj družboslovnih pojavov, ampak tudi arhitekturo. “Najbolj mi je všeč tradicionalna arhitektura, te stare avstroogrske stavbe, ki ste jih ohranili. Na Gran Canarii je komaj še ostalo kaj starega, pa seveda tudi za popolnoma drugačno arhitekturo gre. V Ljubljani in Mariboru pa še vedno imate te čudovite zgodovinske objekte. Obožujem jih. Pa seveda Plečnikovi projekti so tudi izjemno zanimivi.” Kdo ve, morda je pa Laura, kot arhitektka slovenijo izbrala prav zaradi naše arhitekture. Razmišljala je še, da bi morda za svoje življenje izbrala Nizozemsko, ampak je pretehtala kakovost življenja tukaj, predvsem za manj denarja lahko živiš veliko bolje. No, morda se preseli v kako drugo državo po tem, ko tukaj opravi prakso. Se pa seveda tudi sama sprašuje, kakšna bo Evropa v prihodnosti:

“Morda prav zardi priložnosti, ki mi jo je v preteklosti omogočil Erasmus, na Evropo gledam kot na neizmeren vir priložnosti. Za študente se seveda odpirajo še mnoge druge priložnosti, od prostovoljstva, do neformalnega izobraževanja … Vse te priložnosti mladim dajo občutek, da je Evropa zanje nek velik dom, skoraj brez meja. Ko bom zaključila svojo prakso v Ljubljani, še ne vem, kam bo šla. Morda domov, na Kanarske otoke, morda ostanem tukaj. V Nemčijo, na Norveško, ne vem.”