Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Laia Casas, ki vodi največje združenje katalonskih študentov, je izjemno energična in zavzeta aktivistka. Zelo je osredotočena na teme, ki jih želi izpostaviti, in tudi ob drugačnih vprašanjih zelo hitro spet začne govoriti o političnih problematikah. Tudi o tem, zakaj se Katalonija, če bo nekoč samostojna država, po njenem ne bi smela pridružiti Evropski uniji. Bori se proti šolninam, išče drugačne poti v bolj pravično prihodnost, Slovenija pa ji je bližja kot Francija.
Katalonska študentska aktivistka Laia Casas se bori proti šolninam in išče drugačne poti v bolj pravično prihodnost
Laia Casas, ki vodi največje združenje katalonskih študentov, je izjemno energična in zavzeta aktivistka. Zelo je osredotočena na teme, ki jih želi izpostaviti, in tudi ob drugačnih vprašanjih zelo hitro spet začne govoriti o političnih problematikah. Tudi o tem, zakaj se Katalonija, če bo nekoč samostojna država, po njenem ne bi smela pridružiti Evropski uniji. “Definitivno – ne! Neodvisnost razumem kot pot do sprememb. Ne bi rada neodvisne Katalonije, ki je popolnoma enaka kot španska država zdaj. Rada bi Katalonijo, ki je zelo drugačna, kjer bi bila vlada zavezana delovati po željah ljudi, ne EU. Najbolje za Katalonijo bi bilo, da se ne pridruži Evropski uniji.”
“Posledica šolnin je, da se mladi iz delavskega razreda ne vpisujejo več na javne univerze. Skušamo torej pritiskati na vlado, da bi znižala šolnine. To je prvi korak do končnega cilja – brezplačnega študija. Razumemo pa, da bomo za uresničitev tega cilja potrebovali veliko časa in veliko bojev.”
Bori se proti šolninam, išče drugačne poti v bolj pravično prihodnost, Slovenija pa ji je bližja kot Francija.
“Slovenijo vidim kot državo, ki ima podobno zgodovino. Če bi me vprašali, ali na Slovenijo gledam kot na druge evropske države, denimo Francijo, bi bil odgovor seveda ne, nikakor ne! Bližje mi je, čeprav sem v Franciji že bila, v Sloveniji pa še ne.”
O aktivističnih pristopih študentov v Kataloniji smo se pogovarjali v za to zelo primernem okolju. Universitat Autonoma de Barcelona oziroma Avtonomna univerza v Barceloni, kjer študira Laia, je od središča Barcelone oddaljena uro vožnje z vlakom, celoten kampus je postavljen ob majhni vasi sredi gričkov. Slovi po svoji levičarski usmerjenosti – ob prihodu že z vlaka takoj zagledaš 10-metrski grafit Independencia-Socialisme-Feminisme, neodvisnost, socializem in feminizem, torej. Naslikali so ga študentski aktivisti, prvič so ga univerzitetne oblasti odstranile, a je že naslednjo noč na istem mestu nastal še večji tak grafit. Zdaj ga pustijo pri miru.
717 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Laia Casas, ki vodi največje združenje katalonskih študentov, je izjemno energična in zavzeta aktivistka. Zelo je osredotočena na teme, ki jih želi izpostaviti, in tudi ob drugačnih vprašanjih zelo hitro spet začne govoriti o političnih problematikah. Tudi o tem, zakaj se Katalonija, če bo nekoč samostojna država, po njenem ne bi smela pridružiti Evropski uniji. Bori se proti šolninam, išče drugačne poti v bolj pravično prihodnost, Slovenija pa ji je bližja kot Francija.
Katalonska študentska aktivistka Laia Casas se bori proti šolninam in išče drugačne poti v bolj pravično prihodnost
Laia Casas, ki vodi največje združenje katalonskih študentov, je izjemno energična in zavzeta aktivistka. Zelo je osredotočena na teme, ki jih želi izpostaviti, in tudi ob drugačnih vprašanjih zelo hitro spet začne govoriti o političnih problematikah. Tudi o tem, zakaj se Katalonija, če bo nekoč samostojna država, po njenem ne bi smela pridružiti Evropski uniji. “Definitivno – ne! Neodvisnost razumem kot pot do sprememb. Ne bi rada neodvisne Katalonije, ki je popolnoma enaka kot španska država zdaj. Rada bi Katalonijo, ki je zelo drugačna, kjer bi bila vlada zavezana delovati po željah ljudi, ne EU. Najbolje za Katalonijo bi bilo, da se ne pridruži Evropski uniji.”
“Posledica šolnin je, da se mladi iz delavskega razreda ne vpisujejo več na javne univerze. Skušamo torej pritiskati na vlado, da bi znižala šolnine. To je prvi korak do končnega cilja – brezplačnega študija. Razumemo pa, da bomo za uresničitev tega cilja potrebovali veliko časa in veliko bojev.”
Bori se proti šolninam, išče drugačne poti v bolj pravično prihodnost, Slovenija pa ji je bližja kot Francija.
“Slovenijo vidim kot državo, ki ima podobno zgodovino. Če bi me vprašali, ali na Slovenijo gledam kot na druge evropske države, denimo Francijo, bi bil odgovor seveda ne, nikakor ne! Bližje mi je, čeprav sem v Franciji že bila, v Sloveniji pa še ne.”
O aktivističnih pristopih študentov v Kataloniji smo se pogovarjali v za to zelo primernem okolju. Universitat Autonoma de Barcelona oziroma Avtonomna univerza v Barceloni, kjer študira Laia, je od središča Barcelone oddaljena uro vožnje z vlakom, celoten kampus je postavljen ob majhni vasi sredi gričkov. Slovi po svoji levičarski usmerjenosti – ob prihodu že z vlaka takoj zagledaš 10-metrski grafit Independencia-Socialisme-Feminisme, neodvisnost, socializem in feminizem, torej. Naslikali so ga študentski aktivisti, prvič so ga univerzitetne oblasti odstranile, a je že naslednjo noč na istem mestu nastal še večji tak grafit. Zdaj ga pustijo pri miru.
Nemški stripar, risar in ilustrator Patrick Wirbeleit piše in ilustrira otroške knjige ter ustvarja stripe za otroke.
Današnja sogovornica je Tajka, ki obožuje slovensko naravo in kulinariko. Veliko potuje in trenutke lovi v fotografski objektiv.
Najuspešnejši nemški smučar Felix Neureuther je kar 13-krat stal na najvišji stopnički tekem svetovnega pokala, pohvali pa se lahko tudi s petimi odličji s svetovnih prvenstev. Kot zanimivost – svojo prvo tekmo svetovnega pokala je odsmučal prav pri nas v Kranjski Gori. V svojem domu nima osvojenih medalj in pokalov, saj pravi, da mu več pomenijo spomini s tekem in občutki, ki jih je doživljal ob zmagah in porazih.
Marie-Claire Pagano se predstavi kot pol Britanka in pol Italijanka. Čeprav ta hip opravlja doktorat v Združenem kraljestvu, zadnjih nekaj let pogosto obiskuje Slovenijo.
Čeprav Olga Chufistova prihaja iz mesta Ulan-Ude, glavnega mesta ruske republike Burjatije v vzhodni Sibiriji, se je kot srednješolka odločila, da bo raje pobliže spoznala Slovenijo in slovenski jezik.
Robert Swan je ambasador ohranjanja Antarktike kot zadnje nedotaknjene divjine. Čeprav sovraži mraz, pa tudi hojo, že več kot trideset let potuje na celino, veliko za dve Avstraliji in opozarja na njeno krhkost.
Novinarka Ana Lalić iz Novega Sada je bila zaradi svojega dela označena za izdajalko države in tujo plačanko. Prejela je več groženj s smrtjo, zato ima še vedno zasebno varovanje.
75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?
Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.
Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino.
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja.
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Ljubljana bi lahko bila žarišče za zagonska podjetja in podjetništvo, a se to žal zdaj še ne dogaja.
Bruno Gola je brazilski zvočni umetnik in eden vodilnih predstavnikov zvočnega kodiranja, moderne zvrsti umetnosti, ki povezuje programiranje in avdiovizualno umetnost. Na pot zvočnega kodiranja se je podal leta 2016, po skoraj desetih letih dela v programiranju, saj v svojem delu ni več videl izzivov. Zato je poiskal nove.
Filip Kotsambouikidis se je odraščal na Švedskem, poletja pa preživljal na grški obali. Čeprav mora doma ves čas imeti olivno olje in feta sir, se tudi švedski hrani ne bi odpovedal.
Martina Zakocs je predstavnica mlajše generacije porabskih Slovencev. Doma je iz Gornjega Senika, največje slovenske vasi v Porabju. Študirala je v Mariboru in Ljubljani. Bližje so ji Štajerci, ki so bolj podobni nasmejanim Porabcem.V magisteriju je analizirala dvojezične napise v sedmih slovenskih obmejnih vaseh. V politiko se ne vmešava. Pravi, da država pod Orbanom funkcionira: “Dnevi tečejo in se moramo prilagajati temu, kar je.” Tudi o življenju mladih v Porabju, koroni in prihodnosti.
Neveljaven email naslov