Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Verjetno je najbolj znan Latvijec v Evropi, gotovo najbolj znan Latvijec v Sloveniji. Z 221 centimetri je eden najvišjih Evropejcev sploh. Poliglot, za kar ni kriv zgolj talent za jezike, ampak predvsem žoga. Košarkarska. Po Latviji in Španiji zdaj živi v ZDA, zanj pa pesti, čeprav trenutno ne igra zaradi poškodbe, že tišči tudi marsikakšen Slovenec. Ime mu je Kristaps Porzingis.
Kristaps Porzingis, latvijski košarkarski in superzvezdnik
Dva največja velikana NBA košarke sta Evropejca: Srb Boban Marjanovič in Latvijec Kristaps Porzingis, oba visoka 221 centimetrov. Uspešnejši je Latvijec Kristaps Porzingis, All Star igralec, NBA zvezdnik. A do tega sijaja je dodobra okusil tudi senčno plat športa.
Kristaps je sledil tradiciji staršev in starejšega brata ter že pri šestih letih začel trenirati košarko. Pri 15-ih je njegov menedžer poslal video posnetek v španske in italijanske klube in dobil je povabilo v Sevillo.
“Od doma sem odšel pri 15-ih letih. V Španiji nisem poznal jezika, kulture, nisem imel prijateljev. Ko greš mlad skozi vse te stvari, imaš izkušnje za vse življenje. Zame je bila selitev v NBA mnogo lažja. Znal sem že angleški in španski jezik. Sem človek, ki se hitro prilagodi.”
Sevilla je povabila Latvijca Porzingisa na preizkušnjo pri 15-ih letih, ko je bil že dvometraš: imel je 203 cm in le 71 kg. V poletni španski vročini, pri 40-ih stopinjah, severnjak ni pokazal vsega kar zna, a mu je Sevilla vseeno ponudila pogodbo. Španski zdravniki so ugotovili, da je slabokrven, z zmanjšanim številom rdečih krvničk. Bil je hitro utrujen in pogosto zaspan. Zato je zmanjkovalo tudi časa za učenje španščine in na treningih pogosto ni razumel navodil.
Februarja pa postal nova okrepitev Dallasa in soigralec Luke Dončiča. 23-letni Latvijec in 20-letni Slovenec imata podobno športno pot: zelo mlada sta odšla v Španijo, se prebila v NBA, ob izboru na naboru poslušala kritike košarkarskih evroskeptikov, da ne bosta zmogla igrati v najmočnejši ligi na svetu. In oba zablestela in utišala dvomljivce.
“Imava podobno pot. Oba sva v Dallasu, oba sva mlada, oba imava rada košarko. To je dobro dolgoročno, da ustvariva kaj posebnega, pa tudi dobro prijateljstvo, da se poveževa. Prihajajo težke tekme in sezone, odločilni meti. Morava ostati takšna kot sva in uživati v košarki, trdo delati in upam, da bova nekega dne osvojila NBA naslov.”
720 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Verjetno je najbolj znan Latvijec v Evropi, gotovo najbolj znan Latvijec v Sloveniji. Z 221 centimetri je eden najvišjih Evropejcev sploh. Poliglot, za kar ni kriv zgolj talent za jezike, ampak predvsem žoga. Košarkarska. Po Latviji in Španiji zdaj živi v ZDA, zanj pa pesti, čeprav trenutno ne igra zaradi poškodbe, že tišči tudi marsikakšen Slovenec. Ime mu je Kristaps Porzingis.
Kristaps Porzingis, latvijski košarkarski in superzvezdnik
Dva največja velikana NBA košarke sta Evropejca: Srb Boban Marjanovič in Latvijec Kristaps Porzingis, oba visoka 221 centimetrov. Uspešnejši je Latvijec Kristaps Porzingis, All Star igralec, NBA zvezdnik. A do tega sijaja je dodobra okusil tudi senčno plat športa.
Kristaps je sledil tradiciji staršev in starejšega brata ter že pri šestih letih začel trenirati košarko. Pri 15-ih je njegov menedžer poslal video posnetek v španske in italijanske klube in dobil je povabilo v Sevillo.
“Od doma sem odšel pri 15-ih letih. V Španiji nisem poznal jezika, kulture, nisem imel prijateljev. Ko greš mlad skozi vse te stvari, imaš izkušnje za vse življenje. Zame je bila selitev v NBA mnogo lažja. Znal sem že angleški in španski jezik. Sem človek, ki se hitro prilagodi.”
Sevilla je povabila Latvijca Porzingisa na preizkušnjo pri 15-ih letih, ko je bil že dvometraš: imel je 203 cm in le 71 kg. V poletni španski vročini, pri 40-ih stopinjah, severnjak ni pokazal vsega kar zna, a mu je Sevilla vseeno ponudila pogodbo. Španski zdravniki so ugotovili, da je slabokrven, z zmanjšanim številom rdečih krvničk. Bil je hitro utrujen in pogosto zaspan. Zato je zmanjkovalo tudi časa za učenje španščine in na treningih pogosto ni razumel navodil.
Februarja pa postal nova okrepitev Dallasa in soigralec Luke Dončiča. 23-letni Latvijec in 20-letni Slovenec imata podobno športno pot: zelo mlada sta odšla v Španijo, se prebila v NBA, ob izboru na naboru poslušala kritike košarkarskih evroskeptikov, da ne bosta zmogla igrati v najmočnejši ligi na svetu. In oba zablestela in utišala dvomljivce.
“Imava podobno pot. Oba sva v Dallasu, oba sva mlada, oba imava rada košarko. To je dobro dolgoročno, da ustvariva kaj posebnega, pa tudi dobro prijateljstvo, da se poveževa. Prihajajo težke tekme in sezone, odločilni meti. Morava ostati takšna kot sva in uživati v košarki, trdo delati in upam, da bova nekega dne osvojila NBA naslov.”
Oče Stan in hči Gigi. Stanovi starši so v 50. letih emigrirali v ZDA in se tam ustalili. Družina se je iz New Yorka pred olimpijskimi igrami leta 2010 preselila v Whistler, Vancouver . Tudi zaradi športnih ambicij. Gigi je ena od najbolj perspektivnih smučark v Severni Ameriki, oče jo je, tudi zaradi svojih slovenskih korenin, ta konec tedna pripeljal v Slovenijo na Pokal Loka. Stan, v ostankih svoje slovenščine in Gigi, ki žal ne govori slovensko, se predstavita v tokratni Evropi, osebno!
Ande je potomec prvobitnega ljudstva Samijev na Norveškem. V Oslu poučuje ta jezik, ki so ga na skrajnem severu Evrope govorili že davno pred ustanovitvijo nacionalnih držav in ki ima – mimogrede – več kot 200 izrazov za sneg, je pa tudi član norveškega parlamentarnega odbora za pravice Samijev. Po njegovih besedah se sever Evrope zaradi podnebnih sprememb in vdiranja industrije v nekdaj kmetijska območja degradira tako rekoč pred njihovimi očmi, mednarodno opevani skandinavski zgled demokracije pa je že zdavnaj klecnil pod nacionalnimi pritiski. Kaj pri Samijih pomeni molk in zakaj ne marajo vztrajati na istem mestu, pa v nadaljevanju.
Prince Wale Soniyiki je prestolonaslednik iz Nigerije. Njegovo ime pomeni “krona vrni se domov”. Prince je moral zbežati iz svoje države zaradi skrajne skupine Boko Haram. Zdaj živi na Hrvaškem in bolj kot o tem, kako se vrniti na svoj prestol, razmišlja o tem, kako pomagati ljudem. Govori 21 jezikov, v enem od njih nam bo opisal, kako se je počutil, ko mu zaradi barve kože niso želeli postreči kave.
Rafal Zaborowski je predavatelj na londonski šoli za ekonomijo in politične vede in o sebi pravi, da je migrant. Poljak v Londonu, strokovnjak za medijske komunikacije, ki ga navdušuje japonska popularna kultura, bo spregovoril tako o hologramih, ki pojejo pred več desettisočglavimi množicami, kot o množicah beguncev, ki jim evropski mediji jemljejo imena.
Prihaja iz manjšega mesta s približno 7000 prebivalci. Od tam je bila tudi Astrid Lindgren, ki je napisala Piko Nogavičko. Samuel Gustavsson pravi, da je v tem kraju res veliko rdečih hiš, ki se pojavijo tudi v pisateljičinih knjigah. A kljub prijetnem mestu je mrzlo Švedsko zamenjal za nekoliko toplejšo Slovenijo, s seboj pa prinesel glasbo.
Z očetom in sestro se je Sanskriti še kot otrok preselila v Maribor, pri nas je zdaj že dobro desetletje. Pravi, da ima izjemno srečo, da je tukaj, ker je s tem v življenju dobila priložnosti, ki jih v Indiji gotovo ne bi. Čeprav je bilo sprva v popolnoma neznani deželi izjemno težko. In čeprav v Sloveniji še vedno doživi kak nadrealističen trenutek, posebej po izbruhu begunske krize, ko ji kdo pove, naj s svojo rahlo temnejšo poltjo ne meša slovenskih genov.
Hasan in Šaraf sta že šest let v Evropi. Živita v azilnem domu v Ljubljani. Najboljša prijatelja. Kot brata, pravi Hasan, ki je iz iraškega Kurdistana, Šaraf pa je k nam prišel iz Afganistana. Kdo sta, kaj sta? Begunca, migranta, prosilca za azil? Fanta, ki sanjata o lepšem življenju? Kako neosebna je lahko Evropa? V Evropi osebno!
V Evropi osebno predstavimo kontraverzno hrvaško političarko Ružo Tomašič, ki ji HDZ ni dovolj konzervativen in poslanko, ki jo je v Evropskem parlamentu zaradi njenih 180 cm ter ostre retorike težko prezreti.
Lamija Adži Bašar je več kot dve leti trpela v ujetništvu Islamske države. Avgusta leta 2014 so bojevniki te skrajne skupine v njeni vasi Kočo pobili moške, ženske pa ugrabili. Lamija je bila tedaj stara 15 let. Letos aprila ji je uspelo pobegniti, med begom je bila huje poškodovana v eksploziji mine. Ko pripoveduje svojo zgodbo, težko najde besede. Toda svojo pretresljivo usodo deli s svetovno javnostjo zato, da bi pomagala okoli 3.000 ženskam, ki so tako kot ona pripadnice jazidske manjšine in ki jih borci Islamske države še vedno zlorabljajo. Pred dnevi je za svoja prizadevanja prejela Saharovovo nagrado za svobodo misli in bila tudi gostja Vala 202.
Vedno je bil bitke – z institucijami, profesorji, družino. Morda tudi zato najpogosteje piše o vojnah – dejanskih, duševnih in družinskih. Pravi, da književnost izgublja pomen kulturnega povezovalca, namesto nje se zdaj pojavljajo novi glasniki kulture – kuharji. A Antonio Scurati vztraja, je zelo ploden pisatelj, v dvanajstih letih je napisal dvanajst knjig, leta 2005 je prejel nagrado campiello za najboljši roman, med drugim sta to nagrado dobila še dva ugledna italijanska pisatelja Primo Levi in Alberto Bevilacqua. Dvakrat je za las zgrešil nagrado strega, ki velja za največje italijansko književno priznanje, a pravi, da mu je drugo mesto prineslo še večjo slavo in naklado. Antonio Scurati je v Sloveniji predstavil svoje predzadnje delo, ki je zdaj tudi prevedeno v slovenščino – knjigo Nezvesti oče.
Rodila se je v gospodarsko cvetoči Venezueli, kamor so njeni starši s trebuhom za kruhom odšli v 50-ih. V državi na severu Južne Amerike živi več kot tisoč Slovencev in njihovih potomcev, a zanje redko slišimo, saj skupnost ni tako močno povezana kot denimo tista v Argentini ali ZDA. No, družina Danie Frank se je odločila, da se leta 91 preseli nazaj v Slovenijo, tukaj so si ustvarili nov dom, na prejšnjo domovino pa našo gostjo danes spominjajo predvsem novice o razpadanju države.
Vojislav Pejović je odraščal v Črni gori, koketiral z umetnostjo in režijo, naposled pa kot eden od najboljših študentov v letniku končal v biokemiji. Ko se je na Balkanu razbesnela vojna, je razvijal doktorat v Nemčiji, nato pa migriral v Združene države. Ob tem, da se na drugi strani Atlantika ukvarja s komuniciranjem medicine, tudi piše. Od nedavnega je na slovenskih knjižnih policah njegova zadnja knjiga Ameriški sfumato, v kateri pronicljivo razčleni spominjanje. V kaj se prelevi spomin, če ga že samo spominjanje popači?
Afganistanski računalniški strokovnjak, ki je moral pobegniti iz domovine, ker je več let delal v podjetju, ki je sodelovalo z Američani. Pravi, da želi s smehom spreminjati življenje. Tega si zdaj ureja v Sloveniji. Foto: Združenje manager
Davor Vugrinec, nestereotipni nogometaš. Skoraj 10 let je bil hrvaški nogometni reprezentant, še vedno je najboljši strelec hrvaške lige vseh časov. Znan je tudi po tem, je prosti čas med tekmami in treningi namenjal branju in učenju o umetnosti. Skoraj hkrati z začetkom nogometne kariere je začel ustvarjati svojo umetniško zbirko, ki jo je lani predstavil v zagrebškem umetniškem paviljonu, po količini in kakovosti pa presega celo mnoge muzejske zbirke.
Sin, žena, psička in japonska rezila so najpomembnejše stvari v življenju togishija oziroma mojstra poliranja japonskih rezil Massima Rossija. In ne nujno v tem vrstnem redu, hudomušno pove. Italijan, ki ima rad sproščenost in bello vito, se je hkrati pripravljen podrediti strogim pravilom japonske kulture in mentalitete. Ponižnost, poštenost in iskrenost. To ceni pri Japoncih in pogreša pri Italijanih. Zna pa vseeno v sebi združiti dve tako različni, a hkrati tako podobni si kulturi. In to na tak iskren, skoraj naiven način. O svoji zgodbi, povezanosti z Japonsko in tudi o tem, da je pred kratkim preživel potres v italijanskem Amatriceju, je govoril v Evropi osebno!
Muriel Barbery je francoska pisateljica, ki je Slovenijo pred nekaj leti očarala s svojim romanom Eleganca ježa. Je profesorica filozofije, nikakor pa ne filozofinja, pravi, po treh romanih zdaj zase že lahko reče, da je tudi pisateljica. Razpeta med Japonsko in Francijo v današnjem bučečem svetu išče predvsem tišino in čisto poezijo.
Na pozno praznično ponedeljkovo popoldne bomo utišali ropot sveta okrog nas ter v robatosti in neprivlačnosti »ježa« poskusili najti njegovo »eleganco«. Besedi, ki ju poudarjamo, sta iz naslova romana francoske avtorice Muriel Barbery. Z Eleganco ježa je zelo navdušila Slovence, pred kratkim pa je našo državo obiskala ob izidu svojega novega romana »Skrivno življenje vilinov«. Je profesorica filozofije, navdušena nad Baruchom Spinozo, razpeta med Japonsko in Francijo ter iskalka lepote, ki ji je všeč zven slovenščine.
V Parizu, kjer 29-letna pianistka zadnja leta živi, ji pravijo kar Beyonce na klavirju. Ob prejemu prestižne nagrade Echo Klassik Award pred dobrim tednom dni jo je znani nemški TV voditelj Thomas Gottschalk napovedal kot ekstravagantno pianistko iz Gruzije, ki ne samo izvenserijsko dobro igra klavir, ampak je tudi izvenserijsko lepa.
Gilles Baroin je Francoz iz Toulousa, ki svoj življenjski optimizem spaja z matematiko. Že odkar ve zase, ga navdihuje abstraktni svet matematičnih pojmov, še posebej strastno se posveča njihovemu povezovanju z glasbo.
Julian Rachlin je vrhunski violinist, ljubitelj Mozarta in Bacha, nogometa, plavanja in tenisa. Dvesto petdeset dni na leto potuje in kot solist nastopa s svetovno znanimi orkestri. Poleti se je ustavil tudi pri nas in skupaj z Mladinskim orkestrom evropske unije zaigral v slovenski filharmoniji.
Neveljaven email naslov