Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Markus Imhoof je Švicar, ki že leta živi med Italijo in Nemčijo, Berlinom in Milanom. Pred leti je širšo javnost nase opozoril s filmom Več kot med, ki še vedno velja za najuspešnejši švicarski film. Po zgodbi o čebelah, ta je pred kratkim dobila nadaljevanje v istoimenski knjigi, se je lotil še ene teme, povezane s svetovno ekonomijo. Dokumentarni film Eldorado se začne na ladjah italijanske operacije Mare nostrum med prebežniki, ki iščejo svoj eldorado v Evropi, a se stara celina izkaže za vse prej kot to. Švicarski režiser in scenarist Markus Imhoof, ki pravi, da je ob tem, kar dela, nekaj mesecev preživeti v gledališču z Mozartom ali Verdijem dobro za dušo, se je na eni od svojih poti med Milanom in Berlinom ustavil v Evropi osebno.
Švicarski režiser Markus Imhoof o čebelah, Evropi, ki ni eldorado, in delu v gledališču, ki je dobro za dušo
Markus Imhoof je Švicar, ki že leta živi razpet med Italijo in Nemčijo, Berlinom in Milanom. Pred leti je širšo javnost opozoril nase s filmom Več kot med, ki še vedno velja za najuspešnejši švicarski film.
“Moj dedek je imel tovarno marmelade in veliko zemlje s sadnimi drevesi, pa tudi več kot 150 panjev čebel, ki so delale za to tovarno marmelade. Že on mi je razložil skrivnosti čebel in zakaj so pomembne. Povedal mi je ljubezensko zgodbo rastlin, ki se zaradi nepremikanja same ne morajo oprašiti in zato potrebujejo ljubezenskega sla – čebelo. Lahko rečemo, da gre za seks, ampak seks pomeni življenje in če čebele pri tem ne pomagajo rastlinam, te nimajo sadov.”
Po zgodbi o čebelah, ta je pred kratkim dobila nadaljevanje v istoimenski knjigi, se je lotil še ene teme, povezane s svetovno ekonomijo. Dokumentarni film Eldorado se začne na ladjah italijanske operacije Mare nostrum med prebežniki, ki iščejo svoj eldorado v Evropi, vendar se stara celina izkaže za vse prej kot to.
“Na žalost so vsi ti ljudje zelo razočarani. Kar so videli po televiziji ali v filmih, kako tu živimo, je nekaj zelo drugačnega od njihovega življenja v plastičnem šotoru v mafijskem getu. Ampak vseeno tega svojim sorodnikom doma ne povedo. Preveč jih je sram.”
Švicarski režiser in scenarist Markus Imhoof pravi, da dokumentarni filmi niso njegova prioriteta, ker mu vsak pobere vsaj 5 let življenja. Da ostane v dobri kondiciji, dela tudi v gledališču.
“Živeti nekaj mesecev z Mozartom ali Verdijem je dobro za dušo.”
721 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Markus Imhoof je Švicar, ki že leta živi med Italijo in Nemčijo, Berlinom in Milanom. Pred leti je širšo javnost nase opozoril s filmom Več kot med, ki še vedno velja za najuspešnejši švicarski film. Po zgodbi o čebelah, ta je pred kratkim dobila nadaljevanje v istoimenski knjigi, se je lotil še ene teme, povezane s svetovno ekonomijo. Dokumentarni film Eldorado se začne na ladjah italijanske operacije Mare nostrum med prebežniki, ki iščejo svoj eldorado v Evropi, a se stara celina izkaže za vse prej kot to. Švicarski režiser in scenarist Markus Imhoof, ki pravi, da je ob tem, kar dela, nekaj mesecev preživeti v gledališču z Mozartom ali Verdijem dobro za dušo, se je na eni od svojih poti med Milanom in Berlinom ustavil v Evropi osebno.
Švicarski režiser Markus Imhoof o čebelah, Evropi, ki ni eldorado, in delu v gledališču, ki je dobro za dušo
Markus Imhoof je Švicar, ki že leta živi razpet med Italijo in Nemčijo, Berlinom in Milanom. Pred leti je širšo javnost opozoril nase s filmom Več kot med, ki še vedno velja za najuspešnejši švicarski film.
“Moj dedek je imel tovarno marmelade in veliko zemlje s sadnimi drevesi, pa tudi več kot 150 panjev čebel, ki so delale za to tovarno marmelade. Že on mi je razložil skrivnosti čebel in zakaj so pomembne. Povedal mi je ljubezensko zgodbo rastlin, ki se zaradi nepremikanja same ne morajo oprašiti in zato potrebujejo ljubezenskega sla – čebelo. Lahko rečemo, da gre za seks, ampak seks pomeni življenje in če čebele pri tem ne pomagajo rastlinam, te nimajo sadov.”
Po zgodbi o čebelah, ta je pred kratkim dobila nadaljevanje v istoimenski knjigi, se je lotil še ene teme, povezane s svetovno ekonomijo. Dokumentarni film Eldorado se začne na ladjah italijanske operacije Mare nostrum med prebežniki, ki iščejo svoj eldorado v Evropi, vendar se stara celina izkaže za vse prej kot to.
“Na žalost so vsi ti ljudje zelo razočarani. Kar so videli po televiziji ali v filmih, kako tu živimo, je nekaj zelo drugačnega od njihovega življenja v plastičnem šotoru v mafijskem getu. Ampak vseeno tega svojim sorodnikom doma ne povedo. Preveč jih je sram.”
Švicarski režiser in scenarist Markus Imhoof pravi, da dokumentarni filmi niso njegova prioriteta, ker mu vsak pobere vsaj 5 let življenja. Da ostane v dobri kondiciji, dela tudi v gledališču.
“Živeti nekaj mesecev z Mozartom ali Verdijem je dobro za dušo.”
Deskar na snegu Jasey Jay Anderson: Ker si vedno praviš, da lahko nekaj dosežeš, a zato ni nobenega zagotovila, dokler ne poskusiš.
Ana Salazar Torrez je bolivijska umetnica, ki je skupaj z gledališko skupino Teatro Trono novembra obiskala Slovenijo v okviru šeste nacionalne konference globalnega učenja, ki je letos nosila pomenljiv naslov Onkraj mehurčka. Ana živi v mestu El Alto, ki leži v Andih na 4000 metrih nadmorske višine.
Gostja je Kolumbijka Giovanna Paola Severino Gutierrez, predsednica Društva Latinoameričanov v Sloveniji.
Natalie Kauther in Adrian Pollmann sta prva nemška veleposlanika, ki delo opravljata izmenično.
Nemški stripar, risar in ilustrator Patrick Wirbeleit piše in ilustrira otroške knjige ter ustvarja stripe za otroke.
Današnja sogovornica je Tajka, ki obožuje slovensko naravo in kulinariko. Veliko potuje in trenutke lovi v fotografski objektiv.
Najuspešnejši nemški smučar Felix Neureuther je kar 13-krat stal na najvišji stopnički tekem svetovnega pokala, pohvali pa se lahko tudi s petimi odličji s svetovnih prvenstev. Kot zanimivost – svojo prvo tekmo svetovnega pokala je odsmučal prav pri nas v Kranjski Gori. V svojem domu nima osvojenih medalj in pokalov, saj pravi, da mu več pomenijo spomini s tekem in občutki, ki jih je doživljal ob zmagah in porazih.
Marie-Claire Pagano se predstavi kot pol Britanka in pol Italijanka. Čeprav ta hip opravlja doktorat v Združenem kraljestvu, zadnjih nekaj let pogosto obiskuje Slovenijo.
Čeprav Olga Chufistova prihaja iz mesta Ulan-Ude, glavnega mesta ruske republike Burjatije v vzhodni Sibiriji, se je kot srednješolka odločila, da bo raje pobliže spoznala Slovenijo in slovenski jezik.
Robert Swan je ambasador ohranjanja Antarktike kot zadnje nedotaknjene divjine. Čeprav sovraži mraz, pa tudi hojo, že več kot trideset let potuje na celino, veliko za dve Avstraliji in opozarja na njeno krhkost.
Novinarka Ana Lalić iz Novega Sada je bila zaradi svojega dela označena za izdajalko države in tujo plačanko. Prejela je več groženj s smrtjo, zato ima še vedno zasebno varovanje.
75-letni pesnik Fawzi Abder Rahim z ženo Darinko živi v Mariboru že skoraj pol stoletja, nedavno pa sta izdala njegovo najnovejšo pesniško zbirko Do kdaj?
Namiznoteniški igralec Bojan Tokić, rojen v Bosni in Hercegovini, je Slovenijo na olimpijskih igrah zastopal kar trikrat. Na petkovem odprtju olimpijskih iger v Tokiu bo nosil slovensko zastavo.
Marija Šestak, ena najboljših slovenskih atletinj vseh časov, se je rodila v Kragujevcu, del mladosti preživela onstran Atlantika, ljubezen pa jo je pripeljala v Slovenijo, kjer si je ustvarila dom in družino.
Nekdanja rokometašica Nataša Derepasko je doma na polotoku Krim, v Slovenijo pa je prišla zaradi Krima. Zase pravi, da je realistka, njena najbočitnejša lastnost pa je, da želi vedno in povsod zmagati.
Jakov Fak je v Slovenijo prišel pred dobrim desetletjem in si dom ustvaril na Gorenjskem. O koncu kariere pa najboljši slovenski biatlonec še ne razmišlja.
Zoran Jovičić je nekdanji slovenski rokometni reprezentant, zdaj trener državnih prvakov iz Velenja, ki je v Slovenijo v začetku devetdesetih let prišel iz Tuzle na počitnice k stricu in teti v Koper.
Vladimer Boisa, nekdanji košarkar Olimpije, se je pri 17 letih odločil oditi iz Gruzije in priti v Ljubljano. Danes se ukvarja z vinarstvom in je podpredsednik košarkarske zveze Gruzije.
Neveljaven email naslov