Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Gost Evrope osebno bo prvi mož Pesmi Evrovizije, Jon Ola Sand. Norvežan v Ženevi, nekdanji glasbenik in filmski igralec, danes televizijski producent in režiser ter predvsem izvršni nadzornik največjega glasbenega šova na svetu. Vsaka država lahko zmaga na Pesmi Evrovizije, tudi Slovenija, pravi Jon Ola. Dolgoletni producent tradicionalnega koncerta ob podelitvi Nobelove nagrade za mir v Oslu bo govoril tudi o javnih medijih kot vitalnem delu demokracije, pa tudi o svojih željah po širitvi evrovizijskega tekmovanja v Azijo in Združene države.
Norvežan Jon Ola Sand živi v Ženevi, je nekdanji glasbenik in filmski igralec, danes televizijski producent in režiser ter v prvi vrsti izvršni nadzornik Evrovizije
“Vsaka država lahko zmaga na Pesmi Evrovizije, tudi Slovenija,” meni Jon Ola Sand.
“Evrovizija je podobna naftnemu tankerju: potrebuje veliko časa, da se premakne, še več, da se obrne.”
Dolgoletni producent tradicionalnega koncerta ob podelitvi Nobelove nagrade za mir v Oslu je prepričan, da so javni mediji vitalni del demokracije in da brez njih Evropa danes ne bi bila taka, kot je. Jonova pot na čelo Evrovizije se je začela na glasbenih odrih: igral je bobne v najstniški glasbeni zasedbi, kar ga je nato vodilo do prve zaposlitve na norveški nacionalni televiziji, kjer je postal sodelavec v uredništvu glasbene oddaje.
Ko je pred desetimi leti na Evroviziji v Moskvi zmagal Alexander Rybak, je Jon Ola do takrat večletni vodja norveške evrovizijske delegacije, postal izvršni producent 55. izbora Pesmi Evrovizije, nato pa še izvršni direktor festivala.
“Evrovizija me je od nekdaj privlačila zaradi dogodka kot takega in zaradi zapletene, zelo zahtevne televizijske produkcije. To je ultimativen TV-šov in fantastičen dogodek za vsakega televizijca.”
Javni medijski servis je besedna zveza, ki jo Jon Ola Sand pogosto uporablja. In javnemu radiu in televiziji daje prednost, ko z daljincem preklaplja med kanali. “Javni medijski servis je vitalni del demokracije. Vsaka država mora imeti močan, neodvisen in dober javni servis. Njegov namen ni ustvarjanje dobička ali polnjenje žepov lastnikov delnic. Tu je zato, da služi javnosti.”
721 epizod
Predstavljamo čisto navadne nenavadne ljudi. Denimo take, ki se učijo estonščine, ali one, ki redijo severne jelene, med dopustom razvažajo pice v Bruslju.
Gost Evrope osebno bo prvi mož Pesmi Evrovizije, Jon Ola Sand. Norvežan v Ženevi, nekdanji glasbenik in filmski igralec, danes televizijski producent in režiser ter predvsem izvršni nadzornik največjega glasbenega šova na svetu. Vsaka država lahko zmaga na Pesmi Evrovizije, tudi Slovenija, pravi Jon Ola. Dolgoletni producent tradicionalnega koncerta ob podelitvi Nobelove nagrade za mir v Oslu bo govoril tudi o javnih medijih kot vitalnem delu demokracije, pa tudi o svojih željah po širitvi evrovizijskega tekmovanja v Azijo in Združene države.
Norvežan Jon Ola Sand živi v Ženevi, je nekdanji glasbenik in filmski igralec, danes televizijski producent in režiser ter v prvi vrsti izvršni nadzornik Evrovizije
“Vsaka država lahko zmaga na Pesmi Evrovizije, tudi Slovenija,” meni Jon Ola Sand.
“Evrovizija je podobna naftnemu tankerju: potrebuje veliko časa, da se premakne, še več, da se obrne.”
Dolgoletni producent tradicionalnega koncerta ob podelitvi Nobelove nagrade za mir v Oslu je prepričan, da so javni mediji vitalni del demokracije in da brez njih Evropa danes ne bi bila taka, kot je. Jonova pot na čelo Evrovizije se je začela na glasbenih odrih: igral je bobne v najstniški glasbeni zasedbi, kar ga je nato vodilo do prve zaposlitve na norveški nacionalni televiziji, kjer je postal sodelavec v uredništvu glasbene oddaje.
Ko je pred desetimi leti na Evroviziji v Moskvi zmagal Alexander Rybak, je Jon Ola do takrat večletni vodja norveške evrovizijske delegacije, postal izvršni producent 55. izbora Pesmi Evrovizije, nato pa še izvršni direktor festivala.
“Evrovizija me je od nekdaj privlačila zaradi dogodka kot takega in zaradi zapletene, zelo zahtevne televizijske produkcije. To je ultimativen TV-šov in fantastičen dogodek za vsakega televizijca.”
Javni medijski servis je besedna zveza, ki jo Jon Ola Sand pogosto uporablja. In javnemu radiu in televiziji daje prednost, ko z daljincem preklaplja med kanali. “Javni medijski servis je vitalni del demokracije. Vsaka država mora imeti močan, neodvisen in dober javni servis. Njegov namen ni ustvarjanje dobička ali polnjenje žepov lastnikov delnic. Tu je zato, da služi javnosti.”
Julian Rachlin je vrhunski violinist, ljubitelj Mozarta in Bacha, nogometa, plavanja in tenisa. Dvesto petdeset dni na leto potuje in kot solist nastopa s svetovno znanimi orkestri. Poleti se je ustavil tudi pri nas in skupaj z Mladinskim orkestrom evropske unije zaigral v slovenski filharmoniji.
Neil Brand je človek z žametno globokim glasom, mogočno postavo in prefinjenim britanskim naglasom. A to ni to, kar naredi glavni vtis. Ulovi te, ko sede za klavir, brez not, in spesni, karkoli ti pade na pamet. Njegova posebnost so nemi filmi, v minulih treh desetletjih se je povzpel v enega izmed najboljših svetovnih pianistov za spremljanje nemih filmov. Nikoli ne igra po notah, je kot neke vrste gladiator, ki se podobno kot nevedni gledalec spusti v nepredvidljivo areno filma in se pusti presenetiti.
Njen zadnji roman (Žitkovske boginje) je na Češkem sprožil pravo evforijo, saj so ga prodali že v 140 tisoč izvodih, preveden pa je do danes v 15 jezikov. Kateřina je sicer večino svoje kratke kariere delala kot kustosinja, vmes pa napisala dva izjemno uspešna romana. Skupno jima je, da vrtata po tematikah, ki ljudi vznemirjajo, pa naj gre za lezbično junakinjo zelo katoliškega okolja ali pa za sudetske Nemce, ki Čehe še vedno razdvajajo skoraj tako, kot Slovence partizani in domobranci.
Adelmo “Sugar” Fornaciari. Ljubitelj bluesa, črnih mačk, takšnih in drugačnih, vinar in svetovljan. Od San Rema do New Orleansa, od Randya Jacksona do Marka Knopflerja. Od petka rezident arene v Veroni in kmalu na obisku v Ljubljani. Z zgodbami o Ameriki, izgubljenih ljubeznih, naključnih srečanjih in teranu. Osebno.
Ena bolj množičnih prireditev v Evropi to poletje je bila Berlinska parada ponosa. Vsako leto privabi več sto tisoč obiskovalcev in tudi zaradi tega nemška prestolnica že od nekdaj velja za zelo strpno in multikulturno mesto. A tudi v Berlinu so četrti, kjer niso vsi dobrodošli. Evropa osebno gosti enega opaznejših nemških aktivistov za pravice skupnosti LGBT Axla Hochreina.
Pravi, da v svoji državi ne bi nikoli štopala, se sama sprehajala v temi ali se pogovarjala kar z vsakim mimoidočim. “Na primer sprehod pozno zvečer pod mostom, tega v Bogoti ne bi počela. Paziti moraš, kod hodiš in s kom se pogovarjaš.” A zadeve se tudi tam spreminjajo – po podpisu sporazuma z levičarskim gibanjem Farc o dokočni prekinitvi spopadov bodo zadeve šle samo še navzgor, varnost se bo izboljšala, je prepričana Silvana Rodriguez. Kljub temu pa ji Bogota ni ostala v srcu, saj je bila že od malih nog njen cilj Evropa. In tako je zdaj 11-milijonsko Bogoto Silvana zamenjala za 40-krat manjšo Ljubljano. Kaj jo je pripeljalo sem, zakaj so v njeni domovini lepotna tekmovanja sanje skoraj vsake deklice in kako zelo je Kolumbijce zaznamoval kokainski kralj Pablo Escobar, pa v oddaji Evropa, osebno.
Hotel je postati kirurg, a ker – kot sam pravi – ima na rokah deset palcev, se je odločil za psihiatrijo. No, vmes je študiral še angleščino, razmišljal o gastroeterologiji in pediatriji, na koncu pa se je specializiral iz psihiatrije in se zaposlil na oddelku za psihologijo na univerzi Yale. Imel je svojo ordinacijo v New Havnu v zvezni državi Connecticut v Združenih državah Amerike, na Yaleu pa preučuje in poučuje duševne motnje in kako so te prikazane v številnih filmih. Zadnjih nekaj let usklajuje svoje življenje med Italijo in Connecticutom: pol leta namreč preživi v Italiji – tja se je preselil, da bi bil bliže sinu, ki živi v Sloveniji. Zapleteno? Jamesu Charneyju se zdi to najnaravnejša stvar, kar jih je kdaj storil, da bi bil bliže družini.
Gost tokratne Evrope, osebno! je doktoriral iz človeške neumnosti. Njegov profesor se je celo pošalil, da je neumnost njegova najmočnejša točka. Seveda ne, ker bi bil tako neumen, temveč ker je iz neumnosti naredil resno znanost. Neumnost je po njegovem evolucijska prednost ljudi, vsak je neumen na svoj in unikaten način, le naučiti se moramo, da zaradi neumnosti padamo čim manjkrat in čim manj neumno.
Vrhunsko manekenko Petro Nemcovo Ljubljana spominja na domačo Prago, čeprav zase ne pravi, da je Čehinja, temveč svetovljanka. Svojo lepoto zna unovčiti. Toda kot priznava, čedalje bolj spoznava, da se svet ne vrti okoli nje oz. okoli ljudi in da smo v vesolju neskončno majhni. Nežen make-up, rahlo poudarjene oči, rožnata šminka, spuščeni dolgi lasje, delujejo kot da se ni z njimi ni veliko ukvarjala, a gre v resnici za skrbno dodelano pričesko. Roza krilo in majica brez rokavov. Črni čevlji z visokimi petami. Petra Nemcova je očarljiva. Njena dobra volja pa je nalezljiva.
Gost oddaje Evropa osebno je nekdanji fotomodel, ki je poziral v družbi največjih svetovnih imen modnega sveta. Fernando Fernades je po prometni nesreči postal paraplegik, a se ni predal. Ima svojo televizijsko oddajo o adrenalinskih športih, postal je svetovni prvak v para-kajakaštvu, kot fotomodel podira tabuje o invalidih, ustanovil je institut za pomoč otrokom invalidom – in v Braziliji ostal medijska zvezda.
V Slovenijo je prišel leta 1988. Takrat, pri osemnajstih letih, je sicer želel ostati v Siriji, kjer je preživel otroštvo, imel prijatelje, vendar družina ni imela izbire. V domovino se ni več vrnil. Bilo bi prenevarno. Danes se Váel Hanuna ukvarja s prevajalstvom in je pred meseci pomagal ob prihodu beguncev v Slovenijo. Med enim od obhodov po šotorih v Dobovi ga je presenetil ženski glas. “Obrnem se in reče – živijo, me ne poznaš? Pove svoje ime in ugotovim, da je moja sestrična. Neverjetno, kako in kje sva se srečala. 28 let se nisva videla!"
David Cronin je irski novinar, ki se je večino svoje kariere ukvarjal z gospodarstvom in o tem poročal iz Bruslja. Potem pa se je leta 2001 naključno prijavil na izobraževalno ekskurzijo za novinarje v Palestino, bil na novinarski konferenci Ariela Šarona in se v trenutku odločil, da je ljudi, ki poročajo o gospodarstvu dovolj, nikakor pa ni dovolj novinarjev, ki poročajo o bližnjem vzhodu. Danes piše predvsem o projektih, ki jih v okviru »sodelovanja na področju znanosti in raziskav« v Izraelu sofinancira EU, precejšen del te “znanosti” pa se usmerja v razvoj orožja, pravi David. Izrael je praktično del EU, dodaja.
Rojena je bila staršem, deportiranim v sovjetsko Sibirijo, nato pa je postala ena od vodilnih osebnosti Ljudske fronte v Latviji, v kateri so dosegli vnovično vzpostavitev neodvisnosti leta 1991. Več let je delovala kot veleposlanica svoje države v Združenih narodih in v Franciji in se kot latvijska zunanja ministrica podpisala pod pristopno pogodbo Latvije v Unijo. Od leta 2009 je poslanka Evropskega parlamenta in podpredsednica skupine Evropske ljudske stranke.
V tokratno Evropo osebno prihaja okoljevarstvenica, ki je videla tudi zelo skrita ameriška pogajalska izhodišča za prostotrgovinski sporazum TTIP. O tem ne sme govoriti, saj bi lahko končala za zapahi, zato nam Sharon Treat ne bo izdala podrobnosti iz dokumentov, ki jih je videla v pisarni FBI-ja. Bo pa z nami delila nekaj odmevnih primerov, ki jih je kot pravnica dobila proti korporacijam, ki uničujejo okolje.
Njegova spletna stran ima v naslovu kar 22 dvojnih v-jev. Morda zato, da ve, kaj bo prvo novinarsko vprašanje, na katerega bo moral odgovarjati. Švicarski sin hrvaških staršev, delujoč nekje med Zürichom in Londonom, je postal bolj javno izpostavljen, ko sta s kolegico na splet spustila programček “Random Darknet Shoper”. Ta na darknetu kupuje naključne predmete, od denarja do ponarejene viagre in drog, ter jih pošilja v izbrano galerijo. S projektom, pravi Domagoj, sta si s kolegico najprej prislužila obisk policije in tožilca, potem pa sta sprožila vrsto vprašanj o odgovornosti, ki nas kmalu čakajo denimo v povezavi z avtomobili brez voznikov ali pa računalniškimi programi, zaradi katerih se sesuvajo borze. Kdo je kriv? Poskušal nam bo povedati Domagoj Smoljo.
20 let je predaval biologijo kot profesor na Univerzi v Madridu ter kot gostujoči profesor na različnih univerzah Južne Amerike. Hkrati je vsako leto za nekaj mesecev poniknil in se odpravil na odročen košček našega planeta ter tam snemal avtentične zvoke. Danes je ena svetovno najbolj priznanih figur zvočne in eksperimentalne glasbene scene.
“Naša generacija je odrasla kot generacija razvajenih otrok. Generaciji naših staršev in starih staršev sta potrebovali vsaka svojo svetovno vojno, da sta postali odrasli. Morda je ta nova, s terorizmom umazana doba nastopila, da končno odrastemo tudi mi,” razmišlja francoski pisatelj Frédéric Beigbeder, ki se je v Ljubljani mudil ob nedavnem Knjižnem sejmu. Nekdanji oglaševalec, ki je vso obskurnost kovanja reklam razprostrl med knjižne platnice in s tem zaslovel, je med drugim objavil tudi roman o napadu na newyorška dvojčka, sveže pa je v slovenščino prevedeno njegovo delo Oona in Salinger.
Ne mara deviantnih obveščevalnih služb, Roberta Saviana in pametnih telefonov. Leo Reitano je predsednik italijanskega Združenja za preiskovalno novinarstvo, ki izobražuje o metodah preiskovalnega novinarstva. Poleg tega sodeluje pri nacionalnih in mednarodnih preiskovalnih projektih; na enega je še posebno ponosen – na raziskovalni dokumentarec Toxic Europe, posvečen delovanju nezakonite trgovine z odpadki. Trdi, da je novinarski poklic zelo nevaren, še posebno takrat, ko novinar postane grožnja državnim ustanovam – obveščevalnim službam, vpletenim v nezakonite posle. Slišali ga boste v oddaji Evropa, osebno.
Namesto dela in trpljenja ali boja z oblastjo je Michel Khleifi izbral kulturo. Palestinec je odraščal v Nazaretu, vendar se je zaradi boljšega življenja in študija preselil v Belgijo. Zdaj priznani režiser dokumentarcev o življenju Palestincev. Za svoje delo je bil nagrajen tudi na filmskem festivalu v Cannesu.
Gost oddaje Evropa osebno je Iranec Behrang Azhdari. Pri devetnajstih letih je potoval s cirkusom, kasneje koncertiral z iranskim pop zvezdnikom, nastopal na plaži v Indiji, tam pa spoznal usodno Slovenko. Spregovori o življenju in statusu kulturnika pri nas in v Iranu, pa tudi o aktualnih političnih razmerah.
Neveljaven email naslov