Meik Wiking direktor danskega Inštituta za raziskovanje sreče. Veliko se smeji, čeprav ni najsrečnejši človek na svetu. Ve pa, kdo bi to lahko bil. S strokovnimi ugotovitvami o sreči pomaga Svetovni zdravstveni organizaciji, podjetjem in vladnim organizacijam po vsem svetu.

Najprej smo preverili, če je viking njegov umetniški ali pravi priimek.

“Priimek sem dobil od očeta. Njemu je imel Wolf – volk, tako da ima kar zanimivo kombinacijo imena in priimka. Imam tudi nečaka Maxa; kot kaže bo visok dva metra, kar je za nekoga, ki je maksimalen viking res dobro. To pač ne more biti oseba, ki je visoka meter in pol. Vem, da je priimek malce nenavaden, ampak smo zelo miroljubna družina.”

In po možnosti srečna družina, bi dodali. Toda to bi bilo preveč preprosto. Meik je inštitut za raziskovanje sreče ustanovil potem, ko je pri 49-ih letih nenadoma umrl njegov mentor v službi. Tudi njegova mama je umrla, ko je bila stara le 49 let. Začel je razmišljati o tem, kaj bi res rad počel v življenju in ugotovil, da želi ugotoviti, zakaj so nekateri ljudje srečnejši od drugih. Zdaj v Koebenhavnu vodi inštitut z devetimi zaposlenimi. Kot poudarja ni tako, da pri njih vsi poskakujejo od sreče, ampak se ukvarjajo predvsem s številkami, raziskavami. Sreča je sicer subjektivna, ampak najsrečnejši ljudje na svetu imajo precej skupnega.

“Najsrečnejši ljudje na svetu imajo dobre gene. Slaba novica je torej, da je sreča delno povezana z našimi geni. To vemo iz raziskav enojajčnih dvojčkov. Ti zelo pogosto svojo raven sreče ocenjujejo zelo podobno. Torej, najsrečnejši ljudje na svetu imajo dobre gene in zelo verjetno živijo nekje v Skandinaviji.”

V svetovnem poročilu o sreči so skandinavske države vedno med prvimi desetimi. V nekaterih državah so srečnejše ženske, v drugih moški. V Evropi je največja razlika med spoloma v Italiji; tam so moški bistveno srečnejši od žensk. Ko pogledamo leta: krivulja sreče ima obliko črke U. Najsrečnejši smo, ko smo mladi in ko smo stari. Sredi štiridesetih smo po raziskavah sodeč najmanj srečni.

“Če me torej sprašujete, kdo je najsrečnejša oseba na svetu … to bi lahko bila 60-letna ženska, ki živi na Norveškem. Seveda je treba dodati, da ima ta oseba močne socialne vezi, prijatelje in družino ter da ima poseben namen oziroma smisel v življenju, da ima neko strast, da si prizadeva za dobrobit skupnosti.”

Meik se pogosto pošali, da mora biti v službi srečen, sicer bi ga odpustili  Osrečuje ga zanimiva kombinacija. To, da lahko veliko potuje, ampak da ima vseeno dovolj časa tudi za pisanje.

“Zabavno je potovati, je pa lahko tudi precej naporno in dolgočasno. Veliko časa preživim na letalih, na letališčih in v hotelskih lobijih. Skušam pa čim bolj izkoristiti čas na potovanju: poslušam podkaste, poslušam radio, berem knjige. Ugotavljam, da sem na letalih precej produktiven, ker je malo motečih dejavnikov – ne dobivam neprestano elektronskih sporočil in telefonskih klicev. Tako da sem veliko dela opravil 10.000 metrov nad tlemi.”

Wiking je avtor dveh velikih uspešnic, Hygge (označuje danski slog življenja, ki poudarja pomen malenkosti, ki nas osrečujejo) in Lykke (danska beseda za srečo). Obe sta prevedeni tudi v slovenščino. Sveča in sreča sta v slovenščini neverjetno podobni besedi; našemu gostu je to zelo všeč, saj je prepričan, da lahko tudi malenkosti, denimo prava svetloba, ki jo lahko pričarajo prav sveče, bistveno izboljša naše razpoloženje. Zaradi knjig in svojega raziskovalnega dela je obiskal in predaval v več kot štiridesetih državah po vsem svetu in se ob tem tudi znebil treme.

“Mislim, da sem imel že okoli 500 nastopov. O sreči sem predaval študentom na Bližnjem vzhodu ter kraljem in kraljicam v Evropi. Nastopal sem za zelo raznolika občinstva, tako da zdaj več nimam treme. Sem jo pa seveda imel. Spomnim se, kako me je bilo strah nastopati, ko sem bil v osmem razredu. V šoli smo imeli božično predstavo in imel sem zelo pomembno vlogo: bil sem škrat številka 13! Povedati sem moral le en stavek: Nekdo je v delavnici! Ta stavek sem tako vneto vadil, da se ga tudi po tridesetih letih še dobro spomnim.”

Hygge in Lykke bi tudi lahko bili imeni škratov, pa nista. Kot pravi se mu zdi izjemno dragoceno, da mu pišejo ljudje z vsega sveta in pravijo, da v bistvu vse malekosti, ki nas osrečujejo in ki jih opisuje v knjigah, imajo. Toda dokler niso prebrali njegovih del sploh niso vedeli, da se že temu reče sreča. Bi nam vsem šlo bolje, če bi nam na vsakem koraku sporočali, da smo srečni, ne pa da smo bedni, grdi in nesrečni?

“Ja, zagotovo bi bili srečnejši. Rimski cesar Mark Avrelij je rekel: sreča ni v tem, da veliko posedujemo, temveč v tem, da imamo malo želja.”